Ocene

Piše Tatjana Pregl Kobe,

bereta Ana Bohte in Igor Velše.

Ali lahko poezija prinaša aluzijo na likovnost? Se ta njena posebnost nanaša na mimezis, torej na oponašanje, posnemanje, predstavljanje narave kot najvišji princip poezije, tako razumljen od Platona dalje? In nasprotno: je lahko likovno delo poezija? Če knjiga ponuja literarno in likovno vsebino ali prinaša prehajanje enega k drugemu, ob njej nehote pomislimo na besede starogrškega lirika Simonida, da je »slikarstvo nema poezija in poezija govoreče slikarstvo«. Tak je, recimo, izbor pesmi Tomaža Šalamuna v knjigi Šepetanja (2017), ki jih je po njegovi smrti zdaj tudi že pokojna soproga Metka Krašovec oplemenitila s svojimi risbami, s čimer je nastala enovita umetnina. Je interakcija med Jesihovo poezijo in Bratuševo likovnostjo v knjigi Tudi enako močna, le na drug način? Če prisluhnemo še renesančnemu Leonardu, da je »slikarstvo poezija, ki se vidi in ne sliši, ter poezija slikarstvo, ki se sliši in ne vidi«, je to morda res.

Poezija Milana Jesiha v knjigi Tudi je dovolj nazorna in slikovita, raznolika in dramatična, da ob njej ni pričakovati ilustrativne spremljave. Pri soavtorstvu Mirka Bratuše v knjigi ne gre za ilustracije pesmi, čeprav se pri nekaterih to enostavno 'posreči', temveč za – ponekod bolj, drugje komajda – sozvenenje s pesnikovo poezijo, večinoma pa za kiparjevo lastno poetiko. Za njegov samostojni prispevek, kar v kolofonu enakovredno zapisani imeni ob naslovu Tudi tudi oznanjata. Čeprav, če smo natančni, priznajmo, da pesnikovo ime na naslovni strani pričakovano izstopa – in tako prvenstveno napoveduje branje poezije. Pesnikovih 82 osemvrstičnic se giblje od humornih, satiričnih do refleksivnih pesmi na njegov že preverjeni način: dve kitici po štiri verze s samosvojo različico jambske strukture. Fluidnost poezije se sreča s plastično snovnostjo kiparja Mirka Bratuše: med pesmi so razvrščeni barvni kolaži fotografij detajlov kipov, ki zaživijo in na novo upravičujejo svoj obstoj na štirih dvostranskih slikovnih postajah. Sprva so drobne figure umeščene na zemeljsko rdečerjavih tonih, dodana modra spremlja stilizirane podobe čebel, medene barve na koncu se prilegajo satovju. Eksistencialno sporočilo dominantnih, ritmično smiselno razporejenih kiparskih detajlov je nedvoumno, kar pa ne velja za 39 risb različnih barv, ki živijo vsaka zase. A vse skupaj se le kaže kot celovita vizualna pripoved.

Milan Jesih je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih ustvarjalcev kot pesnik, dramatik, avtor radijskih iger, pisec za otroke, prevajalec. V njegovi poeziji se ves čas prepletajo jezikovna igra, zvočnost, ironija, satira in parodija. Razvojni lok njegove poezije se je začel že s prvo zbirko Uran v urinu, gospodar! v času ustvarjanja avantgardistične modernistične generacije s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let, in predstavlja eno temeljnih zbirk slovenskega pesniškega modernizma. Kot tudi njegov aktivni odnos do sočasnega dogajanja v svetu, kar zanj še vedno velja. Prelomna je zbirka Soneti, ki je bila deležna največ kritik in razprav, kar le potrjuje njeno pomembnost. Soneti drugi in Jambi nadaljujejo okvir te Jesihove značilnosti pesnjenja. Domišljijski svet skozi podobe iz sanj preseva metaforično bogati zbirki Tako rekoč in Mesto sanj (2007), še globlje je ta zaznava med doživetim in izsanjanim pričujoča v zbirki Lahkoda (2013). Pesniška zbirka Maršal (2017) vsebuje 88 pesmi v jambskem enajstercu, osredotočenih na eno osebo – maršala, a zgodba kljub asociaciji na starost maršala Tita ob njegovi smrti nima realne podlage. Kot je razložil sam pesnik: »Nič več ne vem kot bralci. Kar je napisano, drži, kar si pa zraven mislim, si mislim tako, kot si lahko še kakšen drug bralec.«

Kajpak ta izjava ne velja le za to pesniško zbirko! Zbirka Namreč (2021) z osemvrstičnicami – v maniri dveh rimanih jambskih četverostišij – prinaša grozljive, zabavne in frivolne pesmi. Prav tako svež in uživaško presenetljiv je v zadnji zbirki Tudi, kjer nastopajo različni ljudje, časi in nameni v vsakdanjih, smešnih, absurdnih, bizarnih in najrazličnejših liričnih prigodah, kamor se nesramežljivo tihotapijo tudi kletvice in Jesihove značilne nenavadne besedne skovanke. Zahtevna zgradba verzov vodi bralca od kraljične v stopničastem gradu, od koder se sliši državna himna, mimo ležernih sprehodov po Kranju, Celju, Bovcu in Kinšasi, prek zvonjenja, s katerim se še poglablja tišina, ali mu sporoča, da »Ponoči v duhu se po vaših špajzah / lahkoda klati kakšen komunajzar«, ali opozarja, da tujka vleče »na kolescih kovček / v neizprosno smer železniške postaje« in tako naprej do zadnje osemvrstičnice: »Lepo je, kadar konj debelo prdne, … – da padajo za nama bukve trdne … pa jutro utemni se od božje volje / pa po obritem svetu piš zdivja se / pa s hkratnim gromom blisk se skolje / pa se naliv utrga za vse čase«. Kako bohoten svet besed, v katerem skrit je zvit pomen, ki ga likovna spremljava dela še bolj radoživega, skrivnostnega in pomenljivega!

Mirko Bratuša se uvršča med prepoznavne slovenske sodobne kiparje, pri čemer izstopa z raznolikim izborom kiparskih tehnik in materialov. Je avtor več javnih plastik in spomenikov, s katerimi spreminja ustaljene predstave o spomeniškem kiparstvu do te mere, da nekatera njegova dela označujejo kar za protispomenike. Večinoma je njegovo izzivalno ustvarjanje sprejeto navdušeno ali odklonilno, nikoli ravnodušno: kot tak se 'v branje' ponuja tudi njegov zelo oseben in odkrit prispevek v knjigi Tudi kot samostojna celota ali – kljub vsemu – sozveneča spremljava poezije. Že od Bratuževih prvih kiparskih del je zanj značilno, da hoče komunicirati s pogledi, njihovim zakrivanjem, lovljenjem, spogledovanjem in celo dotikanjem, redkeje pa postavi na ogled svoje najintimnejše stvaritve, krhke zapise, risbe, skice in trenutne vtise iz beležnice, prenekatere opremljene z intimnimi opazkami in datumi. Izhajajoča iz postmodernistične tradicije se nekatera njegova dela asociativno dotikajo predmetne realnosti, vsebinsko pa se nanašajo na metaforične pomene, pri čemer kipar sporočilo večkrat nadgradi s satiričnostjo in duhovitostjo, mestoma celo hedonizmom. Prav v teh značilnostih gre iskati vodilno interakcijo med avtorjema knjige, ki na ta način vsak po svoje nenavadno, s presenetljivi preobrati in dvoumni pomeni hedonistično plemenitita skupno poetično-vizualno knjigo Tudi.

Piše Nada Breznik,

bere Ana Bohte.

Naslov zbirke petnajstih zgodb Matica Slapšaka Mračni labirinti ne bi mogel bolje, tako zgoščeno in ilustrativno, napovedati značaja te avtorjeve prve knjige za odrasle, katere značilnosti so temačnost, zavitost in izgubljanje v prepletanju resničnosti in domišljije. To niso zgodbe v pravem pomenu besede, saj v večini nimajo izrazitih protagonistov, nosilcev dogajanja. Razvejano razmišljanje je pogosto podkrepljeno z moralnimi poduki, ki imajo značaj bibličnih in apokaliptičnih prerokb in sodb, v njih se prepletajo prividi, fantazme, prizori iz sanj in omam, ki jih predstavljajo simbolni liki in pojavi, kot so Snežna kraljica, Angel usode, skrivnostna silhueta z ognjem in mečem in podobni. Svoboda je v svoji večpomenskosti pojem hrepenenja; stopnišča, ki se brez zaključka vzpenjajo nekam v višave, so poti do nedosegljivih ciljev. Pridigarski, nekoliko privzdignjeni ton nekaterih zgodb daje besedilom značaj parabol ali alegorij. Pogubljenje je pogostejše od razsvetljenja, in kljub sicer redkim podobam raja je zadnje dejanje zadnje zgodbe pričakovan konec vsega.

Vsekakor pa se avtor na svojstven način kritično loteva aktualnih tem, kot je položaj umetnosti, dotika se filozofskih in verskih vprašanj, etičnih norm, potrošništva, uničevanja naravnih virov, moralnega propada, ki se kaže v izpraznjenosti, izprijenosti, pohlepu, pomanjkanju empatije, odvisnostih in še marsičem.

Med zgodbami izrazito izstopa realistična pripoved z naslovom V ritmu, ki ima vse značilnosti kratke zgodbe in govori o fantu, ki ga dekle zapusti zaradi njegovega igranja v bendu, hkrati pa mu tudi člani tega benda pokažejo vrata, ker je drugačen, ker je njegova glasba drugačna in zanje nesprejemljiva.

V nekaterih zgodbah se vrstijo opisi najbolj pokvarjenih in nagnusnih dejanj, ki se porodijo v vijugah človekovega uma in ga tako pomanjšanega na gole nagone spremenijo v pošast. Prav opis skrajno krutih kriminalnih dejanj je tema zgodbe Dobri in zli, ki govori o okorelih zločincih, ki ne poznajo sočutja in še manj usmiljenja in imajo izgovore za še tako brutalna zločinska dejanja. Razkrivajo jih obsojenci sami v odkritih pogovorih.

Če iščemo ali kot bralci želimo imeti neko poanto, se prav ob zgodbi, ki ima realističen okvir, zanimivo dogajalno prizorišče in privlačno notranjo dinamiko morda vprašamo, v čem je njena poanta? Je to strah pred tujci, so to predsodki in če so, zakaj ravno v mestu priseljencev z vseh vetrov, v New Orleansu, mestu neštetih kultur in tradicij, kjer popotnik Willem Blackwood, ki prihaja iz rodnega New Yorka, doživi pravo invazijo grozljivih zgodb o skrivnostnih mučenjih, umorih in izginotjih ljudi, zlasti tujcev. Zgodbe mu z užitkom natrosijo gostje lokala Old Bucket, ko še ni niti utegnil dobro odložiti kovčka.

Nekateri, čeprav redki slikoviti in živahni prizori kaj hitro obledijo, posivijo in se spremenijo v permanentno depresijo. Kot na primer v Kalejdoskopu, v katerem kot sramežljiv optimističen obet na koncu zgodbe poblisnejo le pisana stekelca te naprave.

Posebna zanimivost knjige Matica Slapšaka Mračni labirinti so ilustracije, ki odlično ponazarjajo besedila. Na njih so stopnišča, geometrijsko razsekani obrazi, sive silhuete, mehansko bitje po podobi človeka in druge stilizirane in prekrivajoče se podobe. Kot piše v pojasnilih, so nastale s pomočjo programa za likovno umetno inteligenco. Navodila v zvezi s slogom pa izhajajo iz konstruktivizma in suprematisma brez omembe imen konkretnih ustvarjalcev. Če v primeru ilustracij sprejmemo umetno inteligenco kot zanimivost, pa nam je lahko v tolažbo, da so Mračni labirinti vendarle kreacija živega avtorja in njegove domišljije, kakorkoli jih že sprejemamo.

Piše Katarina Mahnič,

bereta Igor Velše in Ana Bohte.

Adriana Kuči, novinarka in pisateljica iz Sarajeva, ki zadnja leta živi in ustvarja v Sloveniji, se v romanu Noč, ko je preplavala reko enako neizprosno, kot je v romanu Ime mi je Sarajevo opisovala vojno, loteva problematike intimnopartnerskega nasilja. Sara, priseljenka iz Bosne, in Gašper živita v slovenski provinci. Sara ni kaka mlada, neizkušena smrklja, ampak zrela, močna ženska sredi štiridesetih, s pisateljsko kariero, prijatelji in hčerko, ki je ves čas na njeni strani. Pa vendar se tudi po več letih in celo, ko spozna Alena, v katerega se zaljubi in ki ji ljubezen vrača, ne zna izvleči iz zastrupljenega odnosa. Vsakič znova je v njenih očeh ona tista, ki je kriva in bi lahko naredila drugače, ona je tista, ki bi Gašperju, se pravi nasilniku, lahko nekako pomagala, možgane ima sprane kot žrtve stockholmskega sindroma. Navezana je nanj zaradi lepe zgodovine – saj ni preprosto prekiniti stikov z nekom, s katerim si živel toliko let in ga povrhu vsega še ljubil –, pa še finančnih sredstev za osamosvojitev nima.

V začaranem krogu se vrti praktično sama, saj je navzven vse videti v najlepšem redu. Prijateljice ji z nagovarjanjem, naj preprosto odide, niso v podporo, prav tako ne zgodbe zlorabljenih žensk iz skupine, ki se ji priključi, socialne delavke pa z naučenimi frazami samo še stopnjujejo njen v usodo vdani obup. Živimo pač v sistemu, ki ne zaščiti žrtve, in tudi najbližji podležejo igri nasilneža. Čeprav Sara ve, da ne živi ves čas življenja ustrahovane ženske, ki se nikakor ne more rešiti, ve tudi, da nobeno nasilje ni in ne sme biti sprejemljivo.

“Tokrat je zadnjič,” sem mu rekla tiho, ko je nehal stresati mojo glavo in sem prišla do sape. Le zarežal se je. Tega seveda nisem rekla prvič. V zadnjih desetih letih sem bila neštetokrat v podobnem položaju. A razlika je bila, da sem tokrat verjela lastnim besedam. Prvič. “Tokrat je zadnjič. Naslednjič me boš lahko samo še ubil,” sem rekla in si obrisala njegovo slino z obraza. Smejal se je, kakopak. Arogantno. Zmagovalno. Saj je smešno, mar ne?

Na te Sarine besede naletimo precej na začetku romana Noč, ko je preplavala reko, v prvi tako imenovani Osmrtnici, datirani z marcem 2017. Kar šest let in sedem takšnih osmrtnic potrebuje Sara, da resnično obrne hrbet intimnopartnerskemu nasilju, da se zares odtrga od uničujočega Gašperja. Vsaka vrnitev je neke vrste osmrtnica, ker je "vsakič umrla, samo da navzven ni bilo ničesar videti," sedem pa jih je zato, ker naj bi se žrtev povprečno sedemkrat vrnila k nasilnežu, preden dokončno odide. Knjiga ima zanimivo strukturo, je nekakšna krpanka različnih ženskih zgodb, prijateljskih pogovorov, pisem, spraševanj o narodnostni in družinski pripadnosti … skoznje pa se kot rdeča nit nizajo opisi psihičnega in fizičnega mučenja, ki mu je bila Sara toliko časa izpostavljena. Osmrtnice nimajo časovnega sosledja, med sabo so pomešane, kot tudi drugi dogodki v romanu, kar je najprej moteče, a ob drugem branju zasije kot izvirna in inteligentna rešitev za krvavo resno tematiko. Čisto vseeno je, katero leto je, saj se glavna protagonistka kot začarana vedno znova, naprej in nazaj, vrača v past, ki je je vajena in je, kakor se grozno sliši, njen edini varni pristan. Celo ko se hoče moški, ki ga končno ljubi, pogovoriti z njo, molči. “Če se ne kaj spoznam, so to prepiri. To ni prepir. Zato ne vem, kaj naj.” Posrečeno umeščen je tudi lik umrle matere, ki se v ključnih trenutkih znajde ob Sari in jo spodbuja, naj že enkrat preplava to reko; njun dialog je pravzaprav Sarin monolog s sabo, s svojo podzavestjo.

S kratkimi, jasnimi, udarnimi stavki Noč, ko je preplavala reko ni le dobro napisan roman, ampak gre bralec v njem skozi nekakšen ognjeni krst vsaj približnega razumevanja intimnopartnerskega nasilja. Podkrepljen z odlično spremno besedo doc. dr. Jasne Podreka, zakaj je tako težko preplavati to reko, odpre oči tudi tistim, ki ne segajo po priročnikih in strokovni literaturi in do zdaj o teh stvareh niso vedeli in prebrali kaj več, kot da “vsaka peta ženska pade po stopnicah”. Tudi to družbeno ozaveščanje je ena izmed odlik te knjige, saj smo mogoče tudi mi pozabili (ali pa se o tem nikoli nismo spraševali), kar je pozabila Sara. In bomo morda kaj naredili v to smer, zdaj, ko smo bili opomnjeni.

Pozabila sem, ne vem, kako je to mogoče, morda je ena od mojih vrlin, da se spomnim popolnoma nepomembnih zadev, pozabila sem, kako streha, pod katero te je strah, ni streha. Streha, pod katero te je strah, ni streha. Pozabila sem, ne vem, kako se je to zgodilo, da, če imaš streho, pod katero se bojiš živeti, je bolje, da ti je nebo streha.

Ishana Night Shyamalan se je s svojim režijskim prvencem Opazovalci podala na področje svojega slovitega očeta M. Night Shyamalana. Igor Harb v svojem besedilu razmišlja o tem, ali ji je s filmom uspel presežek na zemljevidu grozljivk. Bere Lucija Grm.

20000 vrst čebel, prvenec baskovske režiserke Estibaliz Urresola Solaguren, je bil letos eden od petih kandidatov za nagrado LUX, ki jo podeljuje Evropski parlament, mlada igralka Sofia Otero pa je za svojo pretanjeno igro v filmu prejela srebrnega medveda za glavno vlogo na lanskem Berlinalu. Gre za subtilen film o odraščanju in iskanju lastne identitete, Gorazd Trušnovec pa v svojem besedilu vendarle opozarja na vzporejanje čebelje in človeške družbe. Bere Igor Velše.

Po motivih Othella Williama Shakespeara

Skini mi se s kursa

premiera: 8.maj 2024

Radio Slovenija, informativne oddaje: 9. maj 2024

Skini mi se s kursa je naslov predstave, ki je v Mini teatru nastala po motivih Othella Williama Shakespeara, vendar gre za samosvojo, aktualizirano interptretacijo znane tragedije, drugi del zamišljene trilogije dramaturga in režiserja Matjaža Pograjca. Ogledala si jo je Magda Tušar.

Slovenski prevod:

Milan Jesih

Srbski prevod:

Rada Kovačević

Hrvaški prevod:

Jurica Marčec

Režija, koncept in dramaturgija:

Matjaž Pograjc

Igrajo:

Klara Kastelec

Rada Kovačević

Jurica Marčec

Kristina Tini Rozman

Izbor glasbe:

Matjaž Pograjc

Koreograf:

Branko Potočan

Scenograf:

Sandi Mikluž

Kostumografinja:

Nataša Recer

Lutkovna delavnica in animacija:

Sulc

Likovna podoba:

Polona Pačnik

Oblikovanje svetlobe:

Matjaž Pograjc

Izvršni producent:

Branislav Cerović

Piše Miša Gams,

bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.

Pograjčeva druga zbirka Trepete se tako po simbolni kot po stilistični plati navezuje na njegovo prvo zbirko Trgetanje. Prvenec je bil odet v črnino, druga zbirka pa je bela knjižica, ki po videzu precej spominja na White album skupine The Beatles. In res lahko na koncu zbirke kot zanimivost zasledimo seznam instrumentalne spremljave k posameznim sklopom pesmi, ki z naborom raznolikih glasbenikov prispeva k ustvarjanju ozračja med branjem in poezijo še dodatno nadgrajuje z zvočno komponento.

Naslov zbirke po eni strani sugerira na repeticijo oz. ponovitev pesniških izbruhkov, kot avtor rad imenuje svoje impulzivne in hkrati premišljene stvaritve, po drugi strani pa nakazuje trepetanje, drhtenje, trzanje in drgetanje, ki izvirajo iz zavedanja lastne minljivosti in strahu pred bivanjem kot tudi iz reflektiranja sebe kot erotičnega bitja. Če se v prvem sklopu zbirke, ki ima naslov Živeli, posveča razmišljanju o svojih prednikih in družini, ki je vpeta v tradicionalne obrede in ki pesniku pomeni nekakšno zavetje pred poblaznelo družbo, se v drugem sklopu z naslovom Kurbulenca odpravi na svojevrstno odisejado po svetu in beleži vtise srečanj z znanci, neznanci in ljubimci, s katerimi odkriva svetle in temne plati erosa. Najsi gre za nežno tresenje avtobusa in šoferjeve roke, ki ga v soboto zjutraj poskuša spraviti domov, ali za trepetanje pred učiteljico geografije, ki mu z omembo očeta vzbuja slabo vest, ali pa zgolj za trzanje ljubimca v spanju, se pesnik globoko v sebi zaveda, da sta strah in hrepenenje le dve plati enega in istega kovanca.

Prav iskrenost do samega sebe in do bralca se nas dotakne že po nekaj prebranih straneh, saj smo brez moraliziranja vrženi v zgodbe, v katerih se liričnost kaže skozi izjemno kratke, a čustvene dialoge in večplastne refleksije, ki se porajajo tako na zavestni kot na nezavedni ravni. Potopisni utrinki razkrivajo ameriške študentske zabave, na katerih se debatira o vojaški industriji in migrantih, in pohajkovanja po berlinskih simpozijih, grških barih, hrvaških urah pilatesa, srbskih literarnih delavnicah in po slovenskih klubih, o katerih na nekem mestu zapiše: “ … nobenega dotika ne čutim več, / naj se nohti še tako zarinejo / v mojo kožo // gnijem od sterilnosti stikov, / od potlačenih obrazov, / zato vedno znova / poskušam zadnjič / seči do, / čez / zraven enosmernega ogledala / strmim vanj / v upanju, da je nalezljiv ...”.

V pesmi z naslovom palestina, napisani 25. junija 2022, opisuje življenje znanca v Palestini, ki se nenehno sooča z izgubo: “ ob posnetkih dekleta v solzah / pred razstreljenim domom / mi pove, / da nikoli ne bomo / ne jaz / ne moji sosedje / čutili ognja, / tako kot ga on ... // ko se vrne domov, / ga zopet sprejmejo / zvoki eksplozij / preglasijo spore // zvoki strelov / opomnijo na trganje / krvi od telesa”. Izpoved palestinskega dopisnika pomenljivo zaključi s preprostimi verzi: “… v moji vasi / nekaj let nazaj / še vedeli niso, / kaj je to gej // že od nekdaj pa vedo, / kaj je to izguba.”

Tudi v pesmi pančevo, srbija vzame pod drobnogled družinsko in politično situacijo v Srbiji, ko ob umoru gejevskega aktivista Dejana Nebrigića razčlenjuje motive, ki so pripeljali do tega dogodka, ter se spopada z nemočjo in jezo, ko srbska organizatorka literarnega dogodka naroči slovenski urednici, naj pesnika posvari, da naj na literarnem večeru pred občinstvom “raje ne govori o teh vsebinah”.

Tretji, zadnji sklop z naslovom Bljubezen vsebuje vrsto izbruhkov, ki se nadaljujejo iz prve knjige in ki vključujejo kolaž odlomkov iz del slovenskih in tujih literatov, pa tudi citatov bolj ali manj znanih osebnosti, izluščenih iz najrazličnejših družbenih omrežij, člankov in javnih nastopov. Najpogostejša motiva pesmi na koncu zbirke sta obisk pri psihiatrinji in obujanje otroških spominov, med katerimi se poleg šolskih travm pogosto znajde tudi spomin na materino bolezen in soočanje z lastno smrtjo: “… v neki svoji temi / nisem razumel, / zakaj tudi drugi / ne želijo umreti // zakaj mi niso pustili umreti // mama je z očetom kot v transu / klicala psihiatre, terapevtke, / šamane, zdravilke, / kuhala kamilice, / pripravljala oblačila, / razvozlavala vozel, / me pokrivala z odejo, / vozila na morje, / vozila v hribe, / vozila, cel dan vozila, / da bi me naučila // … kako se pogoltne smrt.”

Pesniška zbirka Trepete zdaj že podiplomskega študenta primerjalne književnosti Pina Pograjca, pa tudi priložnostnega literarnega kritika, selektorja Festivala LGBT filma in “slam” poeta, kliče na plan grobo potlačene plasti kolektivnega nezavednega ter jih v neolepšani različici daje na vpogled javnosti. Tako kot se zdi, da brez dlake na jeziku piše o svoji spolni usmerjenosti, materinem umiranju, poskusu samomora in psihiatričnih diagnozah, se z enako lahkotnostjo in navidezno neobremenjenostjo posveča žgočim družbenim temam. Odlika njegovega pesniškega izraza se ne skriva v metaforiki, zvočnosti ali v pretanjenem občutku za dramaturgijo oz. arhitekturo pesmi. Ne, “udarnost” njegove poezije se skriva v tem, da z iskrenim in minimalističnim pesniškim izrazom vzbuja v bralcu trepetanje in nelagodje na mestih, ko to najmanj pričakuje.

Piše Bojan Sedmak,

bere Igor Velše.

Po knjigah kratke proze Bojne barve in Težkomentalci, izšlih leta 2016, se pisateljica in prevajalka Jedrt Maležič z dvema ducatoma zgodb v knjigi Dvoliki približuje lastnemu Dekameronu, v prihodnosti najbrž dopolnjenemu še z novo zbirko novelet. In če se Težkomentalci motivno ukvarjajo s pripovedovalko v miljeju psihiatrije ter so Bojne barve vpeljane v tematiko že s prvim stavkom »Nisem del njihove scene in nikoli ne bi hotela postati lezba …«, dogajanje v zadnji pisateljičini knjigi širi polje boja z novimi idejami.

V službi promocij se celovite stvaritve po navadi povzemajo okrnjeno in pred tem niso varni niti veliki teksti, ko se jih obnavlja z nekaj stavki. Potemtakem naj bi bilo o njih dovolj vedeti, na primer, da junak pluje iz vojne domov in se na otokih srečuje s pravljičnimi izzivi. Ali da se z umrlim prijateljem sprehaja po peklu, kjer se v devetih krogih seznanja z usodami grešnikov. Pa da se romantično potepa po celini in svoje početje imenuje romanje. In da v parodiji starega epa v enem dnevu prehodi rodno mesto, pri čemer se v modernističnem stilu sooča z lastno izgubljenostjo … Podobno bi bilo mogoče na ogled postaviti tudi podobe iz novitete Jedrt Maležič, se s tem prikrajšati za njeno jezikovno bogastvo, a dobiti pregled nad dogajanjem v njenih štiriindvajsetih enotah. Te zgodbe vsebujejo življenjske situacije, ki so lahko predstavljene z nominalnimi zapisi kot nekakšnimi provizoričnimi podnaslovi.

Torej: Klepet vnukinje in babice o moških v njunih življenjih s poudarkom na domišljavem patriarhalnem gospodovanju in s tem povezanim klavrnim seksom. Pomilovalna sentimentalnost sveže ločenega razvpitega policaja na sošolski obletnici. Manipulacija z menstrualnim madežem na krilu v poskusni kabini modne trgovine. Napeto čustveno razmerje med sestrama v jezerskem blatu. Spoznanje ženske o predvideni usodi na prvem srečanju z otrokom novega partnerja. Prizadetost moškega ob predstavitvi svojega dekleta družbi na sedmini. Počitniški pripetljaj mornarjeve žene za mizo s pijanim neznancem. Prekinitev verbalnega nasilja preciozne malomeščanke z odločno gesto socialne delavke. Darilo revne protagonistke sinu, priskrbljeno s krajo starejše gospe. Terapevtkina novica uporabnici storitve o svoji nosečnosti in njen vpliv na pacientkino depresijo. Nerodno uničenje varnostnikovega mobitela na nočnem pregonu grafitarjev. Delitev dela mladega para med uličnimi protesti in pričakovanjem otroka. Podkupovanje zdravnika za potrdilo o sposobnosti za vožnjo. Človekoljubno povabljena begunka v stanovanje para na kavo in vonj njenih nog v copatih. Tečno pokroviteljstvo voznika prevoza nad svobodno umetnico. Obsedenost z novim avtomobilom, opraskanim s takojšnjo nezgodo v garaži. Običajni delovni primer nasilnega izterjevalca dolgov. Dogovarjanje med pesnico in urednico o izdaji knjige. Neprijeten osji pik na morski obali med pogovorom ljubimcev o njunih bivših. Razkritje žene, poročene le na papirju, gejevskemu partnerju svojega moža. Osamljenkino psihotično predimenzioniranje predmetov v hotelski sobi, nemih prič minulega ljubezenskega razmerja. Maserjev problem s koncentracijo pri delu v salonu z oboževano žensko. Monolog razburjene kupovalke o poskusu ropa prodajalne, nerodnem izpadu nebogljenega duševnega bolnika. Uslužbenčevo servilno prenašanje napornega direktorja zaradi obetanega napredovanja.

Kaj je v tem pestrem naboru pripetljajev njihova narativna dominanta? Jo označuje naslov knjige; jo usmerjajo pripovedovalci; sta to prostor in čas; je to vrsta perspektive ali morda t. i. ključno prepoznanje, pogosto v poantah kratkih zgodb? Čeprav se pojem dvoliki asociativno navezuje na dvojno moralo in hinavščino, je tovrstnih razlik med videzi in resnicami, običajno povezanih s spolnim pretvarjanjem, v pripovedih pravzaprav malo. Dvoličnost se v besedilih pojavlja v bolj pretanjenih klišejih; je model, v katerega se hkrati stekata nuja kulturne tolerance in egoističnega preživetja ob banalnih dogodkih. Ti so sredi sodobnega urbanega prostora in časa v polovici pripovedi podani z glagolskimi sedanjiki. Tudi približno polovica pripovedovalk je prvoosebnih žensk, v preostalih delih pa se pojavljajo personalni moški in tretjeosebni vsevedni pripovedovalci. Presunljivih iztekov dogajanja ni dosti in tudi ne epifanij, prebliskov jasnih prepoznanj, ki običajno prešinjajo knjižne like za nazaj (kakršno je na primer spoznanje tragičnega junaka, da je ves čas delal otroke lastni materi. Ali nenadno ovedenje bralca, da ne bere svoji ljubljeni, ker bi ji bil všeč njegov glas, ampak zato ker ona ne zna brati). Delno se tovrstna poanta pojavi le v zadnji zgodbi, pa še tam ni povsem gotovo, ali gre za premišljeno računico ali le za posrečeno naključje. Večina zgodb je razvezana v nedramatično vsakdanjost, odprta v naslednjo slogovno raznoliko obdelano peripetijo.

Od literarnovednih pripomočkov za analizo teksta se posebnosti pisave Jedrt Maležič morda še najbolj približa pripovedna perspektiva. Pisateljičino vrednotenje dogajanja je pogosto podano iz gledišča knjižnih oseb z notranjimi monologi, razvidnimi iz poševnega tiska. In v teh odsekih je večkrat prisoten neprizanesljiv zapik v predsodke, s katerimi se obdaja šentflorjanstvo za svojimi fasadami. Tam pred prefinjenim sarkazmom ni varno nobeno prenarejanje, še posebej moško v spregi z vseprisotno oholo voljo do moči. Za nameček pa jezikovna suverenost, pridobljena tudi s teorijo in prakso avtoričinega prevajalstva, obsega številne registre slovenščine in ponuja na pladnju izborno bralno ugodje.

Med diskurzi, ki si prizadevajo zakoličiti neugnanost literature, je zanimiva simpatična feministična teorija, ki primerja značilnosti ženske naracije z ženskimi orgazmičnimi sposobnostmi. Obe naj bi se po počasnem zagrevanju in vzponu na multiple vrhove tam zadrževali mnogo dlje in s tem omogočali poglede v globlja antropološka bistva, kot to zmore naglo impulzivno moško izlivanje od radosti. Zaradi tega naj bi bila položna ženska pisava moškim mestoma dolgočasna, ženskam pa strma moška prekratke sape.

Kratke zgodbe Jedrt Maležič v zbirki Dvoliki na takšne zabavne poenostavitve nanašajo močan kontrastni pečat, ker hitro vzpostavijo vzdušje, se usmerijo k realnemu v realnosti ter zaokrožijo svoje sporočilo v unikate – v umetničinem delu že po naslovu pričujoče zbirke v nobenem primeru ne enolike, v slovarskem pomenu pa vsekakor enojnike. In z njimi dodajajo mavrici čez vrhove dobre literature lep odtenek užitka v branju in pisanju.

Piše Iztok Ilich,

bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.

Nabor ključnih besed ob predstavitvi zbirke esejev Andreja Blatnika Knjige na poti in drugi eseji bi med drugim navrgel pojme: knjiga, založba, avtor, urednik, branje, prevajanje, honorar, recenzija, knjigarna, nagrada itn. Torej predmete, dejavnosti in premišljevanja, s katerimi ima avtor že 40 let opraviti tako rekoč iz dneva v dan. So najpomembnejši gradniki njegovega življenja in delovanja ter del intelektualnega prostora in produkcije posebnega kulturnega pomena, ki ju vztrajno soustvarja kot književnik in bralec, ustvarjalec in usmerjevalec, spodbujevalec in organizator. V zbirki Knjige na poti, kot pravi v Prvih besedah, povezuje »svoje strokovno znanje z osebnimi izkušnjami štiridesetih let dejavnosti na slovenskem in mednarodnem prizorišču, od česar se zdaj, hočeš nočeš, najbrž poslavlja«. Tudi z mislijo, da se začetna zaskrbljenost nad katastrofičnim izginevanjem vsega zapisanega po vnovičnem razmisleku na srečo ni iztekla v kapitulantski fatalizem. Tukaj zbrani eseji namreč portretirajo tudi obstoječe ali na novo nastajajoče oaze literarnega življenja (od subkulture književnih festivalov in strastnih izmenjevalcev knjig do ponovnega vznika zanimanja za knjižno kulturo v času koronskih zaprtij) »in nenehno premišljajo možnosti za obstoj avtonomnega bralskega doživetja, s tem pa tudi avtonomnega duha in misli.«

V prvem med 21 besedili se Andrej Blatnik dotakne v zadnjem času pogosto izpostavljenega stanja v založništvu in tudi na drugih področjih ustvarjanja, ki ga definira kot pretvarjanje vsebin v denar, , da avtor – ob vzponu novega proizvajalca vsebin Chat GTP – kot se zdi postaja odvečen, celo moteč element kulturne industrije. Na moralno paniko, ki jo povzroča ta pojav, odgovarja: »Avtorski individualni glas je lahko glas proti vnaprej postavljeni strukturi. Morda je prav to težava. A glas proti je prvi korak k iskanju rešitve. Avtorski glas je prvi glas, ki se mu lahko pridružijo odmevi.«

Esej Drobiž v klobuku opozarja, da plačevanje velike večine ljudi, ki pri nas pišejo ali se drugače ukvarjajo s knjigami, ni le vprašanje preživetja, ampak tudi spoštovanja, ne samo pisateljskega obstanka v večnosti, ampak obstanka na tem svetu! V spisu Kvantiteta to potrjuje ugotovitev, da bi moral avtor v svoji delovni dobi objaviti kakšnih osemdeset javno podprtih romanov, da bi dobil minimalno plačo. Nič novega, a vedno znova srhljivo.

V Elegiji za tiskovko Blatnik iz vidika urednika pa tudi pisatelja, predvsem mojstra kratke zgodbe z več objavami na tujem kot doma, žaluje za predstavitvami knjižnih novitet, za mnoge edine poti do javnosti, včasih tudi način praznovanja, vsaj s kavo, če ne s kozarcem penine. Avtor se v nadaljevanju še večkrat ozre na zelo različne prakse založnikov doma in na tujem in na usode posameznih knjig – spregledanih in uspešnic. Ter z njimi – ne vedno – povezanimi nagradami.

Potem ko ovrže pomisleke, da literarne nagrade, pri katerih je bil udeležen kot član komisij za podeljevanje ali tudi sam nominiranec za priznanja, niso tema, o kateri bi se spodobilo molčati, se Blatnik najprej ustavi ob mnenjskem stampedu po Prešernovi nagradi Marku Rupniku in Svetlani Makarovič, o kateri se je leta 2023 spet veliko govorilo. Strinja se s tistimi, ki menijo, da o nagradah ne moremo odločati za nazaj in jih jemati nekdanjim dobitnikom. »Prvo tako dejanje bi sprožilo plaz in vsako novo oblast bi mikalo prečistiti seznam preteklih nagrajencev po svoji volji in nazoru.« Sodeloval je pri predlogih nekaterih sprememb Zakona o Prešernovi nagradi, ki so bile jeseni 2017 sicer sprejete, vendar so bile, kot opozarja, »dodane tudi druge spremembe, ki jih naš odbor ni predlagal in s katerimi se ni strinjal. Za končno besedilo sta bili odločilni politična želja in volja.«

Posledice te odločitve so pozneje znova dvigale prah, nemalo dilem pa spremlja tudi nagrado kresnik, vilenico in druga nagrajevanja, zaradi katerih, meni Blatnik, ostajajo v ozadju tako besedila kot sestava žirije in kriterij izbora. Opozarja tudi na nedorečenost odgovorov na pogosto ponavljajoča se vprašanja, kaj v resnici obsega slovenski literarni prostor in kdo je lahko slovenski pisatelj, pri čemer jezik ni neoporečno ločevalno merilo. Sploh ne v razmerah, ko se slovenščina v znanosti umika angleščini, vedno bolj malomarna in pomanjkljiva pa je tudi uporaba uradnega jezika v medijih, javnih nastopih, poslovnem svetu, oglaševanju itn. Pri tem Blatnik spodkopavanje osrednjega nacionalnega medija, osrednje skupne hiše, ki jo Slovenija še ima, primerja s požigom narodnega doma.

V esejih Skupni krožnik, Knjige na poti in Stranska ulica stopijo v ospredje Blatnikove izkušnje s potovanj križem po svetu. Od službenih, leto za letom na frankfurtski knjižni sejem, tudi v vlogi gostujočega pisatelja, do povsem zasebnih, največ v Indijo. Srečuje se z zanimivimi sogovorniki in zna skoraj povsod poleg kulturnih znamenitosti najti tudi središča za izmenjavo knjig, ki ga, kot priznava, usodno privlačijo. Ta in ona, delo dotlej neznanega avtorja, je čez nekaj let izšla v slovenščini! Bolj osebna je pisateljeva odločitev, da s pomočjo Facebooka najde nove bralce za več sto knjig, ob katerih je spoznal, da je življenje prekratko, da bi jih vse prebral vsaj še enkrat, kakor je nameraval, ko jih je leta in desetletja zlagal na police …

Približno tako, kot znani slovenski kantavtor poje, da je »čist' slučajno padu not v šovbiznis«, tako je Gary Johnson, protagonist nove ameriške akcijske komedije Naključni morilec, »čist slučajno padu not«, ampak ne v zabavljaštvo, temveč v policijsko terensko delo. Ampak ne kakršno koli delo! V rutino ujeti univerzitetni predavatelj filozofije, ki se v neformalnem tekmovanju za najbolj privlačnega filmskega profesorja zlahka postavi ob bok legendarnemu Indiani Jonesu, si je za popoldansko obrt izbral nič manj kot lažno vlogo plačanega morilca. Postopek gre približno takole: naveličani mož/poslovni partner, naveličana žena se odloči za zmeraj odstraniti svojo ženo, svojega moža/partnerja, zato se sestane s plačanim morilcem, Gary, seveda pod drugim imenom in opremljen z policijskimi prisluškovalnimi napravami, se odzove ter naročnika pripravi do tega, da se nespametno izda. Sledi aretacija, Gary pa čaka na naslednji klic. A njegova največja posebnost je, da za vsako stranko natančno prilagodi svojo osebnost ter ponudi točno takega plačanega morilca, kot naročniku najbolj ustreza …

Zasnova najnovejše uspešnice režiserja in soscenarista Richarda Linklaterja, verjetno najbolj poznanega po trilogiji Pred … , zveni tako zelo za lase privlečena, da enostavno ne more biti drugače, kot da je resnična. Ali pa vsaj skorajda resnična. Za lepši dramaturški lok in boljši komični učinek je zgodba vendarle nekoliko predelana in z rahlim retro-pridihom umeščena v sedanjost, a osnova ni izmišljena: v osemdesetih letih je bil resnični Gary Johnson skorajda naključno rekrutiran kot lažni plačani morilec in je v svoji karieri preprečil več kot šestdeset morebitnih umorov. Njegova življenjska zgodba obsega vse od trilerja, psihološke drame pa do komedije, ustvarjalci filma pa so za povrh dodali še dobršno mero romance in nastal je izredno posrečen žanrski konglomerat, ki ga kot rdeča nit povezuje raziskovanje nespremenljivosti posameznikove identitete.

V glavni vlogi ali bolje rečeno vlogah blesti Glen Powell, ki s kameleonsko spretnostjo prehaja med svojo zadržano, resnobno, neizrazito 'osnovno' osebnostjo ter ognjevito, spretno, strastno in pretkano identiteto plačanega morilca. Fantazija, ki so jo po Powellovih besedah poskusili prenesti na filmsko platno, se najbolj izrazi prav skozi navidezno lahkotnost njegovega preigravanja.

Naključni morilec ni film, ki bi iskal kakšen globlji pomen, ampak eden tistih, ki je že tako neverjetno resnično zgodbo na duhovit, živahen in vznemirljiv način nadgradil v še bolj neverjetno filmsko zgodbo, mimogrede pa gledalca še opomnil, da se nikakor ne gre jemati prav preveč resno.