Ocene

Piše Nada Breznik,

bere Eva Longyka Marušič.

Z Dnevnikom čuvaja nas Esad Babačić zapelje v svoj svet, v katerem se bogato prepletajo glasba, šport in poezija, področja, na katerih se je tudi sam preizkušal, ki so ga pritegovala, očarala in pozneje usmerjala njegovo pot novinarja, pesnika in esejista. Njegova umetniška žilica zmore zvesto prenesti njegovo strast do športa, panka in uglasbenih besedil, iz katerih citira najbolj udarne verze, medtem ko svoje, izvirne, spretno umešča med dnevniške zapise. Teksti, datumsko zamejeni, so prodorna premišljevanja o številnih vidikih preteklih in aktualnih stanj in dogodkov, tudi poročanja iz časov vojne za Slovenijo, ko še ni bilo povsem jasno, kako se bodo delitve in sovražnosti razvijale. Kritike, ki letijo na nedomišljene gradbene posege v Ljubljani, kot je na primer kolos Šumi, pa na odnos do pisateljev – lenuhov in delomrznežev, po prepričanju garaške večine – so bolj trpke kot neizprosne. Najgloblje pa segajo spomini. Stanja duha, kot sta melanholija in depresija, pa tudi samota in odtujenost, ki imata različne obraze, tudi v dvojini, opisuje skozi lastno izkušenjsko perspektivo in skozi zgodbe bližnjih, katerih usode so se ga boleče dotaknile. Nikakor pa ni mogoče prezreti zanj značilnih humornosti in ironije, s katerima se kaže njegova iskriva vitalnost. Ta je najbolje izražena v zapisih o lenobi, njenem aristokratskem dostojanstvu in potrebi, da bi pravico do lenobe uzakonili skupaj z univerzalnim temeljnim dohodkom.

Ko nas Babačić ujame v preplet znanih pankerjev in športnikov, med naslove filmov, obraze igralcev pa tudi anonimnih sopotnikov v življenju, se zdi, da smo priča neusahljivi komunikaciji med pisateljem in njegovimi idoli, ki jih zvesto oživlja, ko z živim občudovanjem in brez kančka zavisti obuja njihove najboljše stvaritve.

Otrok iz migrantsko-delavske družine, katere življenje se je začelo v kleti hiše na Streliški ulici v Ljubljani, je preselitev v stanovanje z balkonom na Vodmatu doživel kot vzpon na družbeni lestvici. Balkon je postal statusni simbol, korak v svet, točka z razgledom. Življenje na igrišču med bloki, kjer je domišljijo buril že skromen drog za stepanje preprog, ki je postal igralo in preizkusni test vzdržljivosti, je bistrim otrokom usmerjalo pot v samostojnost. Sami so si izmišljali igre in pravila zanje, in čeprav med novo elito blokovski otroci tudi danes veljajo za manjvredne „lidlčke“, je med njimi, ki se še družijo in igrajo med bloki, veliko takšnih, ki si znajo svoj položaj v skupini, pa ne le na dvorišču, izboriti sami, brez pomoči staršev in odvetnikov. Pa tu niso mišljeni nasilneži in kriminalci in ne tolpe, za katere velja prepričanje, da se prav tam oblikujejo. Poreklo in usodo staršev avtor zapisuje skoraj neopazno, z nekaj trpkosti, gorak pa je do položaja proletariata v osemdesetih letih.

Ko se zdi, da je Babačić izčrpal že vse teme, v drugem delu knjige Dnevnik čuvaja sledi nadaljevanje v obliki pisem med njim in občudovalko, ki mu v pismu izrazi priznanje za kolumne. Vesel odmeva se odzove in med njima steče živahna izmenjava mnenj, navduševanje nad sorodnostjo izkušenj, prepričanj in celo usod. Maja, kot je ime dopisovalki, postane nekakšen odsev v ogledalu, ki dobiva čedalje jasnejše obrise, njun odnos skozi pisma postaja izpolnjujoča dvojina, o kateri sta vsak zase in skupaj veliko razmišljala, jo interpretirala in ji podeljevala različne pojavne oblike, seveda ne v slovničnem pomenu.

Knjiga Dnevnik čuvaja ne prikazuje zaporedja nekih dogodkov, to je zbir fragmentarnih spominov in razmišljanj, ki se včasih ponavljajo, na novo vrednotijo in osvetljujejo, a so vendarle strnjeno pričevanje o življenju tukaj in zdaj z vsemi danostmi iz preteklosti. Pričevanje, ki je verodostojno, občuteno in odkrito, zato je branje te knjige preprosto užitek.

Piše Marica Škorjanec-Kosterca,

bereta Renato Horvat in Eva Longyka Marušič.

Ustvarjalnost Cvetke Bevc je raznovrstna, saj je pesnica, pisateljica in glasbenica. Rojena je bila v Slovenj Gradcu, otroštvo je preživljala na Koroškem in v Prekmurju. Na ljubljanski univerzi je diplomirala iz muzikologije in primerjalne književnosti ter se po diplomi se je izpopolnjevala v Corku. Izdala je več kot trideset knjig. Piše za otroke, mladino in odrasle, poezijo in prozo, radijske igre, filmske scenarije in glasbene spremljave. Tudi spoznavanje tujih dežel in kultur ji je dalo navdih za nova dela.

Pesmi v zbirki Skozi razpoke neba so razvrščene v pet ciklov: Stopinje v mraku, Pariške vedute, Domotožje, Neizprosnosti in Ščebetanje jezika. Prve tri povezuje Pariz, ki je pesnico očaral že na prvem potovanju v Francijo pri petnajstih letih. Takrat si je želela, da bi se nekoč lahko sprehajala ob Seni in se predajala utripu Montmartra in da bi v Parizu imela svoj dom. Sanje so se ji uresničile pred nekaj leti. V prvi pesmi primerja svojo selitev v Pariz z negotovostjo vseh »potovcev«, ki so odhajali od doma v neznani svet, v tuja velemesta, kjer so se morali privajati na novo okolje. Njena odločitev je bila lažja, ker je našla zavetje v dvoje, v ljubezni.

Prilagajanje nenapisanim pravilom velemesta je počasno in zaradi jezika in nesprejetosti včasih mučno. V prizadevanju, da bi si odvzela status priseljenke, se je celo pridružila uličnemu protestu proti vojni. Pesem Pariške vedute pa se izmika osebnim stiskam in težavam prilagajanja. Slikovite asociacije podob, zvokov in vonjev pričarajo znane in manj znane pariške znamenitosti: »Harmonikar s črno mačko na rami / igra z ljubeznijo do ponavljanja. / Njegov La vie en rose se smuka / med kadilom pod cerkvenim svodom.« Pesmi nas vodijo med umetnine in umetnike, ulica neslišno odmeva od zvokov Satiejeve Gimnopedije, »ustvarjene za godce v nebesih«, pod kamnitim obokom Louvra igra fant na violončelu melodijo, ki bo pobožala Mona Lizo, tu so hipna ujetost v Monetovi sliki, slike Carravaggia, mednožja božanstev, skrita za figovimi listi in od lepote ganjeni obiskovalci muzeja. A Cvetka Bevc se ne posveča samo doživljanju znamenitosti, pesem si zasluži tudi druga plat vsakdanjika: utrujena oblačila prostitutke na vogalu, na tleh moški v spalni vreči, ki je zaprl oči in zagrizel v podarjeno bageto – tudi to so utrinki velemesta.

Za svetovljansko umetnico, ki tako rada potuje, je domotožje stalnica. Brez sentimentalnosti oživijo kraji njenega otroštva, zadnji sledovi vojne, bližnja državna meja, »kjer se je govorica babic mešala s popačenkami, iztisnjenimi iz grl avstrijskih oficirjev.«

Pesmi, zajete v ciklu Neizprosnosti govorijo o bivanjskih vprašanjih, rojstvih in umiranju, smrt bi lahko prešla v novo rojstvo. Pesnica pa spregovori pa tudi o socialnih stiskah, zapiranju tovarn in zgaranih delavcih, ki ostajajo brez dela, »razdruženi proletarci vseh dežel«. Tisto od včeraj ni več dobro za danes, ko sta na prvem mestu tekmovalnost in potrošništvo. Dana nam je pravica do izbire med biti in imeti, zavrniti ali sprejeti. V imenu svobode se stoletja medi sovraštvo in po svetu se netijo vedno nova vojna žarišča.

Cikel Ščebetanje jezika vsebuje pesmi o pesniškem ustvarjanju in smislu poezije Za ustvarjalko je pesem nujnost:

»Neizrečeno me zbuja s krikom / kot nadležna trepalnica v očesu.

Kmalu bom prenočila v poeziji / obračala se bom na njeni slamnjači / posušene bilke bodo silile skozi platno / stkano iz mojega hrepenenja

Pesem kot politični pamflet / Izgublja magijo poezije. Ki zmore povezati. Edina. / Samo povem.«

Pesem lahko nastane v presežku žalosti, veselja, jeze, obupa ali izostrenih misli in pove tisočere zgodbe. Pesmi Cvetke Bevc so tako nastajale, zato nas pritegnejo in spodbujajo k razmišljanju o njenem globokem pesniškem sporočilu.

Queer je posnet po istoimenski literarni predlogi Williama S. Burroughsa, tragičnega ameriškega popisovalca globokih plasti zavesti in simbolnih svetov, do katerih se je pogosto dokopaval ob pomoči substanc. Zgodnjega bitnika, ki je pisal o življenju na poti, gejevskih odnosih, Južni Ameriki in Maroku, pisatelja, ki je ubil ženo, ko je streljal v kozarec na njeni glavi.

Zgodba govori o odnosu med ameriškim gejem in odvisnikom od drog Williamom Leejem ter mlajšim Američanom Allertonom, ki ga sreča v mehiškem baru, na sceni, kjer se gibljejo razni priseljeni boemi in marginalci. Gre za pogost motiv zahodne književnosti 20. stoletja, ki pa navadno ne preizprašuje kolonialnih in razrednih odnosov med priseljenci in domačini, na ozadju katerih zahodnjaki odigravajo svoje osebne drame.

Film zvesto prenaša posebno atmosfero in simboliko Burroughsovega pisanja v nov medij. Da bi ustvaril retro potujitev dogajanja, uporablja stare načine snemanja filmov, s pomanjšanimi modeli stavb in vozil z zamejenimi scenami, ki se slikajo na oknih notranjih prostorov, predvsem barov. Obenem pa tovrstne vizualne retro elemente v povezavi s staromodno filmsko glasbo kombinira s sodobno glasbo, ki je mešanica posebej ustvarjenih del Trenta Reznorja in kanoniziranega alternativnega rocka. Tako premeša naš občutek za resničnost, kot to uspeva tudi Burroughsovemu pisanju, potem pa nas povede v tesnobne notranje prostore, opremljene s tipičnim pohištvom tistega časa, ki nato preraščajo v še tesnobnejše sanjske in simbolne svetove, polne raztelešenj, prelivanj teles in podobno. Vzporednice s Cronenbergovim filmom Goli obed, prav tako posnetim po Burroughsovem besedilu, in njegovo siceršnjo estetiko so pri tem neizogibne. Čeprav film estetsko ni popolnoma izviren, pa je glede tega vseeno precej prepričljiv.

William in Allerton se spustita v zapleten partnerski odnos, ki ga raziskujeta na potovanju po Južni Ameriki. Mnoge scene so skoraj gledališke, pa naj se dogajajo v zdravniških ordinacijah, hotelskih sobah ali omenjenih barih. Igralci zvesto poudarjajo manierizme ljudi iz petdesetih oziroma časa modernistične kulture, kakršne prepoznavamo v starih filmih ali pri starejših ljudeh. Odnosi so na prvi pogled površinski, utopljeni v neobveznost boemskega življenja, vendar njihova nevrotičnost razkriva globlje potrebe. Te se intenzivno prikažejo v avtentičnih prizorih spolnosti in jemanja drog, pa tudi nežnosti, ki si jo lika izkazujeta. Ta je poudarjena, ko mlajši partner skuša starejšemu pomagati prebroditi hudo abstinenčno krizo. Vsa stanja izjemno dobro upodablja Daniel Craig z eno najboljših vlog zadnjih mesecev.

Ko se par odpravi na odrešilno pot v džunglo, da bi prek ajuhaske odkril resnico o samem sebi, se psihedelija podkrepi. Tu in tam zaide tudi v pretiravanje, ki lahko v ciničnih, posthipijevskih in vedno treznejših časih naleti na privzdignjeno obrv. Vendarle pa se film, preden bi se odpeljal v ekshibicionistični nepovrat, z mističnim kvantnim preskokom konča v izjemno globokem eksistencialnem doživetju samote sodobnega (zahodnega) človeka.

Piše Jože Štucin,

bereta Igor Velše in Sanja Rejc.

Poezija je mreža, ki jo riše pero, dom pa sta ji um in srce. Pa seveda bralčevo oko, ki hlasta za metaforami, išče sledi do pesmi, se bori z vsebinskimi premiki in spodmiki, z zapleteno mrežo stanj, doživetij, hrepenenj in trditev, ki jih lirski subjekt direktno diktira pesnici v dlan.

Maja B. Kranjc, piše v opombi o avtorici, se s poezijo sooča že od otroštva. Kaj to pomeni, bi sicer znala povedati le avtorica sama, vendar lahko sklepamo, da ji je bila poezija od vsega začetka nekakšno zavetišče, kjer je lahko ustvarjala svoj vzporedni svet. V pesmi Hiša za punčke retrospektivno opisuje otroške sanje in fingira odraslost. Skozi igro "se je igrala življenje" in obenem lovila poetične bliske, močne sunke čustev, ki so se kasneje pretočili v poezijo: "Noter si postavila medvedka / in z narejenim obrazom / z ukradenim glasom zagodrnjala. / V zibelko si položila dojenčka / k licu si prislonila lutko / da mu je s cmokanjem zapela."

S poezijo je nekaj podobnega. Pojemo jo neposredno v uho, v srce drugemu, namenjamo ji vlogo nekakšnega medija, ki nagovarja slehernika z močjo metafore, s svetlobo skrivnosti in z nenehnim odmikanjem od konkretnega. Poezija išče drugačno pot, kot je tista vsakdanja, komunikacijska, išče pot, ki se ne meni za pravila in protokol, ki ne izreka sveta jasno in razumljivo, ne, poezija je otroški šepet od blizu, je "prispodoba notranjega / življenja, po katerem / gomazijo otroški / strahovi." In veselja, bi dodali. Je kot igra, najprej priprava na življenje, potem pa življenje samo. Slednje se iz otroštva prej ali slej izvije, odraste, poezija pa ostane čarobna vez do prvega čutno-umskega vzgiba v mladosti, ko "si se dneve igrala življenje".

Zbirka Mreža na dlani je en tak kalejdoskop vseh naglavnih tem. Kot rečeno, se začne z reminiscencami na mladost, kot je recimo v pesmi Zapleteno, kjer pesnica ljubko pove: "prvi fant mi je bil všeč / v vrtcu / a zadeva žal ni bila / obojestranska". Nato počasi preide v "resnejše" zgodbe iz cikla petih pesmi z naslovom Črta obzorja. Sveže zadiši po eksistencialnih vprašanjih in verzi "Črta obzorja je napeta / navija za / prihodnost" nekako kažejo smer, razkrivajo obzorje in zorijo ob misli o končnosti in minljivosti. Obzorje je pač navidezna meja (kot poezija), ki je v resnici ni mogoče doseči. Neprestano se izmika, beži pred popotnikom, oddaljuje se v neznano in vse, kar je resnično, je samo tu in zdaj. V drugi pesmi tega cikla se to pokaže v začetnih verzih: "Sonce gre čez previs / skotalilo se bo v popoldne / veter z juga nosi vlago / vonj pomečkane postelje / otroški smeh / mehko in toplo / prikriva prisotnost noči". Nenadoma smo v vrtincu biti, v žareči krogli Ciganke, ki edina še zna brati z dlani. Tudi pesničino mrežo zna dešifrirati in sočutno razodeti poslednjo resnico: "lubezen, guspa / tle bojo / problemi."

Procedura pesmi se potem odvija v nekakšnih sinkopiranih ritmih. Tematike se menjavajo, prehajajo iz vsakdanjosti v strašne stiske dvoma, do cikla štirih pesmi Februar, v katerem kraljujeta mraz in belina, izza belih snežink včasih pokuka pomlad ali poprh srhljivega dejstva: "moja roka ne bo nikoli tako bela / kot ravnina, ki jo gaziš / ko prehajaš na drugo / stran". Zima prinese tudi "gostobesedje". Treba je kopičiti verze, treba se je obdati z navadnimi rečmi in jih ubesediti, sestopiti s snežne beline v kolono življenja, konkretno v vrsto pred blagajno v trgovini, kjer gomazi od praktičnosti, resničnosti in vsakdanjosti. Vse se dogaja intenzivno in avtomatizirano. Do bolečine trdo bivakiranje v koloni, kjer so vsi elementi zgolj numerični osebki in reči iz nakupovalnega središča. Beg nazaj je zato več kot nujen, je odločitev za belino, sneg in smrt: "strmim v vrata / postaja hladno / pritisnem kljuko / a je zaklenjeno / ta prostor je v meni / tu bo vedno, vedno / padal sneg".

Vzporedno pa vendarle utripajo še vsakdanjosti, ki se jih ni mogoče otresti, od izpovednega psalma o veri, prek zvezd, ki se rojevajo v meglicah do brenčanja pohojene čebele in šiviljskih spretnosti, ki nikakor ne morejo zadovoljiti dekliškega hrepenenja po popolni opravi. Uporništvo se izriše v goloti: "Naga grem / s sabo nosim kos blaga. / Vem, da je vsaka nit / iztrgana iz tebe."

Maja B. Kranjc je vešča pisanja. Do potankosti ji je jasno, kjer mora pesem končati, na kateri točki še obvisi v zraku žametna misel, baržun ali svila, ki hkrati odkriva in s svojo lepoto tudi zakriva. Kot dramaturginja in psihologinja po poklicu ima uvid tako v "dušo" kot tudi dramsko formo, zato pesniški zbirki Mreža na dlani brez težav pripišemo moč zrelosti in vrhunske poetične dikcije, čeprav je avtorica relativno malo objavljala v medijih, pričujoča zbirka pa je celo njen prvenec. Z mojstrsko roko sega po raznorodnih tematikah, z zrelostjo prekaša marsikaterega zverziranega kolega in kolegico. Že s pesmijo Naj pa se vpisuje v register vrhunskih poetes: »Najhuje pri smrti / je / da te tam v resnici / ni. // In vendar je v tem / tudi olajšanje.«

Piše Katja Šifkovič,

bere Sanja Rejc.

Velikan slovenske proze in poezije Feri Lainšček je naposled zaključil svoje veliko delo, trilogijo kurjega življenja: pastirja, jajca in fizike, ter s tem zaokrožil svojo veliko nalogo – povedati in zapisati nekaj tehtnega o svojem življenju. Osredotočiti se želim predvsem na megalomansko preprostost, s katero mu je ob zavedanje, da pomnjenje laže, uspelo zapisati dušo nekega časa, surovost družinskih odnosov, melanholijo pozabe in predvsem zgodovino nekih ljubezni.

Če se avtor v prvem romanu Kurji pastir vrača v preteklost, da bi razumel, kako so ga potlačeni spomini na mladost zaznamovali v odraslosti, se v drugem delu, Petelinjem jajcu, kot starejši fant sprašuje o smislu življenja, tujosti, ujetosti in sreči. Povest dobi nadaljevanje v zadnjem delu trilogije, v Kurji fiziki, kjer Lainšček obračuna s spominom na starše, sestro in revščino, predvsem pa s kolektivno in neustavljivo željo po boljšem življenju, ki je vodila odločitve, tudi če so pogosto vodile le k žrtvovanju. Tudi ta roman beremo skozi oči našega protagonista, ki se mora že na začetku soočiti z očetovo odločitvijo, da bo zgradil novo hišo. Večjo, boljšo, v kateri bodo imeli vsi več prostora. Oče se poda na lov za najboljšim delavcem, sestro pošljejo na delo v sosednjo Avstrijo, mali Ferek pa je ujet med očetovo željo, da bi bil sin bolj uporaben, in materino ljubeznijo, ki sinu ves čas želi zagotoviti, da jim ne bo šlo vedno za nohte. Enkrat se mora tudi ta kalvarija končati.

Velik del avtoritete romana izhaja iz tega, da je Lainščku uspelo preseči žanr avtobiografije, ga pretresti in obrniti na glavo. Iz Ferija Lainščka je zato tokrat padel romaneskni portret intimne človeškosti posameznikov, ki si prizadevajo izbojevati si svoj prostor v svetu. Želja po boljšem življenju pa ni vedno dovolj za srečen konec.

Zdi se, da Lainšček tega romana ni pisal s pozicije velikana slovenske literature, temveč s krivdo zaznamovanega fanta, ki mu ni uspelo rešiti tegob lastne družine. Obenem pa se tej žalosti ne preda – kljub revščini, težkim družinskim odnosom in žalosti je roman v svojem jedru poklon smislu življenja. Ta je za avtorja najbrž v tem, da moramo najti prostor za ustvarjanje in iskanje samih sebe s stvarmi in ljudmi, ki nas obkrožajo. In se ne smemo predajati melanholiji zaradi tega, kar nam manjka.

Branje romana Kurja fizika je zato nujno, ker ponuja več kot le zgodbo. Ponuja nam pogled v človekov obstoj skozi nekakšno izkrivljeno in razkrivajočo lečo. Lainščkovo pisanje nas vabi v svet, v katerem jezik postane ontološko raziskovanje – potovanje, na katerem se sprašujemo o resničnosti, ki jo je nujno ponovno interpretirati.

Bistvo te trilogije pa niso le besede na papirju, ampak doživljanje življenja več razsežnosti – preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Za bralce jih je Lainšček prijazno filtriral skozi objektiv nekoga, ki vidi onkraj konvencionalnih meja.

Piše Ifigenija Simonović,

bere Eva Longyka Marušič.

Anton Komat je nosilec naziva ambasador znanj in prejemnik slovenske nagrade za družbeno odgovornost HORUS. Je avtor dobrega ducata poljudno znanstvenih knjig za otroke in odrasle, številnih televizijskih scenarijev, na desetine spremnih besed za knjige svojih somišljenikov. Nanizal je najmanj petsto člankov v slovenskih in tujih revijah. Tokrat bomo v roke vzeli njegovo najnovejšo knjigo Zgodbe pozabljenega sveta, ki je izšla pri založbi Buča.

Zbirka Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje enaindvajset kratkih esejistično naravnanih osebnoizpovednih zgodb, ki nakazujejo avtorjevo okoljevarstveno in človekoljubno izhodišče. Komat je pisatelj, ki ga bralci cenijo, tisti o katerih piše, pa bi ga najraje utopili v žlici vode. Prav to, da odločno plava proti toku, je njegova najznačilnejša odlika.

Anton Komat se že tri desetletja pojavlja v javnih razpravah kot zagovornik narave, zlasti vode in gozdov, in kot nasprotnik zastrupljanja rodovitne zemlje, rastlin, živali in ljudi. V živo ozavešča šolarje in srednješolce po vsej Sloveniji, pojavlja pa se tudi v parlamentu, kadar je treba povzdigniti besedo nad brezvestnimi lobisti. Eden od zadnjih podvigov, namreč prepoved uvoza in uporabe nepopravljivo škodljivih gensko modificiranih pridelkov, mu po vsej verjetnosti in v škodo vsej Evropi ne bo uspel.

Antona Komata je delo pripeljalo v mnoge dežele, na Bližnji in Srednji vzhod, v Egipt in Rusijo, a najbolj prizadeven je v domačem kraju, v Domžalah, kjer je leta 2021 ustanovil Društvo za sonaravno lokalno prehrano in izobraževanje. Na samem začetku letošnjega leta mu je v Domžalah uspelo preprečiti podiranje mogočnih bukev, ki jih je pred 120 leti posadil Tirolec Jakob Oberwalder, lastnik tovarne Univerzale, kjer so vse do leta 2003 izdelovali znamenite slamnike. Nosila jih je gosposka v Ameriki in Evropi. Podiranja bukev so se na vrat na nos lotili žagarji iz Arboretuma Volčji potok. Komat je v zanj značilnem bliskovitem odzivu dokazal, da so drevesa zdrava in da je potrebna samo tako imenovana drevesna kirurgija. Bukve bojo lahko mirno kraljevale v parku vsaj še dvajset let.

Prav gozdarsko kirurško in do narave pokroviteljsko pa se je Anton Komat v zbirki Zgodbe pozabljenega sveta lotil spominov na otroštvo, srečanj z ljudmi, ki so ga globlje zaznamovali, in opisa naključnih pripetljajev. Piše tako, da najprej ne skopari s podobo, pusti, da se pripoved ukorenini in razraste, potem pa precizno izpostavi bistvo, ne da bi povzročal bolečino, ogorčenje ali obup. Naslov zbirke Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje spomine, ki nikakor niso pozabljeni, vzbujajo pa vprašanje, kaj od tistega sveta bo preživelo našo dobo objestnosti in samoljubja.

Naj gre za ljubezen, za čarovnijo gozda, za samoto, tišino in krila domišljije, za raziskovanje onesnaženih jam ali vodotokov, za moč denarja ali nasilja, Anton Komat se dosledno oklepa resnice kakor jezdec vranca. V zgodbi Darilo miru na primer piše, da je človek po svojem izvoru bitje sonca, svetlobe in toplote, v zgodbi Zasvojenci z otoki pa ugotavlja, da je iskalec notranjega miru, raziskovalec odsotnosti mita in tolmač lastnega izgona iz narave. V uvodni zgodbi z naslovom Dopusti življenju živeti pokaže izhodišče svojega pisanja, ki ne obljublja leposlovne zbirke zgodb, temveč nepopustljivo aktivistično pisanje. Tako na primer ugotavlja, da sedanji čas utripa v ritmu človekovega nasilja in naravnih katastrof, da so ljudje odrezani od narave, izpuljeni iz zemlje kot plevel, vrženi na gnojišče velemest, gulagov za izvajanje popolne nadvlade. V knjigi najdemo zapise o političnem scientizmu, vulgarnem materializmu, genskem determinizmu, socialno obarvanem neodarvinizmu, o kultu umetne inteligence, o obsedenosti z digitalizacijo. To so teme in izrazi, ki jih rahločuten bralec leposlovnih kratkih zgodb ne pričakuje in jih morda tudi zavrača, a na koncu knjige si misli, da je vsaj bral, če že ni ukrepal. V zgodbi Zdravilna moč sočutja najdemo zapis o prikritih, zamolčanih ali zanikanih odlagališčih obstojnih organskih polutantov, preprosto rečeno strupenih kemikalij, ki bi jih morali po Stockholmski konvenciji iz leta 2004 strumno očiščevati. Ta srhljiva zgodba je literarna zato, ker je razplet odvisen od enega samega človeka, ki zaradi odpadkov zboli za rakom in se v svoji stiski zave stiske drugega. Sklene povedati resnico in to se, kakor vedno, izkaže za odrešujoče.

V knjigi so seveda tudi lirični utrinki, ki so kakor gostoljubna čitalniška počivališča. Starka Minka, prijateljica medvedke in njenih mladičev v zgodbi z naslovom Pripoved modre starke, ima na primer ogorel obraz in štrenasto bele lase, pa velike in temne oči, skoraj črne kot nebo brez meseca.

Ko Anton Komat na svojih pisateljskih poteh naleti na šokantne statistične podatke, se ne ustraši, se ne umakne, temveč zategne uzde, njegov vranec zahrza, bralec pa se zdrzne in se zave plašnic, ki ga kot uspavala varujejo pred slabo vestjo. Tega občutka Komat ne vsiljuje z moralističnim prepričevanjem, temveč piše kot priča, ki vidi prav vse, kar bi lahko videli vsi, če ne bi izbrali slepote ali pogledali vstran. Najsi to počnemo s polno ali potlačeno zavestjo, vprašanje, na čigav račun živimo, postaja vedno bolj zamolklo in nezaželeno. Prav tega vprašanja Anton Komat ne izpusti iz vajeti. Napoveduje in zapoveduje vedno bolj ozaveščeno ježo čez drn in strn in prisega na moč filozofije, mistike in umetnosti.

Pablo Larrain je v svoji dosedanji karieri ustvaril že več odličnih del – med temi je meni najljubši satirični Klub, film o skupini nekdanjih duhovnikov, ki skupaj z redovnico, neke vrste oskrbnico, živijo v odročni hiši na čilski obali, kjer naj bi se kesali za svoje pretekle grehe.

Larrain ima izjemen čut za prikaz človeške narave z vsemi posebnostmi in čudaštvi vred, kar je dokazal tudi v filmih, v katerih je obravnaval življenja slavnih žensk, na primer Jackie Kennedy in princese Diane. Na preteklem filmskem festivalu v Benetkah pa je prvič pokazal svoj film o eni izmed najbolj izjemnih umetnic opernega sveta, Marii Callas. Zdaj se film vrti tudi pri nas.

Takole je Larrain razložil, zakaj se je lotil zgodbe o Marii Callas: »Zakaj pa ne? Že od malih nog sem bil oboževalec opere in Marie Callas. Vedno me je presenečalo, da je tako malo filmov o operi in opernih pevcih. Nekaj jih sicer je, ampak malo, če pomislimo, kako zanimiva je opera kot umetnostna zvrst. In tako sem dobil zamisel, da bi posnel film o verjetno najboljši pevki vseh časov, ki je imela zelo lepo in obenem zelo težko življenje.«

Vlogo Marie je odigrala Angelina Jolie, ki se je za film morala naučiti petja. Potem so naredili preplet njenih pevskih vložkov in izvirnih arij operne dive. Kaj je zanjo merilo, da je zadovoljna s svojo vlogo? »Iskreno povedano, so merilo, ali sem vlogo izpeljala dovolj dobro, oboževalci Marie Callas in vsi tisti, ki ljubijo opero. Strah me je bilo, da bi jih razočarala. Lepo je tudi, če dobiš dober odziv ljudi v filmski industriji, ampak srčno sem si želela, da ne bi razočarala ljudi, ki to pevko obožujejo in jim veliko pomeni. Ko sem ustvarjala vlogo, mi je resnično prirasla k srcu, zato ji ne bi želela narediti slabe usluge.«

Angelina Jolie pa v vlogi operne dive, čeprav je vanjo očitno vložila veliko truda in predanosti, nekako ne zaživi najbolje. Kot je nekoč povedal mehiški cineast Alejandro Gonzáles Iñárritu, je že v osnovi izziv v neko vlogo postaviti nekoga zelo slavnega, ne da bi gledalci v njem videli predvsem njega samega in ne osebe, ki jo naj bi upodobil. To je povedal v kontekstu komentarja, da je v svoj film Babel zasedel Brada Pitta, nekdanjega soproga Angeline Jolie. Žal v filmu Maria Angelino Jolie gledamo predvsem kot Angelino.

Pri tem ne pomaga niti ugotovitev, da je scenarij pravzaprav zelo dober – napisal ga je Steven Knight, ki ga med drugim poznamo po filmu Locke. Zgodba Marie se osredinja na kratek izsek iz življenja dive, na njeno zadnje življenjsko obdobje. Umrla je leta 1977, stara komaj 53 let, in je živela ločeno od zunanjega sveta, samo s kuharico in osebnim pomočnikom, ki sta bila obenem (kar je tudi eden od poudarkov filma) pravzaprav njena družina proti koncu njenega življenja.

Film Maria je vizualno razkošen. Poudarek je na prikazu psihičnega in fizičnega zloma velike umetnice. Prek fiktivnega intervjuja dobimo vtis o pevkinem doživljanju sveta. Zgodba nakaže nekaj ključnih trenutkov v njenem življenju, ki jih vzporeja z operami, v katerih je nastopala. Melodramatični, lahko bi rekli operni naboj, se filmu prilega prav zaradi teh vzporednic. Edina težava, ki pa jo težko prezremo, je na žalost izbor osrednje igralke.

Pri vsaki še tako uspešni in priljubljeni filmski franšizi se prej ko slej pojavi vprašanje – koliko časa še? Kako dolgo bodo ustvarjalci še lahko gledalcem ponudili nekaj novega ali pa vsaj starega na svež način oziroma kdaj bodo prešli tisto tanko mejo med še enim posrečenim nadaljevanjem in med pogrevanjem preteklih uspehov?

Za franšizo Bridget Jones se zdi, da je bila ta meja tretji film iz leta 2016, ki je vsebinsko zelo koherentno – kolikor se to besedo sploh da uporabiti v povezavi z vedno rahlo raztreščeno, a izjemno simpatično Bridget – pripeljala zgodbo do srečnega konca. Zato niti ni težko razumeti čudenja, ko so ustvarjalci napovedali še četrti del Bridget Jones: Nora na fanta, ki je pred kratkim prišel tudi na platna naših kinematografov. V njem je Bridget (igra jo seveda edina možna Renée Zellweger) mati dvema majhnima otrokoma in predvsem vdova, ki je že prešla fazo najglobljega žalovanja in poskuša, kot že tolikokrat poprej, premagati ohromljenost in se vrniti v tako imenovano 'življenje'.

Začne se v skladu z verjetno največkrat izrečeno angleško kletvico v legendarnem filmu Štiri poroke in pogreb in nadvse obetavno. Bridget je kot vedno v naglici, hiša je popolnoma razmetana, kot varuška pa k simpatično razigranima otrokoma pride nihče drug kot večni plejboj najvišje kategorije, stari dobri Daniel Cleaver v podobi Hugha Granta … Zdi se odlično. A že po prvih nekaj živahnih in tipičnih bridgetovskih minutah se zgodi preobrat in film se razpotegne v pretirano sentimentalno in nostalgično romantično komedijo, v kateri le nekaj (sicer resda zelo duhovitih) zapletov še spominja na zmedeno, nevrotično, a tako fantastično glavno junakinjo, ki je pred skoraj četrt stoletja dobesedno treščila v filmski svet in si ga povsem prisvojila. Seveda je razumljivo, da je Bridget Jones ob dveh otrocih in tragično umrli ljubezni svojega življenja vendarle morala nekoliko

odrasti in da enostavno ne more biti več tako prostodušna, kot je bila v mlajših in bolj brezskrbnih letih, vendar se hkrati pojavlja neizbežno vprašanje – zakaj potem sploh posneti še en film s tem likom? Ves čar, žar in srž Bridget Jones, tako lika kot same filmske franšize, je v njenem odnosu do življenja, v njeni prikupni zmedenosti, naelektrenosti njenih ljubezni ter nekonvencionalnem reševanju problemov, v katere se vedno znova zapleta in se nato na najbolj fantastične načine in ob pomoči prijateljev iz njih tudi odplete. »Bridget na splošno kljubuje vsakemu razumevanju,« v enem od prejšnjih nadaljevanj vzdihne zaljubljeni Mark Darcy, čigar energijo v tem filmu gledalci pogrešajo vsaj tako močno kot Bridget moža, in če to kljubovanje razumu umanjka, ostane le še povprečna romantična komedija, s povprečno kemijo med glavnimi junaki in povprečnim srečnim koncem. In s tem ni v resnici čisto nič narobe, le z legendarno Bridget Jones ima žal bolj malo skupnega.

Piše Miša Gams,

bereta Sanja Rejc in Igor Velše.

Pisatelj Branko Gradišnik se je po avanturističnih potovanjih, ki jih je opravil po Irski, Siciliji, Korziki, Portugalski, Zakavkazju, Poldivjem Zahodu, Lake Districtu in Provansi odpravil na Kubo, kjer je že decembra 2014 skupaj z družino obredel vsa večja mesta in tudi plaže od Havane do Guardalavace malo pred ameriškim vojaškim oporiščem Guantanamo. Gradišnik, ki je svojo pisateljsko pot začel kot pisec znanstvenofantastičnih besedil in kratke domišljijske proze, nato pa napisal kar nekaj humorističnih, kriminalnih in satiričnih romanov, se je zadnja leta “našel” v žanru domiselnih potopisov, v katerih na humoren način opisuje prigode, anekdote, filozofske refleksije in zabavne dogodivščine s potovanj po svetu, ki skozi optiko globalizma postaja čedalje manjši.

Naslov Tisoč in nobena noč nas takoj spomni na zbirko arabskih pravljic, kar ni naključje, saj nas pisatelj želi popeljati v misteriozni svet Kube skozi serijo humoresk, prigod in alegorij, ki delno spontano vzniknejo že ob trku dveh različnih kulturnih paradigem, delno pa jih spodbudi pisatelj sam s svojo vznesenostjo in otroško željo po vzburljivem dogajanju. O svoji tehniki pisanja se je v pričujočem potopisu vsaj na enem mestu precej razpisal:

»… zdaj sem že dolga leta zgolj zapisovalec – pišem pač o rečeh, ki so se po moji vednosti res zgodile, da pa bi jih kdo bral – kajti kdo bo bral vsakdanjosti? - jih malo obarvam, recimo s humorno optiko (ki se prilega moji vedri naravi), potem s prostodušno iskrenostjo, ki se ne boji niti neprijetne resnice, z nepričakovanostjo izrazja (ki je značilna za mene blekneža) pa seveda z metodo, ki jo je izpopolnil Dostojevski, da dogajanja ne podaja v zaporedju, ampak kake ključne dogodke začasno zamolči in nam jih servira pozneje kot prave kolporterske senzacije.«

In res bralec kakšno prigodo, šalo oziroma humoresko v polnosti razume šele z zamikom, ko mu dodatni detajli odstrejo veliko večjo sliko dogodka in se mu “zidaki” v glavi sestavijo v povsem drug algoritem. Jezik pripovedi je preprost, ubran, jasen in realističen, občasno se približuje jeziku kriminalk, detektivk in satiričnih burlesk.

Čeprav potuje na Kubo s svojo družino – soprogo in na pol odraslima dvojčkoma – večino časa preživi v družbi Slovenca Denija – ta ga poduči, kako si pridobiti zaupanje Kubancev in Kubank pa tudi o optimalnih načinih za pridobivanje njihovega bivalnega vizuma, nepremičnin, zakonskih zvez in odvez in še bi lahko naštevali. Z njim avtor razvije poseben odnos, ki nenehno niha med pokroviteljstvom in občudovanjem in ki med potovanjem postaja vedno bolj zaupljiv in konkurenčen. V popotniški skupini so namreč tudi lepa dekleta, na katerih preizkušata različne – bolj kot ne spodletele – tehnike flirtanja in ob tem z besedovanjem razkrivata svojo življenjsko filozofijo. Gradišnik primerja flirt z ekonom loncem, ki »preprečuje, da juhica ne bi prekipela. Če pa začne vseeno kipeti, je lonec mogoče odstaviti, se malo odmakniti, pa bo.« Ob neki drugi priložnosti opozori na pomembnost moškega poslušanja in vnašanja humorja v debato: »… humor dokazuje, da si na nevrološki ravni dobro skonstruiran, da znaš prenašati življenjske tegobe. No, ko si je ženska s tabo izmenjala dovolj psihičnih vsebin, se bo počutila tako zbližano, tako sprepleteno s tabo, da si bo upala izmenjati tudi notranjo telesno vsebino, sokove.«

Roko na srce, o državi Kubi izvemo zelo malo. Tisti ki iščejo bodisi turistične opise bodisi popotniške nasvete, bodo zelo hitro razočarani. V knjigi so sicer tu in tam omenjene najlepše plaže, nočni klubi in gostilne z dobro hrano, vendar se je treba do njihovih lokacij prebiti s pomočjo detektivske žilice in obilo domišljije. Po drugi strani pa dobimo v knjigi namige o tem, na kakšen način razviti strategijo iskanja toaletnega papirja, ki ga na Kubi zelo primanjkuje, kako se učinkovito pogajati s (pre)prodajalci, kako s preprosto telesno kretnjo ubiti več muh na en mah … ali kako sredi podeželske dekoracije plastičnega sadja prepoznati v zeleno prebarvan dildo. Na prvi pogled morda Gradišnikove prigode in nasveti ne delujejo sila praktično, a so zelo življenjski in predvsem na moč duhoviti. Čeprav v zapise ne vpleta politike, pa ne more obiti razlik med Američani in Kubanci, o katerih na koncu knjige zapiše, da se porajajo iz etične podstati, saj se prvi lotevajo izzivov s tekmovalnostjo in individualizmom, drugi pa s solidarnostjo v. vzajemno korist: »zakaj so Američani mizerne, Kubanci pa očitno dobre volje: sreče ne prinaša denar, zabava ali moč, temveč priložnost, da je človek drugim koristen in da so drugi koristni njemu. To je vse, kar potrebujemo, ta občutek vzajemne koristnosti, ki vzdržuje skupnost neglede na zunanje pritiske in težave.«

Potopis Tisoč in nobena noč krasijo zabavne ilustracije Romea Štrakla, avtorja treh striparskih albumov in Gradišnikovega sodelavca pri seriji Strogo zaupno, ki ga s svojimi ilustracijami spremlja od tretje knjige naprej. Poleg slik, ki delujejo kot povzetki fotografij posameznih dogodkov, je na začetku knjige priložen tudi ročno narisan zemljevid Kube z vsemi mesti, v katerih se ustavi skupina, kot uvod v posamezno poglavje oziroma izlet pa je priložen še opis zastavljenih ciljev. Čarobnost pa se ne poraja iz njihove realizacije, temveč prav iz trenutkov, ko ne gre nič po načrtu. Odlomki iz knjige Tisoč in nobena noč nam še dolgo odzvanjajo v glavi in nas vabijo na dogodivščino, ki nam bo postavila življenje na glavo in nas pretresla do temeljev – in čez.

Piše Simon Popek,

bere Igor Velše.

V Ljubljani na Resljevi ulici stoji stara hiša z meščanskimi stanovanji; v enem izmed njih je večino dvajsetega stoletja živela družina avtorja knjige Enfilade: življenje stanovanja. Z ene strani se vidi na ljubljanski grad, z druge na Kamniške Alpe. Po stopnicah si se vzpel v stanovanje, kjer je del mladosti preživel tudi Miloš Kosec, danes arhitekt in poznavalec zgodovine urejanja interierjev, ki je pričujočo knjigo – izvrstno kroniko dvajsetega stoletja, ki združuje osebne, teoretske in zgodovinske vidike življenja v skupnih prostorih – napisal na podlagi zapiskov, ustnega izročila družinskih članov in seveda lastnih izkušenj.

Knjiga je nujno tudi osebna, poudarja avtor v prologu, kar me je takoj napotilo k še eni »stanovanjski kroniki« druge polovice dvajsetega stoletja, dokumentarcu Mile Turajlić Druga stran vsega. V njem je režiserka v središče postavila staro meščansko stanovanje v središču Beograda, ki je bilo po drugi svetovni vojni, v času nacionalizacije, razdeljeno na dva dela. Dvoje vrat so komunisti zapečatili, na strani režiserkine mame je stal kavč, na drugi strani pa omare njene sosede, ki se tudi v letih po razpadu Jugoslavije ni odselila. Mila Turajlić je skozi pripoved o razlaščenemu stanovanju opisala zgodbo nekega časa in prostora, čas komunizma, ki materi kot univerzitetni profesorici ni bil naklonjen, razpadanje skupne države, dvig srbskega nacionalizma, čas Miloševića, revolucijo leta 2000 in ponoven dvig nacionalizma po volitvah leta 2015. Knjiga in film skratka ponujata perfekten dvojček na temo življenjske in sociopolitične dinamike.

Koščeva knjiga na stodvajsetih straneh seveda ponuja kompleksnejši pogled v meščansko stanovanje na Resljevi; kot veleva naslov, obravnava fenomen enfilada, arhitekturne iznajdbe baroka in njegovega osrednjega bivanjskega motiva, ki je tedanji aristokraciji ponudila večjo zasebnost. Enfilade pomeni sosledje prostorov, nanizanih z vratnimi odprtinami v ravni liniji, in če človek stoji na enem koncu stanovanja in zre skozi serijo odprtih vrat, se mu nakazuje ponavljajoče se zaporedje, t.i. mise en abyme oziroma »zdrs v neskončno«.

V 17. stoletju, ki je hodnike poznalo le v samostanih in na arkadnih dvoriščih, je enfilade pomenil osnovno organizacijo prvih stanovanj. Preživel je več revolucij, bivanjski ideal je v 19. stoletju prevzelo meščanstvo in ga po svoji meri nekoliko demokratiziralo, po industrijski revoluciji pa se je gradnja interierjev še bolj industrializirala. V 20. stoletju je enfilade izgubil svojo vlogo, čeprav je ponujal nekaj unikatnega. Tako kot je unikatna pričujoča knjiga, mešanica družinske kronike in socialne politične zgodovine.

Kosec navaja kopico zgodovinskih referenc, pomen enfilada prek baročnih dvorcev in Versaillesa odpelje do pariške komune in Haussmanovega preoblikovanja urbanizacije Pariza v 19. stoletju, še prej se ustavi pri sončnem kralju in izpostavi rokokojsko revolucijo, ko so arhitekti v čutnem stopnjevanju iz enega prostora v drugega odkrili potencial erotičnega zapeljevanja, zgodovinsko popotovanje pa konča z zadnjim radikalnejših posegom v koncept enfilada, ki se je z razlaščanjem in drugačno vrsto družbene solidarnosti po drugi svetovni vojni, vsaj pri nas, uveljavil z utesnjevanjem oziroma delitvijo stanovanj na več enot.

A bo vseh teh brez dvoma zanimivih in informativnih detajlih knjiga ne bi bila neodložljiva, če bi umanjkala družinska razsežnost in intimni pogled na stanovanje na Resljevi, ki je v dvajsetem stoletju gostilo – in preživelo – kopico družinskih članov, začasnih priseljencev, nacističnih racij, prisilnih sobivanj, redistribucijo materialnih dobrin in postopno praznjenje stanovanja. Nikoli ni nikomur idealno ustrezalo, pravi avtor, vedno je bilo za nekoga nepraktično, a se je – vsem pomanjkljivostim navkljub in ob vseh mogočih spremembah v družbenih razmerah – izkazalo za izjemno prilagodljiv in vitalen organizem. To je, kot pravi Kosec, manifest drugačnemu načinu bivanja, kot ga poznamo danes. Enfilade je bil dolgo časa bolj kot prostor funkcionalnih opravil prostor gibanja in telesnega doživljanja – dveh lastnosti, ki smo ju v sodobnem bivališču popolnoma podcenili.