Ocene

Piše Miša Gams,

bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.

Roman Onečejevalec je drugi roman Kazimira Kolarja, pisatelja, ki je pred osmimi leti izdal prvenec Glas noči in nato zbirko žanrsko raznolike kratke proze, ki “preskakuje” med realizmom in znanstveno fantastiko, z naslovom Zgodbe nekega slabiča. Posebnost romana Onečejevalec je v tem, da je po eni strani napisan zelo dokumentaristično oziroma novinarsko, po drugi strani pa gre za precej nadrealističen prikaz iskanja izginule osebe, osumljene oskrunjanja javnih prostorov in kulturnih spomenikov ter napeljevanja mladih žensk k samomoru. Za nameček nimamo vpogleda v življenje prvoosebne protagonistke, ki raziskuje fenomen nenadne “epidemije” samomorov v Sloveniji – o njej izvemo le to, da je nekakšna novinarka ali detektivka, ki jo je najela mama ene od deklet, ki je naredila samomor. Že na začetku romana dobimo vtis, da raziskovalka ni toliko predana odkrivanju resnice o samomorih mladih po državi, kot je fascinirana z življenjem in delom Theodorja Baumanna, literarnega kritika, velikega nihilista in nadebudnega umetnika, ki z vulgarnimi posegi v javni prostor vzburja duhove kulturniške srenje in tudi mimoidočih sprehajalcev. Ti ga dostikrat opišejo kot čudaka, ki naj bi že na daleč deloval kot nekdo, ki ima težave s hrbtenico oziroma kronične bolečine, ki vplivajo na gibanje: “Njegov videz ni ustrezal videzu brezdomca, a je vseeno dajal občutek, kot da je brezdomec. In to je bilo tisto najbolj čudno: vsem se je zdel nenavaden, vsem je takoj padel v oči, vendar nihče ni znal točno povedati, zakaj.”

Vse skupaj se začne velikimi lužami urina, ki se na videz naključno pojavljajo sredi knjigarn, nakupovalnih središč, šol, cerkva, železniških podhodov in tik ob kulturnih spomenikih, ne da bi jim kdorkoli posvečal pozornost. Šele ko kamere v bližini zaznajo vsakič isto skrivenčeno postavo, postane javnost bolj pozorna na sumljivega gospoda, za katerega se zdi, da ima “mehur velik kot pljuča” in sposobnost izginjanja v nič, saj ga varnostniki ene izmed najvišjih stolpnic v središču Ljubljane na podlagi posnetkov iz kamer, ki posnamejo njegov vstop, več dni zapored iščejo po zgradbi, v kateri se kmalu zvrsti niz skrivnostnih samomorov. Čeprav ni dokazov, da bi bila dejanja obešenk, utopljenk in skakalk iz najvišjih nadstropij zgradbe v povezavi z neznanim moškim, se pojavijo govorice, da za njimi stoji sekta Črna vrtnica, katere filozofsko-kulturološka paradigma temelji na nihilističnem pogledu na svet. Čeprav nikjer v romanu ni vzpostavljena neposredna povezava med omenjeno sekto in “onečejevalskim” protagonistom Baumannom, si bralec ob mozaiku izpovedi umetnostnih zgodovinarjev, urednikov, filozofov, raziskovalnih novinarjev in kritikov ustvari mnenje, da je prav on idejni pobudnik tovrstnih samodestruktivno naravnanih sekt in umetniških gibanj po Evropi, ki v njegovih urinsko-fekalnih odisejadah vidijo navdih za ultimativni performativni izraz zavračanja vsega profanega, klišejskega in tradicionalnega.

Baumann, ki je pravzaprav pripadnik politične desnice, saj piše čustveno nabite eseje o svojem občudovanju madžarskega predsednika Orbána in sovraštvu do presednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, več sogovornikom izrazi stališče, da na svetu “ni nobene ideje več – nobene politične ideje, nobene umetniške ideje in tudi nobene znanstvene ideje, saj je vse zapisano niču in smrti”. Do slovenskih umetnikov čuti prezir in zaničevanje, saj naj bi znali zgolj “rigati, prdeti, scati in srati”. To pa v bistvu na nič kaj izviren način počne tudi sam. Ker je sam v sebi iracionalen in protisloven, lahko v njem vidimo prototip sodobnega mladostnika, ki se vedno bolj obrača h konzervativnim strankam, a si obenem želi neomajne svobode in pravice do sesuvanja vsega, kar so predniki do zdaj zgradili, saj je tradicionalna kultura zanj preveč počasna in dolgočasna: “V tem je pogubnost naše kulture: da je počasna. Ampak kaj mislim s počasnostjo? Počasnost kulture ni v tem, da je počasna in negibna, temveč v tem, da se obotavlja uničiti tisto, kar je staro in noče propasti samo od sebe.” Onečejevalec je tako sinonim za sodobnega človeka, ki v sistematičnem onečaščanju “svetih mest” doživlja destrukcijo kot potrebo po dekonstrukciji eksistencialističnih norm in krščanskih vrednot ter po rekonstrukciji postmodernističnih umetniških gibanj ne glede na to, ali ob tem doživlja olajšanje libidinalnega vzburjenja ali pa neko notranjo prisilo.

Roman je razdeljen na dva dela – v prvem sledimo kronološkem prikazu onečejevalskih izpadov, izpovedim prič ter seznamu oskrunjenih krajev in objektov v Sloveniji, v drugem delu pa se zgodba prenese v zahodno Evropo, kjer potekajo intervjuji med raziskovalko samomorov in uveljavljenimi novinarji, uredniki, fotografi in kritiki, ki podajajo povzetke pogovorov z Baumannom in svoje sodbe o tem, koliko bi lahko vplival na razširjenost samomorov po Evropi. Medtem ko eni v njem vidijo neuravnovešenega sociopata, ga drugi obravnavajo kot karizmatičnega govorca in svojeglavega kritika. Zdi se, kot da Kolar skozi ves roman napeljuje bralca k temu, da si na podlagi danih podatkov ustvari svoje mnenje, saj je raziskovalka samomorov lik, ki v osnovi deluje negotovo, čeprav sogovornikom nenehno polaga v usta svoje besede. Ko jo hrvaška novinarka vpraša, kaj si misli o Baumannovi vpletenosti v samomore deklet, še v isti sekundi diplomatsko odgovori, da so to zgolj ugibanja in da misli, da vanje ni vpleten. In to kljub temu, da iz zanesljivih virov izve, da naj bi mnoga mlada dekleta prepričeval, da “je individualizem nekaj strašno lepega, samomor pa najmogočnejša umetniška stvaritev”. Najbolj zanimiv del sledi na koncu, ko v poglavju Seznam nekaterih najdenih objav Theodorja Baumanna poleg številnih esejev, uličnih poslikav in zvočnih zapisov prebiramo njegov kritiški manifest, sestavljen iz stotih poučnih navodil kritikom. V njem med drugim zapiše, da je naloga kritika “predreti led v zamrznjenih srcih bralcev”, vsakič znova pa naj bi “ustvaril nov bazen doživljajev, iz katerega se bo napajala njegova inovativnost.”

Roman Kazimirja Kolarja Onečejevalec bi prav gotovo privabil več bralcev, če bi se razvil v dinamično detektivko noir, ki bi nam na koncu postregla z jasnim odgovorom, kdo je kriv za samomore mladostnic – namesto tega nas na rahlo ironičen, a duhovit način vodi v žurnalistično obarvane vode biografije kritika, ki poraja le še nove nepojasnjene skrivnosti. A prav zaradi nevsakdanje stilistične zasnove in bizarnega psihološkega orisa protagonista nas s svojo eklektičnostjo drži v nenehni napetosti.

Piše: Sanja Podržaj,

bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič.

Tretja pesniška zbirka pesnice in literarne kritičarke Tonje Jelen je zbirka začenjanja znova, Od točke nič, kot pove naslov. Beremo jo lahko kot nekakšno nadaljevanje prejšnje zbirke Greva, ostajava, saj sva, saj prav tako tematizira materinstvo in zaključek razmerja, hkrati pa to nadgrajuje z novim, svežim pogledom, ki dopušča, da se znova pokaže tudi tista pobalinka iz pesniškega prvenca.

Začetek zbirke Od točke nič se rojeva iz bolečine in strahu, a vendar obstaja prostor za tišino, dihanje in rast. Kot po dolgi zimi, »ko zaživijo prve bukve breze / in poganja/jo/ kali/ za vse kar /še/ je«. Nov začetek je hkrati rojstvo otroka, ki s svojim prihodom vse spremeni, in ponovno rojstvo lirske subjektke, za katero imamo občutek, da se je izvila iz neke temne situacije na svetlobo, kjer bo lahko znova začela rasti. Zdi se, da je prav otrok tisti, ki jo je potegnil ven: »to je bitje / ne stvar / to je korak /naprej/ to je nekaj neznatnega / ki te pribije v /ponovno/ zorenje«. Lirska subjektka je hkrati mati, ki varuje otroka, da ga ne ožgejo koprive, ko smukata maline, in otrok, saj iz pesmi veje čudenje nad vsakdanjimi vtisi, neka posebna pozornost do drobnih stvari, kot so šelestenje listja, mehka svetloba jutra in razpiranje drobnih rok proti njej.

Otrok pa ne prebudi le ponovne rasti, temveč tudi spomine na brezskrbno igro v peskovniku, plezanje po drevesih in ves tisti prosti čas, ki se razprostira do večerov. Za trenutek spet uzremo deklico s potolčenimi koleni, ki smo jo spoznali v pesničinem prvencu Pobalinka iz leta 2016. V tem je nekaj nostalgije in otožnosti, na primer ko se spominja piknikov sredi trav in se sprašuje, ali bodo še kdaj. Nekakšno slovo od mladosti, ko padci niso bili tako hudi in so pustili le nekaj prask. Čeprav se drugi del zbirke konča z občutkom miru, je prisotna slutnja nečesa temnejšega, ki nas uvede v naslednji sklop.

Tu se pesnica sooča s poslavljanjem in izgubo. Nenadoma se začne rušiti ustaljeni red, prepričanje o mogočnosti in neuničljivosti ljubljenega človeka, ki se začne krušiti in postane tako šibak, da ga lahko odnese že najbolj droben in neviden piš. Hkrati pa je opaziti tudi aluzije na obdobje, ko je bilo vse obrnjeno na glavo: na pandemijo covida-19, čas nevidne kuge, kot ga poimenuje pesnica. S tem v zbirko subtilno vnese tudi nekaj družbene kritike. Poslavljanje je bilo takrat posebej boleče in težko, saj je bila bližina prepovedana, v pesmi je to opisano kot »zadnje leto odvzetih trenutkov / kup prepovedi / strahu«. Kljub temu pa lirsko subjektko bodri spomin na besede tistega, ki je odšel, da je treba nadaljevati, se sestaviti in gledati naprej, ustvarjati naprej.

Zbirka tu znova preide k novi tematiki, ki se ukvarja s samim pesnjenjem. Od minevanja se vrne k porajanju, k jeziku, ki odpira poti in gradi mostove k drugemu. Pesnica premišljuje o lastnem procesu oblikovanja jezika v pesem in znova se pojavi motiv rasti, kali, poganjkov iz katerih pesem nastaja, hkrati pa jih vedno tudi vsebuje v samem jedru, do katerega se skuša pesnica dokopati z vztrajnim luščenjem in čiščenjem. Prisotna je težnja po ekonomičnosti v jeziku, saj se v poeziji vsaka beseda tehta. Grajenje pesmi je dolgotrajno in natančno delo zasledovanja in izčiščevanja neke misli, notranjega glasu. In pesnica se sprašuje, kako to predati drugemu tako, da se z jezikom približujemo in ne vsiljujemo svoje tujosti.

Poezija Tonje Jelen je izrazito osebna, pesnica skoznjo govori o svojih izkušnjah in občutkih, a prek tega vpeljuje obče teme, ki se dotikajo tudi bralke in bralca. Lahko torej rečemo, da je uspešna v svoji želji po tem, da ne vsiljuje. Pesmi so bolj kot semena, ki lahko padejo na plodna tla in poženejo kal v mislih in občutenjih drugega, lahko pa tudi ne. Zbirka ima v mislih drugega, zato je dostopna in odprta večjemu krogu bralstva.

Tako tudi zadnji del zbirke, ki se odmakne od konkretnih izkušenj k bivanjskih premišljevanjem, ostaja komunikativen in kljub večji meri abstrakcije dovolj poveden, da se sporočilnost ne izgubi. Ves čas je poudarjena pomembnost trenutka, prisotnosti tu in zdaj, ki se s hitrim življenjskim tempom in željo po ovekovečenju vsega z objavami na družbenih omrežjih pogosto izgubi. Pri tem ponovno lahko zaznamo noto družbene kritike, čeprav ta ni v ospredju. Spet je začutiti nekaj nostalgije po otroštvu, ko je čas tekel drugače in je bilo vse igra. Narava, ki je močno prisotna v celotni zbirki, v zadnjem delu še posebej izstopa, saj lirska subjekta črpa iz opazovanja listja, srnjadi, rakuna, kresnice, veverice in na sploh se zdi, da trenutke sreče in miru vedno najde v naravi. Poleg tega je močna tudi metaforika kali in poganjkov, ki se vedno vzpenjajo, rastejo od točke nič naprej.

Zbirka Tonje Jelen je naravnana izjemno pozitivno. To ne pomeni, da je lahkotna, ampak da pesnici tudi iz najtežjih tematik uspe izluščiti žarek svetlobe. Sestavljena je iz več tematskih sklopov, ki lepo tečejo, a bi lahko bili bolj jasno razmejeni; med njimi je namreč samo prazna stran, v kazalu pa sploh niso razvidni. Pesmi so zelo jasne, neposredne in nedvoumne, zaradi česar je zbirka zelo komunikativna, ne ponuja pa dosti možnosti za različne interpretacije. Na ravni forme večinoma ostaja v ustaljenih okvirih, le v nekaterih pesmih se poigrava z zamiki posameznih verzov ali kitic v desno. Ločila so skoraj povsem izvzeta, prav tako velike začetnice, s čimer je branje še bolj odprto. Pač pa pesnica uporablja pomišljaje in med njimi zapiše posamezne besede ali cele verze, kar včasih deluje kot vrinjena misel, ki razpira pomen, včasih pomišljaji označujejo samo poudarke, ponekod pa se njihova uporaba zdi nepotrebna.

Od točke nič je topla in nežna zbirka, v kateri je Tonja Jelen pokazala tudi rast v svoji poetiki. Ta je intimistična, a odprta proti drugemu, za drugega, njeno sporočilo pa je svetlo in optimistično zre v prihodnost s »čim manj strahu / za več dvigov / jasnine«.

Joan Baez: Jaz sem hrušč je dokumentarec, ki se ne poglobi tako zelo v glasbo Joan Baez, ampak se osredotoča na njeno življenjsko zgodbo in išče tisto v njej, kar je spodbudilo nujo po ustvarjanju. O filmu razmišlja Peter Žargi. Bere Aleksander Golja.

Ameriški režiser Jeff Nichols je zaslovel leta 2011 s filmom Zaklonišče – zanj je prejel tudi glavno nagrado na LIFFu. Michael Shannon je v njem odigral moškega, ki je prepričan, da se bo zgodilo nekaj groznega in si začne graditi zaklonišče. Ta teden pa je v kine prišel novi film Jeffa Nicholsa. Motoristi so, kot pravi Gorazd Trušnovec, nekakšna etnološka študija posebne subkulture. Njegovo recenzijo bere Aleksander Golja.

Piše Iztok Ilich,

bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.

Boris Pangerc, učitelj, lokalni politik, pevec, kronist, biograf in, sploh ne nazadnje, pesnik in pisatelj iz Doline pri Trstu, ne živi v ožjem območju Mesta v zalivu in je, nekaj tudi zato, manj na očeh kulturne javnosti, kot so bili Boris Pahor, Alojz Rebula in Marko Sosič ali so še Marko Kravos, Ace Mermolja, Marij Čuk in Dušan Jelinčič. V marsičem je drugačen tudi njegov pesniški svet, vpet v nasilno degradirano, a v osnovi še vedno ruralno okolje Brega pod Kraškim robom. To je prostor, kjer dajejo oljke vrhunsko, z najuglednejšimi priznanji ovenčano deviško olje. Kjer so blago vzvalovljeni griči ravno toliko dvignjeni nad prometni trušč in podjetniško prerivanje spodaj, da nezdravi nemir ne more seči do žlahtnih oljčnikov. Lahko pa pravšnji veter do njih prinese vonj po morju in soli.

Med realnim svetom spopadanja ranjene narave in človeka, oboroženega s tehnološkimi dosežki vseh vrst in oprtega na vladajočo politiko, ter Pangerčevo pesniško govorico ni enačaja. So pa številni vplivi in vzporednice. Najprej dejstvo, da lahko v letih po upokojitvi tudi sam preživlja več časa v svojem oljčniku. Tam ni le pozoren opazovalec brstenja, zorenja, obiranja in stiskanja zelenega zlata, temveč z delom scela vpet v ta od davnine komaj kaj spremenjen naravni red. Je eden najuspešnejših pridelovalcev olja s severozahodnega roba Istre pa tudi častilec in varuh oljk, skrivenčenih stark in na novo posajenih drevesc na začetku življenja. Veseli se, kadar jim gre dobro, kadar je ravno prav dežja in sonca za bogato letino, in nemočno trpi, kadar si zmrzal, požrešni insekti in druge nadloge jemljejo prevelik davek.

Preprosto ne more biti drugače, kot da se oljka vedno znova pojavlja tudi v Pangerčevi poeziji. V pesmi Veriga na primer zapiše: »Morje / sklanjam z oljčnikom / oljko spregam z oljem / olje stopnjujem s presežnikom / najboljše / najžlahtnejše / najistrjanejše". Najbolj istrsko torej. V pesmi Moje zeleno zlato pravi: »moje zeleno zlato / prekrvavlja v zeleno / moje telo …«, ko v naslednji pesmi obrezuje oljke, pa na koncu zmoli: »rasti belica / – v imenu očeta in sina in svetega duha – / da ti ustvarim nebo / pod katerim boš samo ti kraljica.« Nato se ji še enkrat pokloni v verzih: »belica žlahtna / dobrotljiva kraljica stvarstva /… / svečenica našega oljkarstva …« dokler ne pade na kolena in se do konca zapriseže srebrnemu božanstvu v pesmi V začetku je bila oljka: »oljka je bila pri Bogu / in najvišji je klonil / da se je Bog zaljubil vanjo / ko je ločil nebo od zemlje / kopno od morja / in sol od vode / jo je položil človeku v naročje …«.

Oljčnik nad morjem je Boris Pangerc upodobil tudi v pesmi, posvečeni prijatelju slikarju Dezideriju Švari: »Oljčnik nad morjem / je moj vsakdan / zlata skrinja zelenih sanj …« Ko se ozira na oljkarja, ribiča in solinarja, jih v nemara ključni pesmi v zbirki vsakega posebej upesni kot čudovite krajinarje. Vsak po svoje je čez hrbet in obličje ožgan, »vsak po svoje se na svojem spoprijema / dan na dan / oljkar v veje se zapreda / ribiču se morje odpira kot zaseda / solinar strže solno polje / vsak obrača / kakor mu je Bog naklonil vse po svoje / tako je sto in sto že let / vsak svoj biser brusi / oljke morje in soline / zadrgnjeni v nakit ki te prežari / začara te urok / ki ne pregori nikoli «

Je pa skrb za oljke – s pesnikovimi besedami »čarobna zgodba / ki se že tisoč let / spleta in razpleta v svet«, v nekaterih pesmih tudi metafora za druge nadloge, ki jih prinaša in odnaša življenje. Pesnik ne more biti ravnodušen do stisk in bolečin, ki jih naravi in človeku prizadeva v hitro kopičenje lastnine in moči zaverovan današnji človek. V pesmih v zadnjem delu zbirke pogleda tudi v preteklost in spomni, da je bil vojni čas, ko je v zubljih izginil Plehnik v Valah, težak, srhljiv: » ... takrat so Švabi tolkli vas / zdaj tolče nas moderni čas …« In še, da je zdaj drugače: »… naselje spreminja se v skelet / sinic v gnezdu je pomalem vedno manj / duše so otrple / in oglašanja letnih časov je le za ščebet.« A čeprav je življenje prek Doline spolzelo kot sanje, v sklepni pesmi vendarle zapiše, »… ljubezen bo plamtela dalje / vžgana v kamen / kot oporoka za zanamce«

Jezikoslovka Vesna Mikolič v uvodu k zbirki Oljke in morje in sol opozarja na še eno značilnost Pangerčevega pisanja. Vidi jo v pesnikovem odzivanju na hitre spremembe v družbi in lastni notranjosti, katerim »sledi z raznolikim besediščem, z rabo novotvorjenk, visoko knjižnih besed na eni in dialektizmov na drugi strani, obenem pa mu 'istrjanjenje' pomeni tudi korak nazaj k sebi.«

V novi zbirki Borisa Pangerca lahko vidimo še en prispevek k vse preskromni zavesti, ki jo posebno vztrajno širi pomorščak in etnolog Bruno Volpi Lisjak – da smo Slovenci tudi pomorski narod. Da so Koper, Izola in Piran šele pred nekaj desetletji postali slovenski, medtem ko je obala med Miljami in Devinom, stoletja ribolovno območje slovenskih ribičev, to obeležje že skoraj povsem izgubila. Hkrati je pomembno, da se je pesnik znova odločil spregovoriti tudi italijansko govorečim sosedom; vse pesmi in spremna besedila so vzporedno natisnjeni tudi v italijanskem prevodu Mihe Obita, urednika dvojezičnega Novega Matajurja.

Piše: Aljaž Krivec,

bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič.

Prvenec Lare Božak Z luknjami v prepihu bralstvu posreduje prve informacije že po fizični plati, ko nas pred jedrnim delom knjige in po njem pričaka vsakič po osem listov opremljenih z osemnajstimi luknjicami v standardni velikosti luknjača. Poteza, ki morda komu v spomin prikliče knjigo reista in ohojevca Marka Pogačnika iz leta 1966 s preprostim naslovom Knjiga, ob tem paradoksalno izolira in izpostavi vsebino pesniške zbirke pred nami. Izolira jo, ker med njo in svet tam zunaj postavi nekakšno nepričakovano mejo, ki jo je treba prečiti da pridemo do besedila knjige oziroma da se iz tega ponovno vrnemo v svet, po drugi strani pa jo izdatno izpostavi, saj je ta meja luknjasta, pretočna in zares imitira luknje v prepihu.

Toda koliko ta poteza zaznamuje knjigo kot celoto? Dopuščam sicer možnost, da je iz vzorca luknjic mogoče razbrati kaj, česar mi ni uspelo izluščiti, poleg tega pa se zdi, da se vizualna poteza ustavi nekoliko prehitro, mogoče se je namreč obregniti ob dejstvo, da s to izjemo knjiga v okviru zbirke Črna skrinjica v resnici vizualno ne izstopa – še vedno sta tu denimo standardna tipografija in prepoznavni črni ovitek.

Kljub temu pa ne gre reči, da bi šlo za potezo, ki je zanemarljiva v odnosu do besedilnega dela knjige. Luknjičasto sito si je mogoče predstavljati kot fizični prikaz vstopnih točk v osrednji del knjige in tudi tega je mogoče razumeti kot nasledek bogate modernistične tradicije, če naj le-to razumemo v najširšem možnem pomenu besede. Z luknjami v prepihu namreč ne pretendira po enostavnem razumevanju – literarno snov obdela, ne da bi ob tem pristajala na samoumevnosti ali klišeje. V resnici se v vsako temo zažene z bogatim naborom besed, nepričakovanimi podobami in neobičajnimi povezavami med njimi. Slednje počne do te mere, da se jezik začne praktično osamosvajati, odlepljati od vsega drugega, dokler ne ostane nekako sam, sam sebi pomen in sam sebi vsebina. In to je v resnici pred vsem drugim visoka stopnja poetičnega izraza. Osamosvojen jezik v neutrudnem preučevanju pesniške situacije namreč začne naposled tvoriti neko lastno vsebino.

Je v luči povedanega mogoče trditi, da luknjičaste strani na koncu knjige služijo kot sito vsebine, ki tako ostane z nami tudi po manj pozornem branju? Tovrstna razlaga je za knjigo Z luknjami v prepihu možna, vendar je po drugi strani težko spregledati najbolj temeljno vsebinsko plat knjige – skratka, tiste elemente, ki pesmi, ali kar celotno zbirko, sploh poženejo v tek in ki naposled vendarle presevajo tudi skozi mojstrsko rabo jezika. Gre za delo, ki na tej ravni vzame neka bolj ali manj predstavljiva, osnovna, včasih že skoraj banalna izhodišča. Ta so pretežno usmerjena k vsakdanu in medosebnim odnosom, občasno pa še k družbenim komentarjem, ki so pogosto izpisani v deklarativni maniri in tu se zdi, da bi si bilo mogoče zastaviti več.

A takoj ko zapustimo ta nivo pesmi, te prenehajo slediti kakršnikoli morebitni prozaičnosti – nemudoma nas uvedejo v tisti prostor pesmi, ki ga z vso silo narekuje opisana jezikovna plat. Knjiga Z luknjami v prepihu se tozadevno stke z vizualno potezo z začetka in konca – zdi se namreč, kakor da bi lirska subjektka ob predstavitvi neke osnovne situacije to vsebino preluknjala, se spustila pod njeno površje in tam izpisala poglavitni delež besedila, ki ga imamo zdaj na voljo za branje.

Iz navedenega je bržkone jasno, da gre za delo, ki živi nek vsebinski paradoks, a naposled vendarle terja predvsem pozornost. Že prva pesem z naslovom Razpokljaji in otvoritvenimi verzi »nisem prikrila / begajočih lis // najraje pijejo / moje roke // in tako rade šepetajo / olivnatim venam // naj ostanejo tam / kjer so« postavlja pred nas osnovne jezikovne in strateške koordinate zbirke, ki v neumornem ritmu vztrajajo skozi vso zbirko do samega konca.

Ni dvoma, da imamo opravka z besedilom, ki ponuja zgoščenost, premišljen jezik in presunljive podobe – že zato zbirka izstopa v okviru sočasne domače poezije. Ampak ali se v tem skriva tudi kakšen kavelj? Če kje pod zbirko tli namen, da bi se nam naj točno določene poante in podobe vtisnile v spomin in ob tem predstavile kontinuiteto nekega dogajanja, potem od nas nemara pričakuje preveč. Zato pa toliko bolj omogoča, da se k njej vračamo zavoljo golega užitka v tekstu, če se naj navežem na v zbirki omenjenega Rolanda Barthesa, in zaradi večkratnega odkrivanja njenih poti.

Piše Tonja Jelen,

bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.

Pesniška zbirka umetnika Miklavža Komelja Da in ne je obsežno delo, ki vsebuje avtorske pesmi in dve prevedeni: svetega Janeza od Križa Temna noč in Arthurja Rimbauda Pijani čoln. Gre za jezikovno prefinjeno pesniško delo, pri čemer avtor v pesmih razmišlja tudi o jeziku samem: »Preseženje jezika / ni isto / kot uničenje jezika.«

Kaj vse je lahko jezik, pesem, kaj je lahko 'da' in kaj 'ne', so ena izmed krovnih vprašanj zbirke. Da in ne se tako gosti in hkrati prši v vseh idejah, občutjih in razmislekih ter se razrašča v številne možnosti, kaj vse nam lahko ponuja in daje Komeljeva poezija. Sprejemanje absoluta, različnega kulturnega izročila in leposlovja se prepleta in dopolnjuje. Možnost združevanja »nezdružljivega« postane ne le možnost, ampak tudi odlika.

Tudi v primerjavi s prejšnjimi zbirkami Miklavža Komelja je zbirka Da in ne polna intertekstualnosti, vendar se je v tej zgodil nekakšen lom v posebni izreki čustev, občutja in odnosa sveta do lirskega subjekta. Glas pesnika je bolj svež, prečiščen in zračen.

Subjekt je vseprisoten opazovalec, kritik in tudi glasnik – slavilec življenja, najsi bo v sonetih ali v kratkih, predvsem trivrstičnih pesmi. Zadnje se čudijo in slavijo naravo, natančneje cvetočo češnjo. Prav cikel teh kratkih pesmi premišljeno odmerja izrečeno. Pesnik je natančen, precizen. Drobne radosti sredi narave poveličujejo življenje, ki je vse. Tako Komelj sledi naravnemu ciklu, tudi psu, kot se neposredno izrazi. V ospredje prihaja sredica življenja oz. lepota: »Ta češnja tiho / stoji celo leto in / potem zacveti.« Pri tem ne gre spregledati, da zacveti tudi sredi vojne in se pesnik s tem naveže na Karla Destovnika Kajuha. Vračanje novega in večnega – ki ni več nujno – je v Komeljevi zbirki dosledno. A zdaj ni več vmesnosti, je samo dvojnost. Že sam naslov med zanikanjem in pritrditvijo podaja tezo, ki se v zbirki večkrat potrdi. Tudi zelo dosledno že na samem začetku zbirke: »Nesmrtnost in smrtnost / se ne izključujeta nič bolj kot to, / da lahko rečem Da / in tudi Ne.«

Dvojnost med popolnostjo in uničenjem, med lastnim mišljenjem in vsiljenim, med posameznikom in svetom se v zbirki pojavlja kot možnost izbire ali prisile. A pesnik zatrjuje, da sta lastni veličina mnenja in ranljivosti več vredni kot sistematično uničevanje sveta. Prav to jasnost izraza po verjetju v človekov dobri prav, je treba poudariti kot eno ključnih izpeljav teh pesmi.

V zbirki zmotijo nekateri motivi in namigi na vojno, bojevanje, čeprav se subjekt nagiba tudi k dezerterstvu. Pri tem se bralec lahko znajde v zagati, kaj pomeni popolno zanikanje določenih trditev. Ta (ne)logičnost ali ne nazadnje njena dvojnost ponujata dobro iztočnico za razmišljanje in preigravanje izraza. Pri tem pesnik ne razočara s slikovitostjo, jezikovno prefinjenostjo in tudi neposrednostjo izraza. Ta neposrednost je ob prvem branju lahko neprijetna, vendar se na poseben način zasidra v premišljevanje v nadaljevanju branja. Pravzaprav v prav poseben mir: "In tudi če mi glas vseh ljudi / reče: »Povsod je kaos, reda ni, / nikjer ga več ni,« rečem: »V meni jè.«"

Pesniška zbirka Miklavža Komelja Da in ne je poezija, ki jo je vredno brati. Ni treba stati za vsako mislijo, vendar so pesmi dodelane, polne medbesedilnosti, razmislekov in veličine življenja. Četudi samo stoji in se zbudi enkrat na leto. Vse je vredno in je, kot je naslovljena zbirka.

Monogamija, poliamorija, to sta temi, s katerimi se ukvarja film Štirje mali odrasli. Uspešna poslanka Juulia je na videz srečno poročena s pastorjem Matiasom. Ko odkrije, da jo mož že nekaj časa vara z Enni, se ji najprej podre svet, nato pa jima predlaga, da zaživijo v poliamornem razmerju. In med raziskovanjem novih pravil se Juulia zaljubi v mladega Misko … "Film Štirje mali odrasli," pravi režiserka … tako "pripoveduje o romantični ljubezni, raziskuje pa tudi, kaj pomeni biti človek med drugimi ljudmi".

Film, ki je odprl Kinodvorovo Kinodvorišče v atriju Slovenskih železnic, prikazan pa je bil v sodelovanju s festivalom Kinootok, je pripoved o melanholični romanci v afriški četrti tretjega največjega kitajskega mesta. Režiserja, ki ga poznamo vsaj po filmih Bamako in Timbuktu, v svojih delih sledi dvema rdečima nitma: to sta izgnanstvo in nerazrešeno razmerje med Afriko in Evropo. Naslov Črni čaj namiguje na prvo temo, kot je povedal režiser sam, pa je film v nasprotju z uveljavljenimi predstavami o izgnanstvu, nastal na podlagi "želje upodobiti svet, ki je morda na poti k sožitju".

Grossmanov festival fantastičnega filma in vina praznuje 20. jubilej. Tudi letos v svoj program vključuje sekcijo Hrupnih mačkov, izbor glasbene dokumentaristike, ki je z leti postal ne le nepogrešljiv del festivala, ampak tudi ena redkih priložnosti za ogled manj izpostavljenih, a po navadi nadpovprečno pomembnih filmov te vrste. Letošnji izbor vsebuje tri glasbene biografije ter avdiovizualni esej, ki povečini presegajo običajne okvirje glasbenih dokumentarcev.