Ocene

Piše Tonja Jelen,

bere Eva Longyka Marušič.

Novinarka, kolumnistka in pisateljica Vesna Milek je z romanom Kleopatra: Naj se zgodi zaključila svoje dvajsetletno raziskovanje egipčanske vladarice. Navdušenje za to markantno zgodovinsko osebnost se je pri njej začelo že v otroštvu, zasledimo pa ga tudi v kateri od kolumn.

Vesna Milek pripoveduje skozi oči Kleopatre, v poševnem tisku pa zgoščeno o sebi in s svojega vidika. Ti vpogledi bi bili lahko daljši, vendar zadostujejo za uvid v pisateljičino raziskovanje in odnos do Egipta in njegove kraljice. Večji del romana razkriva zgodovino Kleopatrinega vladanja in okoliščin, ki so vplivale na takratno dogajanje. Nizanje nečednosti o vladanju pomembnih figur takratnega časa razkriva marsikatero podrobnost, ki je bila doslej mogoče spregledana. Ta kritični pristop je za roman pomemben, saj presega le čaščenje egipčanske in rimske kulture. Vesna Milek precizno prikazuje ljubezensko življenje Kleopatre s Cezarjem in pri tem premišljeno in spretno upodablja značaje glavnih in stranskih oseb. Kleopatra je prikazana tudi kot vladarica, ki ji je mar za svoje ljudstvo, znala je upoštevati tudi nasvete pomočnic in svetovalcev, primerne celo za bralčevo ali bralkino osebo rabo. Pisateljica ne spregleda niti zločinov in spletk v Kleopatrinem družinskem krogu, ki pa so nekoliko zakriti in manj neposredni.

Poudarjena je Kleopatrina vloga matere. Materinstvu se posveča predano in hkrati navdihujoče, njena bojevniška plat se izkaže tudi v tem primeru. Ves čas pa je navzoča Kleopatrina misel: »Niso me naučili tega, kdo zares sem. To sem morala spoznati sama.«

Iz romana je mogoče razbrati pisateljičino bravurozno poznavanje umetnostne zgodovine, narave in njenih zakonitosti, filozofije, leposlovja in mitologije. Kleopatra je razgaljena kot ženska, ki je bila ranjena že v otroštvu in je tudi pozneje prejela veliko udarcev. A morala je ostati močna, in to si tudi ponavlja. Vesna Milek skozi ves roman subtilno vpleta sanje, povezane z nesrečami, Kleopatro pa predstavi kot modro in razgledano žensko. Številni citati iz njene bogate knjižnice – Vesna Milek prikaže tudi svojo – so pomembna izhodišča ali odskočne misli za Kleopatrine najtežje odločitve.

Kleopatra: naj se zgodi ni roman le o ljubici, tekmici, sestri, ženi, hčeri, materi in vladarici. Je še o marsičem drugem. Prinaša pogled v boje, spletke in strasti v pomembnem zgodovinskem obdobju, ki je prehajalo v drugo. Prav goni so tisti, ki v romanu ali zgodovini prinesejo največ podlega in slabega. Pisateljičin živi jezik in slikanje takratnega časa delujeta prepričljivo, njeno precizno in navdihujoče poznavanje pa bogati še spretno postavljena zgodba, ki naj bi se še nadaljevala.

Piše Marija Švajncer,

bereta Aleksander Golja in Maja Moll.

Ana Pepelnik je pesmi v zbirki z naslovom V drevo napisala skoraj brez ločil in z malo začetnico, zato se je pri branju treba še posebej zbrati. Raba vejice ima v slovenščini velik pomen, tako da tu in tam na prvi pogled ni čisto jasno, ali koga nagovarja ali pa je beseda samo običajen del povedi. Poraja se tudi vprašanje, ali je pisanje Ane Pepelnik v resnici poezija, morda poezija v prozi, ali pa je kratko malo proza z liričnimi odtenki. Trditev, da ni ločil, je treba nekoliko omiliti. Avtorica nekajkrat postavi nekatera od njih, na primer vprašaj in klicaj, navaja kratice, besede v ležečem tisku, številke in znak za množenje ali neznanko v matematiki, odstotek ali kaj podobnega, vstavi pokončni črti in med njima pusti prazen prostor, v katerega lahko dodajamo besede ali verze, kolikor se nam zahoče, in soustvarjamo. Besedi pesem in srce prečrta. Najbrž ima za to tehten razlog, saj imata v poeziji poseben pomen, srce, ki se pojavi v njej, pa je že nekoliko zastarelo.

Tako kot storijo mnogi slovenski pesniki in pesnice, so tudi v pesmih Ane Pepelnik dodane angleške besede. Pa saj to ni nič novega, dopolnjevanje slovenščine z angleškimi izrazi in drugimi v tujih jezikih tudi v preteklosti ni bilo nič nenavadnega, razlika pa je vendarle v tem, da takrat še nismo bili dvojezični in se angleščina še ni tako polaščala slovenščine, kot se to dogaja v zadnjem času. Žal pa je čedalje manj ljudi, ki so na to pozorni in jih to tudi moti, saj sami dovolj cenijo izrazno moč lastnega jezika in jim je tako dopolnjevanje odveč.

Avtorica kaže formalno svobodo že na naslovnici knjige: na njej je namreč navedeno Pepelnik Ana, ne pa Ana Pepelnik, kot zahteva slovenski pravopis, če že ne gre za navajanje po abecednem redu. To zamenjavo bi bilo mogoče razumeti, kot da se ima za pepelnik, v katerega kadilci odlagajo ogorke, pač nekaj, kar je že dogorelo in je treba zavreči, toda najbrž ni čisto tako, saj sta priimek in ime napisana z velikima začetnicama, skoraj vse besede v knjigi, kot smo že omenili, pa z malo. Pesnica tu in tam zaide v pogovorni jezik, krajša besede in uporablja namenilniško obliko.

Vseeno je treba poudariti, da je poezija Ane Pepelnik subtilna in globoko izpovedna. Svoja nežna čustva namenja bodisi ženski bodisi moškemu, razbolela je in samotna, zaželi si, da bi zasijala svetloba.

»plus I mislim da gre za izhod da je tema globoko topla

globoko svetla da greš v svetlobo postaneš svetloba

si svetloba da se lahko začne ponavljanje da smo

nadaljevanje«

Do sebe je neprizanesljiva in priznava, da njeno življenje poteka v molu. Večkrat pomisli na minevanje in odhod. Smrt tistih, ki so ji nekaj pomenili, je tukaj ali pa se ji kot slutnja nenehno približuje. Pesnica pomisli na možnost reinkarnacije in pred seboj ugleda naravne pojave in velike živali, lahko pa bi se utelesila tudi v bolj neznatni:

»čeprav je monika rekla če si predstavljam da

bom samozavesten jež nekaj drugega samo ne človek

ker človek pozablja ker človek onesnažuje ker človek

ne spoštuje ker človek ljubi čeprav ne zares ne dovolj

ker človek I uh«

Pesmi govorijo o ranljivosti in nemoči, toda ni brez pomena, da se pesnica daje in razkriva kot dobra oseba, nežna, dobronamerna in vredna zaupanja. Freud je pisal o klientu, ki je imel občutek, da gori, tudi njej se dozdeva nekaj podobnega. Tesno ji je pri srcu, kaj kmalu se je polasti strah. Prav dobro ve, česa se je treba bati: svet se ji vsiljuje v vsej svoji bizarnosti, težavne trenutke ujame v pesmi. Vanje vstopajo različni ljudje in kmalu postane čudno temno; smrt je tista, ki povzroči temino. Svet pesnici pravzaprav nikoli ni bil všeč, ker se v njem, tako meni, še nikoli ni nič zares spremenilo in zares zgodilo, razen nekaj revolucij in večnih vojn.

Verzi o štirih prvinah so slikoviti in odeti v bogato metaforiko, poglavitno pa je pristno občutenje razmerja med pesnico in vsem tistim, kar je zunaj nje. Po svoji poti stopa s posebno rahločutnostjo. Morda bi ji bilo pri tem pomikanju lažje, če ne bi imela v posesti toliko vednosti. Tako pa pestuje spoznanja, spomine na srečanja ter različne izkušnje, lepe in manj lepe. Razbolelo pomisli, da ljudem ni mar zanjo: »vem, da me folk ne mara preveč«. Toda za vztrajanje je dovolj razlogov. Preveva jo dragocen občutek, da so ji na voljo drevesa. Če hoče, jih lahko vzame s seboj, »ker vsako drevo / tega ne morem zanikat / je vračanje / v pesem«.

Pesnica išče tudi povezanost med človekom in besedo, kajti beseda lahko postane pesem in zada bolečine, pravzaprav je pravšnja za pesem z drevesom. Avtorica išče izhod in pot do prenehanja, v njej se poraja tudi odpor. Včasih se ji primeri, da ne ve, ali ponavljanje enih in istih opravil pomeni obup ali pa morda odločitev za preživetje. Ne da bi navedla ime filozofa, je iz verzov mogoče razbrati, da ima v mislih Heraklita in njegovo spoznanje, da vse teče in da v isto reko ni mogoče stopiti dvakrat. Primeri se ji, da se znajde v ontološki praznini in ta zanjo pomeni, da se odreka absolutni določenosti sveta.

Ana Pepelnik piše elegije in psalme, včasih pa se ji zazdi, da je njeno pesnjenje podobno pisanju poslovilnega pisma. Dahne, da sploh ne živi zares, temveč samo čaka, da vse skupaj mine. Človek je pač v prostoru, ki ga zavzema, ne da bi pri tem podvomil, da na koncu ostane sam. Z leti ničesar več ni ali pa je občasno samo tisto, kar človeka dvigne nad oblake. Pravi, da skuša napisati nekaj lepega. Ne nazadnje ji to vsekakor uspeva. Prisluhnili ji bomo in ji verjeli, da je vsako drevo zares vračanje v pesem.

Piše Andrej Lutman,

bere Igor Velše.

Pisec Marjan Žiberna in ilustrator Matjaž Fuchs svoje sodelovanje ponujata tretjič, skupaj sta ustvarila že knjigi Mojtek in Nesojena kučma. V knjigi z naslovom Kot kenguru v materini vreči združujeta posebno zvrst izražanja. Ilustrator Matjaž Fuchs uporablja tako sliko kot tudi krajša besedilca, pisec Marjan Žiberna pa le besedila. Kakšen je torej njun skupni učinek? Ilustrator, ki je tudi besedovalec, v enem kosu ponuja berljivost in likovno predstavljivost, pisec Marjan Žiberna pa nudi le besedila, a s pomembnim poudarkom – bralsko predstavljivostjo. Njun skupni učinek je duhovitost v – tako rekoč – vsaki njuni navezavi. Za nameček se jima pridruži še Mateja Pate, ki svoje sodelovanje z zadnjim besedilom v knjigi ovekoveči z besedo Skromni, ki ima veliko začetnico. Skromnost je pač vrlina, s katero Mateja Pate označuje pisca, ko našteva njegove uspehe, ki pa niso zgolj s književnega področja.

In katera so ta področja? Tista, kjer se srečujejo mnoge vrline, veščine in nagnjenja. Eno od takšnih srečanj je ukvarjanje s tako imenovanimi adrenalinskimi pobalinščinami, kot so Centrifuga pralnega stroja, Pogum za strahopetno priznanje in Jebic nisva potrebovala. Našteti trije podnaslovi izražajo podton ali poanto ali srž ali jedro zgodbe, s čimer Marjan Žiberna prepleta svoj pogled na dogodivščine, ki niso za vsakogar. Že naslovnica je adrenalinska. Kaže na srečanje plezalca, ki v previsni steni naleti na zadevico, s katero si lahko pomaga bolj v postelji kot pa vpet v skalno steno. Prosto plezanje se sicer lahko konča na vrhu strmine, a v postelji so pričakovani drugačni vrhovi, ki jih pripravica ponuja oziroma jih celo obvaruje. Zapleteno, prepleteno tako zelo, da se sprosti bralska domišljija do tiste mere, ko se smisel branja ne le obrne navzven, pač pa tudi osmisli ospredje brez ozadja.

Začetni dvogovor v zgodbi z naslovom S cestnim kolesom se začne takole: »A bi šla malo sopihat? Ha, bi, kaj pa naju stane?!« Že ti povedi lahko izzoveta slutnjo, ki meji na razrast pomenskih sklopov, če se bralstvo seveda ne zaplete v nadaljevanje pripovedi in spozna, da se lahko sosopiha na več načinov.

Enopomenska oznaka za vse zgodbe, pripovedi, slike, ilustracije, besedilca in ostale sestavine knjige Kot kenguru v materini vreči pa je – žgečkljivost. V sprotni slovenski književni produkciji se na tovrsten način izraža nemara le Dragan Petrovec, ko popisuje svoje pravno-pripravne prigode, začinjene s ščepci humornosti, za katere pa se je bralstvu treba potruditi bolj in počasneje, da se doda nasmešek ali dva. Ščepci humornosti v knjigi Kot kenguru v materini vreči so na gosto nametani. Njihova gostota je premo sorazmerna s stopnjevanjem področij, na katerih se družijo vztrajnost, potrpežljivost, pogum in tudi sla. Da je branje knjige poplačano še z razširitvijo besedišča, pa se ob koncu pojavi poglavje z naslovom Če morda niste vedeli. Vsebuje zadostno število besed z razlagami, ki povedo veliko o žargonskih pomenih sopomenk. Je morda slabost knjige preobilje? Seveda. Takšno preobilje pa ima varovalo, ki se kaže v obliki odlično oblikovanega ovitka, pravšnjega žepnega formata, lahkotnega papirja in gladkosti, kar pripomore k temu, da se bralstvo pred branjem lahko zavaruje le tako, da se knjigi dopusti, da jo kengurujeva vreča izloči bivanju v samooskrbno življenje.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Piše Sanja Podržaj,

bere Eva Longyka Marušlič.

Druga pesniška knjiga pesnice, prevajalke in aktivistke Ane Makuc Švercam lubenice je zorela dolgo časa in je s provokativno podobo, ki jo je ustvarila ilustratorka in vizualna umetnica Samira Kentrić, med bralke in bralce prišla konec lanskega leta. Zbirka izrazito angažiranih pesmi je pisana na način, ki ga poznamo že iz avtoričinega prvenca Ljubica Rolanda Barthesa – v vsaki pesmi spregovori druga oseba, vsaka v svojem unikatnem položaju. V njem beremo pesmi, ki se vživljajo v nekatere znane ženske iz zgodovine in literature. Med drugim imajo besedo fiktivne Saloma, Lolita in Rdeča kapica ter zelo resnične Virginia Woolf, Frida Kahlo in Sylvia Plath. Pesmi se berejo kot njihovi monologi in skušajo naslikati njihov psihološki portret. To nam, bralkam in bralcem, ponuja drugačen pogled na posameznico, ki je sicer imenovana, a bi bila lahko tudi slehernica, ter izpostavlja kompleksnost osebnosti, ki niso brez notranjih nasprotij in konfliktov. Te postopke poznamo na primer iz romanov hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki se je vživljala v Frido Khalo, Milevo Marić in v Doro Maar, ali pa iz svetovne uspešnice ameriške pisateljice Madeline Miller, ki je v romanu Kirka na ta način pisala o mitski čarovnici Kirki, znani iz Odiseje. Takšen pristop je izrazito feminističen, saj iz upovedovanja intimnega ustvarja družbeno kritiko in s tem potrjuje, da je osebno (še vedno) politično. Na podlagi primera namreč pokaže na neenakost in nepravičnost v patriarhalni družbi. Ti primeri pogosto izhajajo iz preteklosti, a kljub temu so vzporednice z današnjim časom jasne. Čeprav se zdi, da smo kot družba na področju pravic žensk in enakopravnosti spolov napredovali, se ob branju tovrstne literature vse prevečkrat pokaže, da nekatere težave trdovratno vztrajajo. In prav o teh lahko beremo v zbirki Švercam lubenice.

Tudi v zbirki Švercam lubenice spregovorijo nekatere znane ženske, kot sta fiktivni Gospa Dalloway iz romana Virginie Woolf in Urška iz Prešernovega Povodnega moža, pa tudi pesnica Emily Dickinson. Vendar pa je večina govork in govorcev tokrat brezimnih posameznikov. Poleg žensk imajo besedo tudi otroci, moški in celo duhovi. Prepoznamo lahko celo nekatere dogodke, ki so odmevali v javnosti, na primer umor novinarke Kim Wall in reševanje tajskih dečkov iz poplavljene jame.

Če zbirko primerjamo z avtoričinim prvencem, je tematsko bolj raznolika. Obsega petindvajset pesmi, med katerimi so nekatere povezane z naslovi, na primer Ženska v belem 1 in 2, v katerih spregovori Emily Dickinson, a bi ju lahko brali tudi kot credo pesnice, ki pravi: »Pišem, torej sem.« Na podoben način je skozi celotno zbirko posejanih sedem pesmi z naslovom Švercam lubenice, ki tudi tvorijo njeno jedro. V teh pesmih prisluhnemo eni govorki, vsaj tako se zdi, ženski, ki razmišlja o svoji nosečnosti, spreminjajočem se telesu in porodu, o tem, da bo po njem del nje »sam hodil po svetu«.

Teh sedem pesmi predstavlja najmočnejši del zbirke, z njimi se najtesneje povezujejo tudi ilustracije, ki iz lubeničnih pešk tvorijo oblike ženskega telesa ali delov telesa in podobe, ki spominjajo na plod, zgovorna pa je tudi izbira semen za ustvarjanje le-teh. »Švercanje lubenic« postane metafora za nosečnost, za napet in težek trebuh pod široko bundo, kot lahko beremo v eni izmed pesmi. O tem obdobju, o katerem pogosto beremo same lepe stvari, namreč ko nosečnica sije, žari, je blažena, Ana Makuc piše bolj večplastno. To ni čas absolutnega veselja nad novim življenjem, temveč tudi negotovosti, strahu in sprememb, zaradi katerih se zamaje odnos do telesa in lastne identitete, ki se znajde na preizkušnji: »Težko je vedeti, / kdo si, / ko meje tvojega telesa / niso meje tvoje kože.« Otrok je del materinega telesa in tujek hkrati, materinstvo pa pomeni, vsaj za nekaj časa, obstajati za nekoga drugega. To ne prinese vedno samo pozitivnih občutkov, vendar družba od žensk, ki postanejo matere, to pričakuje. Tabu tako še vedno ostaja poporodna depresija, o kateri beremo v pesmi Nočna varuška, ali pa dejstvo, da dve rdeči črtici nista vedno zaželeni, kot v pesmi Ostani s težavo.

Pesmi v zbirki Švercam lubenice so izrazito pripovedne in oprijemljive, na ta način omogočajo, da se tudi bralke in bralci zlahka vživimo v pesniške govorke in govorce. Ena od osnovnih funkcij branja je prav to, da se z vživljanjem v izkušnje drugih ljudi gradi empatija. Predsodki pogosto izhajajo iz neznanja in nerazumevanja, pesmi Ane Makuc pa so priložnost, da prisluhnemo. A zbirka ni brez svojih težav. Medtem ko se sedem pesmi Švercam lubenice tematsko zelo dobro povezuje z večino drugih v zbirki, ki govorijo o materinstvu, skrbstvenem delu, družinskem nasilju in zlorabi, pa nekaj pesmi izstopa, kot da bi se v zbirki znašle po naključju ali zaradi aktualnosti problematike. Morda se tako zdi, ker so po zbirki na redko posejane in jih ni veliko ter tako delujejo kot nekakšna anomalija v nizu pesmi, osredotočenih na ženske izkušnje. Takšna je na primer pesem Deport or game, v kateri lahko prepoznamo besede begunca iz dokumentarnega filma Rdeči gozdovi Nike Autor. Game oziroma igra predstavlja tvegano prečkanje schengenske meje, kar nekateri poskušajo tudi dvajsetkrat, kot beremo v pesmi, za nekatere pa je poskus usoden. Tako si lahko predstavljamo, da je bil usoden za begunko z dojenčkom, katere duh spregovori v pesmi Duh begunke z dojenčkom. Švercanje v naslovu namiguje tudi na prehajanje čez mejo in se s tem navezuje na begunsko problematiko, a vendar se ob pogledu na zbirko kot celoto zdi, da so bile nekatere pesmi dodane zgolj zato, da bi bilo v njej čim več aktualnih in angažiranih vsebin, čeprav bi bila brez njih vsebinsko povsem zaokrožena in celo bolj celovita. Še ena pesem, ki se zdi popolnoma iz konteksta zbirke, je pesem Jama, v kateri sledimo kolektivni pripovedi dvanajstih dečkov, ki so bili skupaj s trenerjem ujeti v jami 14 dni. Tu je še pesem Podmornica, ki govori o brutalnem umoru novinarke Kim Wall in zdi se, da pripoveduje njen morilec – pri tem sploh ni jasno, zakaj do besede ne pride žrtev zločina, ki ji je bil glas že tako ali tako odvzet. In medtem ko za večino pesmi lahko rečemo, da se upirajo črno-belemu pogledu na žensko izkušnjo, pa je recimo pesem Delo iz ljubezni na svoj način zasidrana v stereotipnih predstavah ženske – gospodinje, ki je »pri tridesetih s štirimi otroki / kot posušena starka«. Iz nje lahko razberemo nekakšno pomilovanje, skratka nasprotje od ubesedovanja večplastnosti in kompleksnosti ženskih življenj.

Lahko se strinjamo z besedami Barbare Korun v spremni besedi: pesniška zbirka Ane Makuc Švercam lubenice marsikomu ne bo všeč. Je izrazito angažirana in politična, s tem pa nas sooča tudi z nekaterimi neprijetnimi dejstvi, ki bi jih morda najraje prezrli. Kljub nekaterim pomanjkljivostim gre za premišljene pesmi, ki nam ponujajo okno v svet nekoga drugega, drugačnega, in s tem priložnost, da premislimo o svojih prepričanjih. Ali bo knjiga prišla v roke tistim, ki bi takšna soočenja najbolj potrebovali, pa je stvar kakšne druge razprave. Vsekakor si želimo, da bi.

Piše Nada Breznik,

bere Eva Longyka Marušič.

V Piškotih s sporočilom Uroš Zupan ponuja svojevrsten kolaž dragocenih premislekov, spominov, subjektivnega doživljanja telesne bolečine ob neizogibnem zavedanju ranljivosti in minljivosti, pa esejev o literaturi in popularni glasbi, s katerima je organsko zraščen, saj sta sestavni deli njegovega intimnega sveta. Ob njiju je rasel, zorel, se navduševal in navdihoval. Ko v esejih navaja najljubše avtorje na področju literature in najljubše izvajalce in skladbe popularne glasbe, gre še dlje, saj pogosto izpisuje besedila pesmi, jih razčlenjuje in opozarja na ključna mesta, v glasbo pa bralca uvaja tako kot to besedni ustvarjalec zna, in sicer z izvrstnimi poetičnimi, subtilnimi opisi, ki se dotikajo posameznih instrumentalnih delov, vokalnih izvedb, različnih nivojev in plasti glasbe, vse tako privlačno, da si bralec zaželi te skladbe še sam ponovno ali na novo zavrteti in se vanje potopiti z novim uvidom, z novo, čeprav izposojeno izkušnjo.

Pesnikov izbor literatov ne preseneča, a Zupan ga osvetljuje z izborom posameznih pesmi, kolikor jih obseg njegovega dela dopušča. Njegova najljubša pesnica je Nobelova nagrajenka Wisława Szymborska, najljubši pesnik je Czesłav Miłosz, najljubši nemški pesnik pa Gotfried Benn. Ne izogne se niti ameriški pesnici, Nobelovi nagrajenki novejšega datuma Louisi Glück. Dolgo, navaja avtor, je bil njegov najljubši roman, kultno delo Aleksandrijski kvartet Lawrenca Durrela. Pesnik ima gotovo na zalogi še mnogo imen in mnogo kriterijev po katerih izbira, a že navedeni avtorji so jagodni izbor iz svetovne literature. Zanimivo in resnično je njegovo razmišljanje o branju poezije, o uvidu vanjo. Niso vse pesmi vedno odprte našemu razumevanju, kar ne govori o kvaliteti pesmi. Pesem mora imeti svoj čas in bralec svoj trenutek, da jo sprejme, prepozna v njej sebe in svoje izkušnje, ali nove, neznane izkušnje, jo ponotranji in posvoji.

Popularna glasba je v času socializma prihajala k nam z zamikom, po različnih kanalih, vendar so jo ljubitelji in med njimi je bil tudi avtor Piškotov s sporočilom, cenili toliko bolj, kolikor težje so do nje prišli. Mnoge skladbe so bile povezane z avtorjevim razpoloženjem in čustvi, z določenim obdobjem ali dogodkom in tako so ostali zapisani v spominu in tako jih ob poslušanju vedno znova izvabljajo. Zupan je kot samouk na tem področju prebiral vse, kar je bilo o popularni glasbi napisanega, ustvarjal je lastne zbirke in v pričujoči knjigi ponudil tudi sezname svojih najljubših plošč devetdesetih, osemdesetih in sedemdesetih let, zadnji dve veljata za zlato dobo, klasiko tedaj še ne priznane glasbe. Zupan tako v Piškotih s sporočilom ponuja malo enciklopedijo popularne glasbe in glede na vse v knjigi napisano, mu gre, poznavalcu, res zaupati.

Najbolj oseben in iskren del te zbirke je zajet v zapisih o bolečem soočenju s telesnimi omejitvami zaradi obrab, ki nas doletijo v času, ko se telo začne starati. Na pragu šestdesetih, pogosto v bolečinah, ki filtrirajo njegova občutja, ki reducirajo njegove aktivnosti na osnovno, na hojo, ugotavlja, da je tudi s hojo pretiraval, v želji, da se priklene na zemljo in tako podaljša svoj vek na njej. Da podaljša bivanje ob svojih bližnjih, kajti misel, da jih ne bo več videl, je neznosna. Vračanje v otroštvo je značilno za to obdobje, vračanje k preprostim deškim igram, v rodne Trbovlje, v čas, ko je bilo vse skromno in sivo, ko je le domišljija barvala vsakdanjost in jo delala vznemirljivo. A čas se je neusmiljeno vrtel, komaj izmišljene igre so zastarevale, menjavali so se vzorniki, menjavale so se vrednote, preizkusiti je bilo treba razne omame, potovati in od blizu doživeti čarobnost oddaljenih in opevanih pokrajin in tujih mest. O vsem tem piše avtor in med prozne tekste dodaja ne samo pesmi priznanih avtorjev, temveč tudi svoje lastne pesmi.

Zanimiv, širen svet nam ponuja v Piškotih s sporočilom, zanimiva doživetja, preplet proze in poezije, pisan z neko novo, za Uroša Zupana neznačilno ponižnostjo in tiho melanholijo.

Vasica, ki je v središču filma, se imenuje Vermiglio in leži visoko v Alpah. Nekje daleč se bijejo zadnje bitke druge svetovne vojne v Italiji. Čeprav vojne ne vidimo, se njene posledice kažejo v odsotnosti moških in nenehnih molitvah za mir. Umirjeno in urejeno življenje številne družine Graziadei, ki jo suvereno vodi oče Cesare, sicer vaški učitelj, se zamaje, ko se v Vermiglio zatečeta dezerterja, sosed Attilio in njegov prijatelj Pietro s Sicilije. Med Pietrom in Cesarejevo najstarejšo hčerko Lucio vzplameni romanca, in ker v odročni vasi ljudje stvari ne zapletajo, je kmalu na vrsti poroka. Pietro se odloči ostati v Vermigliu, vendar mora pred tem obiskati Sicilijo, da bi o poroki obvestil svojo mater. Obljubi, da bo pisal, vendar Lucia zaman čaka na njegove besede in družina o Pietrovi usodi izve šele iz časopisov.

Čeprav je Lucijina zgodba osrednja nit filma, režiserka Maura Delpero zavzeto prikazuje tudi življenja preostalih članov številne družine. Med njimi najbolj izstopa druga najstarejša sestra Ada, ki živi obremenjena z grehom zaradi očitne, toda nikoli zares priznane spolne nagnjenosti do žensk, predvsem do lokalne svobodne duše Virginie. Potem je tukaj najstarejši sin Dino, ki mu nikoli ne uspe narediti nič, kar bi bilo prav očetu, mlajša sestra Flavia pa se kot tista z najboljšimi ocenami bori z vednostjo, da bo edina v družini lahko deležna izobrazbe. Čeprav se iz opisa raznolikosti junakov zdi, da so samo sporočilni elementi, ki ne presežejo stereotipov v službi prikaza raznolikosti vaškega življenja, režiserka izostreno tke njihove niti v popolnoma prepričljivo tapiserijo. Ta gledalcu ne poda le vtisa, da opazuje prikaz življenja izpred osemdesetih let, temveč občutek, da je Vermiglio tudi obiskal.

Filmske zgodbe in prikaz življenja temeljijo na pričevanjih sorodnikov in predvsem sorodnic režiserke Maure Delpero, tako da prek usod junakov dobimo tudi izostren vpogled v življenje, pravice in usode žensk v takratni družbi.

Pri tem se avtorica izogne pretirano ideološkemu narativu, tako da ne dobimo eksplicitnih prizorov zatiranja, to pa seveda naredi vdanost junakinj v njihove družbene usode toliko bolj tragično. Tako film v njihovih zgodbah prikaže soočanje z depresijo, prisiljenost v nenehno rojevanje brez prave zmožnosti skrbi za vse dojenčke, izredno omejene karierne možnosti in neizbrisno obvezo do družine in skupnosti. Čeprav je feministična nota prisotna, pa ta ne odvrne pozornosti od pristnosti prikaza Vermiglia, umirjenega življenjskega tempa, želje po znanju in izobrazbi, premagovanja na videz nemogočih ovir, iskanja svobode znotraj skupnosti in sreče v drobnih rečeh.

Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Igor Velše.

Piše Marija Švajncer,

bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper.

Andrej Lutman je eden tistih slovenskih pesnikov, ki s svojim ustvarjanjem dokazujejo neizmerno in mnogovrstno izrazno moč slovenskega jezika. Njegova imaginacija nima meja: domisli se novih in novih izrazov, verze premetava sem ter tja, zahoče se mu skrajnosti. Takšno skrajnost in povezavo domnevno nezdružljivega kaže že nekoliko nenavaden naslov zbirke Obline zavesti. Obline namigujejo na čutnost, zavest je v marsičem razumska. Pesnik z novimi besedami slika kratke prizore, nekakšno zaganjanje v nove izkušnje in nenavadna doživetja. Včasih je tudi malce vulgaren, kot da bi hotel zaustaviti pretirano in razgaljeno čustvenost. Je že tako, da slovenski pesniki svojo poezijo radi zabelijo s kakšnimi kar precej nazornimi izrazi. Lutman kopiči besedne igre, presenečenja in obrate, vendar ne ostaja na površju, temveč prodira v globino. Njegove pesmi govorijo tudi o bivanjski stiski. S slikovitimi verzi nas povede v mejne položaje, ne izogiba se angažiranosti in opozoril, da je s tem svetom nekaj hudo narobe. V ludistični maniri, tu in tam tudi nekoliko nadrealistično, pesnikuje o zavrnitvi, preganjanju in negotovosti.

Pesnik je ironičen, kdaj pa kdaj tudi sarkastičen. V posmehovanju je nekaj strašljivega, saj se v stihe vsilijo posiljevalec, alkoholik in socialno neprilagojen psihopat. Po Lutmanovi poeziji se sprehaja sprevrženost, toda nikakor ne gre prezreti neposredne kritičnosti: »Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje.

Poet je igriv in norčav. Parafrazira znane pesmi in jim odvzema njihovo naravnanost in sporočilnost. V zanikanju in profanosti je vendarle tudi nekaj takega, kar spominja na grenkobo, zagrenjenost in morda razočaranje, češ da je tako, kot je, lahko pa bi bilo čisto drugače. Andrej Lutman se ponorčuje iz resnih tem, tudi iz družbe omejene odgovornosti. Sebe ima za sanjavca, in to takšnega, ki bedi. Gre mu za to, da bi prekinil vsakdanji notranji samogovor, odmislil vse misli in si prizadeval, da bi zmogel uvideti. Premagati skuša štiri sovražnosti – grozo, jasnost, moč in ne nazadnje tudi starost. Ko jih bo obvladal, se mu bo odprla zadnja pot, toda po uresničitvi te možnosti, zagotavlja, se bo boril še naprej, saj večnost, kot zatrjuje, nima mej. Bojevalec zmore marsikaj: ustvarja premišljene načine spopadanja in skuša spremeniti tok svoje usode. Pod vplivom tujih življenjskih okoliščin spoznava, da upornost prinaša svobodo, medtem ko izbris samopomembnosti spodbuja kljubovalen pogum. Zmaga nad nravstvenimi sodbami poraja skromnost, o kateri meni, da ni izenačena s hlapčevstvom. Bojevalec ne pomiluje svojih slabosti in se slej ko prej nauči, da se zmore smejati tudi samemu sebi. Pri tem kar naravnost razkrije, da so njegove vrednote razpon, trdnost, skladje, osrednjost in odločnost.

Avtor se dotakne zapletenega razmerja z žensko in dvomi, da v odnosu med spoloma lahko vse teče gladko. V nekaterih pesmih sam spregovori kot ženska, zapoje ji tudi hvalnico. Ženski se zahoče znanja za prostost. Vesela je in svobodna, drzna in spodbudna, oborožena in ženstvena, v trpnih razmerah gibka in hitra, pa še zvedava in posebna, kot pravi, še več, nekakšna sohkratinja in celo večhkratinja. »Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.« Kakorkoli že, udeleženki in udeležencu v dvojici se marsikaj primeri, toda po vsej verjetnosti je vredno vztrajati. »Prostor dočaka par. / In je znosno.«

Na koncu zbirke se pesnik sprašuje o ustvarjalnem postopku in snovanju pesmi. Vznemirjajo ga jezikovna vprašanja, zamisli se nad skupinskim nastajanjem knjige. Predvideva, da je slovenščina postala prepoznavna, ko se je začela prav v slovenščini ukvarjati sama s sabo. Seveda vse skupaj sploh ni bilo preprosto, saj so pisni viri lahko celo razlog za laži. »Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.«

Nekatere pesmi imajo ritem in kitice, kar nekaj pa jih je oblikovanih kot poezija v prozi. Na koncu je dodana še tako imenovana predalpska naskočnica z naslovom Priskutna skuta. Njena domnevna avtorica je Regina Kralj. Mimogrede, takšen psevdonim je včasih uporabljal slovenski literarni ustvarjalec Jože Štucin. Lutmanova Regina je precej objestna, saj priznava, da rada razčlovečuje, še raje pa razčetverja. Nič čudnega, da je takšna, ko pa ji vso to razbrzdanost na uho prišepetava sam satan.

Sliko na naslovnici pesniške zbirke Obline zavesti je upodobil Andrej Lutman sam. Uporabil je modro vijolično barvo in spodaj narisal obraz, ki je zazrt v letečega in nevarnega zmaja z odprtim gobcem. Vse skupaj je nekoliko skrivnostno in grozljivo, vendar po svoje tudi očarljivo, tako kot je očarljiva, slogovno mogočna in povedno razkošna poezija Andreja Lutmana, iskalca nečesa novega, drugačnega in umetniško izzivalnega; umetnika, ki si je že pridobil pomemben in prepoznaven položaj med slovenskimi pesnicami in pesniki.