Ocene

Piše Jože Štucin,

bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič.

V knjigi Martine Potisk Ena na ena je šestdeset pesmi, naslovljenih zgolj po zaporednih številkah. Vse so napisane dosledno brez punktuacije (razen v štiriinpetdeseti pesmi ko se za V pojavi pika), v prostem verzu in z jezikom, ki se rad spreobrača iz visokega do pogovornega, na trenutke celo "pošvedranega" z neštetimi besednimi igrami, kalki, asociativnim pisanjem, kjer se verzi pretakajo drug v drugega na videz brez "repa in glave", se pa pretakajo, točijo v razne plasti, v nadpomene, podpomene in prazne marnje ...

Tako nekako, kot se civilizacija vedno bolj striktno spreminja v cvilizacijo. To po že znani tezi ljubega nam pesnika, da gre vse počasi h koncu "ne s treskom, temveč s cviljenjem".

Vsaj še eno pesnico poznam, Vido Mokrin Pauer, ki goji tovrstno pisanje. Beseda porodi besedo, asociacija dvigne pulz do nove prispodobe, vse se nekako po principu ena na ena kotali iz verza v verz, vmes je nekaj besednih iger, veliko je slengovskih prekucij, neprestano pa brbota in rine v smer jezikovnih "norosti", kjer se težko odločamo, ali gre za realije ali nemara samo fekalije – besede prenesejo vse, bralčevi percepciji se pa potem vrti v glavi od jezikavih erupcij. Da ne bo nesporazuma, Martina Potisk to počne na žlahtno sproščen način, brez sile se prepušča toku, kjer "cvilita" oba, bralec in pesnica.

Občasno se spozabi in pove kakšno bolj "uravnoteženo" misel, na primer v devetnajsti pesmi, kjer je poezija čistejša in jasnejša:

"ne / ni zvezd / mandragorinih gnezd / samo nenasitljivi naprstci / komarji v predpasnikih in pijanska / srepota pred paradoksalnim strelskim / postankom ko bo treba odmetati mrzle / kanje in premostiti pretrgane glasove / na vranje pogreti podstrehi ker / roko na srce / res ne morem / minirati tako eh / majhnih njih / potem ostanem sama // do neba".

Igra je pač igra, besedne so pa sploh zabavne. Asociativni tok je za prmajduš nekaj, česar ne prinašajo podnebne spremembe, ni plaz, niti povodenj, sploh ne ogroža sveta, je pa strašen in nenasiten v svoji ekspanziji. Pesništvo prejšnejga stoletja je že dodobra preigralo vse take besedilne vulkane, se pa v resnici nikoli ni odpovedalo dejstvu, da so človeški možgani, ko si zares začnejo izmišljati poezijo, samozadostno vesolje, ki planetarno resničnost mimogrede, brez muje, stisne v kot in jo naredi drobceno.

Tako, če strnemo brez pik in vejic, so vse to res "parnasovske pompadure" in se pesmim prav dobro godi. Nič jih ne ovira pri nastanku; pesnica se jim blagovoljno prepušča, da jo izkoriščajo kot medij, kot ročno izdelano žensko torbico (pompaduro), v kateri lahko najdeš več reči, kot jih volumen sploh lahko sprejme. Tudi literarnih eksperimentov je v pompaduri na pretek. Če se omejimo samo na prosto verzifikacijo in zapis brez punktuacije, smo že na njivi svobodnega doživljanja poezije brez vnaprejšnjih diktatov. Bralec tekst brez ločil seveda lahko bere in akceptira po svoje, mu dodaja svoj pomen, se ritmično obnaša kot jazzovski bobnar in pogosto bere celo "sinkopirano". Poudarke in intence poezije lahko prestavi na čisto druge pomene in vrednote. Na tej točki se pesnica naveže na slavne prednike, Eliota, Pounda in Gertrude Stein, če omenimo samo najbolj znane, svoje pa so k takemu slogu prispevali še nadrealistični ustvarjalci in pesniki beat generacije.

Mogoče res že malo pozabljen pristop, saj se postmodernistična lirika raje ogleduje v narcisovem ogledalu jaza, avtopoetik pa se je v zadnjih desetletjih razcvetelo za več deset arboretumov, ampak ti tokovi, ti prosti tokovi, ti svobodni curki besed, te iskrive povodnji, ki v svojo strugo lahko spravijo kakršno koli besedo ali metaforo, ta "frajgajst" ima v modernem času spet svoj pomen - pesniku dati avtonomijo in svobodo, da brez pomisleka lahko napiše: "vem / vas ne zanima / na samem merim v sence sonca / dokler do donebnega poka prodira / od oka koralna bilanca".

Piše Bojan Sedmak,

bere Dejan Kaloper.

Suzana Zagorc je v svojem tretjem romanu Ne poznam je poglobila motive iz prejšnjih dveh. Pred desetletjem je pod naslovom Kaj pa vidva čakata?! izšla njena »zgodba para, ki ga odločitev za otroka pelje od uradne preko alternativne medicine vse do osebnostne preobrazbe«. V prvencu je v prvoosebni izpovedi obravnavala probleme upadanja fertilnosti nekaj let pred s kresnikom nagrajenimi Pričakovanji Anje Mugerli. V drugem romanu Ne me silit, da ti lažem je polje boja za literarno navzočnost razširila na ženske-moške odnose v zakonih in zunaj njih. V dinamično izpisanih prigodah dveh junakinj je izkazala talent za razgradnjo razmerij, okoli katerih se vrtinčijo duše prešuštnih mož in žena – tam se med poročnimi kalupi iščeta prijateljici v neskladnih situacijah, ko se ena spopada z moževim varanjem, druga pa prav to počne svojemu.

Čeprav roman Ne poznam je prvenstveno ni posvečen takšnim peripetijam solidno situiranih meščanov, tudi v njem dogajanje ne poteka brez osvobajanja junakinj izpod omoženih in tokrat predvsem delovnih obveznosti. Službena izčrpanost namreč napoti protagonistko v iskanje osvežilnih sokov iz družinskih korenin in v popestritev zakona s starimi in novimi zaljubljenostmi – takšen bi bil lahko povzetek romana v nekaj besedah. V nasprotju s prvencem je v noviteti pomembna avtoričina opomba, da so pripetljaji iz knjige zgolj plod njene domišljije in da je vsaka povezava z resničnostjo zgolj naključna in nenamerna. Z drugim romanom, prav tako opremljenim s pojasnilom o izmišljenih osebah, krajih in dogodkih, pa vsebino spaja splošno razpoloženje pripovedi, pri čemer prednjači nanašanje na ideje žensk, ki tečejo z volkovi. Uspešnica jungovske psihoanalitičarke Clarisse Pinkole Estés, ki je prisotna v motu Ne me silit, da ti lažem, na svojevrsten način obeležuje tudi zaključek zgodbe romana Ne poznam je, ko se protagonistka prijavi v projekt popisovanja volkov v kočevskih gozdovih. In tudi sicer je skozi vsa besedila Suzane Zagorc razpredeno pomembno sporočilo Žensk, ki tečejo z volkovi – za živalsko podstat človeškega partnerstva je uporabljeno vodenje krdela, ki si ga z dokončno zvestobo deli volčji par, pri ključnih odločitvah pa se trop ravna po usmerjanju samice. Izkaže se, da je tako tudi s prvoosebno pripovedovalko Katjo, ko se na zadnjih straneh besedila znajde v razrešeni dilemi med zakonskim in gozdnim možem.

Čeprav razgledana pisateljica omenja tudi Lacana, je v psihologiji komunikacije med spoloma bolj naklonjena jungovskim arhetipom; v literarni tradiciji pa spada v dolgo linijo pisk, ki so že v vznikih romana v 18. in 19. stoletju količinsko v stotinah zaznamovale književnost zahoda. Poleg bolj izpostavljenih Jane Austin, sester Brontë in Mary Shelley so danes bolj ali manj neznane avtorice izdajale številne romane; v kanon pa so se z analizo odnosov med spoloma vpisovali predvsem moški, ki so ženske, željne pravic do lastnih užitkov, fiksirali v fatalke ali pošiljali v lekarne po arzenik ali pod vlak. Od takrat je ljubezen na zahodu doživela številne preobrazbe intimnosti, od sufražetk do zahtev gibanja 'jaz tudi' je tako v ženski agendi nenehno soočanje s situacijami podvojenega dela, družinskih in družbenih služnosti, najbrž tudi glavnega razloga za medlečo nataliteto liberalno-demokratskega zahoda. In tudi za izgorelost službeno sposobne, učinkovite in uspešne Katje Fink Naglič, protagonistke romana Ne poznam je.

Razpisi za investicije v javni upravi terjajo od prizadevne upravnice stalno pripravljenost na odgovorno komunikacijo in koncentracijo in če je ta zavezana z marljivo delovno etiko, je pred duševnim sesutjem ne zmore obvarovati zgolj poslovna psihoterapija. Ta itak deluje kot vključeno popravilo za žrtve kapitalistične neusmiljenosti ter kot lek ponuja predvsem začasen počitek, še najbolj v naravi. Zatekanje vanjo ponuja junakinji romana, izčrpani ženi, materi in hčeri, vpoglede v belokranjske pejsaže in prebolevnica se v teh odlomkih izkaže kot poznavalka favne in flore, gob, rib, dreves. Med slednjimi v prologu čustveno pooseblja Smreko, Hrast, Gaber in Bor, med pticami pa razlikuje liščke, škrjance, grilčke, srakoperje, škorce, ščinkavce, čižke, zelence, brgleze, kaline, meniščke, lastovice, kukavice … In ker je bilo in je spoznavanje narave in družbe enovit predmet proučevanja, dodaja Katja v dogajanje ob pastoralno idiliko zgodovinske elemente z raziskovanjem svojih družinskih debel vse do uskoških prednikov. V njih je pozorna na značajsko močne ženske; za zgled na primer izpostavlja eno med njimi, ki je bila sposobna priti čez ocean v Ameriko pred vrata svojega moškega le z naslovom na listku, kar je bilo pred stoletji seveda težje kot danes.

Kakorkoli že, debla je mogoče preučevati tudi sinhrono, s kolobarnimi prerezi, pri čemer se razpira sestava sedanjosti; v tej pa ne prevladujejo jin-jangovska harmonična, dopolnjujoča se razmerja, ampak asimetrična razmerja med ženskimi in moškimi principi delovanja. Mogoče jih res oblikujejo hormoni, a la testosteron in oksitocin, zaradi katerega naj bi bile ženske bojda bolj empatične kot moški – saj so baje z Venere, moški pa z Marsa, in se one menda sporazumevajo bolj zaradi komunikacije same, oni pa le zato, da bi s sporočanjem kaj postorili – a so oboji vpeti v primeže sistema, ki enako škodi človeškosti v vseh ljudeh. Ne nazadnje je tudi Katjin mož Rok – dokaj nebogljen v zadevah, ki ne služijo profitu – podvržen obsedenosti z ekonomskim statusom, pogojenim z dobičkom. In v tem smislu je morda bolj kot delovno izgorevanje preskrbljenih zaposlenih dandanes boleče depresivno hiranje brezposelnih, ker so pač brezposelnih, o čemer pa v romanu Ne poznam je ni mogoče izvedeti ničesar.

In na koncu je morda zanimivo vprašanje, na koga se pravzaprav nanaša naslov. Avtorica Suzana Zagorc, ki ima v naslovih svojih del rada glagole, prepušča ugibanje tistim, ki jih bo besedilo pritegnilo. Vsekakor je s tretjim romanom potrdila svojo literarno zmogljivost in prepoznavnost, predvidoma predvsem pri ženskem bralstvu. In je Ne poznam je dobra priložnost, da se vsaj nekaj moških ove in se ne vpiše v tisto polovico ljudi, ki na leto ne preberejo nobene knjige. Če bodo z zadovoljstvom sledili zgodbi v noviteti Suzane Zagorc, bodo morda premislili in osvojili tudi njena spoznanja iz romanov Kaj pa vidva čakata?! in Ne me silit, da ti lažem. In tako morda nekoliko okrepili svojo čustveno inteligenco.

Za dinozavre, ki so bili pred desetletji obujeni v življenje, so bile današnje klimatske spremembe na Zemlji preveč drastične, tako da v nekaj preostalih skupinah živijo samo še v tropskem pasu, bogatem z vegetacijo. Predvsem se zadržujejo okoli zapuščenega otoka, na katerem je bil izvirni poskusni laboratorij. Tja pa se zdaj odpravlja združena ekipa znanstvenikov in plačancev, ki bi zaradi bodočih genskih terapij potrebovala vzorce krvi različnih tipov dinozavrov. Pot jim prekriža nič hudega sluteča družina na jadranju, ki je doživela brodolom.

Letošnja poletna uspešnica Jurski svet: Preporod, posneta dobra tri desetletja po izvirniku, ki je bil glede razvoja posebnih učinkov revolucionaren, je nekakšen »metafilm« – sicer že sedmi celovečerni po vrsti v franšizi, ki sta jo spočela filmski mag Steven Spielberg in romanopisec Michael Crichton, a hkrati nov začetek po trilogijah Jurski park in Jurski svet. Predvsem druga trilogija se je izkazala za nekako izžeto, na to se nanaša tudi izhodišče Preporoda: ljudje so se dinozavrov kot zabaviščnih atrakcij preprosto naveličali in ti – ker je poslovni model bankrotiral – obstajajo samo še prostoživeči v nekakšnih naravnih rezervatih blizu ekvatorja.

Preporod je režiral Gareth Edwards, ki ima za sabo že vrsto visokoproračunskih znanstvenofantastičnih filmov, med drugimi hollywoodsko priredbo Godzille iz leta 2014. Letošnji Jurski svet se več kot očitno vrača h koreninam oziroma je od vseh nadaljevanj še najbližji izvirniku, od katerega je pobral vse ključne sestavine in jih znova zamešal za generacijo gledalcev, ki se je vmes zamenjala.

Poganjajo ga na novo odkrito začudenje nad mogočnostjo teh prazgodovinskih bitij, globoko zakoreninjeni prastrah sesalcev pred plazilci in opomin pred nevarnim, vedno navzočim hrepenenjem, da bi se postavili na položaj Stvarnika – ali vsaj Prometeja, prispodobe človekove želje po znanju in odkritjih z nepredvidljivimi posledicami.

Akcijski pustolovščini vsekakor koristi tokratna zvezdniška vloga Scarlett Johansson, ki v neki točki prevzame vodstvo celotne odprave na »izgubljeni svet« skrivnostnega otoka. Film je kljub nekaj nelogičnostim močno prežet s Spielbergovim dotikom – simpatično se mu uspe pokloniti tudi njegovemu Žrelu, katerega 50-letnico obhajamo prav letos ... Ob vsej pripovedni dinamiki, pregonih in trenutkih šoka pa si Jurski svet: Preporod vzame čas tudi za očaranost nad lepoto in vizualni užitek ob ustvarjanju sveta, pa tudi za razmišljanje o sami človeški naravi.

Če potegnemo črto: novi film v franšizi vključuje nekatere aktualne teme, kot so okoljska problematika, klimatske spremembe, genske terapije, kapitalistični pohlep in dvom o preživetju človeka kot plenilca, hkrati pa le na novo zapakira že videno. Za poletno uspešnico je to verjetno dovolj, kakšne evolucije pa tu ni opaziti.

Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše

Piše Katarina Mahnič,

bere Lidija Hartman.

Iztok Geister je nekakšen bard narave, njen pozoren opazovalec in kritični popisovalec. Njegove knjige Zagovori narave, Dopuščanje narave, O zaupanju v naravo in Levitve – za slednjo je prejel Rožančevo nagrado – lahko vse štejemo med klasiko slovenskega naravopisja in tudi najnovejša Soočenje z naravo je napisana v njegovem slogu preizpraševanja, opazovanja iz drugega zornega kota, obračanja stvari na glavo, da jih lahko potem spet bolj prav postavi na pravo mesto. Tja, kjer bi morale biti, če bi ljudje bolj logično razmišljali ali se vsaj manj sprenevedali, kaj vse dobrega storijo v prid narave. Kot pisatelj pravi v epilogu, knjiga noče učiti, kako spremeniti ali celo izboljšati svet, gre le zato, da poskušamo odkriti doslej zakrito možnost sobivanja z rastlinskim in živalskim svetom in da poskušamo sestopiti s prestola, na katerem smo samopašno umeščeni v središče sveta. V njej se dotakne številnih zanimivih in perečih tem, kot so intima domačega vrta, zaraščanje v kulturni krajini, plenilsko razmerje (tudi človek je do neke mere plenilec), bitka z naravo, popolnost živih bitij in protislovja varstva narave. Na Slovenskem je že januarja 1920 trinajst uglednih posameznikov in strokovnjakov Odseka za varstvo prirode Muzejskega društva v Ljubljani kot prvi poziv k sistemskemu varstu narave predstavilo Spomenico, prvi nacionalni program za varstvo narave pri nas. Pa vendar še danes dojemamo naravo in procese v njej zgolj s stališča lastnega položaja, tudi koristi – nihče se ne sprašuje, ali si divje rastline in živali sploh želijo oziroma ali sploh potrebujejo skrbništvo, kakor ga živim bitjem vsiljuje varstvo narave. Neradi priznamo, da narava tudi mimo človeških prizadevanj za njeno ohranitev nenehno išče in tudi najde svoje poti za samoobnavljanje.

“Tako naravoslovci kot naravovarstveniki in ljubitelji narave nikakor ne moremo sprejeti spremembe življenjskih pogojev, kar pa rastlinam in živalim ne povzroča večjih težav, dokler lahko izbirajo med različnimi bolj ali manj ustreznimi razmerami,”

Geister se pretirano ne vznemirja nad na primer zaraščanjem travnikov, saj se gozd le vrača na svoje nekdaj mu odvzeto rastišče, niti nima invazivnih rastlin za takšnega bavbava, saj je njihovo naselitev zagotovo omogočila tudi nesposobnost obstoječe rastlinsko-živalske skupnosti, da to prepreči. Krmljenje ptic je zanj ekološko brez pomena, edino smiselno, sploh za mlade rodove, bi bilo opazovanje vrstno prepoznavanje ptic. Tudi iz pušpanove vešče, ki neustavljivo pokončuje kultivirani pušpan, potegne nauk: s kultiviranjem doseženo nenaravno povečanje populacije rastlin ni vedno na roko. Naturalizirani pušpan se bo v divjini gotovo ohranil. Poseganje v naravo, ko kakšni vrsti omogočimo boljše razmere za razplod, je po naravnih merilih vprašljivo, in ne hvale vredno dejanje, saj izključuje tveganje kot pomembno sestavino prizadevanja za obstanek.

Knjiga Soočenje z naravo je polna takšnih uvidov, podkrepljenih z različnimi primeri iz narave, nad katerimi se je res vredno zamisliti, še posebej, ker nam avtor ponuja svež in kritičen pogled nanje. A čeprav je knjižica tanka, to ni lahko branje, ki bi ga požrli v trenutku in za zabavo. Ni preprosto, kot tudi ni preprosto resnično in odkrito soočenje z naravo. Okušati ga je treba počasi, premišljeno, z odprtimi očmi, možgani in duhom, še najraje v naravi. Geistrovo pisanje je tudi stilno izredno dodelano, gosto in izrazno bogato, kar daje esejističnim znanstveno-dokumentarnim zapisom nadih sočne prozne pripovedi. Morda je za širok bralski krog najprikladnejši in tudi po praktični plati najzanimivejši esej Vrtna intima, pri katerem bo užival vsak, ki ima doma nekaj vrta. Vsaj na tistem koščku narave, ki ga (četudi samo na papirju) posedujemo, si lahko ljudje ustvarimo svoj delček raja. Tega pa si vsak predstavlja drugače. Menda je uporabnost prevladujoča značilnost srednjeevropskega vrta. Sodobne novozgrajene hiše spremljajo po Geistru “takojšnji vrtovi”, ki so zasnovani tako, da je na njih čimmanj dela; tam ni spontano rastočih rastlin, namesto zelenjavnega vrtička je visoka greda, dreves ni ali pa so iznakažena. Takšen vrt je bolj dodatna soba kot sonaravno prebivališče. In potem so tu vrtovi, z opisom katerih sem se lahko poistovetila in mi je zaigralo srce, saj sem do svojega vrta, prej vzdrževanega v divje urejenem slogu, vedno bolj popustljiva. Ne da bi se kdaj zares zavedala, da je tako najbolj prav. Piše Geister:

“Nasprotje takšnemu do podrobnosti urejenemu vrtu, recimo mu čistunski, pa je s spontanim rastjem prežet vrt. Z vidika kulturne presoje mu recimo divji, z vidika zatiralske skrbi sproščeni vrt. Tudi tu gole prsti v vegetacijskem obdobju skorajda ne vidimo, pa ne zaradi nadomestkov, temveč zaradi nebrzdane pokrivnosti rastlin. Trata je, vsaj na obrobju, če ne kar v celoti, polna travniških rastlin in je selektivno košena šele po cvetenju. Grmovje in drevje rasteta sproščeno. Plevel na takšnem vrtu ni nadloga in tudi ne psovka, saj igra pomembno vlogo: ščiti tla pred soncem, ohranja vlago, privablja žuželke ali pa jih odvrača, v obeh primerih v dobro gojenih rastlin. Ospelo cvetje in listje ob deževnikovi pomoči gnojita tla. Ob obdelovanju in negovanju vrta je vedno dobro poskrbeti tudi za sproščanje vrta.”

Soočenje z naravo je dragocena spodbuda nam in našim zanamcem, da bi naravovarstvo nadomestila etika zagovorništva narave, ki daje interesom rastlin in živali prednost pred človeškimi interesi. Je spodbuda, da ne bi gledali samo na to, ali je neko dogajanje v naravi koristno za človeka. In spodbuda posamezniku, ljubitelju narave, da se lahko začne z naravo srečevati in sporazumevati kar na domačem vrtu. Zaradi te knjige plevelu lažje pogledam skozi prste, pardon, skozi liste. Lažje tudi prenesem belouško v ribniku, s kosom pa si pošteno razdeliva slastne plodove obema tako ljube šmarne hrušice.

Piše Sanja Podržaj,

bere Maja Moll.

Miza za štiri, tretji roman novinarke, pisateljice in urednice Lare Paukovič, je roman o družini, odnosih in tistih življenjskih obdobjih, ko se znajdemo na razpotju – ostati v varnosti znanega in rutine ali pa storiti korak v neznano? V obeh primerih tvegamo, a morda je nevarnost stagnacije bolj ogrožajoča, kot da nas tok odnese. S temi besedami bi lahko povzela srčiko tega konciznega dela, ki na nekaj več kot dvesto straneh pred nami razgrne življenje osemindvajsetletne J.

Naj že na začetku poudarimo specifiko tega romana, in sicer da so vsi liki poimenovani z začetnicami. Po eni strani je s tem omogočena večja identifikacija, saj takšno naslavljanje daje vtis, da bi ti liki res lahko bili kdorkoli, po drugi strani pa to lahko bralko tudi zmoti in zmede – v tem primeru nimamo velikega števila likov, tako da poimenovanje z začetnicami nekako deluje.

V dogajanje vstopimo in medias res: spremljamo par, ki se v avtu vozi na obisk, med njima pa je prišlo do prepira, še preden sta se odpravila od doma. Pripovedovalko, ki je tudi osrednji lik romana, torej spoznamo v tem čustvenem stanju, ko razmišlja, kako v njenem razmerju z B. ni bilo niti začetnega vznemirjenja, to pa jo napelje v fantaziranje o starem prijatelju in skoraj ljubimcu – kako bi bilo, če bi se namesto z B. ljubila z njim? Podobnim razmislekom o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, lahko sledimo skozi glavnino romana, ki se bere kot izsek iz odločilnega obdobja v življenju, v katerem si bo protagonistka začrtala pot naprej. Preden začne zares kreirati svojo prihodnost, pa mora predelati svojo preteklost.

Njeno kopanje po lastni in družinski zgodovini je tudi posledica materine nenadne smrti pred enim letom. Žalovanje jo je še dodatno potisnilo v nekakšno stanje prostega teka, iz katerega pa jo zdrami nepričakovano vabilo mamine najboljše prijateljice in sodelavke v arhitekturnem biroju S., če bi pregledala fotografije iz študentskih časov, na katerih je tudi njena mama. Proces žalovanja je poln kompleksnih in nemalokrat nasprotujočih si občutenj, kar avtorica nazorno predstavlja s protagonistkinim premišljevanjem o mami in njunem odnosu, ob tem pa se odpirajo tudi širša vprašanja o vlogi in položaju sodobne ženske ter ženskosti nasploh.

Poglavja, v katerih sledimo dogodkom v realnem času, se menjavajo s poglavji, v katerih se J. spominja otroštva in odraščanja, premišljuje o družinski dinamiki ali pa razmišlja o situacijah, ki so jo ključno zaznamovale. Preplet časovnic je izpeljan elegantno, saj je vsak premislek o tistem, kar je bilo nekoč, smiselno povezan s tem, kar se dogaja zdaj. Lara Paukovič je na ta način ustvarila prepričljiv in plastičen glavni lik. J. premišljuje o tem, kako je bila že od otroških let vedno postavljena pred ideal ženske, v kakršno naj bi odrasla, a se nikdar ni počutila, da bi se temu idealu lahko kdaj približala. Bila je bodisi predebela bodisi presuha, zaradi slabe samopodobe se v svojem telesu nikoli ni zares počutila dobro, prepričanje o lastni manjvrednosti jo je tudi ustavilo, da bi sledila svojim sanjam in si ustvarila kariero na področju umetnosti, temveč jo je potisnilo v varno, a nezadovoljujočo službo v marketingu. Razlog za to odkriva v odnosu z mamo, ki je bila »v spolnosti izrazito liberalna, po drugi strani pa neverjetno zadrta glede telesnosti« in zdi se, »da je verjela, da imajo pravico do seksualne ekspresije samo popolna telesa, grda pa je treba zatreti«. J. čuti sram, saj ima občutek, da nikdar ni dosegla pričakovanj in lepotnih idealov, ki jih je postavljala njena uspešna in vedno urejena mama. Le-ta je veliko dala na videz, pa tudi na ugled in prestiž – modne znamke, draga ličila in parfumi so J. dobro znani zaradi mame, ki je z vsem tem želela seči iz srednjega v višji razred, čeprav je to presegalo sredstva družine.

V nasprotju z mamo je njeni prijateljici S razredni preskok uspel, ko se je poročila z D. Ko se J. in njen partner B. zbližujeta z zrelim parom, J. postaja vse bolj očitno, da je bilo med mamo in njeno prijateljico tudi veliko rivalstva in zavisti, D. pa je bil nekaj več kot le mož dobre prijateljice. Ob tem se pokaže ključna razlika med prijateljicama – njena mama je bila kljub svojemu videzu in prezenci v notranjosti negotova in je iskala zunanjo potrditev, tako pri možu kot pri drugih moških, S. pa je bila poosebitev samozavesti. J. se ob njej sprašuje: »Kako neustavljive so ženske, ki niso ves čas v vojni s svojim telesom?« Vendar pa se S. ne izkaže kot vzornica za J., saj v njej vidi tudi prevzetnost in privilegiranost.

Življenja parov se vedno bolj prepletajo in ob tem pa postaja vse bolj jasno, kakšno je razmerje moči njimi. Starejši par v mlajšem ne vidi prijateljev, temveč človeka, s katerima se lahko poigra. Zanimivo je, da je v tej dinamiki mlajši par tisti, ki je bolj zadržan, starejši pa zelo očitno promiskuiteten in drzen tako v izkazovanju medsebojne naklonjenosti kot v nespodobnih vabilih. Čeprav D. vzbuja v J. poželenje, ta na to ne more pristati, kakor ne more pristati na to, da ji njen partner B. ne vzbuja več ničesar. Želi si strastnega razmerja, kot ga imata S. in D., a hkrati ne želi biti kot onadva, brezbrižna do vseh v iskanju užitka. Zdi se, da je J. z vseh strani zamejena s pričakovanji – od svoje mame, partnerja in nazadnje tudi od S. in D. Vsak od njih želi, da bi bila nekaj drugega, a ona ne želi nič od tega. Pravzaprav se zdi, da je celo življenje želela ugajati drugim in je pri tem izgubila sebe. Na začetku romana se sprašuje, kako bi bilo, če bi bila z drugim moškim, a z razvojem dogodkov vedno bolj ugotavlja, da kleč ni v drugem moškem, temveč v njej sami.

Pot spoznavanja mame in njene preteklosti J. nepričakovano pelje na pot samospoznavanja. V njeni zgodbi vidi odsev svoje in ugotavlja, da je imela tudi mama na voljo ogromno vzporednih življenj, ki bi jih lahko živela, če bi se tako odločila. Vprašanje je torej, čemu dati v življenju prednost? Njena mama je naredila to, kar se je od nje pričakovalo – ustalila se je, si ustvarila na videz popolno družino in tudi uspešno kariero. Toda J. ima občutek, da si je želela drugačnega življenja, tudi drugačnega partnerja od njenega očeta. Zdi se, kot da se je mama sprijaznila z umirjenim družinskim življenjem, hrepenela pa je po tem, kakor živita S. in D., ki sta imela denar in drznost, da sta si takšen način življenja lahko privoščila. J. se zave, da bo morala, če bi želela prekiniti vzorec, dati prednost sebi in se ne ozirati na to, kaj družba pričakuje od nje. Vendar ne na način, na katerega to počne S., ki se ne ozira na življenja drugih ljudi, ko zasleduje svoje cilje. Utreti si bo morala svojo pot.

V tem lahko vidimo tudi generacijski prepad. Čeprav ima mlada ženska danes več možnosti, da se odloči, ali si želi družino, kariero, morda oboje ali pa nič od tega, pritiski, ki izhajajo iz vzgoje, še vedno vztrajajo v podzavesti. Podobno je z lepotnimi ideali, ki so bolj sproščeni, kot so bili v začetku dvatisočih, a se jih ženske, ki so odraščale v tistem času, le stežka otresejo. Roman Miza za štiri s tem odpira širša družbena vprašanja, a nanja ne poskuša odgovarjati, zgodbe ne širi v družbeno kritiko in ne podaja sodb o tem, kaj bi bilo bolj prav. Na neki točki se J. pogovarja z nekdanjo kolegico s fakultete, ki dela v galeriji in se ukvarja z aktivizmom. J. jo občuduje, ker je izbrala karierno pot v skladu s svojimi zanimanji, čeprav gre za manj stabilno in varno izbiro, zaradi katere je v prekarnem položaju. Občuduje jo tudi zaradi njenega družbene angažiranosti, o kateri iskreno pove, da je ne more razumeti: »težko se ukvarjam s kolektivno bolečino, ker imam preveč svoje.«

J. je vpeta v silnice, na katere kot posameznica nima dosti vpliva, niti se ne trudi, da bi ga imela. Trudi pa se, da bi jih razumela in s tem morda prerasla svojo bolečino, izstopila iz pasivnosti ter spremenila tisto, kar lahko – sebe in svoje življenje. Roman sicer ostaja izsek iz življenja, a če ga beremo ob geslu zasebno je politično lahko v njem uvidimo tudi feministično noto.

Piše Muanis Sinanović,

bere Igor Velše.

Alojzija Zupan Sosič je bila literarni javnosti doslej znana predvsem kot profesorica sodobne slovenske književnosti na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Študentom predava, kako ločevati trivialno od kvalitetnega, kako soditi o književnosti. Pesniška zbirka Drevo delfin je njen leposlovni prvenec, kar pomeni, da se je teorija prenesla v prakso. Objava pesniške zbirke je pogumen korak, v katerem se avtorica sprijazni z zamenjanimi vlogami.

Gre za izpovedno naravnano liriko, v kateri gre lirska subjektka skozi imaginarij avtobiografskega jaza in njegove mitologije. Podobe se oglašajo iz nezavednega, črpajo iz spominskih krajin otroštva, se soočajo z mučno sedanjostjo in segajo onkraj, k vzporedni resničnosti simbolnih bitij. Osrednji taki bitji sta drevo in delfin. Sedanjost je mučna, saj se lirska subjektka sooča s krizo osebnih odnosov, partnerskih in družinskih, prevprašuje svojo vlogo matere, žene in ženske.

Domišljijsko in izpovedno so pesmi bogate. Svet podob se iz pesmi v pesem na ravni zbirke povezuje v micelijsko romaneskno celoto. Zbirka je torej vsebinsko ena celota, povezana z biografijo lirske subjektke. Na ravni jezika in zvočnosti pesnica učinke dosega s ponavljajočo se ukinitvijo vejic pri naštevanju. Tako se posamezni predikati, ki jih vejica pomensko in emocionalno v slovnici ločuje, združujejo v enega ter tako intenzivirajo in zgoščajo čustvo. Pesnica je isti prijem uporabila v vseh pesmih. V nekaterih deluje izvrstno, v drugih pa dosega manjši učinek.

V pesniško dekonstrukcijo in sprotno rekonstrukcijo avtobiografskega jaza večkrat vstopijo ideologemi. Ti so v tovrstni poeziji odveč, saj strjujejo poetično-psihično vsebino, ki je bolj tekoča ali plinasta in zato tudi literarno učinkovita. Vpisujejo se v oblast na področju kulture: recimo besedna zveza »srce na levi« ali trendovska psihologizacija oziroma demonizacija osovraženega moškega. Mestoma pesmi dobijo aktivističen značaj, ki ni neprijeten zato, ker je aktivističen, temveč zato, ker, podobno kot razne emancipatorne ideologije v preteklosti, na fanatičen način izreka pripadnost nekemu tipu oblasti. Kljub temu so to bolj stranski pojavi, ki v celoti ne kvarijo vtisa zbirke. V osnovi gre za pogumno, dodelano in intenzivno poezijo.

Lik drevesa se pojavlja že na začetku in se vrača vedno znova. Mitološko drevo otroštva je povezano s Hrastnikom, razrašča pa se po celotnem življenju. Delfin je morsko bitje in podoba vode, potopljenosti v vodo in zatopljenosti v vodo prihaja iz nezavednega. Ali gre za simbol prečiščevanja? Voda sesuje razpokani zid ega, avtobiografske pripovedi in pojavi se delfin. Vendar pa moramo biti previdni, saj je delfin kljub prijaznemu videzu in inteligenci pravzaprav zelo nasilno in egoistično bitje. Ko se ego enkrat razbije, lahko posameznica ali posameznik v duhovnih tradicijah zaživi svobodno življenje. Po drugi strani pa se ta ego znova bori za svojo koherenco, za oblast, se oprijema raznih idolov, kot so omenjeni ideologemi.

V tem pogledu je zbirka Alojzije Zupan Sosič Drevo delfin svojstvena mapa človeške duševnosti skozi simbolne svetove in arhetipe, ki sestavljajo in se vključujejo v obstoječa družbena razmerja moči. Še dodatno je izraz paradoksalnih pojmovanj ženskosti v sodobni kulturi, ki so razpeta med spone pretvorjenih pritiskov iz preteklosti ter na videz opolnomočujočega neoliberalnega individualizma. Ta v okvirih slovenske vladajoče ideologije vključuje tudi atavizme prejšnje države.

Knjiga je primerna tako za uživanje v pesniških podobah in psihološki izraznosti kot za teoretske študije in zlahka bi bilo o njej mogoče napisati celo razpravo.

Vohunski triler režiserja Stevena Soderbergha, ki ga občinstvo najbolj pozna po filmu Seks, laži in videotrakovi, se lahko pohvali z izvirnim scenarijem, ki ga je napisal David Koepp. Koepp je že med pisanjem scenarija za film Misija: Nemogoče opravil številne intervjuje z agenti obveščevalnih služb in tako dobil idejo za pričujoči scenarij, v katerem se zakonca, zaposlena v isti obveščevalni agenciji, znajdeta pred preizkušnjo zvestobe delodajalcu, državi in drug drugemu. Seksapilni triler, v katerem osrednji vlogi britanskih obveščevalcev Georgea in Kathryn Woodhouse-a odigrata enigmatični Michael Fassbender ter vsestranska Cate Blanchett, je obenem tudi napeta drama z nekaj elementi akcijskega filma. Bolj kot s posnetki dramatičnega zasledovanja in hitrostnega odštevanja nas namreč film očara z nepričakovanimi psihološkimi igricami in poligrafskimi preizkusi, na podlagi katerih osrednji junak George med petimi sodelavci išče izdajalca agencije, ki naj bi s spletnim virusom delal v smeri izničenja njenega obstoja in razkrivanja informacij zlobnim Rusom. Seveda so britanski agenti za razliko od ruskih prikazani kot visoko sofisticirani, racionalni, znanstveni in prav perverzno etični, medtem ko so Rusi prikazani kot bradati barbari, ki jim gre v osnovi za uničenje svetovnega prebivalstva, kar je v tovrstnih filmih žal pravilo.

Čeprav je film z dolžino 93 minut prekratek, da bi lahko natančno razdelal psihološke karakterje vseh petih britanskih osumljencev, med katerimi kot najbolj sumljiva izstopa Kathryn s svojimi skrivnostnimi obiski Züricha, pa ima prav vsak med njimi neko svojo bizarno posebnost, travmatično izkušnjo ali skrivnost, ki se dokončno razkrije v zadnjih petih minutah filma. V ostalih vlogah nastopajo Marisa Abela, Tom Burke, Naomie Harris, Regé-Jean Page in Pierce Brosnan, ki ga poznamo iz serije filmov o Jamesu Bondu. In če smo že pri Bondu; v filmu Črna torba lahko prepoznavamo določene dramaturške prijeme,ki so jih navdahnili tako filmi o Bondu, kot tudi film Gospod in gospa Smith, ki je s podobno zgodbo o vohunskem paru “zaoral ledino” pred dvajsetimi leti.

Črna torba je bolj kot misteriozna detektivka v prvi vrsti film o zahodnih vrednotah, družinski zvestobi in poklicni etiki, za katero se na koncu izkaže, da jo izneverijo prav tisti, ki bi jo po službeni dolžnosti morali najbolj upoštevati. Črna torba je tako ime obveščevalne operacije kot tudi sinonim za metodologijo, s katero se lahko pride do dešifriranja tajnih podatkov preko različnih strategij analize izjav osumljencev. Film nenazadnje pokaže tudi na dejstvo, da so obveščevalci krvavi pod kožo in da pri svojem delu dostikrat naredijo veliko napak, ki jih lahko stanejo uglednega statusa, zakona in življenja.

Piše: Miša Gams

Bere: Ajda Sokler

Ustvarjalec serije Nasledstvo, Jesse Armstrong, se po sagi o medijskih mogulih loteva ta hip najbolj zlovešče podvrste bogatašev – tehnoloških milijarderjev. Tako kot Nasledstvo, ki se je osredinjalo na zasebne in poslovne zdrahe družine Roy, film Na vrhu gradijo zdaj že značilni Armstrongovi prijemi. Nestabilna ročna kamera, ki vzbuja občutek nemira in tesnobnosti. Dialogi, ki se s svojim zgoščenim žargonom tu in tam približujejo latovščini. Liki, ki so popolnoma ločeni od resničnosti, v kateri živi gledalec, vendar temeljijo na resničnih osebah, ki našo resničnost oblikujejo.

Armstrongov celovečerni in režijski prvenec nas popelje v razkošno gorsko vilo, kjer se štirje prijatelji srečajo, da bi konec tedna preživeli ob pokru in druženju. Seveda se nemudoma izkaže, da je vsak prišel s skrito agendo in da njihovi odnosi prej kot na prijateljstvu temeljijo na medsebojnem merjenju milijard, uspeha in moči. Preplet čustvenih in poslovnih izigravanj, ki jih Armstrong začini s satirično absurdnostjo, spremljajo zvoki katastrof, ki prihajajo s pametnih telefonov štirih protagonistov. Najbogatejši med njimi – in na svetu –, Venis, je namreč ravno nekaj dni prej svoje družbeno omrežje nadgradil z generativno umetno inteligenco, ki je s popolnim zabrisom meje med resničnim in ponarejenim po vsem svetu povzročila nemire, zločine iz sovraštva in celo pokole. Ali pa morda samo njihove globoke ponaredke.

Armstrong humor, kot smo pri njem že vajeni, gradi na narcisoidni grandioznosti in hkratni čustveni nebogljenosti svojih antijunakov. Toda čeprav spoj negotove paranoje in občutka nedotakljivosti, ki obvladujeta glavne like, prikaže prodorno in zabavno, film izgubi satirični naboj, saj je vedenje resničnih vodij tehnoloških korporacij pravzaprav zelo blizu temu, kar naj bi bilo v filmu pretirano. Tako liki na svet gledajo kot na veliko igralno ploščo ter navdušeno kujejo megalomanske načrte o državnih udarih in nakupih raznih držav. Prihodnost je zanje eksperiment, najpresenetljiveje pa je, da se zares zdijo prepričani, da bo njihov prispevek k tehnološkemu razvoju vodil v pozitivno revolucijo. Morda najbolj ključna kritika tehnoloških velikanov, ki se skriva v filmu, je poleg pričakovanega nerazumevanja resničnega sveta in posledic njihovih dejanj na človeštvo tudi pomanjkljivo razumevanje samih tehnologij, ki jih prodajajo. Štirje prijatelji so ne nazadnje poslovneži in ne programerji.

V spletu solidnih komičnih nastopov in absurdnih situacij, ki se dodatno stopnjujejo v drugi polovici zgodbe, poanta filma Na vrhu ostane nekoliko neizdelana. To je med drugim zagotovo povzročila izredno hitra produkcija filma. Armstrong se je začel s scenarijem ukvarjati komaj lani decembra, snemanje je bilo marca, film pa je na pretočno platformo HBO Max prišel že konec maja. Kljub nekaj pomanjkljivostim pa filmu po drugi strani verjetno ravno zato uspe ujeti neobvladljiv trenutni zeitgeist.

Piše: Vanja Gajić

Bere: Ajda Sokler

Piše Veronika Šoster,

bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič.

V tretji pesniški zbirki Vznožje Stanka Hrastelj tematizira bolečino in smrt, a to počne na izjemno svojstven, nepričakovan način. Zdi se, da je avtorica posebej za to zbirko ustvarila nov svet z novimi pravili, v katerem lahko vsaj za toliko časa, kot traja knjiga, prenese vso to težo. Zbirko prefinjeno dopolnjujejo črno-bele fotografije Nine Sotelšek, ki prikazujejo veliko opustelih pokrajin in skrivnostno moško postavo. Že na začetni fotografiji v zbirki ga vidimo na hribu sredi redkega rastja, po eni strani je podoba melanholična, njegova pojava je namreč osamljena, zamegljena, po drugi strani pa kar srhljiva, preteča, tako kot bo preteča nevarnost, da bo govorka podlegla bolečini. Ob prvem stiku z zbirko smo tako metaforično postavljeni ob vznožje hriba s pogledom, usmerjenim navzgor.

Zbirka Stanka Hrastelj Vznožje je formalno razdeljena na pet ciklov, ki jih lahko beremo skoraj kot poglavja romana ali dejanja v drami, saj je zelo zgodbeno zastavljena. Začne se s Pričakovanji, ko se nekaj na tihem pripravlja in šušlja, ne vemo točno, kaj, a mora ostati skrivnost. Ker pa se kmalu zatem pojavijo prečrtane vrstice, postane jasno, da ne gre za neke splošne govorice, temveč bolj za zamolčano. Prečrtani verzi so misli, ki niso nikoli povedane na glas, ampak se le tiščijo in prerivajo v notranjosti, dokler ne postanejo že neznosne. V tem smislu je zelo učinkovita pesem o tem, kako se pesniška govorka zaveda, da bi se morala počutiti dobro, saj ji objektivno gledano prav nič ne manjka:

»moje občutenje sveta in časa

je taka globoka, gosta in temna žalost

je taka trda, težka, groba stiska

(o jaz, ki mi nič ne manjka)

(o jaz, ubogi ateist)

je kot kepa vlečenega testa

ki jo nekdo tanjša in širi in vleče in razteguje

in te zmelje in raztrosi po testu in te vanj zavije

in si štrudl

en tam scmarjen, zažgan štrudl

ki ga nihče noče«

Že na začetku smo tako soočeni z občutjem, ki ne bo kar tako izginilo, ampak bo vztrajalo do (morda bridkega) konca. A v ciklu Potovanje na srečo vstopi Rupert, pojavi se v vagonu, kjer sedi govorka, ki jo je potovanja zelo strah. Sede zraven nje, ker začuti njeno stisko, ona pa ga takoj imenuje »Rupert mirni / Rupert spokojni / Rupert svetli« in kar je še svetlejših, pozitivnih oznak. Označi ga tudi za tolažnika in odrešenika, kar se kasneje izkaže za ključno. Rupert pomaga tudi drugim potnikom in se izkaže za junaka, hitro in mimogrede zavzame pozicijo stebra družbe, nato pa sede k oknu in zadrema. Govorko popolnoma fascinira, komaj čaka kakšno njegovo pripoved, in res ji pove o kovčku, v katerem ni bilo nič posebnega, le neizrečene besede. V tem verzu se pokaže njegova dejanska modrost, saj je najtežje nositi prav neizrečene besede, medtem ko se njemu ne zdijo posebno breme, pravzaprav se zdi, da ga je pesnica postavila na to mesto prav zaradi tega, da ji jih bo pomagal spraviti na plan. Da bo z njegovo pomočjo lahko nehala črtati cele verze, cele misli. Rupert vse prenaša stoično, zanesljivo, postane metafora, s katero govorka potuje. A kljub vsemu se zdi, da je prepozno za metaforičnost, da bolečina neomajno vztraja, da ne bo šla nikamor, pa če si ona tega še tako želi.

Na več mestih v zbirki najdemo neposredne navezave na religijo, na primer zapovedi, češčenje pa tudi paruzijo, tj. Kristusov drugi prihod, ki mu je posvečen celoten cikel. Vzpostavi se kompleksen odnos govorke do religije, saj jo po eni strani zavrača, po drugi pa se naslanja na njene podobe, da bi se lahko izrazila, celo iz besed ustvari človeka, postane stvariteljica. A teža ostaja, skozi verze postaja vedno bolj občutna, otipljiva, vseprisotna. Njena uteha je tako vera v Ruperta, ki tudi v odsotnosti oziroma zanikanju še vedno ostaja prisoten, se vpleta v dogajanje in njeno razmišljanje, ona ga nagovarja, se obrača nanj, postane ji uteha. Ves čas ga poskuša zadržati, mu poiskati nadomestek, ga pohvaliti, ga skratka udejanja skozi svoje videnje sveta, ki pa je zaznamovano z bolečino in trpljenjem. To udejanjenje gre tako daleč, da Rupert prestopi fiktivne meje in jo pokliče z imenom avtorice, prekine tihi dogovor, jo presune. In nato se prebudi upanje, ki je nalezljivo in se ga lahko daje dalje in dalje – tudi če se kdaj prikotali do vznožja, ga spodmakneš, pa gre naprej.

Rupert se vedno bolj kaže kot religijska oseba, ki pa je obenem skupek različnih oseb oziroma njihov derivat; izvaja naloge, ki so usojene, a ga morijo, na dušo mu leže žalost. Stanka Hrastelj tako spretno in predvsem izjemno kompleksno komentira vpliv slepega nekritičnega sledenja, ki se lahko hitro sprevrže v nekaj drugega, kot je bilo obljubljeno. V pesmi vse bolj vdirajo smrt, obup, končanje, osamljenost, zapuščenost. Avtorica od nas zahteva, da zbirko beremo jasno narativno, ne samo zaradi oseb in tempa, ampak tudi zaradi širše pomenske slike, ki se vzpostavi in kontekstualizira prav skozi pesniško dogajanje. Boj z depresijo in smrtjo je iz vrstice v vrstico bolj na nož, bolj obupan, a paradoksalno tudi bolj poln upanja. Nenehno iskanje nadomestila, ko Rupert ni na voljo, tako spominja na večni boj z lastnimi demoni, ki se jih ne da nikamor pregnati, nikakor izničiti. A upanje se predaja naprej, kot tihi refren, kot majcena prečrtana vrstica, kot beseda, zašepetana v noč. In morda je to dovolj, vsaj za zdaj. Če ne, pa bomo spet in spet spodmaknili vznožje.

Piše Miša Gams,

bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.

Muanis Sinanović z eseji v knjigi Razmerja moči prodira v srž zahodne kulture in odstira propagandne tančice z ideoloških mehanizmov, na katere se le-ta naslanja. Tenkočutno analizira tako mahinacije neoliberalnega kapitalizma, ki s pomočjo mita o romantični ljubezni, kulta upornika brez razloga in povzdigovanja najrazličnejših subverzivnih subkultur uničuje družino z namenom, da bi iz posameznika ustvaril kompulzivnega potrošnika, kot tudi paradokse, h katerim se zateka zlasti levi politični pol družbe v pretirani skrbi za politično in zgodovinsko “korektnost”. V eseju z naslovom Palestina omenja hipije kot začetnike neoliberalizma, ki naj bi se v imenu svobode zavzemali za prosti trg in nastopili proti krščanski religiji svojih staršev, v spisu z naslovom Levi kult kulture pa ugotavlja, da hedonizem in “subverzija vsega” postajata vodilni vrednoti oziroma gesli levoliberalne ideologije, medtem ko slovenska kultura postaja talka propagandnega kolesja elit, namesto da bi bila odsev državljanske raznolikosti. V eseju Nelagodje v kulturi gre še korak dlje pri trditvi, da slovenski kulturniški elitizem predstavljajo “na eni strani potomci nacionalnih elit, na drugi strani pa izbrani predstavniki narodnostnih, spolnih in drugih manjšin ter t. i. mladih žensk”. Slednje omenja tudi v eseju Kresnik, ko obudi spomin na podelitev nagrade leta 2023, posmrtno dodeljene Ladu Kralju za roman Ne bom se več drsal na bajerju, pri tem pa naj bi podelitev naletela na neodobravanje mlajših avtoric, ki so v izboru videle znamenje vladavine patriarhata in konzervativne miselnosti.

Sinanović že v predgovoru odkrito pove, da ne prisega na uveljavljene ideološke delitve in da se postavlja nasproti tako progresizmu kot fundamentalizmu. Pri tem ne taji, da kljub temu črpa iz obeh, pri čemer mu retorični aparat “služi podobno kot obvladovanje borilne veščine”. Večkrat se v knjigi spotakne tudi ob idealizirano oz. romantizirano podobo delavskega razreda in proletarske kulture, ki po njegovem mnenju predstavlja le drug obraz buržoazne oz. malomeščanske kulture. V razredni zavesti sicer vidi prvi pogoj za samospoštovanje delavcev, ki morajo stopiti v razredni boj, da bi bila njihova življenja osmišljena, medtem ko naj bi bilo kapitalizem mogoče odpraviti le, če se “velik del delavskega razreda za to odloči, ne glede na medsebojne razlike znotraj njega”. V svojih spisih se dotakne tudi newagevstva v nasprotju s tradicionalnima religijama, kot sta krščanstvo in islam. Novodobnost obravnava kot “misticistično opitost posameznikov samih s sabo” ter “znak individualističnega duha, ki se sklada z neoliberalno težnjo po čim večji atomizacije družbe na enote”, pri krščanstvu in islamu pa izpostavlja priložnosti za zavezništvo, vsaj kar se tiče zagovarjanja in udejanjanja podobnih načel, vezanih na razvijanje oblik skupnosti, solidarnosti, kooperacije, skromnosti in empatije.

Esejistična zbirka Razmerja moči je že deveta knjiga pesnika, pisatelja, esejista in multidisciplinarnega kritika Sinanovića; le nekaj mesecev pred njo je objavil fikcijski esej Vse luči, s katerim se je uvrstil v ožji krog nominirancev za letošnjo Cankarjevo nagrado. V obeh knjigah lahko začutimo ostrino njegovega duha, ki brez odvečnega cinizma secira družbeno-politične pojave na lokalni, državni, evropski in globalni ravni, ter išče tako zgodovinske vzroke kot tudi sociološke in predvsem pragmatične filozofske rešitve. Čeprav avtor priznava, da so osnutki esejev nastali na družbenih omrežjih kot aktualne refleksije družbenopolitičnega dogajanja in jih je postopoma razvijal v obliki kolumne ali eseja, namenjenega objavi v reviji ali na spletnem portalu, nas presenečata dramaturška zaokroženost prispevkov v celoto in nadgradnja posameznih tem, ki se navezujejo druga na drugo. Že v predgovoru izpostavlja, da se je pisanja lotil predvsem zato, ker so zločini v Gazi iz njega izvabili tisto potlačeno, Freud bi rekel “tisto nedomačno”, das Unheimliche, kar je prav gotovo prispevalo k analizi številnih dokumentarnih filmov o Palestini in pisanju razprave na temo banalnosti zla ter problematiziranju žanra grozljivke:

“… zdi se namreč, da ni več potrebe po simulaciji raztrganih teles in drugih krvavih prizorov, saj filmski ponaredek ne more doseči same resničnosti z razkosanimi telesi otrok, črevesja, odtrganimi udi, obrazi, ki odpadajo z glave in tako naprej. Grozljivka se kaže kot izrazit žanr Zahoda, saj je namenjen neizživeti sado-mazohistični želji srednjih razredov, ki se v vsakdanjem življenju ne soočajo z nasiljem. Tudi to stanje pa je ob vedno pogostejših pokolih, ki jih zagrešijo “romantični osamljeni junaki”, kakršni nastopajo v omenjenih filmih, na ameriških šolah postavljeno pod vprašaj. Hollywood je torej sam sprožil kult nasilja za srednjerazredno publiko, h kateri se to nasilje zdaj v resničnosti tudi vrača.”

Zadnja tretjina knjige Razmerja moči je osredotočena na Sinanovićevo kritiško dejavnost – v tovrstnih spisih podaja svoja mnenja o zanimivih knjigah, dokumentarnih in igranih filmih, popularni in ljudski glasbi. Ti prispevki zaokrožajo mozaik razmislekov o navidezni zaceljenosti subjekta, ki jo poraja psihotični ustroj neoliberalne družbe, ta pa temelji na fetišizaciji in fragmentaciji individualnega in družbenega telesa, ki v svoji biti nikoli ne more biti zaceljeno niti vsaj približno pomirjeno. V svoji odprtosti zadeva ob vse okoli sebe, zato nas ne čudi, da Sinanović predvsem poudarja pomembnost preverjanja lastne izjavljalne pozicije in nenehne samorefleksije.