Ocene

Piše Miša Gams,

bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič.

Ana Štular, mlada pesnica, ki je že v času osnovne šole pri Stripburgerju izdala mini strip o muhi enodnevnici, je bralce in bralke pesniškega prvenca Jaz in jaz in jaz in jaz … presenetila s suvereno pesniško pisavo, doslednim opisom svojih zanimanj in hrepenenj ter distanciranjem do vkalupljenih družbenih vlog, pričakovanj in celo umetniških poklicev. Ob koncu zbirke namreč zapiše: “Pesniki so lažnivci. / In poleg vsega držijo skupaj, / tvorijo razne trope, / kjer se v lažeh med seboj celo podpirajo, / spodbujajo in laži drugih hvalijo. / Večji lažnivec ko je pesnik, / bolj je cenjen.” A pesnica skozi verze vendarle razkrije, da jo bolj kot lažnivi pesniki, ki razmišljajo v metaforah oz. prispodobah, moti dogmatična družba, ki je vajena le logičnega sklepanja in neizvirnih zaključkov, ne da bi kdaj v celoti razpela krila domišljije. V eni najkrajših pesmi izpostavi na prvo mesto resnico: “Jaz ne lažem / Jaz vam mečem resnico v obraz / in vi mislite, da se zajebavam”, … v naslednji pesmi pa se posveti želji po misterioznosti in tišini: “Zavidajo mi glas, / včasih mi zavidajo jezik. / Predvsem način, kako ga uporabljam. / Predrzno. Spontano. // Pišem lepe pesmi o slabih stvareh. / O njih. / In če bi lahko, bi mi verjetno odrezali roke. / Prepovedali pisanje. / Ker povem preveč in / govorim o tistem, kar naj bi ostalo / zamolčano. / Ker pišem iz svoje perspektive. / Tako vse postane grše. // Zdaj stremim k misterioznosti. / Ne bom več delila / sebe. / Roke si lahko odrežem sama.”

Grafična podoba zbirke Jaz in jaz in jaz in jaz … je zasnovana minimalistično – bele strani dopolnjujejo črno obarvani listi in posamezne preproste ilustracije Andreja Štularja, medtem ko se je pod oblikovanje “podpisal” pesnik Gal Grobovšek. V oči bodejo velike številke strani, ki tokrat, namesto da bi bile pomanjšane na spodnjem delu lista, kraljujejo na mestu, kjer smo vajeni naslovov pesmi. V spremni besedi je urednica Hana Bujanović Kokot tematsko povzela posamezne dele zbirke in jo označila kot “ostro in podrobno anatomijo pesnice”, ki zareže “do vsake kosti in živca” ter na ta način “razgali in zareže skozi kožo”. Že med branjem uvodnih pesmi, dobimo vtis, da so drobni vsakdanji rituali, med katere je vpet svet Ane Štular, postavljeni na glavo – maslo si lirska subjektka nareže na kose in jih postavi kar na marmelado, kavo z mlekom si pripravi na specifičen način, čeprav je sploh ne mara, predaja se agresivnemu kašlju, za katerega pravi, da “kvari njeno ženstvenost”, in še bi lahko naštevali. V eni izmed pesmi izpostavi svojo bolečo vretenčarsko strukturo, spet v drugi zažiga “vse pretekle verzije sebe” in ogorke kronološko razvršča po predalih. Medtem ko zre v svet skozi okno petega nadstropja službe za otroško psihiatrijo, ji uslužbenci skrivajo ostre predmete in ponujajo pobarvanke: “Mi ti omogočamo varnost. / Kožo si razcefraj z lastnimi nohti. / Za zaklenjenimi vrati hranimo obliže.” / Dali so mi pobarvanke, / in ko sem pobarvala vse, kar so mi ponudili, so rekli: / “Zdaj pleti zapestnice.” In sem pletla zapestnice, / ker drugega ni bilo početi.”

V osrednjem delu zbirke se Ana Štular z veliko ironije in kritike posveča družbenim tabujem in normam, pri katerih normalen človek ne utegne niti dihati normalno: “Diham ob ponedeljkih in petkih. / Diham, ko imam čas,” medtem ko v neki drugi pesmi priznava, da se uči “rasti malo bolj po svoje”: “Jaz sem opravičevanje neznanja / z izgorelostjo. / Jaz sem znormaliziran zjeban kolk pri šestnajstih. / Jaz sem znormalizirano kajenje / prezgodaj. // S časom se učim / vsako leto rasti / malo bolj / po svoje.”

Poseben sklop predstavljajo pesmi, v katerih pesnica kritizira patriarhalno ureditev sveta, ki jemlje v zakup žensko servilnost, vseživljenjsko rojevanje in neskončno požrtvovalnost: “Jaz sem cipa, svinja, gospodinja, / preveč govorim in moram utihniti, / se navaditi biti domača žival. / Jaz sem cipa in znam jih ignorirati. / Jaz sem svinja in ubogam na besedo. / Jaz sem gospodinja, znam biti slepa in gluha. / Jaz sem cipa, svinja, gospodinja, / jaz sem plodna proizvodnja novih generacij ...” S ponavljanjem vedno istih ali podobnih besednih struktur se Ana Štular vrti v primežu čustev, ki vabijo na površino nerazjasnjene nezavedne vsebine, ki jih ozavešča na vsakič drugačen način. Že z naslovom zbirke pesnica ne nazadnje pokaže, da je ukvarjanje s sabo dvorezen meč, ki nas lahko pahne v vrtinec samopomilovanja in narcisizma ali pa nas postavi na pot zrelega obračunavanja z lastnimi frustracijami, ki jih prinašajo življenjski izzivi. Pesniška zbirka Jaz in jaz in jaz in jaz ... nas tako prepriča, da odmetavanje lažnih mask in obrambnih mehanizmov ne pripelje do razpada zdravega uma, temveč kvečjemu do uvida v pristnost izraženih občutij, ne glede na to kako nora ali nesmiselna se na prvi pogled zdijo. V tej mladostniški neizumetničenosti in spontani pristnosti se ne nazadnje razkriva pravi čar poezije.

Mickey Barnes in njegov prijatelj Timo, ki sta se zadolžila v propadli nepremičninski špekulaciji, se krutemu izterjevalcu v bližnji prihodnosti izmuzneta s prijavo na kolonizatorsko medplanetarno odpravo. Mickey pristane med tako imenovanimi »nadomestljivimi« – vesoljskimi težaškimi delavci, ki med opravljanjem nevarnih opravil pogosto umrejo in jih nadomestijo s kloniranim lastnim telesom z vsajenimi starimi spomini. Vendar se pri 17. različici Mickeyja zadeve nekoliko zapletejo …

Pričakovanja po filmu Parazit, s katerim je južnokorejski režiser Bong Joon-ho leta 2019 in 2020 doživel svetovno prepoznavnost, so bila visoka; s filmom Mickey 17, ki je premiero doživel na nedavnem Berlinalu, pa je obenem naredil korak naprej in se vrnil h koreninam. Film uporablja jezik futurizma, da bi spregovoril o današnjem času, in je mešanica črne komedije, distopije, znanstvene fantastike, vesoljske pustolovščine in družbene satire. Na potovanju, ki ga spremljamo in doživljamo skupaj s protagonisti filma, avtorji spretno prehajajo med žanri in med temami, ki so bile podrobneje razdelane že v številnih drugih znanstvenofantastičnih celovečercih. Vendar filmu tega ne kaže zameriti, saj se niti sam – kljub svojemu visokoproračunskemu zaledju – ne jemlje preveč resno; seveda če ne razumemo prav satire za kraljevsko pot k resnim dilemam in h kritiki vsakdanjosti. Mark Ruffalo v vlogi propadlega politika, ki vodi in financira vesoljsko kolonizatorsko odpravo, tako izredno spominja na Donalda Trumpa in s tem opozarja, v kako nelagodno resničnost smo se nenadoma zbudili.

Skratka, za navidezno lahkotnostjo, s katero Bong Joon-ho žonglira med žanri, in bohotnostjo, s katero niza filmske reference, se skrivajo številna filozofska in religiozna vprašanja ter koncepti, ki se dotikajo človeškega bistva. Od osnov ljubezni, ponovnega rojstva, identitete, samožrtvovanja, do zavržnih civilizacijskih praks, pomanjkanja empatije, zasužnjevalnih impulzov ter potrošniškega odnosa do ljudi in okolja nasploh. Pri tem je avtorjem v precejšnjo pomoč podvojeno karikiran pristop Roberta Pattinsona, ki igralsko dominira v filmu in nas nazadnje opozori, da je prav minljivost eden od temeljev človečnosti.

Ali bo film Mickey 17 pustil kakšno globljo dolgoročno sled? Zdi se, da se avtorska ekipa sploh ne ukvarja s tem vprašanjem. Če upoštevamo, kako dolgo traja produkcija tako zahtevnega filma, se zdi, da je premiero doživel v najbolj primernem trenutku. Z vizualno dinamičnim jezikom, tehnično izpiljenostjo in številnimi posrečenimi prizori, s celostnim oblikovanjem novega planeta in njegovih avtohtonih prebivalcev, pa tudi z vnosom komičnih elementov v pripoved so avtorji poskrbeli predvsem za prijetno gledalsko izkušnjo, vse nadaljnje interpretacije pa prepuščajo nam. Včasih je že to čisto dovolj.

Piše Muanis Sinanović,

bere Igor Velše.

Rok Vilčnik je eden najpomembnejših mariborskih besednih ustvarjalcev z raznolikim opusom. Prav posebno mesto v sodobni literarni produkciji na slovenskem ima njegov najnovejši roman Mehanizem. Gre za romaneskno pravljico, ki je primerna tako za otroke kot za odrasle. Vsebuje namreč zelo bogato alegorično vsebino, podano prek razvejanega domišljijskega sveta.

Zgodba govori o dveh igračah, Titini in Titinu, ki se prebudita v škatli. Titinin ključ za navijanje je zlomljen, zato morata čimprej poiskati nekoga, ki ga bo popravil. Znajdeta se v svetu teme, ki ga upravlja Mož brez sence, pomaga pa mu vojska rogačev. Pripoved ima klasično strukturo pustolovščine. Kratka poglavja gradijo intenzivne dogodivščine s tipičnimi nenadnimi obrati. Na formalni ravni Vilčnikovo delo sledi preizkušenim obrtniškim prijemom. Jezik je jasen in discipliniran. V tem pogledu pripoved spominja na najuspešnejše ameriške animirane filme. Naslednja asociacija so umetniške videoigre neodvisnih razvijalcev, ki svojim umetninam vdahnejo unikaten domišljijski pečat. Zdi se, da je vsako poglavje kot misija, ki nas vodi do končnega soočenja z nepredvidljivim obratom. Razvijalci gotovo ne bi zgrešili, če bi roman Mehanizem prevedli v obliko videoigre.

Na notranji, vsebinski ravni, pa se Vilčnik, ki v delo gotovo vnaša tudi občutje lutkarskega sveta in lutkovnih iger, s katerimi ima prav tako izkušnje, dotika pravprašanj o izvoru pomena in sreče, razmerij med egoizmom in tovarištvom, ljubeznijo in sovraštvom ter tudi kozmologije. V sodobnem svetu ima akademsko etablirana književnost, predvsem romani, vlogo umeščanja individualiziranega subjekta v izgubljeno celoto in celostnost. Nasprotno pa skuša fantazijska književnost, ki sta jo etablirala univerzitetna kolega John Ronald Reuel Tolkien in Clive Staples Lewis, ustvarjati oziroma domišljijsko poustvarjati svetove, ki so celostni in zaceljeni, od katerih posameznik ni ločen, temveč je njihov organski del. Prav v tak svet sta umeščena in ga odkrivata Titina in Titin, pri tema pa segata tudi po metafiziki. Vendar ne gre za zapleteno filozofsko govorico, temveč za »filozofijo«, kakršno poznajo otroci, preden povsem ponotranjijo postulate sodobnega sveta.

Ta svet je tudi umetno zarezal črto med odraslimi in otroki, ki implicira, da otroci živijo v fantazijah, odrasli pa dojemajo svet takšen, kakršen je. To je filozofsko gledano seveda naivna predpostavka, knjige, kot je Vilčnikova, ki nas znova postavijo v otroško perspektivo in jo povežejo z našim odraslim jazom, pa omogočajo, da to občutimo na najgloblji ravni. Dogodivščine in dileme Titnia in Titine so namreč podane iz neke, recimo, nepokvarjene perspektive, ki pa se še vedno nahaja v nas, le da smo jo prekrili s plastmi cinizma in obrambnih mehanizmov. S tega vidika nam lahko pravljice včasih dajo več kot romani, Vilčnikovo delo pa je skoraj idealen spoj obojega.

Zgodba je zelo privlačna in bralca zlahka posrka. Obenem je polna zdravilne toplote in nežnosti, pri čemer se, kar je pomembno za kvaliteto dela, ne izogiba eksistencialni tesnobi ob soočanju s končnostjo in zlom. Pri tem pa ne gre v nasprotno skrajnost, kot je značilno za nekatere sodobne pristope k fantazijskemu pisanju, in se ne spušča v nikakršno eksploatacijo groze, seksualnosti, nasilja in podobno. Kot rečeno, roman je v celoti primeren za otroke.

Vilčnik načeloma uspešno, vendar ne nujno povsem, vzpostavlja različne ravni resničnosti, ki spominjajo na predmoderne religiozne metafizike in neoplatonistično filozofijo. Mešajo se tudi časi, sanje in resničnost, praspomini in trenutni doživljaji. To prinaša delu dodatno, mestoma osupljivo dimenzijo, vendar so prehodi občasno morda preveč zapleteni ali prehitri, zgoščeni pa so v zaključku zgodbe, kar nekoliko otežuje dojemanje. Kljub temu pa je zaključek izjemno pomenljiv in to ne kvari končnega vtisa o tej skrivnostni knjigi, ki nas strese iz banalnega vsakdana, nas angažira in popelje v bujne nadrazumske svetove, ki jih ne bomo zlahka pozabili.

Piše Tatjana Pregl Kobe,

bereta Ajda Sokler in Aleksander Golja.

To ni strokovna recenzija knjige Tomaža Šalamuna Visoka gora, bele luči. Zagotovo jo bodo po dolgem in počez, ne glede na skromno, skoraj neugledno drobno in s sponkama vezano izdajo podrobno raziskali dolgoletni poznavalci njegove poezije. In mnogi v prihodnosti. Pa vendar se ta drobna knjižica, ki je izšla na deseto obletnico pesnikove smrti, tudi mene močno dotika na več nivojih. »Struktura je roža, duša je signal. / Duša zaboli in je signal, signal.« V tej luči je naslov zbirke štiriinštiridesetih pesmi – ki je prvi verz pesmi Duša – nezmotljivo izbran.

Šalamunova poezija je bila vse od začetka zaznamovana s svežino in igrivostjo, živostjo abstraktnih podob, stalnih nasprotij in preigravanj različnih scenarijev, predvsem pa z osebno ikonografijo. To posebej velja za njegov pesniški prvenec, v katerem je razkril sebe, svojo družino, koprsko lokalno sceno in svoje vsakdanje dogodivščine. Vsemu temu je bil globoko v sebi zvest do konca tudi v zbirki Visoka gora, bele luči: »Ker sem lep, in sinji / in sončen in velik …« in »O, ragazzo, tvoje morske peške so trudne. / Poslušaj dež, že dolgo ga nisi poslušal.«

Znamenita pesniška zbirka Poker, ki jo je Tomaž Šalamun leta 1966 izdal v samozaložbi, je pomembna zaradi odmika od do tedaj tradicionalnih predstavitev pesmi, neobičajna zgradba knjige se kaže na ravni ustvarjenih pesmi samih ter na njihovi motivni in tematski izpeljavi. Bila je presenečenje za tedanjo kulturno oziroma literarno sredino, pa tudi za nas, gimnazijce. Takoj po izidu Pokra smo pri urah filozofije (to je bila profesorjeva pogumna odločitev glede na politične razmere tistega časa) brali pesmi iz te zbirke, kar nas je nekatere povsem zaznamovalo. Šele dosti kasneje jo je dr. Janko Kos uvrstil med pesniške zbirke, ki so prispevale k radikalizaciji slovenske modernistične poezije. Kmalu, še med študijem na Filozofski fakulteti, sva z Marušo Krese prebirali njej posvečeno zbirko Romanje za Maruško (1971), kjer Šalamun v pesmi Are angels green? sprašuje: »kdo te je naredil dan? od kod prihajajo mravlje? / zakaj se drži skupaj nit? / zakaj pada svetloba na nož? / neumna zrelost, drgneš mi ovratnik.« Že takrat, na pragu odraslosti, so njegovi verzi dišali po nesmrtnosti.

Tomaž Šalamun je kot modernistični pesnik močno zaznamoval slovensko poezijo, tega se je zavedal s popolno predanostjo, zato nikoli ni pristajal na kompromise. Niti ko je šlo za verze v slikanicah, ki jih je obravnaval enakovredno kot svojo drugo poezijo: ni jih prirejal letom otrok ali najstnikov, ki naj bi jim bila ilustrirana knjiga namenjena. V slikanici za otroke Narobe svet je tudi svet (2010) živobarvne kolažne ilustracije Ane Šalamun, pesnikove hčere, osvetljujejo verze: »A je bilo tako že od začetka sveta? Ne vemo. / Kdo pa ve? Vprašaj učiteljico. Ti samo vprašaj.«

Kot je pri ustvarjanju poezije padal v stalna nasprotja in preigravanja različnih scenarijev, si je tudi pri pisanju za druge vrste bralcev jemal različne objekte in jih postavljal v različne položaje, pri čemer njihovih mladih umov nikakor ni podcenjeval. Ne dolgo pred njegovo smrtjo je leta 2014 izšla še slikanica Modro ne bo in je bila še isto leto novembra na slovenskem knjižnem sejmu nagrajena. Slikar Arjan Pregl je narisal risbe in jih razvrstil v mavrične podobe. Potem je pesnik Tomaž Šalamun zapolnil belino listov z besedami, ki so v barvnem spektru zaplesale med prav tako ludistično zasnovanimi liki, spremno besedo ob neobičajni stvaritvi obeh avtorjev pa je napisal in naslikal Miklavž Komelj.

Zadnje verze predsmrtnega boja je zapustil hčeri Ani, ki jih je tudi ilustrirala v svoji kolažni maniri. Pesniška zbirka Posmrtni boj (2018) ne odstopa od njegovega siceršnjega načina pisanja, ludizem, paradoksalnost in nizanje nadrealističnih predstav ostajajo zvesta stalnica v pesnikovem neobremenjenem soočenju z lastno eksistenco tudi v poslednjem dialogu s smrtjo.

Po Šalamunovi smrti je izšlo pet povsem različnih knjig z njegovo poezijo. Pesniško zbirko Ta, ki dviga tačko, spi (2015) je Šalamun že ob koncu leta 2012, torej tri leta pred posthumnim izidom, za izdajo ponudil Literarno-umetniškemum društvu Literatura. Zbirka pesmi je razdeljena na štiri razdelke in posvečena Karlu Hmeljaku, pesniškemu somišljeniku. Zadnja, ki jo je pred smrtjo sam napisal in uredil, je zbirka Orgije (2015), v kateri je ostal zvest svojemu pesniškemu glasu, ki je tokrat fragmentarno povzdigoval moško telo. Predvsem pa so pretresljivi začetni verzi, skozi katere se razliva ta orfejevsko zgoščena pesnitev: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so // umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne // šalice. Umrlo je zlato morje. Umrle / so rastline. …« V zbirki In povsod je bil sneg / And all around there was snow (2021) so objavljene pesmi, ki jih je Šalamun napisal v zadnjem letu življenja in jih je imel za zaključene. Naslovno stran in ilustracije je znova ustvarila hči Ana, ki je svojo kolažno podobo prispevala tudi za opremo zbirke Visoka gora, bele luči.

Šalamunova povezanost s slikarstvom ni naključna, saj je v polje poezije vstopil prav prek moderne likovne umetnosti. Po izobrazbi je bil umetnostni zgodovinar. Med študijem je sodeloval s skupino OHO, v kateri je deloval tudi njegov brat, slikar Andraž Šalamun. In poročen je bil s slikarko Metko Krašovec, ki ji je posvetil sublimno postmodernistično Balado za Metko Krašovec (1981), ona pa posthumno njemu zbirko Šepetanja (2017), v kateri je z izborom njegovih pesmi in s svojimi risbami ustvarila enovit spomenik njunim skupnim šestintridesetim letom. Zadnja zbirka kratkih pesmi Visoka gora, bele luči je v celoti nastala v enem tednu septembra 2014, tri mesece pred pesnikovo smrtjo. Verze, v katerih sta v ozadju nenavadnih miselnih povezav, ki ne odstopajo od raziskujočega, igrivega in provokativnega načina Šalamunovega prepoznavnega sloga v zadnjem obdobju, navzoča ljubezen in slovo, je narekoval ženi Metki. Zbirka se konča z verzoma zadnje Tomaževe pesmi Zeitgeist: … »Vsi bomo umrli in smo jokali. / Tako smo se tolažili.«

Bil je velik do zadnjega diha.

Piše Sanja Podržaj,

bere Ajda Sokler.

Avtorico zbirke esejev Poskus vsakdanjosti lahko opišemo kot pesnico, urednico, založnico, prevajalko, dramaturginjo, kritičarko in kolumnistko. Vsi poklici, ki jih je opravljala kot vseživljenjska kulturna delavka, so tako ali drugače vraščeni v pričujoče eseje. Kulturno delovanje ni običajna služba temveč nekaj, kar zahteva celega človeka, predvsem pa strast, neomajno voljo, idealizem, ki meji na naivnost, in veliko mero upanja. Eseji Anje Zag Golob to posredujejo z gibkim in živahnim jezikom, ki je tako značilno njen, da jo ob branju skoraj slišimo, kako nam pripoveduje zdaj o znamenitem Kölnskem koncertu Keitha Jarretta, spet drugič pa o ljubezni do »restane rpice« in najboljšem pomfriju na svetu, ki ga je pripravljala njena bica. In njen entuziazem je nalezljiv.

Poskus vsakdanjosti je prvo prozno delo Anje Zag Golob, ki je do sedaj objavila pet samostojnih pesniških zbirk, od tega sta bili kar dve nagrajeni z Jenkovo nagrado, Vesa v zgibi leta 2014 in Didaskalije k dihanju leta 2016, za zbirko da ne da ne bo … pa je leta 2020 prejela nagrado kritiško sito. Zanimivo je, da so vse razen prvenca V roki iz leta 2010, izšle v samozaložbi, tako kot tudi pričujoča zbirka esejev. Že v fizičnem izgledu knjige in njenem oblikovanju se izraža avtoričina samosvojost pa tudi drznost, saj na platnici ni ne naslova ne njenega imena, zadaj pa nobenega zapisa na platnici. Naslovnico krasi pointilističen motiv, a rdeče in zelene pikice ne tvorijo nobene podobe. Morda s tem ponazarjajo vsakdanjost, ki jo tvorijo raznorodni segmenti različnih vlog, ki jih opravljamo v družbi, in številne stvari, ki kličejo po naši pozornosti. Morda to ni toliko pomembno kot ugotovitev, da je oblikovanje skladno z naravnanostjo, ki se izraža v vseh enajstih esejih – to je naravnanost stran od hitrega konzumiranja, h kateremu teži kapitalistična družba, v kateri je vse merjeno z ekonomsko vrednostjo. Tudi človek.

Predstavljajte si, da se sprehajate po knjigarni in si ogledujete knjige. Vsaka od njih si hoče pridobiti vašo pozornost, a že s hitrim pregledom naslovnice lahko približno ugotovite, v kateri predalček spada. Knjiga, katere platnic ne polnijo informacije, pokliče našo pozornost, ker je tako drugačna od drugih in nekako skrivnostna. Moramo si vzeti več časa, da jo razvozlamo. Se ustaviti, jo vzeti v roke, prelistati, morda prebrati kakšen odstavek ali dva. Podobno je s pitjem čaja, vožnjo z vlakom, poslušanjem glasbe, pisanjem pisem in pogovarjanjem z drevesi – te stvari potrebujejo naš dragoceni čas. Instant kava, avtomobil, e-mail ali sms opravijo svojo nalogo hitreje, glasba je nekaj, kar se dogaja v ozadju, prav tako drevesa. Storilnostna naravnanost nas potiska proti enostavnemu, hitremu, stran od poglobljenega in s tem tudi stran od umetnosti in kar je še nekoristnih (torej nedobičkonosnih) dejavnosti. »Odkar se vse, še najmanjši drobec naših življenj, preračunava na njegovo ekonomsko vrednost, je izginilo toliko stvari, ki so jim dajale smisel, mi pa posledično živimo vse bolj pusto, ogolelo,« piše Anja Zag Golob v eseju Pisma. S tem ko so iz mesta izbrisani prostori, kot je Čajna hiša ali neodvisne knjigarne, kot je bila knjigarna Behemot, je na udaru sam humanizem. Zaprtje takšnih krajev druženja, v katerih se »izgublja« čas, pa je simptom širše svetovne usmeritve.

To se sliši skrajno črnogledo in vajeni smo, da Anja Zag Golob pogosto opozarja na zanemarjenost področja kulture pa tudi na druge družbene nepravičnosti, ki so posledica dejstva, da imajo interesi kapitala prednost pred drugimi. Vendar pa eseji v Poskusu vsakdanjosti niso zagrenjeni, niti pesimistični. To niso eseji o tem, kako vse, kar je dobrega in človečnega, propada, temveč so prej hvalnica vsemu in vsem, ki to še držijo pokonci. Pa sploh ni nujno, da so to kulturniki, nasprotno, to je natakar, ki te v tujem mestu pozdravi, kot da si domač, ali pa knjigarnar, ki ti pomaga poiskati knjigo, ki ti je pisana na kožo, in s katerim se lahko pogovarjaš, pa sploh ne opaziš časa, ki mineva. To je lahko tudi naključna sopotnica na vlaku, ki ti nevede preda nekaj svoje modrosti, ali pa dopisovalka, ki si vzame čas in ti odgovori na vsako pismo, čeprav se nista nikoli srečali v živo. Poljski filmski režiser Krzysztof Kieślowski, o katerem lahko beremo v prvem eseju, je za enega od svojih prizorov potreboval sladkorno kocko ravno pravšnje konsistence, da bi kava vanjo zlezla v točno toliko in toliko sekundah – nič več, nič manj. Tako je njegov asistent preiskal celo mesto in prinesel vsako kocko sladkorja, ki jo je našel, v upanju, da bo med njimi tista prava. Podrobnosti štejejo, bi bil nauk te zgodbe, tako kot štejejo drobne geste prijaznosti med soljudmi.

Tako kot lahko v prvem eseju zbirke beremo o Kieślowskem in njegovih filmih, ki so avtorico oblikovali, v nadaljevanju piše tudi o legendarni beograjski rock skupini Ekaterina Velika pa o Kölnskem koncertu, znamenitem albumu ameriškega pianista Keitha Jaretta. Tem so posvečeni posamezni eseji, a skozi celotno knjigo je nanizanih še več referenc na umetniška dela, ki so bila za avtorico prelomnega pomena. Izkaže se kot široko razgledana intelektualka, ki se znajde tako v literarnih kot tudi v filozofskih, glasbenih, filmskih, gledaliških, plesnih in kulinaričnih vodah. Pri tem pa bralke nimamo občutka, da bi šlo za samohvalo. Avtoričin jezik je namreč neposreden, ne ovija se v leporečenje ali intelektualiziranje. Ko govori o umetnosti, ne govori samo kot poznavalka, temveč predvsem kot navdušena oboževalka, zaradi česar so eseji izredno topli, vnos koroškega dialekta in slenga pa jih še dodatno začini z bližino, domačnostjo.

Seveda pa ne moremo mimo eseja o poeziji, ki ji je današnji čas še manj naklonjen kot na primer filmu ali glasbi. Pesništvo, podobno kot filozofiranje, v družbi, ki ceni predvsem fizično delo z merljivimi rezultati, vzbuja izključno posmeh, pravi Zag Golob, ki pa pri poeziji kljub temu vztraja. Poezija je svojevrsten upor, podobno kot vse tiste stvari, s katerimi se zgolj »zapravlja« dragoceni čas, v katerem bi lahko naredili kaj »produktivnega« ali »koristnega«. A pozabljamo, da je del tega, kar nas dela ljudi, tudi igra, in poezija je, z besedami avtorice: »opomin na ludizem, na igro, kakršni smo se, če smo imeli to srečo, predajali kot neobremenjeni otroci, to je prostor, ki jeziku omogoči domala vse.«

Skozi enajst esejev zbirke Poskus vsakdanjosti se plete rdeča nit, ki bi jo lahko poimenovali »klic k humanizmu«. Iz njih se izliva ljubezen do umetnosti in radost do ustvarjanja, pa tudi čudenje nad lepoto, ki vznika tudi takrat, ko tega ne bi pričakovali. Eseji so hvalnica trenutkom medčloveške povezanosti in bližine, ki se lahko zgodi prek medija umetnosti, kot je glasba, ali pa v pristnem stiku, četudi še tako bežnem. Torej, zapravljajmo čas, berimo poezijo drevesom. Ostanimo Ljudje.

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili "smešno tragedijo" James Brown je uporabljal navijalke – leta 2022 jo je napisala francoska avtorica Yasmina Reza, ki sodi med najpogosteje uprizarjane sodobne avtorje. Igro je prevedla Alenka Klabus Vesel, režirala je Jana Menger. Premiero si je ogledala Staša Grahek.

Yasmina Reza: James Brown je uporabljal navijalke

Smešna tragedija

(James Brown mettait des bigoudis, 2022)

Prva slovenska uprizoritev

Premiera: 6. marec 2025

Prevajalka in dramaturginja Alenka Klabus Vesel

Režiserka in koreografka Jana Menger

Oblikovalec prostora in svetlobe Borut Bučinel

Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov

Skladatelj in korepetitor Laren Polič Zdravič

Lektor Martin Vrtačnik

Oblikovalec zvoka Miha Peterlič

Asistentka dramaturginje (študijsko) Blažka Gantar

Nastopajo Nataša Tič Ralijan, Gaber K. Trseglav, Saša Pavlin Stošić k. g., Ajda Kostevc k. g., Filip Samobor

Foto: Peter Giodani

https://www.mgl.si/sl/predstave/james-brown-je-uporabljal-navijalke/

Peti september je film o tragičnem terorističnem napadu na izraelske olimpijce v Münchnu leta 1972. Žanrsko je napeta srhljivka in zgodbo poda iz perspektive uredniške ekipe ameriške televizijske mreže ABC, ki je prenašala olimpijske igre. Gledalec je, če nima zgodovinskega znanja, popolnoma omejen z informacijami, ki jih imajo na voljo v olimpijskem studiu. Osrednji lik je režiser prenosa, ki bi moral bedeti nad usklajevanjem in komentiranjem športnih dogodkov, zdaj pa je pahnjen v kaotičen in nenehno spreminjajoč se položaj, v katerem so ogroženi tako njegovi sodelavci kot tudi moralna načela. Ta so namreč nenehno v ospredju debat med režiserjem, urednikom in preostalimi sodelavci. Ali je moralno živo prenašati ugrabitev? Ali s tem legitimiziramo teroriste in propagiramo njihova dejanja? Kaj storiti, če začnejo ubijati talce? Ali lahko pravočasno ustavimo prenos ali bodo svojci talcev na nacionalni televiziji videli, kako jim morijo sinove in može? In seveda, ali s prenosom ogrožamo varnost talcev in onemogočamo nemško policijo? Odgovor na zadnje vprašanje je pozitiven. Nemški policisti so morali prekiniti reševalno akcijo prav zato, ker so v olimpijski vasi spremljali prenos mreže ABC, ki je zaradi lokacije studia lahko s kamero pokrivala dogajanje. Film pokaže nelagodje in paniko glavnih oseb, ko se tega zavedo, a kmalu brez kančka oklevanja zvali krivdo za ta incident in tudi končni razplet na pleča nemške policije. Zaradi zapletene delitve oblasti v državi po drugi svetovni vojni je bila namreč za odziv odgovorna münchenska policija, ki za to ni bila ne usposobljena ne opremljena.

S tehničnega gledišča je film izjemno posnet. Nemški režiser Tim Fehlbaum se je izkazal z obvladovanjem filmskega medija, ko je kompleksno zgodbo prikazal z ljudmi v studiu in posnetki, ki jih zbirajo – in med njimi je uporabljenih veliko arhivskih posnetkov mreže ABC iz dneva tega dogodka.

Fehlbaum je predtem posnel le dve postapokaliptični akcijski drami, a z aktualnim filmom dokazuje, da lahko v prihodnje od njega še veliko pričakujemo. Film je bil nominiran za oskarja za izvirni scenarij, zaslužil pa bi si tudi še kakšno drugo nominacijo, na primer za montažo in igro. Še posebno pozornost vzbuja John Magaro, ki smo ga nazadnje videli predlani v izjemni romanci Pretekla življenja.

Pri filmu, kot je Peti september, se ni mogoče izogniti primerjanju z aktualnimi dogodki, predvsem z izraelsko vojaško agresijo nad Palestino, ki se je prav tako začela z ugrabitvijo. Film tukaj ubere zanimiv pristop, saj se skoraj popolnoma izogne izraelsko-palestinskemu vprašanju in vzrokom za bližnjevzhodni konflikt, temveč z osredotočenjem dogajanja na televizijsko ekipo v Münchnu tudi fokus zgodbe prenese na globalno razumevanje teh tem in novinarsko usmerjanje pozornosti v njih. In ravno tako kot brez sence dvoma zvali krivdo za smrt talcev na nemško policijo, film zvali krivdo za našo percepcijo tega konflikta na medije. Čeprav so junaki filma in poldrugo uro navijamo zanje, je ABC-jeva ekipa tista, ki poročanje o delikatni politični temi spremeni v srhljivko, ki jo spremljamo živo, ko se še dogaja, in s tem prestopi mejnik v sodobno hiperinformacijsko dobo.

(Recenzijo je pripravil Igor Harb, bere Igor Velše)

Po besedah režiserke Urške Djukić film Kaj ti je deklica govori o patriarhatu in njegovem zatiranju spolnih nagonov pri deklicah, denimo v okvirih tradicionalne religije.

Vendar je film pravzaprav najboljši takrat, ko kaže nasprotno. Zgodba govori o šestnajstletnem dekletu, ki se pridruži pevskemu zboru, s katerim se nato odpravi na vaje v Čedad. Tam spozna Ano Marijo, ki jo začne vpeljevati v pogovore o seksu in jo nato tudi poljubi. Glavna junakinja, ki je vzgajana konservativneje kot vrstnice, ni toliko žrtev represije staršev ali Cerkve, kot je žrtev neprestanih pritiskov sošolk. Pritiskov, da bi govorila o spolnosti, si jo zamišljala, poljubila drugo dekle. Čeprav se seveda spopada s svojimi naravnimi nagoni, pa jo represija sošolk spravlja v dodatno nelagodje. Nazadnje privede do vsiljenega poljuba Ane Marije.

Glede na to, da ta ves čas govori izključno o spolnosti in z njo pritiska na glavno protagonistko, bi lahko rekli, da gre za lik s predatorskimi potezami, ki ne simbolizira nekakšne osvobojenosti, temveč ujetost v prisilo. S Foucaultom in Žižkom bi lahko razmišljali o tem, da sodobne Zahodne družbe ne temeljijo na zatiranju nagonov, temveč na prisili užitka in nujnosti izpovedovanju tega užitka. V to prisilo je dekle pahnjeno, ne da bi se lahko na koga obrnilo. Ko za stisko pove učitelju, jo ta zatre in ne želi videti problema.

Nune nastopajo kot najbolj svobodne in dostojanstvene osebe v filmu. To lahko beremo tudi kot alegorijo nekaterih struj slovenskega progresivizma, ki Katoliški cerkvi očitajo zatiranje in provokacije, vendar pa v resnici same neprestano provocirajo Cerkev, ki vse skupaj bolj ali manj stoično in dostojanstveno prenaša. Struja, ki jo pooseblja lik Ane Marije, ves čas reproducira poenostavljene predstave o Cerkvi in že premlete očitke, ki v sebi nimajo subverzivnega naboja. Saj v resnici oblasti že dolgo ne predstavlja več Cerkev, temveč potrošniško-hedonistična ideologija, obsojena na to, da se ves čas upravičuje z iskanjem zunanjega sovražnika.

Skoraj vsak prizor filma je obremenjen z vprašanji o spolnosti. Liki niso pretirano izdelani, nimajo drugih motivov od spolnih, za njimi ni pravih osebnosti. Celo odrasli fizični tuji delavci, ki so na istem kraju kot mladoletna dekleta, so samo simbol neke silovite moške seksualnosti. V filmu sploh niso subjekti, ampak nastopijo kot gola telesnost. Glavni lik filma Lucija je tudi stereotipno jecljajoča podoba zatrtosti brez svoje lastne zmožnosti delovanja.

Na vizualni ravni je film najboljši, ko se loti simbolne govorice, v katero vpne prizore narave: cvetove, reke, jame, v kateri pojejo sestre. Pohvaliti velja tudi uporabo velikega plana na obrazih likov. Na vsebinski ravni pa je film najbolj produktivno gledati v nasprotju z njegovo namero in kot prikaz simptomov vladajoče progresivistične ideologije, še posebno njene slovenske različice.

(Recenzijo je pripravil Muanis Sinanović, bere Eva Longyka Marušič)

Piše Iztok Ilich,

bere Renat Horvat.

Zgodovinar Boris Golec je že večkrat presenetil z odkritji prej neznanih podatkov o življenju in dosežkih pomembnih osebnosti iz naše narodne zgodovine ter z njimi ovrgel desetletja in stoletja veljavne ugotovitve, zapisane v referenčni literaturi in učbenikih. Posebno odmevna so bila njegova odkritja, ki so predvsem med zgodovinarji in literarnimi zgodovinarji pa tudi v širši kulturni javnosti spremenila vrsto predstav o rodu, delovanju in bivališčih nekaterih velikanov slovenske preteklosti.

Tako je Golec s ponovno natančno raziskavo spregledanega ali napačno razumljenega dokumentarnega gradiva dokazal, da Primož Trubar ni bil rojen v Temkovem mlinu ob Rašici pri Velikih Laščah, kot je veljalo od literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča naprej, temveč v že propadlem mlinu višje ob potoku. Da ne bi prišlo do nepotrebnih zapletov, je skrbno urejeno območje s stalno razstavo kljub temu ohranilo ime Trubarjeva domačija. Prav tako je odkril številne nove podrobnosti o rodbini Valvazor in da znameniti polihistor svojih zadnjih let v Krškem ni prebil v stavbi današnjega mestnega muzeja, pred katerim so mu, prepričani, da je bilo tako, postavili bronast spomenik, temveč v delu nekaj deset korakov oddaljene meščanske Mencingerjeve hiše. Obnova celotnega kompleksa je potrdila njegovo odkritje.

V monografiji Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto v Krško v 16. stoletju, ki jo avtor skromno imenuje »razširjen torzo za celovito raziskavo o obeh velikih reformatorjih ter krški mestni zgodovini, kar je izziv, s katerim se bodo v prihodnje lahko spopadli preučevalci preteklosti različnih strok,« se je Boris Golec vrnil v Krško. Namenil se je na enem mestu prikazati predvsem svoja najnovejša spoznanja o znamenitih Krčanih, učitelju in učencu Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu, ki ju je povezovalo življenje in delovanje v tem starodavnem mestu na kranjskem bregu Save, v Ljubljani in drugod. Pred bralce je postavil, kot je zapisal, njuni življenjski zgodbi, umeščeni v kontekst Krškega v burnem 16. stoletju. S knjigo je tudi počastil spomin na 440. obletnico izida prvega popolnega prevoda Biblije in prve slovnice slovenskega jezika, po Trubarjevih prvencih drugega vrhunca slovenske protestantske dobe.

Boris Golec se tudi tokrat ni izneveril občudovalcem svoje raziskovalne vztrajnosti. O Adamu Bohoriču je med drugim odkril, da smo 500. obletnico njegovega rojstva praznovali nekaj let prezgodaj, saj je prišel na svet šele okoli leta 1524. Tako bi bilo to obletnico primerneje omenjati hkrati z natisom njegove slovnice leta 1584. Ulica v Ljubljani, kjer na mesto, kjer je stala njegova hiša, spominja Bohoričevo portretno obeležje na pročelju kresije, pa bi si, še dodaja Golec, bolj zaslužila poimenovanje po njem, kot po pesniku in uredniku Josipu Stritarju, ki je v Ljubljani obiskoval le nižje šole. Prav tako ne držijo vztrajno ponavljajoče se navedbe, da je Bohorič umrl v izgnanstvu nekje na Nemškem. Boris Golec s podatki iz mestne davčne knjige dokazuje, da je do smrti leta 1601 ali 1602 živel v Ljubljani, kjer so ga, najbrž pri sv. Petru, tudi pokopali.

Za Jurija Dalmatina pa Golec zatrjuje, da v zgodovino ni vstopil s podedovanim priimkom, ampak si ga je nadel sam in se v humanistični maniri svojega časa podpisoval kot Dalmatinus ali Dalmata. Pri tem naj bi bilo bolj verjetno, da je izviral iz družine hrvaških beguncev pred Turki, ki so se okrog leta 1530 kot kolonisti naselili na Krškem polju, kot da bi bil potomec enega od obrtnikov ali trgovcev, ki so se priselili iz Dalmacije v Krško; v njegovem času je bila namreč Dalmacija bistveno širši geografski pojem, kot je danes. Avtor meni, da se je prevajalec Biblije najverjetneje rodil v mestu Krško očetu Hrvatu in materi domačinki, tako da je bila njegova materinščina krški govor. In dodaja, da sta v nasprotju z domnevami, da so mu pomrli vsi otroci, odrasli vsaj dve hčeri, ki sta se obe omožili. Znanih je pet vnukov, vsa družina pa se je med protireformacijo vrnila v katoliško vero.

Tretji del knjige je v celoti posvečen Krškemu, ki ga je cesar Friderik III., potem ko ga je prevzel v last od Katarine Celjske, leta 1477 povzdignil iz trga v deželnoknežje mesto. Pomembna je bila njegova lega ob Savi, vendar v Bohoričevem in Dalmatinovem času še ni dajalo vtisa mesta, saj z vodne strani ni imelo obzidja. Golec tudi tukaj razkriva številne manj znane ali sploh neznane podatke o razvoju Krškega, na katere je naletel v Mestni ustanovni listini in poznejših virih. Opozarja na slovensko poimenovanje Krški grad že v letu po ustanovitvi in ugotavlja, da je velik del arhivskega gradiva izgubljen, preostalo pa raztreseno na različnih lokacijah. Vendar je ohranjen, a bolj ali manj pozabljen najpomembnejši vir domačega izvora, krška mestna knjiga, zaradi raznolike vsebine imenovana tudi krška kronika. Po njej, je presenečen Golec, leta 1977 ni segel nobeden od avtorjev zbornika v počastitev 500-letnice mesta. Prepričan, da bi si vir zaslužil natančno analizo in objavo, sam za začetek na koncu objavlja tabelarično prikazan seznam sodnikov, pisarjev in novo sprejetih meščanov ter primerjalno dva seznama plačnikov dajatev po urbarjih.

Piše Milan Vogel,

bereta Renato Horvat in Eva Lonygka Marušič.

Slovensko etnološko društvo si poleg Glasnika, ki izide vsakega četrt leta, v svoji Knjižnici vsako leto ”prizadeva izdajati publikacije, ki odslikavajo široko polje sodobnega etnološkega in kulturnoantropološkega raziskovanja ter hkrati odražajo raznolikost tematik, pristopov, lokacij in drugih osišč vede,” je v uvodu zapisala urednica zbirke Ana Svetel. Tako so izšle različne tematske monografije ni tudi zborniki posvetovanj. Največ jih je s posvetov Vzporednice med slovensko in hrvaško etnologijo, zadnji v zbirki pa je nastal po mednarodnem posvetu Borovo gostüvanje, Blochziehen, rönkhúzás 26. in 27. septembra 2022 v Monoštru na Madžarskem. Zbornik Vleka ploha in poroka z borom. Pustni šegi v Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem so uredile Marija Kozar Mukič, Mojca Ravnik in Nena Židov. Pri organizaciji posveta so poleg Slovenskega etnološkega društva sodelovali tudi Slovenski etnografski muzej kot slovenski koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine, Inštitut za narodopisje ZRC SAZU in Zveza Slovencev na Madžarskem.

Na simpoziju naj bi raziskovalci predstavili svoje raziskave in nove ugotovitve o dveh najpogostejših pustnih šegah, ki ju poznajo skoraj po vsej Evropi, nekatere sledi po vodijo kar globoko v zgodovino. Organizatorji so skušali izvedeti več o izvoru, starosti ter razvoju vleke ploha in poroke z borom, o izvoru borovega gostüvanja, ki se je, kot pravijo urednice ”do danes pod tem imenom ohranilo v Prekmurju in Porabju, ter o povezavi te šege z mnogo širše razširjeno vleko ploha.”

Posvet naj bi dopolnil ugotovitve prvega poročevalca o tej šegi v Prekmurju Borisa Kuharja, ki mu je o borovem gostüvanju med obema vojnama pripovedoval domačin Franc Bükvič. Vse tudi po tem zborniku ni povsem jasno, Bükvičeve pripovedi pa so droben, a avtentičen podatek ..., ”ki neposredno nakazuje vpliv stikov med prebivalci sosednjih pokrajin na razvoj teh šeg in nas opozarja, da bi morali bolje poznati prepletanje različnih kulturnih tradicij v načinu življenja prebivalcev na teh območjih”.

Borovo gostüvanje kot šega poročitve dekleta ali fanta v vasi, kjer ni bilo nobene poroke, kar naj bi bilo sramota, ki jo je treba popraviti, je znano v Prekmurju in Porabju, vlečenje ploha pa je razširjeno vse prek Gradiščanske, Štajerske in Koroške na obeh straneh meje do Gorenjske in Kanalske doline. Oblike se med seboj razlikujejo, osnovni namen pa je enak: ohraniti rodnost in s tem življenje. Nosilci šege so različni, od fantovskih družb do društev, največkrat gasilskih, ki jim je to pomemben finančni vir. Šega se ne dogaja vsako leto, marveč le takrat, ko ni bilo prave poroke.

Urednice so bistvo raziskav strnile takole: ”Prispevki pričajo o izredni pestrosti tradicije vleke ploha in poroke z borom, njeni regionalni raznovrstnosti, prilagodljivosti na socialne in zgodovinske okoliščine ter njeni vlogi v življenjih posameznikov in skupnosti. Zbornik na novo osvetljuje njun izvor in razvoj ter postavlja tudi mnoga nova vprašanja. Neposrednega odgovora na izhodiščno vprašanje o tem, kaj je Franc Bükvič videl na avstrijskem Štajerskem (nanj se namreč sklicuje B. Kuhar, op. MV), sicer nimamo, a na podlagi bogatega gradiva in spoznanj s posvetovanja v Monoštru bo odgovor na to in še mnoga druga vprašanja lažje najti. Upamo in želimo, da tudi v prihodnje v mednarodnem krogu raziskovalcev.”

Dva prispevka sta namenjena nesnovni dediščini. Avstrijsko obravnava Cristina Blasetto, Nena Židov in Anja Jerin pa sta avtorici prispevka o vpisu šeg v Register nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji, v katerem jih je bilo do oktobra lani od 123 enot kar 14 povezanih s pustno dediščino.