Ocene

Dalajlama je ena od ključnih globalnih osebnosti 20. stoletja – budistični duhovni voditelj, ambasador miru, pa tudi vodja tibetanske vlade v izgnanstvu. Ob njegovi 90-letnici, ki jo je obhajal v začetku julija, imamo možnost ogleda dokumentarca, ki združuje njegovo prvoosebno izpoved, pregled nepričakovano razburljive življenjske poti, pa tudi oris njegove filozofije, misli, vere in pogledov, ki jih skuša na temeljih tradicije posodobiti za naš čas.

Dokumentarec Modrost sreče je nastal v švicarski produkciji in sta ga v soavtorstvu podpisala Barbara Miller in Philip Delaquis. Film ne skriva svojih ambicioznih nastavkov; pripoved Dalajlame v studiu se izmenjuje s številnimi arhivskimi posnetki, ki predstavljajo njegovo boljšo plat, ter s kolažem vizualnih vložkov, podob z vsega sveta, zaradi katerih sem v spoju z meditativno glasbo na trenutke pomislil, da je film režirala kar umetna inteligenca po nareku.

Portretiranec govori v resnem, hipnotično umirjenem tonu o sreči in notranjem miru ter o poti, kako lahko to dosežemo ne glede na narodno pripadnost ali veroizpoved. V tem je, poleg karizmatičnega značaja, tudi univerzalna privlačnost njegove pojave. Zdi pa se, da dokumentarec nehote izpostavi neko slabost: v svojih neposrednih nagovorih, morda tudi zaradi svoje starosti, ostaja samo pri splošnih mestih, ki jih ni težko sprejeti, oziroma se z njimi povsem strinjati. Ob prepogostem ponavljanju in nabuhlih vizualnih vložkih pa se nisem zmogel – vsej dobronamernosti navkljub – znebiti občutka, da začnejo njegove misli v neki točki zveneti kot newagevske fraze. Vsekakor zelo slaba usluga portretirancu, ki ga avtorja s svojim pristopom ves čas obravnavata izključno kot »njegovo svetost«. Dalajlama je vendarle veliko zapletenejša osebnost, ki je preživela izjemno prevratne čase, vendar nam dokumentarec Modrost sreče ne privošči, da bi ga ugledali v vsej svoji mnogoterosti ali izvedeli kaj zares novega.

V času, ko nas vsakodnevno – v najboljšem primeru – bombardirajo razne skušnjave, v najslabšem pa kar konkretne bombe, je gotovo smiselno prisluhniti modrecu, ki nas skuša iskreno opomniti na dragocenost časa in bivanja in ozavestiti pravo pot k notranjemu miru.

V tem smislu je film Modrost sreče gotovo nastal v pravem času, a je zanimiv tudi politični trenutek filma. Ob napetem razmerju s Tajvanom namreč izpostavlja Kitajsko priključitev Tibeta, kjer okupatorji že desetletja izvajajo kulturni genocid nad starodavnim prebivalstvom. Dalajlama, ki je zaradi tega večino življenja prebil v izgnanstvu, se izkaže s presenetljivo spravljivim odnosom. Verjetno je v tem tudi nekaj diplomatske modrosti in odmev njegovega večnega prizadevanja za miroljubne rešitve ter iskanje ravnovesja s premočnim nasprotnikom v ohranjanju ogrožene avtohtone kulture.

PIše Marica Škorjanec Kosterca,

bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.

Naslov zbirke kratkih zgodb Nevenke Miklič Perne Revščina / zakladi obeta pripovedi o socialni tematiki z znanimi nasprotji, vendar se ta pojavijo le občasno. Podnajemnica, Fen in nekatere druge zgodbe segajo v težko otroštvo pripovedovalk in puščajo trajne posledice, duševne motnje vse življenje.

Vse zgodbe pripovedujejo ženske v prvoosebnih notranjih monologih, nekaj pa je tudi psihološko zelo prepričljivih tretjeosebnih opisov. Več zgodb zaznamujejo medosebni odnosi, čustvena razmerja in osebna stališča do drugih. Matere so prizanesljive in pretirano skrbne do svojih otrok, a odzivi na to niso vedno pričakovani.

Zaključek zgodbe Pege razkrije usodne dogodke, ki so povsem spremenili življenje pomembne uradnice. V firmi, kjer se ji je trideset let dobro godilo, jo preseneti novi lastnik, predstavnik multinacionalke, ki ugotovi, da njeno delovno mesto ni potrebno, in jo odpusti. Sama sebi in drugim noče priznati resnice, vendar se zatakne pri kreditu, ki ga je najela za nakup hčerinega stanovanje. Še vedno vzdržuje videz ugledne gospe, čeprav postane čistilka pri stari ženski in trikrat na teden pomaga dementni Vidi. Najpomembnejši pa je videz: »Strah me je edino teh temnih gub, ki so se začele nabirati okoli mojih oči, tega me je strah, gospa doktor.«

Zgodba Dragi starši zveni kot pismo ali dnevnik postarane in zgarane pomočnice vzgojiteljice v vrtcu. »Kaj pa naj jim rečem, tem današnjim staršem. No, lahko bi rekla: gospa, vaša dvojčka sta nagravžno scrkljana, gospa, vaša Mila se joče za vsak drek, gospod, vaša Katarinca je samo suhe makarone … gospa, vaš Aleksej ima gnile že vse zobe v ustih, ali niste vi zelo priznana psihologinja po poklicu – aha, mogoče ga nočete trpinčiti z umivanjem …«

O svojih vrednotah razmišlja najstnica, ki je pravkar opravila maturo. Vsa zadovoljna sama s seboj in svojo popolnostjo v primerjavi z debelo sošolko, ki ima dva popravca, kuje načrte, kako bosta s fantom, ki je otrok narave, star dvaintrideset let in jo uči meditacije, odpotovala v Indijo. »Denar za pot in za prvo leto bom nekako vzela fotru in matki, ker sta že davno pozabila na vrednote in ju zanima samo še keš, zato bo to navsezadnje bolje zanju … Dareta ne zanima denar, ker živi za naravo in duhovne cilje. Majke mi. Grem kao študirat v tujino.«

V kratkih in zelo kratkih zgodbah pisateljica dokazuje, da je dobra opazovalka vsakdanjih in nekoliko drugačnih ljudi. Zunanjih dogodkov skoraj ni, vse dogajanje se razrašča v razmišljanje: prava resnica se razkrije na koncu.

Zgodba Udejanjanje dobrote je življenjsko vodilo mamice, ki nadvse ljubi svoji hčerkici, prijazna je tudi do vseh drugih ljudi, vsem znancem je kar naprej delala usluge, pekla peciva za nepomembne obiske, plačevala tortice, kavice, vstopnice prijateljicam in njihovim otrokom, podarjala bogata, izbrana darila za praznike in rojstne dneve; odzivi obdarovanih pa niso pričakovani. Spoznala je, da zaradi dobrote in pozornosti do drugih njeno življenje kljub vsemu trudu ali ravno zato ni postalo nič lepše, ampak ravno nasprotno.

Presunljiva je satirična zgodba Nevidna ženska. Skupina ljudi kramlja o ženski, ki so jo bežno poznali. Pripombe so bolj opravljanje kot spomini. In vendar je bila ta ženska žrtev zločina, umetnica, kiparka, kar znanci omalovažujejo. »Samo lepo, da smo prišli na pogreb, smo le bili njeni sošolci. Če ne bi bilo nas, bi bilo bolj žalostno. Pa že dolgo se nismo videli. Moramo ponoviti.«

Spremno besedo h knjigi je napisal Tomo Podstenšek, mojster kratkih zgodb: »Avtorica dokazuje, da suvereno obvlada različne jezikovne lege, ki jih ustrezno prilagaja starosti in lastnostim pripovedovalk, slog je zgoščen, veliko je namigov, ki širijo pahljačo možnosti interpretacij,« piše.

Piše Silvija Žnidar,

bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Ko dobimo v roke knjigo z naslovom Država, bi morda najprej pomislili na Platonovo filozofsko delo, ki v dialoško-filozofski globini raziskuje možnosti idealne države. A takšen je tudi naslov najnovejše pesniške zbirke gledališčnika, pesnika in ustvarjalca Jana Krmelja, ki pa se v temelju ukvarja z negativnimi vidiki represivnih oblik oblasti, pri čemer dobijo pesniki oziroma ustvarjalci pozitivnejšo vlogo, sploh v potencialih upora proti otopelosti, nadvladi materialistične potrošnje in »iztrošnje«, v boju proti terorju nadzornega kapitalizma in poplavi informacij. Njegovo delo se morda neposredno ne nanaša zgolj na »organizirano politično skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast«, v našem konkretnem primeru na Slovenijo, zagotovo pa usmerja svoje puščice tudi v to specifično strukturo. Na splošno gledano so v zbirki Država vzete pod drobnogled in kritizirane vse konstrukcije tako ali drugače organiziranih rigidnih in zatiralskih formacij na globalni ali lokalni ravni, v mikro ali makro perspektivi.

Formalno je zbirka členjena na pet delov s pomenljivimi naslovi, z uvodno pesmijo Duma 2022, ki je hkrati dialog s Šalamunom in tudi napoved osnovnih topik in motivov v celotnem delu. Hitro seveda ugotovimo, da deli tematsko niso strogo ločeni med sabo, poetične misli in refleksije se fluidno pretakajo skozi vse razdelke. V prvem, imenovanem Otroci kapitalizma, ki ga lahko beremo kot jedko-pikri preobrat imena glasbene skupine Otroci socializma, prevladuje razgaljanje fragmentov in podob iz otroštva, zaradi česar je to tudi pesnikova do sedaj najbolj intimna zbirka. Otroštvo se v Državi večkrat kaže dvoumno, bodisi kot nekakšna utopija nasproti formam strukturnih pritiskov in dušečim normam odraslosti bodisi kot prvi, ranljivi vir poznejših travm. Travme in bolečine izvirajo pogosto iz periferije, kjer je pesniški subjekt odraščal in se soočal z omejenostjo malih krajev, z vsakodnevnim nasiljem in brezperspektivnostjo, depresijo tamkajšnjih prebivalcev in delavcev. Upodobitve teh družbenih skupin in posameznikov so mestoma sicer rahlo distancirane, pristranske, skiciran je predvsem negativni, skorajda odvraten vidik teh ljudi: »ogabni, pijani moški / jočejo v polsvetlobi«. Te pesmi so najbolje uspele tam, kjer kažejo tudi razumevanje brezizhodne situacije. Teksti prvega dela so tudi najbolj narativno orientirani, verzi se razpirajo v širino, kar je očitna razlika od prejšnjih dveh zbirk, ki sta »prisegali« na jedrnatost, krčevitost izraza.

Poglavje oziroma cikel z naslovom Država se v svoji sredici najbolj zagrize v kritiko makro in mikro izkoriščevalskih sistemov, kapitalistično in tehnofevdalistično kolonizacijo in degradacijo subjekta, česar se loteva iz različnih gledišč, pri čemer je znova pomemben motiv otroštva, v že zgoraj omenjenem smislu. Preostanek zbirke skuša iskati potencialne izhode, olajšanje in rešitev v ljubezni, skupnosti, odprtosti in umetnosti, kljub vsemu pa je še vselej na delu tesnoba, negotovost vase, ontološka dekreacija sebstva in sveta, pesnik si ne dela utvar popolne subverzije oziroma transformacije. Zadnji del knjige, Vesele pesmi, je intertekstualna predelava že omenjenih problematik in refleksij, kar se zdi nekoliko odveč, kot da bi bilo nekaj napaberkovano v končni etapi sestavljanja dela, kar pa bi bilo morda lahko izhodišče za neko drugo zbirko.

Kritiško oko bo v zbirki Država zaznalo tudi določene šibkosti, ki se tičejo formalnih prijemov, potez in vsebinskih vprašljivosti. Kot že omenjeno, Krmelj v zbirki vpeljuje daljše pesmi, ki so zelo pripovedne, občasno celo preveč, zaradi česar lahko delujejo suhoparno, brez pesniškega naboja in močnega ritma. Seveda bi bil takšen postopek lahko popolnoma legitimen, če bi bil naostren recimo s kristofovsko ali jelinekovsko pikrostjo, suhim humorjem, takšnim ali drugačnim suspenzom ipd.: »Morda lahko izbriše / izključenost iz pozicij moči, / vraščeno manjvrednost, morda / lahko vsak glas najde mesto zase / v prihodnosti. // Morda tudi ne: morda ostanemo ujeti / v ponavljanje te nemoči, občutka, / da nas ni, da smo svobodni / le v obsesijah in nasilju, / v ranah, ki jih dedujemo.«

Nekateri verzi tukaj delujejo preveč razlagalno in interpretativno, premalo je prepuščeno govorici, implicitnemu ustroju same pesmi. Spet v drugih pesmih, ki so bolj strnjene v izrazu in operirajo tudi na ravni prispodobičnosti, metaforičnosti in figuralike, ki je je v tokratni zbirki nekoliko manj, neredko naletimo na rime, ki pa se včasih zdijo uvedene ad hoc, uporabljene za potrebe zvočnega ujemanja in besedne igre, pri čemer pa utrpi pomen, saj verzi pomensko izzvenijo v prazno ali pa se zdijo prisiljeni. Kot je bilo ugotovljeno že v nekaterih kritikah prejšnje zbirke, pesnik uvaja filozofsko, ontološko obarvane sentence, ki pa v svoji rahlosti, površinskosti pogosto ne padejo na plodno podlago. Najde se tudi kakšna pesem, ki preprosto trpa vase preveč motivno in refleksivno različnih vsebin, pri čemer so prestopi včasih premočni, suspenz med različnimi deli ni konsistentno elaboriran, ali pa končen »nauk« deluje naključno, prazno.

Tem opazkam navkljub pa nikakor nočem trditi, da gre za »zgrešeno« ali slabo delo. Nasprotno, Krmeljeva zbirka Država je polna različnih obetov, tako jezikovnih kot sporočilnih, še posebej dragocene so strjene poeme, kjer se pesnikova imaginacija najbolj sprosti. Krmelj prodorno detektira nevralgične točke kaotičnega kronotopa, v katerem se nahaja, pri čemer ne ponuja enostavnih rešitev, temveč manifestira dvoumnosti in bivanjsko tesnobo, sopostavlja drobne emanacije možnih utopij, ki se vežejo na skupnost, ustvarjalnost, ljubezen in otroško »nedolžnost«, temu pa postavlja nasproti prihodnost dušeče antiutopije, ki se zarisuje že v sedanjosti. Tudi njegova pisava se vse bolj osvobaja tujih vplivov, z Državo dokazuje, da prihaja na območje svoje govorice. Konec koncev, intrigantno branje za marsikaterega bralca. Zaključimo to recenzijo s Krmeljevimi jedrnatimi, neposrednimi in za kanec upajočimi verzi: »Ljubezen je skrb, in ne boj / ali krhka spojina zavisti in želje. // Obstaja država, / v kateri preživijo / vse moje identitete.«

Piše Bojan Sedmak,

bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.

Slovenska književnost ne premore pravih vohunskih romanov; kriminalk je vse več, a zgodb o akcijah prikritih obveščevalcev komaj kaj, pa še ti se ne prilegajo povsem modelom žanra. Če v priložnostni pregled zadnjih let zajamemo nekaj primerov knjig s tovrstno tematiko – na primer Pod krinko Vladimirja Vauhnika, že v naslovu ironičnega Vohuna Iztoka Osojnika ali serijo knjig Jureta Godlerja o nezgodah agentskega para – lahko zaključimo, da so to bodisi dokumentirane biografije bodisi kritike vsega obstoječega bodisi nekake bondiade v zabavljaški maniri. Seveda ni v njih nič manj pomembnega, tudi slovenske kriminalke so se šele pred pol stoletja izvijale iz senc klasikov žanra s parodiranjem, zakaj pa ne, saj se je s parodijo celo začel moderni roman.

A tako kot se klišejem detektivk prilegajo žrtve in morilci ter logične razlage morov s kazenskimi konci, se tudi zgodbe z vohuni razvijajo po lastnih kalupih. Prvenstveno britanski imperialistični teksti, porojeni v prejšnjem stoletju in precej razširjeni v hladni vojni, so nastavili dominante tovrstnega pisanja, od katerih sta najbolj pogosta in zanimiva navezava na aktualno geopolitiko in problem identitete književnih junakov. Slednja je praviloma pogubna predvsem za ljudi, ki so pripravljeni ubijati za dve ali tri nasprotne strani, manj tragična pa najbrž za tiste, ki to počnejo rutinsko za vse mogoče naročnike in dobre plačnike. Dandanes, ko se tragičnost porazgublja med avtomatizirano banalnostjo zla, vohunstvo vsekakor žvižga okoli ušes in vara poglede tudi v najnovejših planetarnih razmerjih, in sicer zelo neslišno in nevidno s sofisticirano digitalno tehnologijo.

Roman Mihe Lamprehta Vrij ni eksplicitno roman o vohunstvu, a je v njem mogoče zaznati vseprisotnost obveščevalnih dejavnosti. Boj za informacije in manipulacije z njimi je motivno gonilo v obeh narativnih linijah, ki jo vsevedni pripovedovalec vleče vzporedno in s tem spretno vzbuja bralno radovednost, kaj ju bo kdaj združilo. V eni ruski FSB in izraelski Mosad na preži za pretoki zlata, ki so ga nacisti izpulili pomorjenim Judom, naletita na par dedičev iz teh virov, zato pošljeta na teren konkurenčne profesionalce; v drugi sibirski oligarh kriminalno diktira posle ob veliki mednarodni investiciji v medicinski center v daljni Jakutiji; oba dogajalna tokova pa se stekata v evropski, v glavnem v švicarski in lichensteinski bančni sistem.

Lamprehta za poznavanje ruskega miljeja zgodbe avtorizira dolgoletno novinarsko delo, še posebej sedemletna službena izkušnja z dopisništvom iz Moskve, ne nazadnje tudi predlani izdana knjiga komentarjev z naslovom Kratka zgodovina vojne v Ukrajini, kot prevajalec pa je podpisan pod nekaj knjig ruskih piscev. In to ni edina vednost, ki veje iz tega skrbno premišljenega in izpeljanega besedila, saj je v vsakem od triinštiridesetih poglavij mogoče zaznati avtorjevo splošno družboslovno in strokovno širino, najsi piše o zapletenem poslovanju bank in mimogrede omenja znamke švicarskih ur ali o zasebnih letalih, razlaga vrij in kriminalno uporabo kriše in kompromata ali posreduje dejstvo, da je staro pohištvo najbolje osvežiti z lanenim oljem … Pozornost vzbujajo deli, v katerih se eden od protagonistov – teh je v prepletanju zgodb pač več – sooča z izzivi alpinističnega plezanja, pa tisti, v katerih pisec z esejističnimi vstavki niza okrutna zgodovinska dejstva ali predstavlja prakse vzhodnjaške duhovnosti. Vpliv poročevalskega stila na avtorjevo pripovedništvo je zaznaven v prvi četrtini besedila, nato pa se pojavijo prvi dialogi in v nadaljevanju jedrnato in učinkovito pospešujejo dogajanje. Iz razgibanega dogajanja izstopajo asociativni deli kot dokazi o jezikovni moči pisca, ki se je po desetletjih posvečanja publicistiki namenil izraziti literarno; tak je na primer notranji monolog književne osebe, sestavljen iz domala samih enobesednih stavkov. Ali pa retorično učinkovit seznam različnih eksistencialnih položajev ljudi, ko presenečeni ugotovijo, da imajo v posesti enormne količine denarja. Nekateri »… bi premoženje razpršili, en del bi dali v dobrodelne namene, en del bi porabili, en del varno naložili. Nekateri bi vse dali Cerkvi, nekateri bi odpotovali na pot okoli sveta, nekateri bi se prijavili v vrsto za komercialni polet v vesolje, spet drugi bi kupili podjetje, tretji bi v mondenem kraju začeli novo življenje, nekateri bi kupili ali ustanovili svoj športni klub, nekateri bi kupili nove priležnice, ljubice in nove prijatelje …« In tako naprej, pisateljev seznam odzivov na bogastvo se nadaljuje na dveh straneh; tako kot tudi na nekem drugem mestu podobno naštevanje načel, po katerih vsak človek »kreira svoje načrte, poti in načine življenja«.

»Svojim ambicijam in notranjemu glasu« sledijo tudi književne osebe Vrija: Luboš Stibarek, Hannah Lippmann, Hana Zavoral, Reiner Kral, Franz Verhoven, Vadim Petrof, Kyla Sanders alias Cveta Pesek, Rovilij Maratov, Musa Gabajev, Bondarenko in drugi, nujni za vézenje sižeja, od direktorjev korporacij do operativcev tajnih agencij ... Vsi ti s svojo številnostjo ne onemogočajo preglednosti dogajanja; vsak značaj je v svojevrstni situaciji zgoščeno podan z družbenim položajem in iz njega izhajajočo psihološko verjetnostjo. A vsi, se zdi, delujejo v nečem, kar jih presega kot skrivnost, naključje, usoda ali inteligenca Drugega …

John La Carré je nekoč izjavil: »Vohunska zgodba ni nikoli zgolj vohunska zgodba.« Poleg ogledala svetovnemu dogajanju namreč ponuja še pogled v kompleksnost človekovih ključnih odločitev. Te je že Tajni agent Josepha Conrada prikazal kot sile, ki pronicajo globoko v intimno tkivo na tragičen način, s katerim se ne morejo ponašati kateri drugi tipi proze. A sporočilo iz Lamprehtovega prikaza sveta kljub v njem pomorjenim in ubitim likom ni pesimistično, saj vsebuje verjetje v obstoj osnovnih človekovih vrednot, četudi so te nenehno ogrožane. Na platnice je urednik knjige Boštjan Narat Meden zapisal, da je Vrij »roman o ljudeh, ki v ekstremnih okoliščinah vzamejo krmilo v svoje roke, pri čemer ne vedo, če krmilni sistem sploh še deluje. Od spretnega manevra do katastrofe je samo korak.« In morda res v svetu, kjer nič ni takšno, kot je, ker se takšno samo zdi, umetniško pisanje pove o njegovem realnem stanju paradoksalno več kot sicer hvalevredno raziskovalno novinarstvo.

Stvarno komunikativen in etično dognan roman Mihe Lamprehta Vrij napeljuje na razmislek o tem, kako so lahko krhki ljudje, izpostavljeni grozljivostim sodobnosti, sposobni za pogumna dejanja, čeprav je njihov življenjski kredo le naivna poštenost. »Z vso enostavnostjo. Predvidljivostjo. Natančnostjo. In lepoto. In mogočnostjo.« In kot dodaja avtor zadnjih stavkih svojega odličnega leposlovnega prvenca: »Na linearni premici časa dogodki tečejo samo naprej. Preteklost je spomin.«

In družno s sedanjostjo mogoče navdih za naslednjo pisateljsko avanturo.

Glavna junakinja filma je srednješolka Johanne, ki se na vso moč zatreska v svojo novo profesorico norveščine in francoščine. Film jo spremlja, kako se prebija skozi ta obenem čudovita in mučna čustva, ko se vse bolj zaveda, da se to ne more razviti v nič otipljivega. A vseeno poskuša. Ob tem skozi notranje monologe gledalcu razlaga svoja občutja, sanje in namere, potem pa se odloči žar svoje zaljubljenosti zapisati v zgodbo. Ker živi v dokaj liberalni družini, svoje pisanje pokaže babici, in ta ugotovi, da to sploh ni slabo.

A to ni zgodba o meteorskem vzponu mlade literatke, temveč zgodba o tem, kako njeni zapisi vplivajo na življenje ljudi okrog nje. Prvi odziv je kakopak šok in, vsaj pri Johannini materi, strah. Navzven mati sicer trdi, da gre za strah pred morebitno zlorabo njene hčerke, a dejansko jo je presenetilo njeno odraščanje. Babica, ki je pesnica in je torej bolj odprta, obenem pa je to življenjsko fazo že prestala s svojo hčerko, je kakopak bolj liberalna in zagovarja objavo. Skozi vse te debate roman počasi pridobiva lastno osebnost in odriva tragičnost Johannine romance v ozadje.

Vse to vodi v številne nepričakovane situacije, vroče družinske razprave in upodobitve prizorov, naracij in razlag, pri katerih gledalci vse manj vemo, kaj se je zares zgodilo, kaj so Johannine sanje in kaj njena razlaga situacije. Za povrhu zgodbo prežema subtilen skandinavski humor, ki ohranja film v ravnotežju, ko se ta izmenično nagiba k tragični neuslišani romanci in k širšim etičnim dilemam takega razmerja.

Režiser in scenarist Dag Johan Haugerud, ki je generacijsko bliže babici kot glavni junakinji, zgodbo filma premišljeno stke z uporabo različnih orodij filmskega jezika – celo takih, kot je pripovedovalec v offu, ki je v filmih redkokdaj uspešno uporabljeno orodje.

Skozi nekaj časovnih preskokov, upodobitev sanj in s prikazom sicer romantizirane, a izredno žive norveške prestolnice, ustvari razgibano filmsko pripoved, ki gledalca zlepa ne izpusti iz primeža.

V zadnjih letih je norveška kinematografija ustvarila globalni pečat s filmi Joachima Trierja, kot je bil za več oskarjev nominirani Najbolj grozen človek na svetu. Seveda poleg konsistentnega vpliva njihove produkcije otroških filmov, ki so redno vključeni tudi v program Kinobalona in Art kino mreže. A Trierjevi in Haugerudovi filmi si delijo očaranost z glavnim mestom države, ki postane lik ali pa vsaj ključni element razvoja človeških junakov, in tako pripomore k njihovi kompleksnosti.

Letos je še posebej veliko leto za norveške filme, saj jeseni prihaja v kine nov Trierjev film Sentimentalna vrednost, ki je slavil v Cannesu, medtem ko so v začetku leta prav Sanje prejele glavno nagrado Berlinala. Čeprav so Sanje zaključena zgodba, pa so le del režiserjeve kontemplacije o sodobnih razmerjih in njegovem domačem mestu. V tedenskem razmiku na kino spored namreč prihajata še Seks in Ljubezen, ki s Sanjami tvorita tematsko trilogijo.

Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Jure Franko.

Gledališka struktura, ki se razliva čez meje medija, v fizično, duhovno in družbeno izkušnjo; tako bi lahko z enim stavkom opisali predstavo Človek z lune: Srečevanja, ki jo je uprizoril razširjeni in obogateni kolektiv Kud Ljud, v prostorih Stare pošte poleg Slovenskega mladinskega gledališča.

Piše Veronika Šoster,

bereta Jure Franko in Maja Moll.

Izbor pesmi Gioconde Belli (1948) v knjigi Ognjeno drevo zajema iz njenih devetih pesniških zbirk in se razteza med letoma 1974, ko je izšla zbirka Na travi, in 2020, ko je izšla zbirka Rdeča riba, ki plava v prsih. To pomeni skoraj polstoletni opus priznane pesnice, ki je prevedena že v več kot dvajset jezikov. Gioconda Belli je bila rojena v Nikaragvi, v sedemdesetih letih, ko je začela pisati in objavljati, se je zoperstavila režimu in se pridružila gverilskemu gibanju sandinistov. Izrekla se je tudi proti vladi Daniela Ortege in leta 2023 so ji odvzeli državljanstvo, trenutno živi v izgnanstvu v Madridu. Gre torej za avtorico, ki zavzema močna stališča tako v pisanju kot v javnem življenju.

Naslovno ognjeno drevo se v zbirki večkrat pojavi kot motiv intenzivnosti, čutnosti, prebujenja: »Želim si eksplodirati / kot strok ognjenega drevesa / prepustiti svoja semena vetru«. Spet drugje nagovarja žensko, naj ljubi življenje in ponovno zacveti z vitalno silo, ki spominja na ognjeno drevo. Gre sicer za vrsto drevesa, ki potrebuje nekaj let, da zažari v cvetovih živo rdeče barve, kar je pomensko prikladno prav za spodbujanje in prebujanje energije in upora v ženski. Gioconda Belli se namreč izrazito ukvarja z žensko in njenim položajem v družbi. Zanimivo je, da pogosto nagovarja ali govori v skupnem imenu, na primer »nas žensk«, da še bolj poudari skupnostni boj. Pri tem lahko zasledujemo različne pomenske veje, ki rastejo iz njenega ognjenega drevesa. Najprej imamo telesnost in erotičnost, s katero je razburjala in povzročala škandale, že ko je začela objavljati poezijo. V eseju Literatura, ženska in nove utopije, dodanem na koncu knjige, tako zaupa, kako je doživela ogorčen odziv svoje družine, saj naj bi jim bila v sramoto, ker se pač ne spodobi pisati pesmi o »ženskih rečeh«, čemur pa se je odločno uprla: »[…] In v trenutku, ko so me hoteli zatreti, je prav erotika zame postala prvi korak ne le v smeri slavljenja lastne ženskosti, temveč tudi v smeri bojevite politične zaobljube spreminjanja okostenelega družbenega sistema. Iz bojevite pesnice svobode, zagovornice lastne poezije in lastnega ženskega glasu, ki se ni pustil utišati, sem se prelevila v bojevnico v vrstah sandinistične fronte narodne osvoboditve leta 1970. Moje telo je prevzelo obliko države.«

V tem odlomku se jasno kažeta njeni pokončnost in drznost, ki botrujeta njeni odločitvi, da ne bo molčala ali se prilagajala družbenim pričakovanjem, temveč se bo postavila zase in za vse, ki nimajo glasu. V pesmi Nihče si ne izbere piše o tem, da si nihče izmed nas ne izbere, kje in kdaj se bo rodil, in da si ne smemo zatiskati oči, ampak moramo pomagati ustvarjati nov in boljši svet, pa če je še tako težko. Veliko njenih pesmi je domoljubnih, uporniških, revolucionarnih, saj v njih nagovarja skupnost, ki se mora boriti za boljšo prihodnost in se spominjati svojih mrtvih. Pri tem pa ni programska in izpraznjena, saj se vse te misli udejanjajo s prefinjenim pesniškim jezikom. Poleg tega piše o ženski telesnosti, ki ni vedno družbeno sprejemljiva, zaželena ali prijetna, na primer o menstruaciji, nosečnosti, menopavzi, staranju. S pisanjem o teh temah, ki so še vedno tabu, razkriva hinavščino sodobne družbe, ki si želi le konvencionalnih lepih in mladih podob, pri tem pa na stran odriva vse ostale realnosti in pojavnosti ženske. Pravzaprav je ironično, da to še vedno velja za provokativno ali šokantno pisanje, sploh zato, ker Belli v svojem pisanju ni nikoli teatralna ali ceneno senzacionalna, temveč piše izjemno prizemljeno, umirjeno, z občutkom in sočutjem. Na posebno toplino, pa tudi pomenljivost, naletimo v pesmi Zastareli občutki krivde, ko si pesniška govorka privošči trenutek miru, da bi brala in počivala: »Kako bi bilo, se sprašujem, / če se ne bi nenehno počutile, / kot da moramo biti na več koncih hkrati? / Če ne bi med ležanjem s knjigo pomislile, / da bi morale početi nekaj drugega? / Če bi se, kot to počno moški, zavedale / pomembnosti časa, / namenjenega lastni rasti? // […] Potrebujemo / resen trening, / da se vseskozi ne zanikamo / in ne delamo majhnih.«

Gioconda Belli se nenehno obrača tudi k času, ki pa ni le prazen označevalec, temveč dejstvo, ki ga moramo uzavestiti in poskusiti sprejeti. Čas beži, hiti, drvi, mi pa se v njem izgubljamo. To se dogaja tako v družbenem kot v osebnem smislu, in Belli se spet najbolj nasloni na žensko, natančneje starajočo se žensko, prek katere kritizira starizem. Pesniška govorka pripoveduje o spremembah, ki jih opaža na telesu, o tem, kako se počuti, ko jo iz ogledala gleda neki drugi obraz. Vse to poveže tudi z lastno minljivostjo, slovesom, in v kar nekaj presunljivih pesmih začutimo pesek, ki nam vztrajno polzi med prsti.

Giocondo Belli moramo nujno brati v kontekstu, najprej politične situacije njene rojstne države, potem v kontekstu njenega spola in družbenih pričakovanj, da lahko zares cenimo njeno pisanje. Pravzaprav je najbolj presenetljivo in izvirno, kako družbeni boj poveže z ženskim telesom, kot pravi tudi sama. Ta izraziti preplet je nekaj svežega in pomensko zelo bogatega, saj sooča s krivicami, tabuji, zamolčanim in zasramovanim, ne da bi postala banalna ali vase zaverovana. Njena poezija je tako vedno poezija bojevitega nagovora, ki cveti ognjeno rdeče.

Piše Ifigenija Simonović,

bereta Maja Moll in Jure Franko.

Na naslovnici romana Marija Švajncer Ljubezen v breznu je fotografija pri nas neznanega EM Merla. Vidim temno skalnato pobočje, ki je lahko gorski previs ali rob globoke jame. V ozadju je izsušena pokrajina, ki je lahko kraška ali puščavska. Z belo obrobljene črne črke vabijo misel na smrt in žalovanje. Ljubezen mi vedno vzbuja misel na dvojino, kar je seveda ozkosrčen romantičen, morda izrazito ženski predsodek. V resnici se mi ljubezen, čeprav ena sama, vsem dana in hkrati nedosegljiva, prikazuje v najrazličnejših barvah in podobah, včasih vilinsko, drugič pod masko, včasih kot laž. Na hrbtni strani knjige je zapisano, da roman Ljubezen v breznu govori o ljubezni. Zakaj potem temne sence, črne črke? Kje je rožnato nebo, neomadeževana belina? Kratka oznaka na hrbtni strani se strne s trditvijo, da "ljubezen ni ena sama in ima lahko več barv, tudi mavrično." Tako že pred branjem izvem, čemu se je avtorica posvetila, ne morem pa si misliti, kako bo načrt izpeljala.

Odprem knjigo in se prepustim branju. Hitro mi postane jasno, da gre za družinsko zgodbo, ki pa ni družinska saga, ki naj bi zajemala več generacij in postavila dogajanje v kraj in čas, temveč je zelo ozko, linearno, skopo zastavljena izpoved ženske, ki doživi nekaj nepredvidljivega. To samo po sebi ni nič nenavadnega, saj je vsako življenje nepredvidljivo, vsako pa tudi vredno zapisa, saj vsak človek šteje, ljudje pa nosijo zgodbe. Naloga pisateljev je, da zgodbe zapišejo. Lahko zapišejo gola dejstva ali pa se z dejstvi poigrajo, jih premešajo ali jim primešajo izmišljene dodatke. Roman se začne takole: "Nikoli nisem mislila, da se bo vse skupaj spremenilo in se obrnilo v nekaj čisto drugačnega. Najino življenje se ni veliko razlikovalo od preživljanja let, mesecev, dni, ur številnih drugih dvojic, nič nenavadnega se ni dogajalo. Ustvarila sva bližino in vse je teklo po ustaljenih tirnicah." Tik pred koncem romana avtorica ponudi tudi izhodišče za zgodbo, kratko poročilo iz časopisa, ki se bere takole: "Moškega, ki je v prepad pahnil znanega dirigenta, so v zaporu ubili. Preiskovalci še raziskujejo, kaj se je sploh zgodilo." Iz tega poročila izvem vse. Avtorica romana je poskrbela, da se zadržim ob zapisu. Nikoli ne vem, kaj me čaka. Iz kratkih zapisov v črnih kronikah je nastal že marsikateri veličastni roman.

Razdori v družinah so pogoste teme ženskega pisanja, Marija Švajncer pa je uvedla tematiko moža in očeta, ki se zaplete v erotično razmerje z moškim. Nič novega na tem svetu, a kdor na taka razmerja pomisli prvič, je upravičeno šokiran. Zdi se, da roman izhaja prav iz šoka nad nečim, kar se je v starih časih sicer dogajalo, a ni bilo potrebno, da tisti, ki nočejo, o tem razmišljajo. Roman oziroma povest je tendenčne narave. Homoseksualnost v družini postaja vedno pogostejša tema sodobne proze. Tudi rumenega tiska, poezije, tudi politike, konec koncev. Avtorica skuša opozoriti na tiste "normalnosti", zaradi katerih posamezna življenja izstopajo iz normale.

Že na začetku postane jasno, da je glavna junakinja osrednji, skoraj edini predmet pisateljičinega zanimanja. Njeno otroštvo je zaznamovano z odraščanjem ob alkoholiku in trpljenju zapisani materi. Prva ljubezen, prvi pogum za prekinitev družinskega vzorca, otroci, začasna sreča. Mož se začne odtujevati, sčasoma odide, na koncu umre. Odtujuje se tudi ona, a njo ljubezen ščiti, njega pa uničuje. Njena brezpogojna ljubezen ne zagotavlja sreče. Povzroča nepopisno trpljenje. Otroka obstajata, a nista vpletena. Ženska je, skupaj z otrokoma, od moža finančno odvisna. To poudari brezizhodnost iz kočljivega položaja. A poskuša se osamosvojiti. Postane sprehajalka psa – tudi ta izbira službe nakazuje propad ženske, ki ljubi preveč. Najhuje, kar se zgodi, je, da mož doživi novo ljubezen – a še huje je, da se zaljubi v moškega. In kar je še huje – ljubimec je pokvarjenec, ki postane celo morilec.

Gre za poseben žanr, ki je prej povest kot roman. Pomislim na zelo popularno povest iz 19. stoletja Sreča v nesreči Janeza Ciglerja. Podobno vzdušje. Podobno trpljenje preprostega človeka. Resnično, poučno in strašno. Če rečem, da gre za žensko naturalistično povest, to rečem brez omalovaževanja. Tudi take povesti so dobrodošle. Če bi šlo za roman s tragično ljubezensko temo, bi bilo morda opisane več prepletenosti med družinskimi člani, zlasti odnos otrok do staršev, ki se ločujeta in otrokoma nehote povzročata travme, ki se jih bosta reševala še pozno v odrasli dobi. Morda bi lahko zaživela tudi ljubezen med moškima. Avtorica ne razišče te ključne teme, ki povzroči, da se v srečni družini nekaj obrne čisto drugače, kakor sama pravi. Nepredvideno in nenavadno ljubezen avtorica pahne v brezno. Iz zapeljivega ljubimca naredi neosebo. Žena skuša moža razumeti, a zmore samo obsoditi ljubimca. V dojemanju ženske, ki jo mož prevara z moškim, ni razumskih oporišč. Morda je ravno to poanta romana Marije Švajncer. Zgodbe se zgodijo po nepredvidljivih ključih. Ne pomaga razum, ne pomaga filozofija, čustva so popolnoma nezanesljiva. Ljubezni se lahko oprimemo, a ni nujno odrešilna.

Vsekakor knjiga spodbuja vrtanje v vsakdanje dogodke, ki so na videz nepomembni, a imajo vzrok in posledice. Razdori v družinah so pogoste teme sodobnega ženskega pisanja. Žalostno je, da se ljubezen lahko konča v breznu, na dnu vseh dnov. Pri Janezu Ciglerju zmaga, pri Zofki Kveder propade. Pri Mariji Švajncer ne pade v brezno ljubezen. Konča se samo neka zgodba, začne pa se razmislek o odzivu navadnih ljudi na navadne ali vsaj pogoste dogodke, na katere se ne želimo navaditi.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Piše Marija Švajncer,

bereta Maja Moll in Bernard Stramič.

Naslov zgoščene spominske pripovedi vidnega slovenskega pisatelja Florjana Lipuša, Prešernovega nagrajenca in dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je Mrtve stvari, podnaslov pa O sebi, o drugih, in o tretjem. Katere stvari so mrtve? Čedalje bolj umira slovenski jezik onstran slovensko-avstrijske meje, mrtva je pisateljeva mati, toda spomin nanjo je ohranjen, živ in tudi boleč. Oboje pisatelju povzroča grenkobo in žalost.

V pretresljivem in izpovedno presunljivem življenjepisu se Lipuš vrača v svoje otroštvo, najprej preprosto in takšno, kot je pač življenje v majhni koroški vasi. Nič usodnega se ne dogaja, treba je pač nekako preživeti. Družina je revna in živi v grapi, kot so revni vsi, ki živijo na takih koncih, saj grape, pravi pisatelj, niso narejene za bogastvo. Ko je bil še čisto majhen, star komaj štiri leta, je mirne dneve najprej prekinil očetov odhod, kmalu zatem še materin. Orožnika sta jo v času druge svetovne vojne odvedla, ker je govorila v koroškem narečju, se pravi slovenščini. Nič drugega ni storila, le za to je šlo, da je bila v času nacizma jezikovna pripadnost narodni manjšini onstran meje prepovedana, in to tako zelo, da se je materino življenje končalo v plinski celici v Ravensbrücku. Sinkoma, mlajši se je komaj začel postavljati na noge, je obljubila, da se bo vrnila, toda besede ni mogla držati. Usmrtili so jo tri mesece pred koncem vojne.

»Zgodaj so se mi zgodila odrasla leta, stlačena v eno leto, v en sam dopoldan. Dvomim, da so bila poznejša leta zrela leta, bila so obilnejša, številčnejša, glasnejša, lepša, temeljitejša, zrela niso bila, nič več bistvenega se me pozneje ni prijelo. Pozno sem se iz boba izdrl, z zamudo, v negotovostih in dvomih, pa še danes mi ni jasno, ali sem se res ali se mi samo zdi, da sem se.«

Žalost za mrtvo materjo nosi pisatelj s seboj. Zdaj je očitna in skeli, zdaj se malce skrije v njegovo notranjost, potem pa se čez čas spet začne oglašati. Doživel je vse mogoče. Pot so mu prekrižali tudi dobri ljudje, med njimi župnik Aleš Zechner, in ti so poskrbeli, da se je lahko izšolal. Osem let je preživel v Škofijskem zavodu na Plešivcu.

»Zavod se je obrnil proti meni kot človeku, ne ponuja mi poštenosti, pravičnosti, enakovrednosti, ponuja mi prezir. Niso me bili veseli, nismo bili dobrodošli, nismo se počutili sprejete, nič mar jim ni naš jezik, manjvrednost našega jezika je očitna in izpričana.«

Leta v Zavodu so minevala, kot da to ni on sam, temveč je nekdo, ki zgolj sprejema verske dogme, se izobražuje po zavodskih pravilih, telovadi, predvsem pa veliko moli. Spolno zorenje je bilo neopazno in zatajeno. Kar hitro je ugotovil, da duhovniški poklic ni zanj. K sreči so bili spet dobri ljudje tisti, ki so pripomogli uresničiti drugačno življenjsko pot. Valentin Inzko, voditelj dela narodne skupnosti, ga je vpisal na celovško učiteljišče. Poučevanje mu je prineslo veliko zadovoljstva. Ustvaril si je družino, postal oče štirim otrokom in v življenje se je skoraj neopazno prikradla tudi sreča. Pomisli pa, da se je Valentinu Inzku premalokrat zahvalil za posojeno očetovstvo. Kljub novim okoliščinam in spremembam se ni mogel v celoti otresti bremena vsega hudega, kar se mu je zgodilo: »A kje in od kod jemati, ko so nas vsi od kraja vzgajali za malega človeka, uklonjenega, ponižnega, poslušnega, pokornega, ubogljivega?«

Negotov in ogrožen položaj slovenske manjšine na Koroškem ga preganja in hromi. Vedno znova občuti drugorazrednost in odrinjenost. Za družino je zgradil hišo in zaživel na Selah pri Žitari vasi, toda tam živijo rojaki, ki čedalje bolj opuščajo slovenski jezik. Bili so časi, ko je bilo drugače. Urejal je dijaško glasilo Kres in v njem so mladi, polni upanja in zanosa, izražali pripadnost matičnemu narodu in skrb za slovenski jezik.

»Kres pa je bil, čeprav je izhajal le malo let, narodni mejnik, najvažnejši kulturni dogodek po vojni in napoved življenjske volje. Koroškim Slovencem je utrl nova pota v kulturo, v duhovnost.«

Florjan Lipuš je bil kasneje kar dvajset let urednik revije Mladje. »Mladje se je pojavilo za veličastje umetništva, in morda tudi po veličju, a veličje si mora pridelati vsak sam. Začelo se je iskanje resnice.

Revijo so izdajali brez plačila, honorar so dobili enkrat samkrat, nazadnje jim je zmanjkalo denarja. Čas in družbene spremembe so napravili svoje. Pisatelj priznava, da se ga vse življenje polašča grenkoba. Za ranami ostajajo brazgotine.

Pripoved Mrtve stvari je napisana tako, da dogodki ne potekajo drug za drugim, temveč se avtor zaustavi zdaj pri enem, zdaj pri drugem, potem se spet vrne na začetek in k trenutkom, ko je izgubil ljubljeno mater. Jezik je bogato metaforičen, opisno slikovit, včasih tudi privzdignjen in obogaten z narečnimi izrazi. Lipuš piše v sedanjiku, prihodnjiku, pretekliku in celo predpretekliku. Oživljanje spominov je realistično, nekateri odlomki pa nekoliko spominjajo na magični realizem, zlasti prihod smrti, matilde z dolgimi špiklastimi nogami, preoblečene v vilo, in ta strašni stvor odnese babico in ne prizanese materi. Tisto, kar ostane od rajnice, se otrese pepela in postane del vesolja.

»Mamini zemeljski delci so grob preigrali. Pogosto se mi zgodi, da mamin duh ždi nad nami in nas varva. Z grobom vzdržujemo vez z mrtvimi, skozi to okno rajni opazujejo svet in tresejo z glavo. Skozi grobove nas vidijo.«

Toda ljudje onstran meje so živi. Matična država bi morala pripomoči in si prizadevati, da njihovo ustvarjalno življenje in materni jezik ne bi zamrla.