Ocene

Režija: Jean-Loup Felicioli, Alain Gagnol,

glasovi: Maja Kunšič (Nina), Blaž Šef (Sami), Teja Bitenc (Mehdi), Gašper Malnar (jež), Gašper Jarni (Vincent), Maša Derganc (Kamila), Vesna Pernarčič (gospa Kovač), Matej Recer (Jasin), Andrej Murenc (varnostnik Lupin),

piše: Gaja Pöschl,

bere: Eva Longyka Marušič.

Ko si star deset let, je svet odraslih velik labirint. En dan so dobre volje in pripovedujejo pravljice, naslednji dan vsi zaskrbljeni s sklonjeno glavo posedajo po stanovanju in ne rečejo ne bev ne mev. Ja, ko si star deset let, je starše včasih prav zares težko razumeti in kar dobro je, če se v tebi skriva malo detektiva, da ti pomaga povezati drobce v smiselno celoto in predvsem – najti rešitev! Tako razmišlja tudi glavna junakinja najnovejšega animiranega filma Nina in ježeva skrivnost francoskega ustvarjalnega tandema Alaina Gagnola in Jean-Loupa Feliciolija. Kakor že v svojih prejšnjih dveh celovečercih, sta ustvarjalca tudi tokratno osrednjo junakinjo Nino poslala na nevarno pustolovsko misijo, polno pasti, čisto pravih kriminalcev, detektivskega raziskovanja, premišljenega načrtovanja, drznega plezanja čez ograjo (in to z renčečim psom tik za petami), neverjetnega poguma ter seveda obeta bogate nagrade, pravega pravcatega skritega zaklada. Nina je namreč prepričana, da bi ukradeni denar, ki je skrit nekje v propadli tovarni, lahko rešil njeno in številne druge družine nekdanjih tovarniških delavcev in pripravljena je poskusiti prav vse, da ga najde. Pri tem ji poleg odločnosti in tudi rahle trmoglavosti pomagata najboljši prijatelj Mehdi, previdni glas razuma, in navihani namišljeni jež, ki je izskočil iz pravljic za lahko noč Nininega očeta. Predvsem ježek – zelo domiselno je animiran v povsem drugačnem slogu od preostalega filma – je nekakšen Ninin alter ego in tako seveda glavni pobudnik za najbolj drzne detektivske podvige. Konec je, seveda, srečen, čeprav se ne konča ravno po pričakovanjih mladih pustolovcev in lahko predstavlja izvrstno izhodišče za pogovore o prijateljstvu, strahovih in vrednotah z najmlajšimi gledalci. Pri Kinodvoru so prav s tem namenom pripravili tudi novo poučno in zabavno knjižico.

Nina in ježeva skrivnost, je napeta detektivka z natančno zasnovanim pripovednim lokom, ki se ne brani govoriti otrokom o nekoliko resnejših stvareh, s katerimi se soočajo njihovi starši. Vendar to dela na starosti prilagojen način, s čudovito animacijo, sončnim Nininim optimizmom, zvrhanim košem domišljije in predvsem – z majhnim, pogumnim ježkom; njegova spodbuda bi gotovo kdaj prišla prav tudi odraslim.

Režija Jonathan Glazer,

nastopata Christian Friedel, Sandra Hüller,

piše Gorazd Trušnovec,

bere Ivan Lotrič.

Rudolf Höss je uspešen menedžer srednje generacije, ki skuša uravnotežiti poklicno in zasebno življenje, njegova žena Hedwig pa skrbi za prijetno bivanje mlade družinice v hiški z lepo urejenim vrtom in za družabne dogodke, ki jih organizirajo. Le da smo leta 1940, Rudolf Höss pa je dolgoletni direktor koncentracijskega taborišča Auschwitz, katerega zunanji zid je meja njihove parcele in tudi meja njihovega zasebnega interesa.

Film Jonathana Glazerja Interesno območje je na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije in je popolnoma upravičeno med najbolj razvpitimi deli leta 2023. Gre za samosvoje, pretresljivo avtorsko delo enega od najbolj vznemirljivih filmskih ustvarjalcev našega časa. S kliničnim hladom in odmaknjenim opazovanjem vsakdanjega življenja nacističnih zločincev ustvari hipnotičen učinek skrajnega nelagodja. Mojstrstvo filma Interesno območje je v tem, da ne moremo odvrniti pogleda od nasilnih prizorov, zato ker jih v tem filmu preprosto ni, pač pa ustvari skrajno moreče razpoloženje prav s pripovednimi elipsami in z zvočno sliko, ki pravzaprav pripoveduje vzporedno zgodbo v kontrapunktu z mirnim vsakdanjim življenjem družine Höss.

Film ne govori o nevednosti, ampak o zanikanju in selektivni slepoti, ki je bila razumska izbira. Pred gledalca kot na posebno moralno tehtnico postavi Rudolfa in Hedwig ter neizgovorjeno vprašanje, kdo je hujši – on, ki vsak dan razmišlja, kako povečati število umorjenih taboriščnikov, ali ona, ki nikakor ne želi zapustiti svojega idiličnega doma na na novo osvojenih nemških teritorijih, v Oświęcimu.

Interesno območje temelji na romanu Martina Amisa, vendar je šel Jonathan Glazer s svojo ustvarjalno ekipo korak naprej in v neverjetne detajle raziskal življenje svojega protagonista ter zgodovinsko dobo. Hkrati se delo zaveda svojih predhodnikov v smislu, da na ravni teorije vključuje vse znamenite teze o holokavstu, kot so jih zapisali Hannah Arendt, Theodor Adorno in drugi, in vendar mu uspe odpreti neverjetne nove prostore za sociološke, psihološke in tudi estetske analize.

Aktualnost tega celovečerca za današnji čas se kaže na različnih ravneh. Seveda gre v prvi vrsti za nevarnost ideološke zaslepljenosti in sledenja dogmam, ki lahko pripeljejo do barbarskega zla. Družina Höss je sicer zanimiva in posebna, v resnici pa grozljiva prav zato, ker je povsem neizstopajoč del širšega sistema. Film Interesno območje nenazadnje s srhljivo natančnostjo analizira tudi menedžerski um – Rudolf Höss vodi Auschwitz oziroma po poklicnem napredovanju tudi širši sistem nemških koncentracijskih taborišč kot uspešno korporacijo. Ves čas se ukvarja z vprašanjem organizacijske učinkovitosti in stroškov, vpeljuje tehnične inovacije, ki pospešujejo zmogljivost tovarn smrti, in pričakuje dobičkonosnost operacij ...

Piše Tonja Jelen,

bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.

V obsežnem romanu Dušana Merca Picerist je veliko zanimivih in pretresljivih pogledov in vidikov, ki jih (anti)junak predstavi v prvoosebni pripovedi. Čeprav bi nas žgečkljiva naslovnica lahko zavedla, berljivo besedilo že na začetku spretno nakaže ozračje in poznejše zaplete. Roman kljub tematiki ne obsoja, skuša samo razumeti. Pojasnjuje in prikazuje vzroke in posledice, ki so doletele tiste, ki so se izgubili v celotnem sistemu. Pravzaprav v življenju.

Gre namreč za kompleksno večplastno pripoved o kriminalnih dejanjih in storilcih. v ospredju pa je zloglasni rop znane banke v Ljubljani. Ob nizanju najrazličnejših spletk je videti avtorjevo izrazito čutenje psihološkega in sociološkega ozadja oseb, prepletenost posameznikov, ki se znajdejo v zaporu in so se poznali že prej, zdaj pa so ujeti v sistem, ustanovo za resocializacijo. Dogodki so postavljeni predvsem v Ljubljano in okolico, ozračje je izjemno zatohlo. Odlično je prikazano občutje, ne glede na to, v katerem območju, družbenem sloju se nahajamo. Še posebej dobro so opisani položaji žensk, večinoma osamljenih in zlorabljenih, ne glede na njihov status. Najbolj pretresljivi so umori žensk. Razloge za to pisatelj zelo dobro opazuje s psihološkega in socialnega vidika morilca, zdaj nastajajočega pisatelja v zaporu. Delavnica kreativnega pisanja v zaporu je spomin na JAK-ov projekt Vključujemo in aktivirajmo, pri čemer pa mentorica naleti na provokacije, kot ženska je zbanalizirana na objekt. Njeno sodelovanje v projektu protagonist obsoja in ga označi za negativno. Čutiti je klasični moški šovinizem, ki mu ni videti konca. Pogled zapornika Merc izrazito objektivno predstavi na analitsko-sintetični ravni:

"Aresta kot laboratorija ne od znotraj ne od zunaj ne more nihče ponazoriti in ponoviti tako natančno, da bi ustrezal resničnosti, če ni polbog, če ni bolan, če ni pacient ideologije. K sreči ga njegova umrljiva narava vedno premaga, tako da je vse skupaj samo epizoda.

Če picerista primerjam s Podstenškovim »zapornikom« iz romana Sredi pajkove mreže, Merčev junak vendarle čuti nekaj več empatije, a zlomljen je že od otroštva. Travme in zločini so samo reakcija oz. posledica, začnejo pa se zelo hitro. Občasno picerist ironično interpretira tudi izjave in črno kroniko v osrednjem časopisju in televizijskih dnevnikih. Avtor prefinjeno prikaže, da v takih primerih poglobljenost odpove, dogodki postanejo le statistika. Nekateri večkratni družinski umori nas spomnijo na nedavne resnične dogodke.

Roman Dušana Merca Picerist kompleksno in poglobljeno analizira dejanja in slikovito prikaže okolje, ki uničuje posameznike. Tako z vidika zlorabljenih ali ubitih žrtev, kot tudi z vidika zločincev. Ves čas pa je slutiti, da so bili tudi krvniki že v zgodnjem otroštvu najprej žrtve. Vse se nabira kot snežna kepa, dokler nekoč ne eskalira v odklon.

Piše Miša Gams,

bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.

Neža Vilhelm je profesorica latinskega in grškega jezika ter svobodna prevajalka. Prevaja tako filme kot knjige ter vodi literarne prireditve. Njena pesniška zbirka z naslovom Sotto voce je razdeljena na štiri sklope. V ciklu Drobtinice se pesnica predaja eksistencialnim občutjem in želji po preprostem bivanju, razgalja svoje strahove in željo po bližini sočloveka, ki pa jo hkrati utruja: “Rada bi samo bila. / Pomirjena in zadovoljna,” v drugi jo tišina navdaja z navdušenjem in obenem z grozo, ki se izkaže za dialektično nasprotje hrepenenja: “Ko sem tu, / bi bila rada tam. / Ko sem tam, / hrepenim po tu. / Hrepenim in se bojim.” Zdi se, da za pesnico vse stvari v življenju prihajajo v polarnih dvojicah, ki so v osnovi “naelektrenega” značaja – podobno kot France Prešeren ugotavlja, da ni upanja brez strahu in nasprotno. Strah in bližino sprejema kot del življenja in hrepenenj in to v eni izmed “drobtinic” izrecno zapiše: “Hrepenim po bližini, / a se je bojim. / Strah sprejemam, / saj vem, da živim.”

Neža Vilhelm pesmi večkrat začne s pomenljivim vprašanjem, na primer Kdo sem?, ali s ponavljajočim se nizom besed, ki ustvarja napetost z repeticijo posamične besede ali sorodne besedne zveze. Psihično razpoloženje se tu in tam prelije v doživeto občutenje trenutka tukaj in zdaj. “Čutim vodo. / Čutim veter. / Čutim vsak zavesljaj. / Čutim vsak premik. / Sup. / Super.”

V drugem sklopu pesniške zbirke Sotto voce z naslovom Veselje avtorica opisuje vsakdanje stvari, ki razbarvajo sivino ter ji omogočijo vsaj začasen pobeg iz realnosti. Najsi gre za preživljanje prostega časa z jazbečarjem, ki ga imenuje “svobodni vilinec”, ali za čisto in plemenito ljubezen do prijatelja, ki jo sprejema takšno, kot je. Včasih ji je v pomoč že kratek filmski pobeg, drugič zadošča izlet na morje, kjer se nahaja kip “vražje dobrega glasbenika”: “Rada bi ujela staccato jezika, / ga prenesla v svojega.”

Tudi naslov knjige Sotto voce je izposojen iz glasbe in pomeni navodilo, naj glasbenik nadaljuje v bolj umirjenem ali subtilnem tonu. In res se nam med branjem pesmi zazdi, kot da slišimo avtoričin nežni glas, ki išče načine, da se prebije skozi kaos zunanjih zvokov v upanju, da se tišina v njej razleže po vseh kotičkih (pre)glasnega sveta. V pesniškem sklopu z naslovom Iskanje se znova zateče k eksistencialnim vprašanjem in spraševanju, kdo v resnici je: “Sem igralka? / Seveda. / Imam masko? / Več mask. // Koliko vlog obvladam? / Precej. / Mi katera dela težave? / Kako biti čisto prava, pravcata jaz.” Pesnica se sprašuje, ali ima smisel raziskovati sebe, če ni nikogar ob njej, in se razglasi za največjo, a koristno laž v vesolju. V pesmih se trudi, da bi si povrnila zaupanje vase in v svoje delo, čeprav tu in tam ponikne v nihilistične misli: “Prevajam. / Zanič. // Pišem. / Zanič. // Sem. / Zanič. // Zakaj? / Za nič.”

V zadnjem sklopu z naslovom Telo se Neža Vilhelm sooča z bolečinami v telesu, ki jih prinaša fibromialgija – bolezen, o kateri se šele v zadnjem času govori kot o psihosomatski bolezni, ki obolelemu bistveno otežuje življenje, zdravila zanjo pa ne poznamo. Pesnica tako že na začetku cikla ugotavlja “Telo je vsota bolečin. / Vsota diagnoz.” … ter se posveti doživljanju tegob v telesu “Spustim se in spremljam. / Čutim. / Butanje v glavi. / Trganje v mišicah. / Mrcvarjenje v križu. / Špikanje v lakteh. / Ščemenje v okončinah. / Teža.” Na več mestih motri diskrepanco med dušo in telesom, pri tem pa poudarja, da ji večina s svojimi pronicljivimi dovtipi in naivnim zasliševanjem ne pomaga, temveč ji zgolj otežuje vsakdanje življenje. Pravi, da ji nazadnje ostanejo tisti “pravi, čeprav nepričakovani,” ki jo sprejmejo takšno, kot je, brez sprenevedanja in utopičnih pričakovanj.

Pesniški izraz Neže Vilhelm je skromen in minimalističen, brez grandioznih metafor – pesnica s svojimi krhkimi, a neposrednimi vzkliki drega v srž človekove biti in odtujenih medčloveških odnosov. Je glas vpijočega v puščavi, ki se ne pusti spreminjati zgolj zaradi družbenih stereotipov in obeta morebitnega udobja. Je vzklik nekoga, ki si v življenju zavestno izbere težjo pot in se prav zaradi prestanih muk razvije v najbolj žarečo “sončnico” na obzorju. Lahko bi rekli, da pesmi Neže Vilhelm s svojo enostavnostjo in neposrednostjo razgaljajo lažni dualizem in kažejo na to, da se pod številnimi statusi in družbenimi vlogami nahaja ista prestrašena in hrepeneča bit, ki jo med branjem zbirke Sotto voce začutimo tudi v sebi.

Piše Leonora Flis,

bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič

Japonski avtor Haruki Murakami ima veliko talentov. Poleg pisanja romanov, kratkih zgodb in esejev tudi prevaja, predava, veliko časa posveti teku. Kot je povedal v enem od intervjujev, je začel resneje teči pri 33. letih. V tistem času je bil tudi lastnik jazz kluba v Tokiu, ki se je čez dan spremenil v kavarno. Najprej mu ni šlo preveč dobro, potem pa je počasi le pridobil dovolj publike in zaslužil je toliko, da se je lažje posvetil pisanju in teku. Je tudi ljubitelj bejzbola in vedno si je prizadeval živeti v bližini kakšnega stadiona. Prav tako si je vedno želel napisati roman, a ni vedel, kako začeti, zato je po zaključku študija najprej opravljal vrsto priložnostnih del.

Vse te teme je tako ali drugače zajel v zbirki V prvi osebi ednine, ki jo lahko razumemo kot (vsaj delno) avtobiografsko. Ne nazadnje se avtor v eni od zgodb poimenuje s pravim imenom. V Sloveniji Murakamija poznamo po vrsti odličnih del, tako leposlovnih kot tudi po dokumentarni prozi, kot je na primer knjiga O čem govorim, ko govorim o teku. Od fikcijskih del lahko izpostavimo romane Norveški gozd, 1Q84 ter pravkar ponatisnjeni roman Kafka na obali. Zbirka zgodb V prvi osebi ednine se giblje nekje na presečišču med dokumentarno (spominsko) prozo in fikcijo; vsaj v primeru nekaterih zgodb lahko govorimo o avtofikciji. Kot pravi že naslov in tudi zadnja od osmih zgodb v zbirki, je glavni protagonist obenem tudi pripovedovalec in morda, tako daje misliti ena od zgodb, kjer se avtor imenuje s pravim imenom, tudi avtor sam. Skozi zgodbe sledimo moškemu v različnih življenjskih obdobjih, od srednješolskih do starejših let. Ženske so v zbirki navzoče, vendar bolj kot spremljevalna kulisa, saj nimajo pomembnejše vloge oziroma je njihova eksistenca pomembna za različna spoznanja glavnega junaka. V zgodbah je očitna avtorjeva navdušenost nad glasbo, zlasti jazzom (recimo zgodba Charlie Parker Plays Bossa Nova), nad bejzbolom (še posebej v zgodbi Pesmi o Yakultovih lastovkah) in tudi nad literaturo. V prvi zgodbi Na kamnito zglavje izvemo, da protagonist študira književnost in tudi v naslednjih zgodbah je očitna junakova naklonjenost knjigam. Zgodbe so načeloma precej realistične in nas soočajo s situacijami, ki so večkrat tudi težke, boleče, kot je na primer samomor, osamljenost, odtujenost, stare zamere, ki glodajo duha, in podobno. Za Murakamija to ni nič novega, le da se v pričujoči zbirki še bolj približamo piscu samemu. V zbirki najdemo tudi domala fantastično zgodbo Smetana, kjer junaka neko dekle povabi v odročen gorski kraj na klavirski recital, ki pa se nikoli ne zgodi. Vse, kar protagonist vidi, so opustele ulice in »globoka tišina«. Sreča starca, ki mu začne razlagati o »krogu z več središči«, potem pa ta nenadoma izgine. Zgodbo o tem čudnem pripetljaju leta kasneje glavni lik pripoveduje prijatelju in zapleteta se v filozofsko razpravljanje o smislu življenja. Tudi sicer je to vprašanje eno od glavnih gibal te zbirke. Takole zaključi Murakamijev junak:

»Včasih imam občutek, da sem dognal kakšen krog je to, a se mi globlje spoznanje že naslednji hip izmuzne. Tak krog najbrž ni konkreten lik, ampak obstaja samo v človekovi zavesti. Kadar, na primer, nekoga srčno ljubimo, kadar občutimo globoko sočutje, kadar idealiziramo svet, v katerem živimo, kadar najdemo vero (ali kaj podobnega?), takrat nam je obstoj takega kroga povsem samoumeven, razumemo in sprejemamo ga ... Glavo imaš za to, da razmišlja o težkih stvareh. Za to, da razume nerazumljivo. To je samo po sebi smetana življenja. Vse ostalo je živ dolgčas.«

Murakamijev jezik je relativno preprost, nekako svareč, tudi nekoliko moralizirajoč, na trenutke hladen in oster. V vsaki zgodbi pride do zavedanja nečesa, do spoznanja kakšnega ključnega vidika življenja, včasih neposredno, drugič bolj prikrito, skozi metaforo ali simbol. Vredno branja in razmisleka.

Ocena filma

Režiser: Žiga Kukovič

Nastopajo: Jan Gerl Korenč, Maks Dakskobler, Pia Skvarča, Robert Kladnik, Tine Ugrin, Matjaž Javšnik

Piše: Igor Harb

Bere: Ivan Lotrič

Gepack je slovenski neodvisni film, ki je nastal po scenariju in v režiji najbolj priljubljenega slovenskega uporabnika Tiktoka Žige Kukoviča oziroma Kuxale. Vendar to na njem ni pustilo močnega pečata, prej nasprotno. Namesto gagov in dovtipov, ki polnijo prostor Tiktoka, nam ustvarjalci v Gepacku ponudijo izrazito tradicionalno zgrajen film, ki se zgleduje po delih Martina Scorseseja, Stevena Spielberga in seveda Mitje Okorna. Okvirna zgodba je preprosta – štirje prijatelji se po koncu izpitnega obdobja odpravijo na morje, toda eden izmed njih skrivoma tihotapi mamila. V dogajanje so vpleteni še dekleta, pokvarjen avtomobil, agresiven avtomehanik in sumničav carinik, a film je zgrajen predvsem na medsebojni dinamiki štirih glavnih likov. Ti pomenijo štiri različne stereotipe, vendar jih zasedba dovolj plastično oživi, da postanejo prepričljivi. Podobnosti z Okornovim filmom Tu pa tam izpred dveh desetletij so očitne, vendar je Gepack videti neizmerno bolj profesionalen in izpopolnjen. V tem času se je seveda močno izboljšala raven tehnologije, ki je dostopna tudi neodvisnim filmarjem, opazno pa je tudi vse delo, ki sta ga Kukovič in ekipa vložila v priprave in produkcijo. Ne le, da film ni videti amaterski, občasno celo preseneti z drznimi prijemi, kot je skrbno koreografiran dvominutni kader v nočnem klubu, v katerem se kamera premika med glavnimi liki in plesalkami.

Čeprav bo brez dvoma postal uspešnica, saj so prve projekcije že razprodane in imajo nekatere šale potencial, da ponarodijo, pa ni brez napak. Te so predvsem posledica nedovršenosti zgodbe oziroma presečišč njenih različnih niti. Čeprav je osrednje dogajanje dobro predstavljeno in uravnoteženo, motivacije likov občasno niso popolnoma razumljive, glasbeni vložki so včasih predolgi in se premalo navezujejo na glavno zgodbo, konec z razlagalno montažo prebliskov prejšnjega dogajanja pa je pretiran, če že ne odveč.

Kljub tem pomanjkljivostim je Gepacku težko kar koli očitati, saj iz vsakega kadra kipita kreativnost in navdušenje nad filmom. Kukovič je samouk, a ima občutek za filmski jezik in pripovedništvo, ki ju je tokrat vpregel v popolnoma komercialne vzorce, da bi ponudil mikaven in zabaven izdelek. Zgodba o prijateljih, ki potujejo na morje, kakopak kliče po primerjavi z Izletom, prvencem Nejca Gazvode iz 2011, in čeprav ga na ravni izpovedništva in vpraševanja o družbeni stvarnosti na novo ne doseže, bo zagotovo našel mlado občinstvo, ki ga bo enako posvojilo in poustvarjalo.

Ocena filma

Izvirni naslov: Stric

Režiserja: David Kapac in Andrija Mardešić

Nastopajo: Predrag Miki Manojlović, Goran Bogdan, Ivana Roščić, Roko Sikavica, Kaja Šišmanović

Piše: Muanis Sinanović

Bere: Ivan Lotrič

Stric je psihološka grozljivka, ki se z zgodbo sicer zgleduje po delih nekaterih velikanov evropske kinematografije, recimo Michaela Hanekeja, pa vendar pomeni izviren prispevek k filmski umetnosti. Pri tem se spretno ogiba zankam, ki si jih po lastni naravi neogibno nastavlja.

Tako se na primer ogne neposredni politizaciji, ki bi lahko izvirala iz zastavljene pripovedi. Zgodba namreč pripoveduje o družini, ki jo izsiljuje moten sorodnik. Želi si podoživeti popoln božič iz otroštva v obdobju nekdanje Jugoslavije, ko jih je obiskoval kot mogočni stric, gastarbajter. Gastarbajterji so uživali velik ugled in so si lahko zaradi svojega dobrega zaslužka privoščili tudi objestnost, vsaj če verjamemo prikazu v filmu. Temu bi lahko sledil neposreden politični komentar, vendar je ideološka ost prepuščena interpretaciji gledalca. Ravno zaradi te nenujnosti za samo zgodbo pa se lahko še bolj izrazi kot pri neposrednem podajanju sporočila.

Stric, ki ga v njegovi duševni iztirjenosti posrečeno zadržano in na videz normalnega upodobi legendarni Miki Manojlović, dobro preigrava tako imenovana razmerja moči med zatiralcem in zatiranim ter v skupini zatiranih. Čeprav se sprva zdi, da ima nad družino popolno oblast, nam film s počasnim odmerjanjem podrobnosti ponuja tudi drugačne poglede na položaj oziroma na izmuzljivo psihologijo zatirane skupine same. Pri tem uspešno zajame naravo tipičnih družinskih odnosov med zakoncema in potomcem. Igralka Ivana Roščić v okviru, ki bi ga lahko imeli tudi za kritiko patriarhata oziroma predvsem jugoslovanske moškosti, s svojimi veščinami dobro uprizori tudi uničevalnost narcisoidne figure matere ob podrejenem očetu. Pri tem je pomenljiv tudi odnos med materjo in hčerko, ki jo je stric ugrabil kot talko, s katero izsiljuje družino.

Predvsem na začetku se občasno zazdi, da se film opira na nekatere scenaristične klišeje, ki sicer niso pretirano opazni in so pri taki zgodbi delno neizogibni, pa vendar nas njihova izpeljava lahko zmoti. A z razvojem v drugem delu in razpletom nas prepriča z izvirnostjo. Svojega grozljivega učinka ne dosega toliko s samim prikazom nasilja, ki ga zunanja sila izvaja nad skupino, temveč s prikazom posledic na čisto vsakdanje prakse te družine, kadar ni pod neposrednim nadzorom, oziroma s prikazom podrobnosti družinskega življenja, skozi katere odseva duševna uničevalnost podreditve, pa tudi grotesknost samega užitka v podrejenosti. Iz te grozljivosti izvira spoznanje, ki je osvobajajoče: v življenju so situacije, ki se zdijo brezizhodne, vendar za tem občutkom brezizhodnosti stoji tudi naš lastni prispevek, ki se ga je mogoče vsaj delno osvoboditi.

SNG Nova Gorica, mali oder - Pier Paolo Pasolini: Ubesedovanje

Affabulazione, 1966–1970

Tragedija

Prva slovenska uprizoritev; premiera 10. januar 2024

Prevajalec Gašper Malej

Režiser Jan Krmelj

Dramaturginja Živa Bizovičar

Lektorica Anja Pišot

Scenograf in oblikovalec videa Dorian Šilec Petek

Kostumografinja Brina Vidic

Avtorja glasbe Jan Krmelj, Luka Ipavec

Igrajo Miha Nemec, Marjuta Slamič, Željko Hrs k. g., Žiga Udir, Lara Fortuna, Peter Harl

Foto: SNG Nova Gorica / Peter Uhan

https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2023060910501433/

Piše Miša Gams,

bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič.

Antropologinja in pesnica Nežka Struc je pred šestimi leti izdala prvenec Nihanja, zdaj pa je tu njena druga zbirka z naslovom Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni. Iz zbirke ne izvemo, za katerega Ivana naj bi v šlo – pisatelja, politika ali morebiti prijatelja – na nekaterih mestih, npr. v pesmi črna magija zajčkov, zasledimo celo moško in žensko različico imena: “poleti ni literarnih dogodkov / vsi pišemo pesmi o morju / pravi ivana: vse je v pastelih” in v drugi polovici pesmi omenja še Ívana: “kje je zdaj to morje da o njem napišem pesem ivan? / morje je sava in sava je drava in drava je reka in drava je sava in / donava in ne bom rodila ker ne bom vrgla sinka v suho strugo // ivan v katerem mesecu pa si? boš rodil vodjo očeta in vseveda? / njegova pesem bo krasna / prelepa / navdihujoča / nadzemeljska / privzdignjena / milozvočna / ker pesem mora biti takšna in takšna / in govoriti o tem in tem / če ne to ni to in je slaba”.

Noseči Ivan oziroma Ivana bi bil tako lahko avtoričin alter ego, ki v sebi nosi množico spoznanj in arhetipov ter z njimi vztrajno išče ravnovesje v nihilističnem svetu, v katerem se je diskrepanca med označevalci in označenci zgodila še pred vznikom prvega verza. Iz pesnice bruhajo asociacije v obliki neposrednih misli, le redko razmejenih z vejicami ali drugimi ločili, sklepamo lahko tudi na izostanek moralne cenzure in tako imenovanega pesniškega sita, skozi katero večina pesnikov v več krogih preseja svoje zapise. V pesmih Tolstojevo pismo izgoreli ljubimki in pismo izgorele ljubimke poteka nekakšna korespondenca, v kateri vznikne tudi Ivan oz. Ivana: “To zame ni poezija, bi rekel Ivan. Le kaj bi rekel Ivan. Koga briga Ivan? Kdo je Ivan? Ne vemo. Ivan je lirski subjekt, včasih je tudi Ivana. Poje dvoglasno, kot se v duetu oglašata hladilnik in zmrzovalna omara, kot bi kdo grebel pod ledom.”

Pesniška zbirka Nežke Struc Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni po eni strani spominja na strukturalistični realizem, po drugi pa na kolaže in montaže nadrealistov, ki so že utečene verze razstavili in iz njih sestavljali najbolj nelogične in bizarne stavke. Tako v eni izmed najkrajših pesmi v zbirki z naslovom nihče ne ve da sem napisala pesniško zbirko o zombijih pesnica zapiše: “če si ne umijem nog / v posteljo pride ves dan: / zrak vremena / tesnoba miši / želja kamnov / trpeči asfalt / stokanje parketa / zmečkano sadje / in vaša odsotnost.”

Avtorica se zaveda, da je nezavedno sestavljeno kot govorica in da ji nepremišljene besede, ki jih dobesedno vrže na papir, sporočajo več o njej sami kot bi o sebi izvedela v pogovoru s psihologi najrazličnejših praks in orientacij. Je brez dvoma ena tistih pesnic, ki piše o sebi in za sebe, ne glede na to, kaj si o njenem pisanju mislijo drugi. Njen jezik je dinamičen, barvit, večplasten in duhovit – zdi se, kot bi se sporazumevala v metaforah in šifrah, ki jih le sama razume. V pesmi z naslovom ljubič piše: “koliko alkohola rabiš, da odplakneš človeka? Koliko enačb rabiš, / da ustvariš svet? 7 rakij, pijani komet.”

V daljših pesmih uporablja tudi alineje, v katerih na kratko strne pomembne misli in z njimi razbije preveč zgoščeno besedilo ali pa ga razmeji s prečnimi črtami, da poudari pomembnost samega procesa nastajanja, na primer v pesmi afterafterafter, ko na hudomušen način opisuje kuhanje: “kuham 3 kg riža / 3x po 45 minut / riž potrebuje čas / potrebuje nego in brezbrižnost / potrebuje samoto in dotik / predvsem pa toploto in na koncu temo”

Vizualno gledano ima vsaka pesem v zbirki unikatno podobo in strukturo, zato ne preseneča, da je avtorica svoje pesmi že večkrat razstavila v mariborskih galerijah, saj jo poezija med drugim zanima tudi iz vidika antropologije prostora in vizualne podobe. Zbirko Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni bi po stilistični plati lahko uvrstili med konkretno poezijo, saj avtorica išče navdih tako med modernisti in postmodernisti, kot tudi v strukturalizmu in antropologiji, pri tem pa s svojo družbeno-kritično noto oplazi tudi problematiko prekarnosti in podcenjenega (intelektualnega) dela: “barantam za plačo / 1300? / 1200? / 500? / naslednji mesec? čez dva meseca? čez pol leta? / na rame se mi usedeš mraz”.

Ne glede na naslov, ki ga lahko beremo tudi kot metaforo, lahko pripomnimo, da iz vsebine zbirke ni zaslediti, da bi bila Nežka Struc utrujena, je pa v svojem načinu ubesedovanja že precej utrjena in samozadostna. Na njeni pesniški poti ji želimo še veliko takšnih in drugačnih sončnic …

Piše Veronika Šoster,

bere Eva Longyka Marušič.

Naše skladišče Tjaše Mislej, dramo o štirih delavkah v skladišču supermarketa, je žirija za nagrado Slavka Gruma označila za socialno dramo, ki pa je v resnici tudi smešna kot komedija, mogoče celo farsa. Res gre za precej tragikomičen tekst, ki se sprehaja po meji absurda, sploh z dogajanjem, ki je pogosto privedeno do skrajnosti, da so družbene poante še bolj zaostrene. Naslov sicer aludira na neko drugo, svetovno priznano in s Pulitzerjevo nagrado ovenčano ameriško dramo – Naše mesto Thorntona Wilderja iz leta 1938, ki slika vsakdanje življenje prebivalcev nekega mesta. Tudi v Našem skladišču spremljamo vsakdanji, rutiniran in ustaljen način dela v skladišču, ki za glavne junakinje pravzaprav je njihovo mesto, saj skoraj ne vidijo zunanjega sveta, temveč vse dneve in noči preživijo kar na delovnem mestu. Spijo v skladišču na zložljivih posteljah, zvečer pa ob skrbno odmerjenem času skupaj gledajo televizijo. Le včasih, če se zares izkažejo, če ni kakšnega praznika ali posebnega dogodka, se lahko ob nedeljah odpravijo domov. Sanjska služba, ni kaj.

Besedilo močno temelji na pogovorih štirih sodelavk in njihovih različnih značajih in ozadjih, didaskalij je le za vzorec, kar govori tako o simbolni izpraznjenosti potrošniško natrpanega sveta – skladišča, kot o ekonomičnosti avtorice, ki se zanaša na vihrave in dinamične besedne izmenjave. Drama je zato razgibana in živahna, edino, kar delavkam med telesno izčrpavajočim delom preostane, pa je seveda bežen pogovor, ki se pogosto vrti v krogih in se vrača k zmeraj istim temam, celo istim replikam. Ujetost delavk v skladišče je jasna, besedilo se bere prav tako tesnobno kot kakšen psihološki triler, čeprav se v njem srečujemo le z nepreglednimi policami konzerv. Te nas pozdravijo že takoj na notranji strani knjige, če razpremo zavihke, in vizualno spominjajo na Warholovo grafiko paradižnikovih juh Campbell. Konzerve lahko pomenijo marsikaj, poleg embalaže so nekakšne časovne kapsule, stisnjene sanje, ki bodo na polici ostale, dokler jih kdo končno ne odpre – morda jih ne bo nikoli. Ali kot ob napisu na nalepki uvoza pomenljivo reče Suzi: »Ta fižol je videl več sveta kot jaz.« Vsaka delavka je namreč edinstvena in rahlo obupana prav v svojih sanjah, take jih spoznamo že čisto na začetku. 27-letna Evelin bi rada zaslovela z nastopanjem, enako stara Maria bi bila rada pisateljica, da bi pisala zgodbe o ljudeh, ki živijo posebna življenja, 35-letna Suzi bi rada odprla svojo cvetličarno, 58-letna Vera pa čaka na mirno upokojitev z možem, a kmalu izvemo, da je v resnici že vdova. To laganje samemu sebi in zatiskanje oči pred resničnostjo je prisotno pri vseh, čeprav pri nekaterih bolj prikrito kot pri drugih, obenem pa njihovo vztrajno sanjarjenje in zamišljanje vedno novih čudovitih prihodnosti poskrbi, da vanje verjamemo in zanje navijamo – kar je v kontekstu skladišča in hipermegamarketa, ki vse pogoltne vase, še bolj boleče. Nočemo, da bi se zataknile v skladišču, kot pravijo, a se zavedamo, da je kak drug scenarij še bolj nemogoč.

Dogajalni prostor je torej skladišče bizarno velikanske trgovine, ki se razteza na šest tisoč kvadratnih metrih, tako ogromne, kot pravi Evelin, da v enem tednu ne moreš prit peš z enega konca na drugega, tako velike, da moraš ob vhodu kupit zemljevid, drugače ne najdeš več poti ven, tako ogromne, da ženske v njej rojevajo, ko čakajo na kruh, moški si morajo na novo obriti brade, starci se poslavljajo in odhajajo na drugi svet …

Posebej komičen je pojav zmedenega kupca v skladišču. Ves dan namreč išče nov grški jogurt z okusom japonskih mandarin z marmelado iz švedskih gozdnih jagod s semeni španskega sezama iz Andaluzije, nato pa se pojavi še drugič, čez noč je namreč omagal sredi oddelka za gospodinjske aparate. Njegova izgubljenost v prostoru se tako preslika v simbolno izgubljenost med vso ponudbo, ki ji niti približno ne moremo več slediti, kar seveda spomni na preveč izbire in sindrom strahu, da ne bi česa zamudili. Drama tako spominja na satirični roman Gradyja Hendrixa Horrorstör, v katerem kupci čez noč obtičijo v neprehodni Ikeini trgovini. Utopične sanje o obilju, ki mu ni konca, se hitro sprevržejo v nočno moro, ko se na nas zgrinja vedno več nepotrebnega materiala, zato ni nič čudnega, da se drama proti koncu sprevrže v kar groteskno smer. Prav tako ni nič čudnega, da se pojavi lik novinarja, ki pa ironično ne bo razkril hudega izkoriščanja, ampak bi samo rad nekaj posnetkov za priljubljeno oddajo o malih ljudeh, ki živijo svoja bedna življenja v kapitalizmu. Prav nič nas ne more več šokirati, ne skladiščnik voznik, ki dela prek prijateljeve napotnice, ne katastrofalne delovne razmere, to sploh ni več distopija.

Drama Tjaše Mislej Naše skladišče je zastavljena na trdnih temeljih, za tako težko temo je presenetljivo humorno zastavljena, kar jo odreši moralizma, ne gre pa dlje od tega in ne naredi nekega preloma. Seveda to lahko razumemo kot ujetost v kapitalistično mašinerijo, kjer sanje o stavki in sindikatu odpihne čas za televizijo, a vse ostaja preveč na površini. Sploh v zadnji tretjini in sklepnem dejanju bi pričakovala malo več drznosti, saj nas zgodba pripelje točno tja, kamor smo pričakovali že od začetka, kar ji ne naredi usluge. Kljub temu pa odpira veliko relevantnih tem in jih uspešno širi le s preprostimi dialogi. Ti delujejo, ker se z delavkami povežemo, ker imajo svoje sanje, želje in tudi muhe. In če je Shakespeare zapisal, da je ves svet oder, je zdaj ves svet pač – skladišče.