Ocene

Piše: Iztok Ilich,

bereta: Maja Moll in Ivan Lotrič.

Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo se je tako za Slovence v osamosvojeni državi kot za rojake, pripadnike manjšin v stikih z večinskimi narodi v sosednjih državah, marsikaj spremenilo. Odpirati so se začele možnosti za samozavestnejše nastopanje in enakopravnejše sodelovanje, za vzajemno približevanje, upoštevanje in preseganje stoletnih stereotipov in predsodkov. Bolj na ravni kulture kot politike, ki ne more čez noč zapustiti okopov delitev, od katerih živi. Prepih je najmočneje zavel na robu večinsko slovenskega in večinsko italijanskega sveta. Meja med državama je bila formalno odpravljena, ne pa tudi izbrisana z zemljevidov. In še manj iz glav ljudi, ki so jih na vsaki strani učili drugače gledati na tudi skupno preteklost.

Jernej Šček, mladi tržaški Slovenec, učitelj filozofije, publicist in prevajalec, je v zbirki pogovorov z italijanskimi književniki, filozofi, zgodovinarji, psihologi in drugimi razumniki Kavarna Italija naravnost zapisal: »Ni več izgovorov, da se ne bi poskušali izkopati iz nikogaršnje zemlje, ki zija med slovenskim in italijanskim svetom, zakrpati vrzel, ki jo je v zahodno mejo vsekalo 20. stoletje, nadoknaditi zamujeno«. Sam je sklenil to vrzel krpati z dialogom. Dialogom kot obliko komuniciranja in dialogom kot metodo iskanja skupnih izhodišč in sodb s sobesedniki in sobesednicami. Od poletja 2020 do lanske pomladi se je v Sobotni prilogi Delo zvrstilo kar 26 pogovorov z njimi. Za objavo v knjigi so bila besedila strokovno in slogovno dopolnjena, tako da so prerasla, kot pravi avtor, »v široko razvejane in globoko dihajoče pogovore z imenitnimi predstavniki italijanske kulture, ki ne odstirajo le jedrnih živcev posameznih del in življenj, temveč nas spremljajo skozi ključne prehode in prelome novejše italijanske idejne in duhovne, družbene in politične kulture«. Ker smo si, čeprav sosedje, v kulturnem smislu tujci, še dodaja Šček, je Kavarna Italija celo pomembnejša za nas kot zanje. Piko na i ji je s spremno besedo dodal Miran Košuta. Po avtorjevih besedah več kot učitelj in prijatelj, s katerim se je mogoče pogovarjati kot s komaj kom v Trstu. Ni nepomembno, da je Ščekov prvenec izšel pri eni tamkajšnjih kljub majhnosti prodornih slovenskih založb. Z namenom, da nastavlja dvojno zrcalo »na relaciji slovenski in italijanski narod, Slovenci na tej in oni (bivši) strani meje, mi in oni, naši in vaši, preteklost in prihodnost«. In z željo, da bi spajal nasprotja: podrobno in splošno, narodno in svetovno, meje in središča, mesto in deželo, družbeno in duhovno, stvarno in abstraktno.

Jernej Šček, ki v zvestobi slovenstvu vidi srčno vprašanje, je suveren sogovornik izbranim osebnostim današnjega italijanskega kulturnega, znanstvenega in javnega življenja. Od furlanskega književnika, kiparja in alpinista Maura Corone ter novinarja in pisatelja Paola Rumiza prek radikalne političarke, senatorke Emme Bonino, do pisatelja Maria Covacicha, ki se zaveda slovanskih korenin, medtem ko se je njegov polstric sam italijaniziral v Fabretta. In nato zgodovinarja filozofije Micheleja Ciliberta, poznavalca Machiavellija, Bruna in Croceja, pa psihoanalitika Massima Recalcatija in po priporočilu senatorke Tatjane Rojc umetnostnega kritika Vittoria Sgarbija, 'kosmatega sogovornika in dvoživko na kubik', kot pravi.

Sledijo še pisateljica, omikana revolucionarka Dacia Maraini, v prevodih znana tudi slovenskim bralcem, Tatiana Bucci iz družine istrskega rodu, ki je s sestro preživela tovarno smrti Auschwitz Birkenau, in mlajši književni in filmski ustvarjalec Paolo Cognetti s kar štirimi slovenskimi prevodi, tremi s podpisom Jerneja Ščeka! Zgodovinar velike vojne Roberto Todero še ni preveden, a bi njegovi pogledi pomembno dopolnili znane analize dogajanja med Sočo in Piavo, saj tisočero zgodb, ki jih pripoveduje kot vodnik po bojiščih velike vojne, daleč presega »vojaško zgodovino, ki zna reči le ta enota sem, druga tja«.

Osrednja osebnost zadnje četrtine zbornika je Susanna Tamaro, s katero se je Šček sestal v zgodovinski tržaški kavarni San Marco. V njej vidi čistokrvno pisateljico, a tudi priučeno kmetico s čebelarsko šolo in poznavalko slovenskega sveta. Ko si je zaželela brati Kosovela v izvirniku, ji je bilo v pomoč tesno prijateljevanje z Markom Sosičem.

Jernej Šček se je na vsa srečanja temeljito pripravil z branjem knjig in spremljanjem nastopov izbranih sogovornikov in sogovornic. Stike, zastavljene med koronsko pandemijo, je prisilna izolacija večidel preselila na splet. Nevralgična tema italijansko-slovenskih odnosov – fojbe in istrsko-dalmatinski eksodus – je počakala skoraj do konca, do pogovora s člani umetniškega kolektiva Wu Ming. Med drugim o pogostih odkritjih »letečih fojb«, za katere preverjanje pokaže, da sploh ne obstajajo. Še vedno pa obstajajo primeri fašističnih veljakov, ki jim država kot domnevnim žrtvam slavokomunistov po smrti podeljuje visoka odlikovanja.

Še globlje v preplet teh občutljivih vprašanj zareže pogovor z zgodovinarjem Raoulom Pupom; Šček, tudi sam prepričan, da ob politizaciji zgodovine nihče nima čistih rok, dobi potrditev, češ: »Obe narodni skupnosti se vidita v vlogi žrtve, kar za sabo neizogibno potegne valjenje krivde, obtoževanje, celo demonizacijo drugega«. Dnevi spomina in tematski filmi, kot je Srce v breznu, dodaja sogovornik, le …»podžigajo čustva, namesto da bi pojasnjevali razloge, če že, pa to počnejo porazno«.

Zadnji Ščekov sogovornik, tržaški psihiater in psihoanalitik Pavel Paolo Fonda, živi razpet med družinsko slovensko in kulturno italijansko identiteto. Sodeloval je pri zapiranju umobolnice pri Sv. Ivanu in vključevanju duševnih bolnikov v odprto življenje, predvsem pa si prizadeva za odpravljanje travm, ki jih prinaša zaslepljeno sovraštvo. Obmetavanje s krivdo in očitki nikamor ne vodi. »Koristi le tistim, ki sprave nočejo, ki se istovetijo z nerealnimi ideali lastne nedolžnosti in skozi takšno čustveno manipuliranje ohranjajo vpliv na somišljenike.« Gradimo mostove, ne zidov! v štirih besedah povzema Fonda.

Piše: Bojan Sedmak,

bere: Ivan Lotrič.

Agregat Norme Bale nataka bralstvu osveženo stalnico nacionalne literature – politiko, tematiko, ki se je slovenska književnost loteva že stoletje in pol. V tovrstnih besedilih so akterji narodovih blagrov praviloma pokvarjeni v razponu od moralnih spačkov do odkritih zločincev, zavetje tega arhetipa pa bralstvu omogoča vznemirljive soočanje z vsakršnimi mahinacijami druge najstarejše obrti. Novost, ki jo roman Agregat domiselno prinaša v politične spektakle, je vloga tehnologije v tem očitno nujnem početju.

Glede na naslov in tehnologijo bi bilo mogoče utemeljevati trditev, da sta v Agregatu pravzaprav dva romana v enem zajetnem, razdeljenem na dva dela, dobro zgrajenem s poglavji, v katerih se prvoosebni pripovedovalec izmenjuje z vsevedno pripovedovalko v kurzivi. Slednja dodatno poganja zgodbo s predstavitvami stranskih likov, ki obkrožajo junaka, godnega za levitev iz učitelja v poslanca, a osrednja pripovedna linija je prvenstveno speljana skozi iskanje identitete nekoga, ki se sooča s spoznanji, kako so vsakršni družbeni položaji podrejeni služenju. V prvem delu tako prevladujejo prizadevanja likov okoli volitev, v drugem delu pa se rezultati iztekajo v zmedeno očaranje osrednje osebe z manipulativno avtomatizacijo realnosti. Prav zaradi vse večje izpopolnjenosti robotov je finalna znanstvenofantastična razsežnost romana skorajda realistična, vsekakor pa žanrsko izstopa od številne avtobiografske, zgodovinske, kriminalne, mladinske, samopomočniške in podobne proze na današnjih knjižnih policah.

Agregat namreč v besedilu ni nekaj, kar naj bi delovalo, ko zmanjka električnega toka, temveč vsakršno vezje, v avtoričinem zastavku predvsem združba, ki prakticira mreženje kot nujo za uspešno doseganje ciljev. In tematika podmazanega stroja v romanu ni le spretnost, kako se vodi volilna kampanja, ampak poučen način, kako delujejo trendi umetne inteligence. Seveda v danih mednarodnih, državnih in deželnih okoliščinah, v katerih se običajno uresničuje pregovorni homo homini lupus, v njem pa posamezniki težko kaj opravijo brez krdela, v katerem pa so razmerja izrazito hierarhična. V globinskem uvidu Norme Bale so tako razpostavljeni prevladujoči moški od centralnih vladnih do lokalnih krajevnih ravni. Pisateljica z bogatimi izkušnjami iz lastnega dela v javnem in realnem družbenem sektorju jim kaže kritično zrcalo, v njem pa so tipi groteskni, na videz nevredni pomilovanja, a v bistvu družbeno škodljivi.

Usodo glavnega junaka Gumpeka je seveda treba prepustiti bralnemu suspenzu, prav tako posledice njegovega soočenja z zapeljivo virtualnostjo. Ga bo izkušnja vklenila, zmlela in uničila ali se ji bo prilagodil? Norma Bale ve, da se dandanes živi v vseobsegajoči navideznosti, kjer se moški radi predajajo nadomestkom polnokrvnih žensk; tako je pač vsaj že od znamenite uspešnice Philipa K. Dicka Ali androidi sanjajo električne ovce, kot je pozneje po tej predlogi Rachel omrežila Forda v Iztrebljevalcu. Predstavitve staromodnega spolnega občevanja s zato v literaturi privlačen izziv za marsikaj, vključno s psihoanalizo. No, tvorka Agregata ne potrebuje niti teoretične niti klinične podpore za prav dober prikaz tega obče potrebnega početja. Med dvema tovrstnima opraviloma v romanu – uvodno hitrim prešuštnim in celovito neposrečenim zakonskim, je tako posebej učinkovit opis slednjega, ki ga prizanesljivo podaja ženska avtorica z vložnico v prvoosebnem moškem toku zavesti.

Nekako je krivično, da se besedila, ki so najverjetneje plod večmesečnega dela, použijejo čez vikend, a za roman Agregat je to lahko le pohvalno. Bralno hlastnost spodbujajo tudi nevsiljivo poučni deli; bodisi o delovanju služb za stike z javnostmi, o pomenu mode bum bum za napade na kapitalske položaje, o rastoči proizvodnji mandljev v južni Avstraliji, o vrstah viskijev ali s podatki o tem, da je v zemlejskem ozračju dnevno okoli sto tisoč letal. Razgledana piska dodatno krepi pozornost z recepti avokadovih namazov, ostrig in eksotičnih jedi ali z razlagami umamija, japonskega izraza za peti okus, okusu zahtevnejših bralcev pa streže še s citati od Seneke, Lincolna in Tarantina do Zupana in Predina …

Na predstavitvah so pisci večkrat vprašani o morebitnih modelih za svoje književne osebe. Za tokratne vrhovne v piramidi – premierja Stelarja, strankarskega predsednika Sveteta, generala Sinka – ter njihove pribočne kadre, ravnatelja Majorja, medijca Boža, poverjenika Luka in snemalca Mufla, ni težko zbrati asociacij na stvarne domačijske politike, ne nazadnje so ti marsikaj ključnega sklepali v podeželskih gostilnah. Med ženskami je nekakšen ključ morda Zora, animatorka književnih prireditev in učiteljeva volilna konkurentka, a tako profiliranih je precej in mnoge niso najbolj zadovoljne kot odkrito častihlepne gospe ministrice ali toneče v kalupe varanih žrtev in nameščene za šanke kot tarče za strelice nasprotne usode. Ironija Norme Bale tako ne zadeva le moških, saj žensko cvrtje v patriarhalnih kotlih spada k nespremenljivosti slovenske patologije. Žal sredi te deluje tudi glavni junak kot po lastnih besedah »samo figura, nujno potrebna za vzdrževanje navidezne normalnosti«.

Kakšne normalnosti? Takšne med nacionalnimi vizijami in provizijami, s katerimi se za korupcijske procente pretvarjajo rodovitna kmetijska zemljišča v asfaltne zaplate za proizvodnjo mednarodnih korporacij. Tovrstno uslužnost satirično ponazarja izjava enega izmed domorodnih glavarjev: »… mi s pestjo udarjamo samo po domači mizi, k sosedovim pa tečemo takoj, ko nas pokličejo, in se pred tem še lepo vljudno sezujemo.« Pri tem so za poslovni naskok na rodno grudo v romanu poleg anglosaksonskih dobičkarjev pripravljeni tudi germanski partnerji, katerih mentaliteto obmejno in čezmejno mnogostransko aktivna pisateljica dovolj dobro pozna.

In na koncu koncev – le o kakšni normalnosti je mogoče govoriti v času, v katerem so tudi čustveno občutljivi haikuji rezultat umetne inteligence. //»Ta trenutek zdaj / ujet v večnosti časa / srce utripa//«, je v romanu Agregat predstavljen kot izvržek statistično napaberkovanih informacij, hladnega algoritma in ravnodušne usluge agresivnega programa, ki kot tak seveda ne vzbuja zaupanja.

Norma Bale je z drugim samostojnim romanom napisala svoje najbolj obsežno delo, ki upravičeno dráži obete, da bo spod prstov zrele ustvarjalke prišlo še več aktualnega in odličnega pisanja.

Ocena filma

Režiser: Dejan Babosek

Nastopajo: Ali R. Taha, Darja Krhin, Jan Predan Zvonar, Katja Fašink, Lea Cok, Marko Plantan

Piše: Muanis Sinanović

Bere: Ivan Lotrič

Jama, novi film Dejana Baboska, ki ga oglašujejo kot najbolj »utrgani« slovenski film leta, najbrž upraviči to oznako, vprašanje pa je, za kakšno ceno. Pove zelo preprosto zgodbo o ponesrečenem ropu, ki se spremeni v nejasno mešanico seksa, nasilja in psihedelije. V tem pogledu je zelo dosleden, saj razen v ironičnem prizoru zapeljevanja ne slišimo besed, ki bi presegale hrano, spolnost in ubijanje. Pri predstavitvi ida, po Freudu tistega dela človeške duševnosti, v katerem so ti goni, je nadvse dosleden in gre tako globoko, da predre opno, ki nas ločuje od demonskega in angelskega sveta. To imamo lahko za uspeh.

Prav tako je v drugem delu, ki se dogaja med pregonom v gozdu, zelo uspešen na vizualni in do neke mere tudi zvočni ravni; gre za prvi film na prostoru nekdanje Jugoslavije, v katerem je uporabljena tehnika dolby athmos. Uspeva mu svojevrstna erotičnost, ki zajema iz perverznega utemeljevanja na nasilju. Pri tem sicer brez pomislekov in dvomov uporablja mučeno žensko telo kot izvor privlačnosti, odkupi pa se mu klišejsko, ko tudi njemu pripiše sadizem. Pravzaprav gre za sadomazohistično dinamiko. Posrečena je tudi uporaba planov in tresoče se kamere, ki nas vrtoglavo popelje v zmes vseh teh dejavnikov, v katerih se užitek in gnus združita v slabosti.

Manj uspešen je film pri upravičenju lastne ideje. Gre za precej obrabljeno tematiko: v slovenski sodobni umetnosti se namreč pogosto pretvarjamo, da je Freud šele včeraj odkril nezavedno in da leto 1968 še ni prišlo. Predstavitev primitivnih mehanizmov se včasih opira na stereotipe, ki jih ne preseže niti s humorjem. Čeprav režiserju včasih z vizualnimi humornimi elementi uspe vnesti v dogajanje občutek nelagodja, pa mu to ne uspe na ravni besed.

In čeprav film temelji na minimalističnih potezah ‒ posamezni prizori se približajo stripovskim sličicam, pri tem pa se ogiba smiselnim vzročno-posledičnim povezavam in se naslanja na estetiko »trasha« ‒ v tem pogledu občasno zdrsne. Zdi se, da ne gre za namerno norčevanje iz pravil igre, temveč za pomoto. Tako recimo v prizoru seksa v avtu; ni nam najbolj jasno, zakaj sta potnika opravila vso pot do hiše, v kateri bi se lahko posvetila občevanju, temveč sta pred hišo parkirala, sedla na zadnje sedeže in začela seksati tam. Zdi se, da je razlog predvsem ta, da je bilo tako laže posneti prizor uboja.

Babosek tako potrjuje svoje režijske spretnosti in občutek za perverzno in nasilno, ki je v slovenskem filmu redek, vendar pa njegov izdelek nekako ostaja ujet v svoje idejne spone, ki se že desetletja ne spreminjajo in so trdno usidrane v kulturno zavest. Umetnost, posebno uprizoritvena, je razumljena kot ritualni prostor transgresije ritualov tradicionalne ideologije in se tako zavestno ali nezavedno vpisuje v politični boj med desnim in levim.

Ocena filma

Režiser: Bradley Cooper

Nastopajo: Carey Mulligan, Bradley Cooper, Matt Bomer, Vincenzo Amato, Greg Hildreth

Piše: Gaja Poeschl

Bere: Maja Moll

Že po nekaj uvodnih prizorih je jasno, da je Bradley Cooper s svojim novim celovečernim filmom Maestro meril visoko, oskarjevsko visoko. Izvrstna igralska zasedba, kot nežen spomin predstavljena resnična ljubezenska zgodba, podprta z izbrano glasbeno podlago, čudovita fotografija, izpopolnjeni maska in kostumografija … vse kar kliče po največjih filmskih nagradah in priznanjih. A kaj, ko je film tako natančno izčiščen, tako pretirano dodelan, da je – popolnoma prazen. Pa ne vsebinsko – zgodba, ki temelji na bolj ali manj resničnih dogodkih iz življenja velikega ameriškega skladatelja in dirigenta Leonarda Bernsteina, je narejena po vseh pravilih dobre filmske pripovedi. Umanjka tisti kanček presežnega, drznega, ki povprečen film dvigne v nadpovprečnega. Že res, da je Cooper postavil v žarišče predvsem ljubezensko plat Bernsteinovega življenja in ga njegov neverjetni glasbeni opus, v katerem je po svojih besedah ves čas prehajal med ustvarjalcem in izvajalcem, skoraj ne zanima, a tudi zakon z močno in odločno igralko Felicio Montealegre bržkone ni bil tako zelo pastelno mehkoben, kakor ga poskuša prikazati film. O tem priča že bežen prelet biografskih podatkov, ne nazadnje pa tak ne bi bil niti pretirano zanimiv za filmsko uprizoritev. Le še ena ljubezenska zgodba, polna odrekanja z ženske strani in nerazumevanja z moške, vse skupaj pa zavito v oblak absolutne ljubezni – popoln kliše. Nič kaj klišejsko pa se svoje vloge ni lotila Carey Mulligan kot Bernsteinova žena Felicia in priznati je treba, da ima Bradley Cooper res srečno roko pri izbiri soigralk, prav tako pa očitno nima nobenih težav s tem, če ga, v korist projekta seveda, na platnu zasenčijo. Mulliganina Felicia je namreč vse, kar filmu sicer manjka – odločna, drzna in pripravljena iti do konca. Ljubezen razume kot globljo povezanost dveh, kot nekaj, kar se ne ozira na družbene norme, spolno orientacijo ali govorice; moževa nezvestoba jo prizadene šele, ko je povezana s čustveno navezanostjo na drugo osebo. Carey Mulligan je vse to graciozno odigrala tako rekoč samo z obrazno mimiko, ki v prefinjenih odtenkih izraža vse boje v njeni notranjosti in tako popolno podpre svojega filmskega moža Bernsteina, ki ga, tudi zelo prepričljivo, igra Cooper sam.

Leonard Bernstein sodi med najpomembnejše dirigente svojega časa in velja za prvega ameriškega dirigenta, ki se je uveljavil v svetu. Kot skladatelj je ustvarjal v različnih žanrih, med bolj splošno znanimi so njegova broadwayska dela, na primer Zgodba zahodne strani. Posnetki njegovih intervjujev so vsi po vrsti navdihujoči. Zato si je res težko zamisliti, da bi bilo njegovo zasebno življenje tako zelo nezanimivo in zglajeno, kot ga žal vidimo v filmu Maestro.

V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu smo si ogledali predstavo Tujec po motivih iz romana Alberta Camusa. Avtor priredbe je Robert Azencott, prevajalka Maja Gal Štromar, režiser pa Franco Però. Igrajo: Jurij Drevenšek, Boris Ostan, Tina Gunzek in Primož Forte.

Premiera je bila 16. 2. 2024.

Piše Majda Travnik Vode,

bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

V uvodniku v prvo številko nekdanjega mesečnika Ampak iz julija 2000 je urednik Niko Grafenauer ob vključevanju Slovenije v Evropsko unijo citiral misel pesnika in esejista Paula Valéryja iz razprave Kriza duha: Vsepovsod, kjer dominira evropski duh, stopa v ospredje maksimum potreb, maksimum dela, maksimum kapitala, maksimum donosnosti, maksimum ambicij, maksimum moči, maksimum zvez in menjave. Ta združba maksimumov tvori Evropo ali sliko Evrope.

Ker bomo prvega maja praznovali že dvajsetletnico članstva Slovenije v Evropski uniji, lahko vsak od nas avtonomno premišljuje o Valéryjevi tezi, pri tem pa se lahko opremo tudi na premislek, ki ga prinaša kriminalni roman Mojce Širok Praznina. Napeta zgodba se namreč odvija natanko v obnebju Valéryjevih intuicij, na križišču kapitala, ambicij, moči, zvez in menjave. To križišče ni le teorem, ampak konkreten topos, mesto z imenom in geografsko širino: Bruselj – poleg Luksemburga in Strasbourga najpomembnejše upravno središče Evropske unije, kjer domujejo Evropska komisija, Evropski parlament in Svet Evropske unije, na tej vroči žili utripalki pa deluje tudi nepregledna množica novinarjev, ki skušajo evropski utrip čim bolj verodostojno posredovati domači srenji. V ta profil sodi tudi Mojca Širok, ki je bila trinajst let dopisnica nacionalne televizije iz Rima in Vatikana, od leta 2019 pa je dopisnica RTV iz Bruslja. Po štirih publicističnih knjigah o vladavini Silvia Berlusconija, mafiji in papežih Benediktu XVI. In Frančišku je leta 2018 izdala še romaneskni prvenec Pogodba, prvi del trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj.

Roman Pogodba očara s svojim strastnim notranjim temperamentom, razkošno tapiserijo sodobne rimske politične, mafijske, medijske, policijske in druge mestne aristokracije ter napeto fabulo, ki v notranje zaokroženih, skrbno doziranih in na kar največji učinek preračunanih sekvencah nenehno stopnjuje dogajanje in uspešno poplesuje okrog vreliščne točke, vse do presenetljivega konca. Pogodba prepriča tudi, ker trdno drži fokus: je in hoče biti kriminalni roman in nič drugega. Kljub temu iz knjige veje avtoričino osupljivo poznavanje notranjega zgradbe italijanske družbe, ki še vedno doživlja globoke premike po atentatih na tožilca Giovannija Falconeja in pol leta zatem še na Paola Borsellinija leta 1992 na Siciliji v eksploziji 500-kilogramske bombe, ki so jo zaznali celo seizmologi ob vulkanu Etna na drugi strani otoka. Po tem dogodku so se italijanske oblasti domnevno začele tajno pogajati: mafija bo prenehala s smrtonosnimi atentati, če bo država v zameno omilila protimafijsko gonjo, razveljavila nekatere procese in zrahljala kazensko zakonodajo. Avtorica pod krinko napete kriminalne preiskave od blizu pokaže toksično zbliževanje in spreplet mafijskih in državnih struktur, ki se je najprej zgodil na jugu Italije, se nato razširil do Rima, zdaj pa hobotničine lovke segajo že do Milana in daleč prek državnih meja, tudi v Slovenijo, o čemer govori avtoričin drugi roman.

Evidenca, drugi del trilogije, se tako kot Pogodba začne z mafijskim umorom, le da za njim tokrat ne stoji mafija, ampak visoki funkcionarji nekdanje jugoslovanske službe državne varnosti, ki iz ozadja še vedno nadzirajo in upravljajo slovensko državo. Mojca Širok je domnevno sodelovanje med SDV in sicilijansko mafijo v slovenskih obmejnih igralnicah v prvih poosamosvojitvenih letih raziskovala za tednik Mladina, v Evidenci pa piše o veliki denacionalizacijski goljufiji in polastitvi zlovešče in dragocene arhivske evidence službe državne varnosti. Tako kot Pogodba se tudi Evidenca konča resignirano, že skorajda stoično in v znamenju nekakšne ne povsem popolne deziluzije: nekaj negativcev je odstranjenih, a kardinalni krivci, sive udbovske eminence, ostajajo maskirane v globoki senci, vsemogočna oblast brez obraza. Prav avtoričina stoična drža, resignacija in deziluzija, v katerih izzvenijo vsa tri besedila, pa pritegnejo pozornost bralca in zgodi se nenaden obrat; vprašamo se, ali vse tri zgodbe (tudi Praznina) rastejo iz realnega družbenega tkiva, ali niso romani zgolj zrcala ali metafore resničnega stanja. Ta preklop na realno se zgodi popolnoma spontano in nevsiljivo, saj avtorica v vseh treh romanih disciplinirano ostaja v okvirih žanra in nikjer ne pretendira na izrecno družbeno kritiko.

Drugače kot pri Pogodbi in Evidenci romana Praznina ne odpre najdeno truplo, temveč eksplozija. Toda ne kakršna koli, saj poči na sedežu Nata v Bruslju. Terorizem ali provokacija, se sprašujejo mediji. Z reševanjem nezaslišanega dogodka se začneta ukvarjati mlada ambiciozna slovenska novinarka Karla Pavlin in policija, kjer kot uslužbenec Europola deluje tudi ljubljanski kriminalist David Valenti, eden osrednjih likov Evidence. Prav novinarki Karla in njena nadrejena kolegica Silvana s svojo neuničljivo zagnanostjo in vratolomnim pogumom, mreženjem in povezovanjem široko razsejanih indicev postaneta gonilni sili preiskave, ki dobiva vse bolj neslutene razsežnosti. Njuna preiskava narekuje tudi dramaturgijo romana: kolikor daleč prodreta, za toliko korakov napreduje tudi fabula. V zvezi z zgradbo romanov je treba omeniti, da trilogijo poleg posamičnih likov, ki prehajajo iz prejšnjega v naslednji roman, in enotne teme – razkrivanja družbenega podzemlja – povezuje v sklenjeno celoto tudi popolnoma enovita gradnja. V vseh treh romanih je dogajanje zgoščeno v tri dni, vsak dan pa je razdeljen na 17 podpoglavij. Ta se nato porazdelijo med posamične protagoniste in njihove zgodbe, tako da zgodba vsakega protagonista predstavlja enega od poganjkov, ki nato po svoji liniji prispeva svoj logični delež v končno sestavljanko. Kljub enaki zunanji strukturi pa Praznina pusti povsem drugačen okus in vtis kot Pogodba. Prvenec je napisan strastno, gostobesedno, z zastranitvami, opisi in pojasnili, Praznina pa, kot da res udarja po nečem votlem, praznem. Ponarejeno, prazno, preračunljivo in izdajalsko odzvanjajo zlasti medosebni odnosi, kar slednjič rezultira v največjem številu trupel v vsej trilogiji. O stopnji odtujenosti morda še najbolj zgovorno priča odnos ene od protagonistk do lastnega otroka. Hladna in stroga kot vojaški škorenj je tudi skladnja: povedi so pretežno kratke, odsekani, za večjo udarnost je v eni vrstici pogosto ena sama. Uvodi v poglavja so skicirani v zgolj eni ali dveh povedih, ki najpogosteje opisujeta vreme, seveda večinoma dežuje. Dež je skoraj eden od protagonistov, kar je že stara konvencija kriminalnih romanov, dovolj je pomisliti na primer na Veliki spanec Raymonda Chandlerja.

In, da: eksplozija na Natu je bila samo slepilni manever za nekaj veliko večjega in veliko bolj ciničnega: umazane mafijske posle v samem vrhu Evropske komisije, ki se neopazno procesirajo, urejajo in perejo skozi uradno dokumentacijo. Denarni zastavki so primerni vrhovom, kjer se sučejo: gre za milijarde evrov. Še en maksimum, bi najbrž rekel modri Paul Valéry.

Mojca Širok v trilogiji Rim–Ljubljana–Bruselj riše srhljiv zemljevid, ki prikazuje širjenje mafije z juga Italije v Rim, Milano, Slovenijo, zdaj pa je jasno, da njene lovke segajo že na sever Evrope. O največjem belgijskem pristanišču eden od likov hladnokrvno ugotovi: Antwerpen je novi Palermo. Dovršeno organizirani kriminal pa je severna Evropa pričakala popolnoma nepripravljena, čeprav je italijanska policija ostalo Evropo dolgo svarila in predlagala preventivo. Tako ni čudno, da se Praznina konča še dosti bolj črnogledo kot Pogodba in Evidenca: prodorna novinarka sicer razkrinka krivce in ozadja, a (zaenkrat) ostaja povsem nemočna. Če bi šla na policijo, ki je obtičala nekje na pol poti, ali če bi resnico objavila v svojem časopisu, ji namreč grozi profesionalno uničenje in zelo verjetno tudi smrt. Da je grožnja še kako stvarna, dokazuje dolga vrsto trupel, ki jih je za seboj kot svoj podpis – tudi v Bruslju – pustila vsemogočna oblast brez obraza.

Piše Veronika Šoster,

bereta Igor Velše in Lidija Hartman.

Knjiga Suzane Tratnik Škarje, ki je izšla v knjižni zbirki Lambda, prinaša devet zgodb, ki slikajo presenetljiv pripovedni lok, saj se na začetku z nostalgijo in prizori odraščanja še dotikajo prejšnje kratkoprozne knjige Noben glas, potem pa se od tega občutja odrežejo in nas popeljejo v svetove onstran ogledala. Ponovno prevladujejo močne, samosvoje, neustrašne in svobodne pripovedne junakinje. Avtorica navdušuje s svojo veščino ustvarjanja prepričljivih deklet in žensk, ki jim vihravo sledimo skozi ovinke in čez polja, med ulice in v globoko vodo. Rade si mislijo, da se v svetu znajdejo in ga celo obvladajo, čeprav ga včasih šele spoznavajo, pri tem pa so tako zelo človeške. Začarata nas njihova zvedavost in občasna jezikavost, ki pa nista klišejsko prikazani kot značilnosti močne mlade ženske, temveč kot osnovna človekova vrlina in strast po spoznanju in učenju, pa tudi po bližini. Resnejši ton zgodb ves čas barvajo črnohumorne opazke, ki vzdušje razgibajo in ga proti koncu knjige celo povsem zmehčajo.

Osnovno gonilo dejanj in situacij v zgodbah nasploh so seveda odnosi, najsi gre za družinske, prijateljske ali ljubezenske vezi, ki se pletejo in pogosto tudi prestrižejo. Čeprav se zdi, da so odnosi samostojni, so vedno povezani s situacijo, pa naj gre za družinsko preteklost, družbeno situacijo, pričakovanja družbe, prtljago ali predsodke. Ali kot lepo reče ena izmed junakinj: življenje v večnem vojnem stanju.

Za naslov zbirke je formativna prva zgodba, ki se prav tako imenuje Škarje, V njej srečamo kar nekaj primerov uporabe besede škarje, najsi gre za nevarno prehitevanje, telesno zadovoljevanje med ljubimkama ali rezanje nekoga od življenja … Čeprav je prav ta zgodba na prvi pogled klasična zgodba o odraščanju in spoznavanju spolnosti, je dejansko trpka simbolična pripoved o ostrih škarjah odraslosti, ki te v nekem trenutku za vedno ločijo od primarne družine in naivne otroške varnosti, ki jo imaš lahko za samoumevno. Ta sentiment nadaljuje druga zgodba Noge za milijon dolarjev, v kateri se junakinja odloči, da si bo zavarovala svojo posebno sposobnost, kot si je filmska igralka zavarovala noge, pri tem pa se poveže s skrivnostno sosedo, s katero naj bi sklenila ta posel. Sploh pa se melanholično razcveti zgodba Pred sprožilcem, kjer se s pomočjo stare skupinske fotografije vrnemo v preteklost. Ves čas se zdi, da junakinja zaupno pripoveduje, skoraj prišepetava svoje otroške spomine, da jih ne bi prestrašila, da ne bi kot poljski zajec švignili čez travnik. Med razvojem zapuščinske obravnave se sprehodimo po vseh lažeh, čustvih in prelomih, ki so se zgodili, dokler ne pride do simbolnega odhoda akterjev s fotografije:

»Vsi utihnejo. Moje besede so nekaj pokvarile. Mara in Tadeja se pobereta s tal in stopita iz fotografije. Ni jima več do smeha.

Tudi moj oče zapušča prizor. Ploskne z dlanmi in narejeno vedro reče: 'Naj me je ujela, briga me! Še vem ne, kdo je. Samo mimo je šla.'

Odpravi se proti cesti, proti Pokopališču. Počasi. Ne ozre se; požvižgava si.

Ostanem sama na fotografiji. Sama pred sprožilcem. Odkar ni kolena, na katerem sem slonela, pogosto lebdim.«

Nekateri prepadi med ljudmi so pregloboki, da bi jih lahko preskočili, otroštvo pa je kot prepognjena fotografija v hlačnem žepu, ki na pregibu vedno bolj bledi, dokler je nekega dne neopazno ne izgubimo. Avtorica je res mojstrica ustvarjanja odnosov, ki so prepojeni z ljubeznijo in bolečino, z zgodbami, ki niso zgodbe, dokler še nastajajo, temveč to postanejo šele ob pogledu skozi zaprašeno ogledalo.

Druga polovica knjige se občutno razpre in preseneti, saj začne posegati po nekaterih pripovednih prijemih, ki vso strukturo in notranjo realnost knjige razbremenijo. Taka je zagotovo zgodba National Geographic o dolgo izgubljeni prijateljici, ki pove že kar filmsko zgodbo o begu pred nekakšno mafijo, pa tudi satirična zgodba Zlata jama o poskusu oživitve klubske scene. Potem je tu še zgodba Roke, ki se začne zelo napeto, saj spremljamo zmenek na slepo. Ljubimki sta si le dopisovali, zdaj pa se prvič srečata v živo. Hiperfokus pripovedovalke na malenkosti, kot so prsti, trzljaji, tatuji in premiki, se vrtinči pod stropom tesne kabine avtomobila, s katerim se premikata po Ljubljani. Namesto v pričakovano smer razočaranja pa se zgodba razpleta erotično in čustveno, dokler se ne poda v subverzijo Alice v Čudežni deželi na najbolj izviren način. Na tem mestu je že zaznati izlet v nadrealizem in absurdizem, kar se sploh nadgradi z zadnjo zgodbo v zbirki, ki je nekakšna odštekana mešanica filmov Večno sonce brezmadežnega uma in Nikoli redko včasih vedno. Razhod je namreč pripeljan do skrajne meje, ob tem pa avtorica skozi črni humor in situacijsko komiko prevprašuje popolno telesno avtonomijo.

Ravno ta prehod v neznano, ki se zgodi proti koncu, knjigo Škarje povzdigne. Suzana Tratnik v svojem pisanju že ves čas premika meje realnega, ki je pogosto rahlo zamaknjeno, pri tem pa je vedno uspešna. Ne gre namreč v čisto fantastiko ali mitologijo, temveč ustvari občutek, da živa sila njenih junakinj svet malo meče s tečajev in ravno toliko izkrivlja fizikalne zakone, da lahko posežejo po nekom na drugi strani ogledala. Prav tako prestopa okvirje pričakovanega, saj se nikoli ne zadovolji z obstoječimi, vsakič iz žepa potegne novo fotografijo, ki je še nismo videli. Čeprav že začenja bledeti, zgodbe ne bodo nikoli.

Piše: Peter Semolič,

bere: Igor Velše.

Aleš Berger začenja svojo pesniško pustolovščino z verzom "pisati, napisati, zapisovati, kar je bilo pozabljeno, prezrto, zamolčano" in z njim izriše polje, na katerem se godi njegova pesniška govorica.

A pojdimo po vrsti. Pesniška zbirka navsezadnje ima podnaslov pesniški dnevnik junij 2021 – junij 2023. Če naslov nemara aludira na avtorjev biografsko gledano pozen obrat k pesništvu, pa nam podnaslov prikliče pojme, kot sta zasebno in hipno. Toda namesto kratkih in ostro klesanih zapisov, ki bi jih nemara pričakovali od avtorja Povzetkov (2016), v pričujoči knjigi naletimo na dolge, valujoče verze, ki neredko segajo prek ene vrstice, na povedi, ki jih le redko prekine pika. Tudi snov, ki jo avtor zajema, ne izvira nujno iz sedanjosti in zasebnosti, ampak gre velikokrat – v skladu z navedenim verzom – za spomine ali za stvari javnosti. Tako se srečamo z motivi iz otroštva in mladosti ter z motiviko iz javnega življenja, ki sega od gledališča, ki mu je Berger posvetil lep del življenja, prek uredniškega dela (bil je dolgoletni urednik knjižne zbirke Kondor), do v zadnjem času aktualnih posegov v govorico z vidika politične korektnosti – pesnik in prevajalec znamenite Cice v metroju Raymonda Queneauja jo tudi na primeru omenjenega romana zavrača kot obliko cenzure.

Ko Berger zajema snov iz lastnega življenja, nam velikokrat postreže z nostalgičnimi slikami, vendar nostalgija v njih ne prevlada, saj jih venomer ostri z ravno pravšnjo mero humorja; takšni so mojstrsko izrisani portreti, kot je na primer portret profesorice in amaterske igralke Gnezda. Motivi, vzeti iz vsakdanje resničnosti, se srečujejo z motivi iz pesnikovega dela, uredniškega in prevajalskega, z njimi pa vstopajo v pesmi številne literarne reminiscence. Te niso zgolj za okras, saj znajo pomembno vplivati na to, kako avtor razvija osrednjo temo pesmi; če bi po podnaslovu zbirke sklepali, da bomo priča vsaj do neke mere zasebnemu pisanju, pa nam tudi medtekstualnost pričujočih pesmi govori, da ni tako – Bergerjevo pisanje je osebno, vendar ne tudi zasebno, saj ga s številnimi pesniškimi postopki odpira v različne smeri. Na motivni ravni imajo tako ob vsakdanji resničnosti in spominskem gradivu ter literarni fikciji pomembno vlogo sanje, kot na primer v eni najboljših pesmi v zbirki Ne sanja o tem, kjer v obliki pripovedi v tretji osebi piše, kako ne sanja o tem, da ga tunkajo v koloniji ali da mu v plesni šoli sošolci pred nosom odvrtijo simpatije, niti o tem, kako ga odpeljejo prenočevat v zapor, "ne: v sanjah ga preganja, vsaj enkrat na leto, usoda založenih, izgubljenih rokopisov". Pesem je lep primer, kako avtor nevsiljivo prepleta različne vidike vsakdanje resničnosti z drugimi resničnostmi, v tem primeru s sanjsko resničnostjo. Na ta način nam Berger podaja podobo sveta, ki je večplasten, poln barv in odtenkov in to tudi takrat, ko govori o nekdanjih ljubeznih ali pokojnih prijateljih.

Bergerjeve pesmi so v nenehnem dialogu z različnimi konteksti, in to ne le na motivno-tematski ravni. Raba asonance nam lahko prikliče v misli Gregorja Strnišo, humor in raba starinskih besed ter narečnih izrazov pa morda poezijo Milana Jesiha. Prav z uporabo tovrstnih besed kot tudi še z drobci iz tujih jezikov Berger vzpostavlja bogato korespondenco z različnimi literarnimi in drugimi tradicijami, hkrati pa razbija iluzijo pesmi kot enkrat za vselej zaključene celote. To dopolnjuje in nadgrajuje z domiselno rabo potujitve: pesnik nam namreč ves čas odpira vrata v svojo pesniško delavnico, nas vabi, da se skupaj z njim povprašamo po pasteh pisanja, torej po smislu in naravi napisanega, in da zavzemamo stališča do različnih vidikov stvarnosti in življenja.

Aleš Berger je z zbirko navsezadnje presegel zgolj dnevniški zapis, četudi pesniško dnevniški, saj je ustvaril bogat, barvit portret nekega obdobja, ki sega od časa, ko so mimo njegove stare hiše še vozili furmani z lojtrniki, do časa, ko na vrtu pred neko drugo hišo na računalnik tipka verze pričujoče knjige, nas kot bralke in bralce pa dela za soudeleženke in soudeležence v tej pustolovščini.

Film Vsi mi tujci je režiral Andrew Haigh, ki je zanj napisal tudi scenarij, temelječ na romanu Japonca Taichija Yamade. Izhodišče predstavlja vprašanje, kako bi bilo, če bi kot odrasli srečali svoje davno umrle starše, le da bi bili zdaj iste starosti kot mi. Nastal je čustveno intenziven film, razmislek o njem je pripravil Gorazd Trušnovec. Bere Ivan Lotrič.

Vsi poznamo glasbo jamajške ikone reggaeja Boba Marleya, redko kdo pa pozna ozadje njegovih pesmi, težave in stiske, ki so bile del njegovega vsakdana in ki so tvorile ozadje besedil z močnim uporniškim nabojem. Njegovo najbolj izzivalno sporočilo – in to je v našem času zelo aktualno – pa je bil pravzaprav poziv k miroljubnosti. Film Bob Marley: One Love nam predstavi njegovo življenjsko zgodbo, oceno je pripravil Muanis Sinanović. Bere Lidija Hartman.