Ocene

Uspešen poslovnež in ekscentrični tehnološki izumitelj srednjih let Karsh Relikh po smrti svoje lepe žene Becce, ki je umrla zaradi raka, česar Karsh ne more preboleti, razvije revolucionarno tehnologijo. Mrtvaški prt, nekakšen 3D digitalni skener, svojcem omogoča spremljanje razgradnje človeškega telesa po pokopu. Za ta posebna pokopališča se začne zanimati več mest in investitorjev po svetu, vendar pa neko noč neznanci oskrunijo več grobov, tudi tistega, v katerem je pokopana Becca. Karsh se odloči priti zadevi do dna, a na tej poti vedno bolj drsi v vrtinec preganjavice.

81-letni David Cronenberg pravi, da je celovečerec Mrtvaški prt, premierno predstavljen lani v Cannesu, njegov najbolj oseben in intimen doslej. V filmu je, kot v večini njegovih del, nekaj hipnotičnega, gleda se ga s cmokom v grlu in nejevero, kot mešanico morbidnosti in romantike. Kot futuristično reinterpretacijo Edgarja Allana Poeja ali Frankensteina Mary Shelley, ki bi ga brali od konca proti začetku. Mrtvaški prt je Cronenbergova meditacija o smrti in telesnosti, o bližini in obsedenosti, o voajerizmu in mislih, ki jih običajno odrivamo stran. Za Cronenberga je bila umetnost vedno tudi poligon za preizkušanje meja – tudi meja biologije, družbe in vsega, čemur pravimo »človeško«.

Film se skuša odzivati na naš čas s svojo digitalno paranojo, mrežnimi povezavami, v katere bi lahko bila združena ta pokopališča, mednarodnim vohunjenjem, Rusi in Kitajci, biomedicinsko manipulacijo in globalnim nadzorom. Mimogrede, večina vrhunske tehnologije, ki jo uporabljamo v vsakdanjem življenju, je bila razvita v vojaške namene, vključno s svetovnim spletom. Vse to brbota nekje v ozadju Karsheve zasebne zgodbe.

Ja, Mrtvaškemu prtu lahko očitamo, da je ob vsej svoji drznosti tudi nekakšen Cronenbergov »the best of«. Zdi se, da je iz vsakega svojega dela pobral po nekaj idej. Res veliko je dialogov in ne najboljše igre; kljub temu, da v osrednjih vlogah nastopajo Vincent Cassel, Diane Kruger in Guy Pearce, so vsi malce leseni, karikirani. Rigor mortis kot koncept? Če smo že omenili Poeja, mi pride ob tem pristopu na misel še B-filmski kralj Roger Corman ...

Kakorkoli, celovečercev, ki bi idejno dražili gledalce, je danes bolj malo; Mrtvaški prt je tako antipod oskarjevske slavljenke Anore. Gre tudi za metafilm o sobivanju živih in mrtvih ter sobivanju notranjega in zunanjega sveta, kar je ena od rdečih niti Cronenbergovega opusa. Ta razume film tudi kot stroj za oživljanje duhov, in dejansko je v Mrtvaškem prtu nekaj elegičnega. Zdi se, kot da bi zadnji kader leta med oblake naznanil tudi avtorjevo dokončno slovo od filmskega ustvarjanja.

Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.

Piše Tonja Jelen,

bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Pesnik Pino Pograjc v novih pesniških zbirkah Megalomast in Izbruhijada nadaljuje občutje svojih prejšnjih zbirk Trgetanje in Trepete. Slednja je v izraznosti in ekspresiji najbolj dovršena – gre za mešanje intimnih doživljajev in spominov na otroštvo, podaja pa tudi faktografske opise resničnih dogodkov, npr. ubitega geja. Prehajanje iz intime pesniškega jaza v kolektiv in nasprotno ter s tem ozaveščanje gejevske problematike se nadaljuje v Megalomastu in Izbruhijadi. Brati ju je mogoče posamezno, lahko pa tudi skupaj kot skupno poemo.

Že vizualno knjiga deluje kot jeza, prelivata se črna in rdeča. Poleg belih listov vsebujeta rdeče liste, ki so kot krik groze in prikaz abotnega stanja. Črni listi so kot negativ potiskani z belim tiskom. Megalomast ima dodano zvočno podobo s QR-kodami, s katerimi se povežemo do posnetkov prebrane poezije. Bere jo avtor sam. Glasbeno dopolnitev je ustvaril Jaka Berger – Brgs, na različne dogodke pa se nanašajo ilustracije Maje Poljanc. Podoba obeh del in ovitka je estetsko dovršena, celostno gledano zbirka ponuja različne stike in možnosti doživljanja te poezije.

Zbirka Megalomast izhaja iz problemskega vidika homoerotike. Omenjeni so aktivisti, umetnice in umetniki, pred nami se prikaže zgodovina skupnosti LGBTQAI+. Prepletanje teoretičnih dejstev in uvidov deluje faktografsko, ironično in mestoma trpko zabavno. Avtor razgalja in nikogar ne olepšuje, niti same ranljive skupnosti. V pesmi 21 celo pravi: »ko si dovolim trenutek / introspekcije, spekuliram / in ugotovim, / da pretiravam, / a lahke so sodbe, / kadar nisem kozel«. Seveda namigovanje na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori ni edino. Ta zbirka je tudi bolj pretočna, saj se avtor fizično premika po krajih in miselno prehaja k različnim zgodovinskim osebnostim. Je kot opazovalec, ki pa si prizna svoje slabosti.

Druga zbirka Izbruhijada je s svojim neposrednim izražanjem izjemno ekspresivna. Izbruh, ogorčenje nad celotnim sistemom, slabe izkušnje se prelivajo skozi celotno zbirko. Zdi se, kot da je prava zaveza samo še poezija, zlasti Tomaža Šalamuna, Karla Hmeljaka in Andreje Štepec. Od slednje si je izposodil naslov pesmi »fnt moj«, ki se v oštevilčenih pesmih zlasti kot začetni verz pogosto pojavlja. To deluje kot nagovor in obrazec, v katerem je najti nagovor in izpoved subjekta. Ta ni le ranljiv, temveč v svojem namenu in aktivizmu postaja odločen. Zbirka smelo opozarja na ranljivost posameznika z več vidikov. Težavnost položaja homoseksualcev Pograjc razplasti v jezikovne kode in ljudske slabšalnice. Nežnost se umakne brutalnosti, v pesmih skorajda ni več prostora niti za bolečino. Pomembna okova sta še položaj ustvarjalca in psihičnega bolnika. V 54-ih pesmih se pesnik jasno postavi v bran predvsem sebi – saj ne nazadnje skorajda nima nikogar. Ta nihče niti ne preraste v željo po kom. In to je dodatna vrednost te poezije. Odsekan pogovorni jezik deluje natrgano, tako kot tudi pesnik zahaja v destruktivnost misli.

Pesniški zbirki Pina Pograjca Megalomast in Izbruhijada sta kažeta na to, česar družba noče ne videti ne razumeti. Dajeta vidnost spregledanemu in prikazujeta tudi temno plat. Sta izbruh zatajevanosti ali kot pravi pesnik v enem najbolj bolečih verzih 45. pesmi Megalomasta: »vedno imam tri kože, / ker sem se počutil kot monstrum / že v otroštvu, / iščoč vezi, / kjerkoli je dišalo po njih, / kjerkoli je vbod pustil, / da se kdo okuži z mano // in še vedno ne vem, / ali sem samo tujec / v telesu človeka«.

Piše Iztok Ilich,

bere Jure Franko.

Nova knjiga Jerneja Ščeka, vsestransko dejavnega tržaškega Slovenca, filozofa, esejista, prevajalca in publicista, bralca, bralko pozdravi s kar šestimi nagovori. Na uvodnih straneh se oglašata urednica knjige Martina Kafol in Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, kjer so bili Ščekovi intervjuji, nekateri zaradi prostorskih omejitev časnika nekoliko skrajšani, najprej objavljeni. Na zavihkih platnic nagovarjata Marko Kravos in Nataša Konc Lorenzutti na hrbtu knjige pa z nekaj besedami še Zdravko Duša in Igor Škamperle!

Še več iz fotografij in pogovorov sestavljenih portretov šteje galerija uglednih sodobnih italijanskih književnikov, filozofov, zgodovinarjev, psihologov in družboslovcev ter ob njih tudi uspešnežev na povsem drugih področjih. Po izidu prve, medtem že ponatisnjene knjige Kavarna Italija Ščekovi vljudni, sproščeni, poznavalski in suvereni premišljeni dialogi z izbranimi sogovorniki in sogovornicami niso več presenečenje. Osupljivo je morda le to, da je mlademu avtorju v letih 2022–24 uspelo zaokrožiti pogovore ali dopisovanja s še petintrideseterico uglednih raziskovalcev, premišljevalcev in ocenjevalcev kulturnega in političnega dogajanja v današnji Italiji in po svetu.

Prva v knjigo Kavarna odprta vstopita zagovornika alpinizma kot umetnosti bistvenega in nasprotnika komercializacije. Ona, Nives Meroi iz Lombardije, on, Roman Benet iz okolice Trbiža – prva zakonca z osvojenimi vsemi štirinajstimi osemtisočaki. Zgodba, močna kot dvojina, kot skupnost dveh, ki se kot eno prebijata naprej, strne Šček.

S psihiatrinjo Chiaro Caprì se je Šček pogovarjal o pripadnikih mafijskih združb, ki imajo, kot je razkrila ob preučevanju zapornikov, izrazite sociopatske poteze. Mafija obstaja, a je obenem nikjer ni, najbolj zastrašujoče pa je, da lahko pradavni modeli nadzorovanja ozemlja, strukture in oblikovanja oblasti preživijo v dobi socialnih omrežij. Igiaba Scego, Rimljanka somalskega rodu, pravi, da pisanje v dveh jezikih, ki sta se do včeraj sovražila, doživlja kot dejanje literarne dekolonizacije. In pripominja, da je vsaka vojna bratomorna, saj človek kolje sočloveka. Enako meni tudi svoj čas bojevit zagovornik nadstrankarskega komunizma, teoretični fizik in prevajalec izvirnih biblijskih knjig Carlo Rovelli, ki je med jugoslovansko vojno s tovornjakom vozil pomoč vsem vpletenim etničnim skupnostim. »To je bilo hudičevo delo,« se spominja. »Brat je moril brata, da bi dokazal, da je drugačen.«

Pedagog Christiano Raimo je postal učitelj zato, ker verjame, da sta vzgoja in izobraževanje vrhunec slehernega kulturništva in da je od tega vprašanja odvisno vse življenje. Capinski kapitalizem, povzema, si z omejevanjem sredstev javnemu šolstvu sam koplje grob.

S pisateljem in novinarjem Antoniom Scuratijem se je Šček pogovarjal o njegovih dokumentarnih romanih, v katerih analizira pojav Mussolinija in fašizma, ter neizprosno razbija mit o Italijanih, dobrih ljudeh. Fašizem se v zborniku pojavi še dvakrat. Najprej v pogovoru z zgodovinarjem Emiliom Gentilejem, ki fašizem že petdeset let preučuje z iskanjem in kritično analizo zgodovinskih virov, torej z uporabo golih dejstev, kot jih je ob upoštevanju kategorij zgodovinskega razuma mogoče dokumentirano rekonstruirati. Pri tem se posebej ukvarja z organizacijsko, kulturno in institucionalno razsežnostjo, ki odsevajo bistvo tega totalitarizma. Zgodovino fašizma in z njim odpora, osvobodilnega gibanja in Jugoslavije 20. stoletja raziskuje tudi precej mlajši Eric Gobetti. Ugotavlja, da se v Italiji vedno znova srečuje s protipartizansko ali protijugoslovansko interpretacijo dejstev, pri čemer so problem tudi sama dejstva. O njih se brezsramno laže. »Največji problem so tisti,« je prepričan Gobetti, »ki zavestno lažejo v brk zgodovinskim dognanjem. To ni politizacija, temveč ideologizacija zgodovine!«

Filozof evolucije Telmo Pievani v nemara najbolj vznemirljivem dialogu zavrača idejo človeške zgodovine kot linearno napredujoče puščice od sključene opice do pokončnega prvaka intelektualnega in telesnega razvoja. Po novih odkritjih so Zemljo naseljevale in ena ob drugi sobivale različne človeške vrste, tudi neandertalci, za prevlado najbolj selivskega sapiensa pa je bil odločilen jezik. Pievani prisega na znanost in srečna naključja, ki vodijo do velikih odkritij in svari pred priganjanjem k takojšnjim rezultatom. Zanj je najstrašnejši sovražnik tega časa algoritem, orodje spletnega tržišča, ki uporabnika ne sooča z novimi odkritji, temveč vzgaja generacijo konformistov. »Če pogledate, kaj se dogaja z vidika človeških možganov,« pojasnjuje Ščeku, »boste spoznali, da nazadujemo v starodavne plemenske skupnosti.« Šele predvčerajšnjim smo vstopili v ta potencialno vsevedni krasni novi svet, poln priložnosti in informacij, »v dveh desetletjih pa se s socialnimi omrežji znajdemo z otroki, ki se zapirajo v mehurčke enako mislečih in čutečih, enakih okusov in vrednot,« med katerimi je drugačnež avtomatično čudak, odpadnik. Tej perverzni logiki digitalnega pobarbarjenja se moramo upreti, sklene Pievani.

Med zanimivejšimi sogovorniki velja vsaj opozoriti še na enega posebneža. Na Michaeleja Recha, bolj znanega po psevdonimu Zerocalcare, ki ga Jernej Šček predstavi kot prvo ime italijanskega stripa nove generacije in označi za fenomen kulture, ki mežika popu, da bi poganjala alternativo. Pri tem ne podira le rekordov v nakladah, temveč tudi idejne in politične pregrade.

Vsi Ščekovi sogovorniki v knjigi Kavarna odprta so zanimive osebnosti, omenili smo morda le za odtenek zanimivejše ali tiste, ki so ob prvem branju korak bližje od preostalih.

Piše Jelka Kernev Štrajn,

bere Eva Longyka Marušič.

Roman Anje Radaljac Prst v prekatu je po svoji zunanji in notranji zgradbi zanimiv, izviren spoj »knjige podgobja« in »knjige korenine«. Ob branju lahko opazujemo vsestransko razraščanje pripovednih zastranitev, ki se slejkoprej ujamejo v mrežo pomenskih vozlišč. Ta skrbijo, da se rdeča nit ne izgubi, čeprav se rada nekoliko natrga; in da lahko sledimo pripovedi, sestavljeni iz treh poglavij: Prst, Znotranjščina, Prekat.

Besedilo, uvedeno s pesmijo o devetkrat umorjeni in desetkrat rojeni mitski Matildi, se žanrsko umešča v tradicijo poetičnih romanov; saj nas že na prvih straneh sooči s svojevrstnim prepletom proze in poezije. V oči padejo grafično zaznamovani razmiki med vezano in nevezano besedo, ki jih je mogoče opazovati od začetka do konca obsežnega besedila. Odlomki, ki se na zunaj kažejo kot poezija, pogosto govorijo o stvareh in dogodkih iz oprijemljive realnosti. Vpeti so v kronologijo pripovednega toka; tisti, v obliki nevezane besede, pa bralstvo pogosto potegnejo bodisi v protagonistkine sanje bodisi v njene dialoško razgibane notranje monologe. Toda temu pravilu nikakor ne kaže dosledno slediti. Romaneskno pisavo Prsta v prekatu namreč odlikuje ravno to, da sproti spodbija pravila, ki jih sama implicitno postavlja, zato od bralstva pričakuje nenehno budnost. Gre za zahtevno branje, ki ga kljub pogosti in ne vselej dosledni rabi substandarda vseskozi lajša ritmično valovanje povedi. Hkrati ta pisava ravno v pravi meri posega v skladnjo in nam s tem že vnaprej prepreči, da bi se predali anestetičnemu učinkovanju prebranega ter pozabili na žgoče aktualno problematiko romana. K temu po svoje prispevajo tudi pogosti neologizmi; na primer: pokoljevalnica, fragmentiranka, znotranjščina, zaporuna itn. Ob njih se nehote ustavljamo, saj gre za izraze, ki kar kličejo po politično angažirani interpretaciji. Poleg tega bi v knjigi zaman iskali zapise z veliko začetnico. Lastna imena in stavčni začetki – povsod same male črke! Ta odločitev je v popolnem skladju z osnovno etično naravnanostjo besedila kot celote, ki zagovarja odsotnost sleherne hierarhije med bitnostmi, vključno z vsemi »bitji iz tujih svetov«. V tem pogledu je roman pozornosti vredno nadaljevanje tiste tradicije, ki jo je v slovenskem prostoru vzpostavilo pesniško in aktivistično mišljenje Jureta Detele.

Glede na to ne more biti nikakršnega dvoma, da je v osnovno temo romana vtkan aktivizem, skrb za skupnost, v tesnem prepletu z živalskim vprašanjem, nič manj pa tudi s feministično, LGBT in kvirovsko tematiko. Na pravopisni ravni na to dosledno opozarjajo specifični zapisi glagolskih obrazil, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se ima Višnja kot prvoosebna pripovedovalka in hkrati protagonistka romana za nebinarno osebo. Romaneskno dogajanje se začne na točki, ko se odloči prekiniti svoje triletno sobivanje z Erjonom, zaposlenim v klavnici. Njegova ilegalna naloga je snemanje spornega dogajanja za klavniškimi zidovi in tudi drugod, saj je tajni preiskovalec. Višnja mu pri tem pomaga. To počneta zato, da bi gradivo objavila in tako nekaj prispevala k »osvoboditvi živali«. Toda Erjon sčasoma postane žrtev svoje naloge. Njegove duševne motnje, podložene z alkoholom, se kažejo v čedalje pogostejših izbruhih nasilja, zato Višnja sama nadaljuje »misijo«. S seboj vzame ključek, kjer je shranjeno njuno posneto gradivo, in Frido, svojo najboljšo prijateljico, za katero se kmalu izkaže, da je kokoška, ena izmed nekoč rešenih in osvobojenih »pernatih fragmentirank«.

Po spletu naključij, ki implicirajo tudi mistično razsežnost, si Višja najde novo zaposlitev, obe pa celo nov dom pri Fe in Emi, ki sta predana proživalska aktivista oz. aktivistki in hkrati nebinarni osebi. V tej simpatični skupnosti biva tudi maček Sarival. Pozneje se jima začasno pridruži še Višnjina sestra, prav tako aktivistka. Skupaj izpeljejo načrtovano akcijo osveščanja o javnosti skrbno prikritem dogajanju z nečloveškimi živalmi. Svoj »karneval« v obliki razstrelitve neke klavnice in objave posnetega gradiva udejanjijo na način, da tvegajo resne obtožbe tako s strani medijev kot tudi oblasti. Na tem mestu se v romanu odpre idealen prostor za povečanje suspenza, vendar ostane premalo izkoriščen.

Akciji namesto zadoščenja sledi razočaranje, zato akterji in akterke doživijo krizo. Premaguje jo vsak po svoje, Višnja tako, da resno zboli. Iz njenega pripovedovanja, kjer se intenzivno oglašajo spomini na otroštvo, je mogoče sklepati, da kompleksna obolelost njenega telesa ni naključje. Sledimo dolgotrajni in zapleteni diagnostiki v sedanjosti in zastranitvam v obliki reminiscenc. V njeno »znotranjščino« skupaj z njo vstopamo skozi »zrcalo« in potem sestopamo v globino »kristalnega jajca« do liminalnih stanj. Tu se ob preigravanju različnih motivov in mnogoterih identitet, vselej skozi prizmo pretanjenih relacij z drugim, zgodi obrat, ko začne »gnoj«, ki se je nabral, teči »nazaj ven in v mesnato žrelo črnega vorteksa«.

Tako se zgodi, da se »še en krog steče v svoj začetek«, pripovedovalkina zaskrbljenost za lastno telo se transformira nazaj v skrb za druge, skrb za vse tisto, kar je večje od nje. Toda idejna razsežnost romana daleč presega to poanto. Premišljeno tkanje raznolikih prvin, utopičnih, distopičnih, realnih in mitskih, namreč ne ponuja samo izvirne kritike sodobne družbe, temveč »šiv v tapiseriji civilizacije, ki se skuša iztakniti in izvesti neko drugo, novo podobo«.

Liane je stara devetnajst let in ima za sabo težko otroštvo, ki ga je vsaj delno preživela v reji. To jo je močno zaznamovalo. Občutek, da je mama, ki zelo očitno ni kos svojim materinskim obveznostim in si raje kot redno službo išče tako imenovane priložnostne sponzorje, noče, je tako globoko ukoreninjen v Lianini podzavesti, da potrditev išče drugje, predvsem na svetovnem spletu. Ko nekega dne dobi povabilo na avdicijo za resničnostni šov, se zanjo vse spremeni.

»Vodja kastinga je rekla, da me hoče. Hoče me,« zabrusi Liane svetovalki za poklicno integracijo, ki si drzne podvomiti, da je resničnostni šov lahko prava karierna priložnost. Tudi dvomi prijateljic in edinega fanta, do katerega ni ravnodušna, ne omajejo njenega prepričanja, da so bile besede vodje kastinga pristne in da jo prvič v življenju nekdo hoče. Njo, prav njo.

Liane seveda ne vidi širše slike, ne vidi pasti, ki se skrivajo za kirurškimi lepotnimi posegi, previsokimi petkami in prekratkimi krili ter zapeljivim poplesovanjem v neposrednih prenosih na družbenih omrežjih. Vidi le odskočno desko v boljše življenje, priložnost, da končno postane nekdo, da uide neperspektivnemu vsakdanjiku nenehnih groženj z deložacijo zaradi neplačanih računov in maminih ponavljajočih se vzorcev, ki se počasi prenašajo tudi na mlajšo sestro. Liane hoče izstopiti iz začaranega kroga in edini kapital, ki ga lahko vnovči – tako se ji zdi – je njeno telo.

Film Nebrušeni diamant, celovečerni prvenec francoske režiserke in scenaristke Agathe Riedinger, je težko gledati, ne da bi glavno osebo vsaj malo obsojali. Če bi le opustila uničevanje svojega lepega telesa. Če bi le pozabila na tono ličil. Če bi se le izpisala iz družbenih omrežij in vpisala v šolo ali si poiskala službo. Če bi … Pa ima Liane – realno gledano – sploh to možnost? Si lahko brez izobrazbe preprosto najde službo in izplava iz začaranega kroga? Zelo verjetno je, da bo šla po maminih stopinjah in se zadovoljila s tako imenovanimi občasnimi sponzorji. Njena potreba po občudovanju izvira iz otroške travme, ki se je sama le delno zaveda, zato vsak všeček, ki ga dobi za svoje žgečkljive fotografije, ne poboža le njenega ega, temveč v njem vidi predvsem priložnost za korak k samouresničitvi. Socialnih omrežij ne uporablja tako kot bogate vplivnice z zlato žlico v ustih – kot le še eno poslovno priložnost – temveč kot edino priložnost.

Nebrušeni diamant je film, ki nas spodbudi, da na dekleta, kot je Liane, pogledamo iz drugega zornega kota. Je film, ki nas opozori na naš privilegirani položaj, s katerega pogosto tako zlahka obsojamo tovrstno početje, in nam ponudi vpogled v kompleksnost boja junakinje za preživetje in občutkov, ki ga spremljajo.

Piše: Gaja Pöschl

Bere: Maja Moll

Piše Marica Škorjanec Kosterca,

bereta Anja Rejc in Igor Velše.

Tudi v novem romanu Pesniški Dvor se pisatelj Tone Partljič vrača v dolino Pesnice, v kraje, ki v njem živijo od rane mladosti in jih spoznavamo iz mnogih njegovih del. Prisotni so v komediji Moj ata, socialistični kulak, poseben pomnik pa je roman Pesnica. Vedrino, smeh in tudi posmeh sta nadomestili resnoba ob zavedanju minevanja in želja kronista, ki hoče v propadajočem blišču preteklosti svoje notranje Pesnice obuditi zgodbe nekdanjih bogatih gospodarjev, skromnih obrtnikov in revnih viničarjev, ki so obdelovali vinograde lastnikov, za plačilo pa so dobili skromno kočo in krpico zemlje.

Zazrtost v lepote pokrajine nas že na začetku pripovedi prevzame s posebnim občutjem, vonjem po zemlji: »Tu vseeno še diši po podeželskih travah in živalskih sapah in iztrebkih iz hlevov ali njiv. In tudi sanjava in pesniška čustva niso čisto izginila.« Propadli dvorec nekdanjih vitezov Pesniških, celotno naselje z imenom Pesniški Dvor in tudi druge zapuščene vile in dvorci pričajo, da so doživeli nekoč boljše čase.

Partljič oživlja življenjsko zgodbo uglednega vinogradnika in vinarja Štefana Gornika, ki se je izobraževal na najboljših šolah za vinarstvo in je svoje znanje nenehno izpopolnjeval, bil je uspešen trgovec, njegova vina so prišla tudi na cesarski dvor. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na vzhodni fronti, po ujetništvu v Rusiji se je vrnil domov prek novih državnih meja. O grozotah, ki jih je doživel med vojno in v ujetništvu, ni govoril.

Gornik je bil dober poslovnež, v vsakem režimu si je znal utirati nove prodajne poti, dokler ga ni ustavila agrarna reforma po drugi svetovni vojni. Včasih je rekel: »Ne le vino, ampak tudi denar nima narodnosti, samo profit ali zgubo.« Življenje in delo je posvetil vinski trti. Boli ga, ker sina Slavka vinogradništvo ne zanima, ampak se vpiše na učiteljišče, po maturi pa na univerzo v Ljubljani. Pritegnejo ga ideje Komunističnega manifesta, geslo Proletarci vseh dežel, združite se pa poraja v njem tudi pomisleke. Med mestnimi teoretiki – gosposkimi komunisti – in člani, ki so prišli iz kmečkih družin, je prihajalo do nasprotij, zato je bil Slavko izključen iz partije. Odloči se, da se bo vrnil domov, pisal o kmečkem življenju in pomagal očetu. Zgodba se tako prevesi v Slavkovo iskanje identitete. Srečuje se s ptujskimi komunisti, razmišlja o sodobnem načinu pisateljevanja, o realizmu in novi stvarnosti. Zaposli se v radgonski meščanski šoli in se druži z narodno zavednimi izobraženci, člani veteranskega društva Rudolf Maister, med njimi so znane zgodovinske osebnosti slovenskih rodoljubov.

Hitlerjeva priključitev Avstrije je nakazala, da bo tudi Jugoslavija postala plen nemške politike. Onstran Pesnice so sicer gradili obrambno linijo na čelu z generalom Rupnikom, a veliki podvig Rupnikove linije, pisatelj jo imenuje Sizifova linija, ni bil končan. Po kapitulaciji Jugoslavije sta nemška okupacija in druga svetovna vojna pretresli tudi življenje v Pesniškem Dvoru. Slavka aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se po štirih letih vrne telesno in duševno zlomljen. Rešuje ga dolgotrajna ljubezenska zveza z nekdanjo sošolko, učiteljico, ki mu pomaga in stoji ob strani še trideset let.

Skozi pisateljevo pripoved se pretikata življenjski zgodbi očeta in sina, kažejo se njuna nasprotujoča si politična stališča, medsebojna navezanost in tragična usoda očeta Štefana, pa tudi sina Slavka, ki nikoli ni našel moči, da bi postal pravi pisatelj. Večkrat se oglasi domača govorica, pogostitve in pojedine pričajo o gostoljubnosti in radoživosti nekdanje mogočne domačije, ko na primer zadiši pojedina ob trgatvi: »Lepi kosi kokoši so se pekli v pekačih. Gibanice so se tresle, da je smetana tekla prek roba, župe, obare in zosi so bili vsak dan različni … In včasih se je slišalo Sladko vince piti, to me veseli … Pretresljiva je tragična stranska zgodba o mladi dekli Dondi, ki je pri Gornikovih pasla krave in je bila kratke pameti, kot so takrat rekli preprosti ljudje.

Pisatelj je kritičen v opisovanju medsebojnih odnosov, družbenih razmer in krivic. Z bridkim sarkazmom opisuje razmere na podeželju po drugi svetovni vojni in politične napake: zaslišanja, iskanje notranjih sovražnikov, proces proti generalu Rupniku, dachavske procese, agrarno reformo z geslom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje. Tudi dogodki po svetu so v romanu natančno dokumentirani. Partljič je že v prejšnjih romanih dokazal, da je dober poznavalec zgodovine dvajsetega stoletja.

Kronist se na svojih dolgih literarnih sprehodih predaja nostalgičnim občutjem o preteklosti, spominu na čase, ko so vaški fantje lovili ribe na travniku, ki ga je nekoč preplavljala neukročena reka Pesnica. V romanu Pesniški Dvor je Partljič predstavil razgibano in zanimivo panoramo življenja v dolini Pesnice v prejšnjem stoletju. Ob branju se bo marsikomu odstrlo poglavje, ki ga je zgodovina zamolčala.

PIše Miša Gams,

bereta Sanja Rejc in Igor Velše.

Pesnik, pisatelj, glasbeni pedagog ter literarni in glasbeni kritik, ki letos praznuje okroglih sedemdeset let – zadnjih štirideset let je posvetil intenzivnemu literarnemu ustvarjanju – je nekatere zbirke izdal pod psevdonimom Regina Kralj, pod druge pa se podpisuje kot Jožek oz. Jože Štucin. Po lanskem izidu pesniške zbirke Mrak in zarja je pred nami knjiga Bela čaplja, ki nadaljuje eksistencialistično linijo osebnoizpovednih pesmi o bežni lepoti, presunljivi igri besed, pomenov in zvena, o “ovohavanju” bližine smrti in zavedanju lastne minljivosti skozi prizmo branja svetih knjig in aktualnega dogajanja v svetu. Naslovnico krasi fotografija bele čaplje, ki jo je Štucin sam “ujel” v nizkem letu nad jezerom. Posvečena ji je tudi zadnja pesem v knjigi, ki bolj kot ptico opisuje avtorjevo naveličanost nad lastnim družbenim bitjem, ki kolesari ob presihajočem jezeru in nonšalantno motri okolico. A že v pesmi licentia poetica, nekje na sredini zbirke, pojasni “kar piše Jože Štucin, / ni vedno stališče Jožeta Štucina” Nadobudni bralec ob tem radovedno zastriže z ušesi – podobno kot to stori opazovalec ob sliki belgijskega slikarja Reneja Magritta ob napisu To ni pipa. Skozi 85 pesmi v zbirki, avtor odstira večno iskanje samega sebe, svoje identitete in vsakdanje družbene realnosti.

Prav vse pesmi v zbirki Bela čaplja so naslovljene in taktično izbrušene v svoji jasni in pronicljivi ostrini, čeprav lirski subjekt kot v pesem postavljeni avtor deluje precej negotovo pri iskanju ustreznih besed. V pesmi misli in besede spregovori o vzporednem vesolju razmišljanja in ubesedovanja: “rabil sem oseminšestdeset let, / no, to bo 14. oktobra letos, / da si upam izreči vse, / kar mislim. // problem so misli, / ne vem, / če sploh imam misli. // nekaj že obračam / sem ter tja, / nekaj si tudi mislim o tem, / a resnica je, / da sem brez pravih misli. / besede padajo same na svet, / misli pa se vozijo po nebesih / z zlatimi kolesi. // misli so eno, / besede pa tudi.” V pesmi metamorfoze, v kateri svojo identiteto orisuje z besedami odveč, preveč in moteč, se iz gorečega biblijskega grma preobrazi v Belolasega bika iz Arizone, nato v staroverca brez vere, mamino cisto in nazadnje v Štucina iz Tolmina. V pesmi odmet telesa se sprašuje o tu in tam pa tudi o tem, kako je, ko ničesar ni: “en odgovor se vsiljuje: / bodi nič, / kot prej.” Poleg retoričnega in filozofskega preigravanja s posameznimi citati in prispodobami iz Biblije je pred nami pesnik ateist, ki se ob zavedanju veličine krščanskega Boga počuti še bolj izgubljenega in samega. V pesmi kako si me naredil presunljivo zapiše: “ko jem mrtve živali, / sem sit. // ko pijem vodo iz vira, / sem odžejan. // ko ljubim ženo, / sem srečen. // ko gledam luno, / ji kradem sij. // ko mislim Nate, / sem izgubljen in sam.”

Bolj kot z abstraktnimi in neoprijemljivi idejami se pesnik pozabava z ritmom, zvenom in dvoumnimi pomeni; ne nazadnje gre za povsem specifičen preplet glasbenika in filozofa, ki mu jezik pomeni “muziko iz vesolja”, črke ''delno iztirjene planete'', svet pa “krhko opno”, na katero se “lovi čas, ulomljen s trenutkom”. V pesmi gaza na rani, ki jo je treba brati kot alegorijo na dogajanje v Gazi in hkrati kot čaščenje svetosti življenja skozi igro besed in ritma, zapiše: “svet je krhka opna: / vse se čuti, / vse se sliši, / vse se meri: / ritem, metrum, / čas ulomljen s trenutkom, / zlati rez cele slike, / muzika, ki definira muziko, / opoj biti, ovoj smrti. // nekdo tanca, / nekje tank gazi čez gazo, / ki je na rani kot obliž. // nekje orjejo zemljo, / pravi begunec iz Egipta, / da bo krvavega vetra za vse dovolj. // veselje je biti živ.” Tudi v pesmi z naslovom kripta, v kateri valuto novodobnih bogatašev poveže s podzemnim kapitalom, pa s premišljeno igro besed obsodi kolonizacijo svete dežele, ne da bi pri tem izrecno omenil Palestino: “vaša valuta je kripta, / antisemantična kolobocija, / brezbesedje in regulacija tišine. // palestrino so že verni / nataknili na kol. / na smrtni val papeževanja, / a je preživel. // oh, / daljne zvezde škripljejo / z zobmi, / vesolje opazuje / uzije, ki pihajo smrt. // strah jih je vaše / kolonizacije svetle dežele.”

Pesnik Jože Štucin je v obsežnem pesniškem opusu, ki od leta 1986 do danes vključuje štirinajst zbirk, razvil specifičen jezik, ki mu predstavlja edino orodje za transkripcijo in transformacijo svojih misli ter obenem orožje, s katerim se bori proti nesmislom sodobnega sveta. Pri tem pa pred bralcem vsakič znova razgrne iskreno otroško dušo, ki se v isti sapi čudi čezmejnemu vesolju in nepokopanim mrtvecem. Bolj kot na potrebo po reciklaži in očiščenju planeta, “polnega plastike, vrečk, smeti, starih cunj in spominov” se zdi, da opozarja na notranjo potrebo po igri v vrtu, na katerem se “duša rada namaka” ter po tišini, “tišji od svojih misli”.

Iz igre besed in z obrobno omembo Wittgensteina, Nietzscheja, Lorce in Rumija lahko v zbirki Bela čaplja zatipamo pesnikov literarni portret, ki nam z vsako zbirko bolj iskreno in podrobno razkriva globokega in vsestranskega misleca.

Piše Andrej Lutman,

bere Igor Velše.

Ekonomist Vito Komac je precejšen del življenja preživel kot poslovnež, kot samostojni delavec v kulturi, pa fotograf, svetovalec v podjetjih in raziskovalec poslovnih navad. Leta 2022 je objavil svoj prvi kriminalni roman z naslovom Umor v domu ostarelih, sledili so še Odvetnikova avantura, Ugrabljena in Odvetnikovi grehi. Lotil pa se je tudi zgodovinskega romana s preprostim, a povednim naslovom Železničar in ga v podnaslovu opisal kot zgodovinski roman o življenju železničarja – kurjača in ubitega borca za delavske pravice Franceta Perdana. Obsežna stvaritev je bila najprej napisana kot predloga za filmski scenarij ob šestdeseti obletnici železničarske stavke na Zaloški cesti. Nastala je na podlagi pričevanj Perdanovih sorodnikov, njegovih stanovskih tovarišev in zgodovinskih virov. Leta 1920 je namreč po manifestaciji delavskega boja za svoje pravice na Zaloški cesti v Ljubljani v spopadu z orožniki obležalo sedem mrtvih štrajkačev, na begu pa še šest. Glavni junak, France Perdan, ni bil voden kot ena od žrtev, kot tudi ne še nekaj drugih.

Pripoved Komačevega romana Železničar je postavljena na začetek dvajsetega stoletja, v čas Avstro-Ogrske, prve svetovne vojne in nekaj let po njej. Dogajanje je osredotočeno na tri prizorišča: na vožnje z vlakom, na železničarjev dom in na gostilne, v katerih se delavci seznanjajo z idejami upora in revolucije. Našteta prizorišča so tudi trije nivoji, s katerimi pisatelj niza svoje sporočanje in jih spretno prepleta. Franc Perdan, ki si služi dokaj boren zaslužek na potovanjih z vlakom, nikoli ne ve, kdaj se bo vrnil in za koliko se mu bodo vožnje in nadomeščanja tovarišev podaljšale. V hrupu stroja se pogovarja s strojevodjem in oblikuje svojo osebnost, ko se seznanja z idejami o boljšem življenju. Poročen je s Francko in imata dva sinova. Življenje doma je prepleteno sprva s pogovori o zaslužku, kasneje pa tudi s prevratniškimi idejami in bojaznijo, da oblast poseže in edinega, ki preživlja družino, zapre. Na tem nivoju pisatelj opisuje življenje, v katerem ni prav dosti nežnosti in radosti, saj gre zgolj za preživetje. S tem v zvezi je nemara pomenljiv stavek, ki morda edinkrat poseže v intimo: „Slekla sta se do spodnjega perila in legla na posteljo in si bila prijazna.“ Najobsežnejši nivo pripovedi pa je seveda tisti, s katerim Vito Komac pričara prebujajočo se delavsko zavest, ki narekuje, da je vendarle treba nekaj spremeniti in si izboljšati življenje. Dogajanje je postavljeno v gostilno, kjer se proletarci in tudi kmetje pod krinko kartanja in zmernega pitja seznanjajo z dogajanjem po svetu, še posebej z revolucijo v Rusiji. Skrivoma si predajajo zapise z revolucionarno tematiko in se bodrijo s priložnostnimi govori določenih posameznikov, ki netijo skupno zavest tovarištva in boja za lepši jutri. Franc Perdan počasi prevzema vodilno vlogo, kar kasneje tudi predrago plača z življenjem. Pisatelj svojo stvaritev konča s podatkom, da za njim ostajata sinova, ki sta dovolj seznanjena s svojimi pravicami do vsaj dostojnega življenja.

Knjigi sta dodani spremni besedi Dore Vodopivec in Minke Jerebič. Obe izpostavljata vzorno podane napetosti, ki so se pojavile s prebujanjem delavskega razreda, in dodajata, da takšen boj še traja.

Roman Vita Komaca postavlja v ospredje zgodovino predvsem skozi govore in zapiske o revoluciji, česar je morda za tekoče branje kar preveč. Pisatelj piše o zgodovini na osnovi idej in nekoliko manj na podlagi dogajanja. Vsekakor pa je roman Železničar smelo pisanje v slogu žlahtnega socialnega realizma.

Piše Kristina Jurkovič,

bereta Igor Velše in Sanja Rejc..

Pri knjižnih recenzijah se običajno posvečamo le besedilu, toda če knjigo za odrasle krasijo ilustracije, kar je precej neobičajno, je treba narediti izjemo; še toliko bolj, ko gre za skladen tandem slike in besede, kot je to v avtobiografski pripovedi Moj kraški pristan avtorice Elizabeth Griffin, kjer čarobne črno-bele jedkanice Alfreda Furlanija čudovito prevajajo avtoričina občutja v podobo. To ponazarja že naslovnica, natančno izrisan igličast gozd, skozi katerega se pretika svetloba in v katerega vodi široka pot, ki ni le prispodoba avtoričinih pohajanj po kraški gmajni, marveč tudi raziskovanja svoje življenjske poti.

Ta jo je, kot beremo, pred tridesetimi leti prek mnogih stranpoti pripeljala iz Amerike v zgodovinsko in družbeno občutljivo okolje tržaškega zaledja, kjer si je z možem Italijanom ustvarila družino in kjer še danes poučuje angleščino. Kot se za pristno popotnico spodobi, je Griffinova vedoželjno in občutljivo odprta proti drugemu in drugačnosti. V ospredju knjige stoji njeno odkrivanje še vedno krhkega sobivanja Italijanov in zamejskih Slovencev, še vedno razmejene bližine, kar avtorica zelo dobro ponazori na primeru tamkajšnje nižje srednje šole, kamor hodijo tako italijanski kot slovenski dijaki, a je pouk organiziran tako, da se nikoli ne srečajo. Svoja opažanja in občutenja tujosti, tudi izločenosti, vedno skuša razumeti, prav slednje doživi ob spodletelem poskusu, da bi sinova izšolala v slovenskih šolah. Neprijetni izkušnji navkljub ne neha spoštovati in občudovati slovenske skupnosti, njeno močno voljo po samoohranitvi celo povezuje z lastnim bivanjem:

''Kdove,'' si rečem med vožnjo z dela, ''ali moji slušatelji slutijo, da me spominjajo na Kras, ko pa so tako neustrašni, vztrajni in odločni?'' Sama pri sebi se nasmehnem: ''Kjer sem sprva videla zadržanost, zdaj uziram veliko ljubeznivost in lepoto. Nič drugače ni z mojim bivanjem na Krasu.''

Avtorica Elizabeth Griffin se pred nobeno perspektivo ne zapira, nasprotno, odpira ji nove horizonte in zdi se, da jo ravno zavedanje in sprejemanje raznolikosti vedno bolj ukoreninjata v poprej tujem okolju. Njena zgodba pa je tudi lep preplet makro- in mikrosvetov. Prek svojega vrta se poveže s kraško zemljo, na sprehodih s psom Benom odkriva kraški svet in naleti na marsikatero človeško zgodbo, prek ljubečih portretov posameznih prebivalcev prikaže dinamično mikroklimo svojega kraja. Tako v poglavju Trgovec, trgovina, leta eden od temeljev kraja po lastnikovi smrti postane le še ena v vrsti brezdušnih prodajaln, kamor zahaja vedno manj kupcev.

Pripoved tkejo zunanje izkušnje in notranji uvidi oziroma refleksije, ki se najtesneje povežejo ob smrti avtoričinega očeta. Na daljših sprehodih intenzivno začuti očetovo prisotnost in tudi sam Kras, ki kot nekakšen čuteč sopotnik vpija njeno razpoloženje. Zave se, da sta oba, vsak na svoj način, njeni zavetni luki pred življenjem in njegovimi pretresi. V jasnosti tega spoznanja zasije tudi kraška pokrajina na zadnji ilustraciji.

Moj kraški pristan je lepa, blaga pripoved o sidranju v tuji deželi, ki postane fizični dom, po dušni plati pa umirjeno bivanje v čisti prisotnosti. Doživljanje sveta skozi prizmo Elizabeth Griffin je pravi bralski balzam in želeli bi si, da bi nas v prihodnje popeljala še na kakšno plovbo.

Barbara Zemljič: Alarm telesa

premiera v MGL: 24. april 2025

Radio Slovenija - informativne oddaje: 25. april 2025

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega si je bilo sinoči mogoče ogledati krstno uprizoritev drame režiserke Barbara Zemljič: Alarm telesa, ki problematizira vprašljive mehanizme in pristope v skupinskih psiho - terapevtskih procesih. Magda Tušar o dogajanju v predstavi, katere dramaturginja je bila Ira Ratej: