Ocene

Piše Ana Hancock,

bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič.

Blaž Kutin je scenarist, režiser, pisatelj in prevajalec. Leta 2006 je v Cannesu za scenarij prejel nagrado novi talent Evropske unije. Režiral je tudi z vesno nagrajeni kratki film Poslednji dan Rudolfa Nietzscheja in celovečerec Nikoli nisva šla v Benetke. Obvladovanje filmskega jezika se pozna že v zbirki kratke proze Tempirana bomba, izdani leta 2017, zasledimo lahko tudi fantastične elemente in tematiko razkroja družine kot varnega zavetja.

Vse to se ponovi tudi v Kutinovem romanesknem prvencu Kenozoik. Protagonista Luka in Lena sta par v tridesetih letih, oba zaposlena v zdravstvu. On je voznik rešilca, ona pa medicinska sestra, ki v prostem času pomaga v begunskem centru. Čeprav oba svoje delo razumeta kot poslanstvo, Leno globoko pretrese vsako trpljenje, ki mu je priča, v jok jo spravi že pogled na zgrbljenega starčka: »Ni več čustvovala le s pacienti, čustvovala je s potepuškimi psi, z begunci, s kanarčki, z izruvanim grmom.« Lenini bližnji vedno težje prenašajo njeno po njihovem mnenju pretirano občutljivost. Navdihnjeni z newagevskim priročnikom za samopomoč ji za rojstni dan pripravijo negativno presenečenje, misleč, da jo bo izpostavljenost ekstremnemu stresu spametovala. Ideja, ki bi že v teoriji morala biti slaba.

Zgodba o tem, kako pet odraslih verjame za lase privlečeni postavki, se zdi kot novica iz tuje črne kronike. Še bolj nemogoče se zdi njeno udejanjenje, vendar v romanu deluje. Konec koncev gre za svet kolektivne tesnobe, iz katere se vsak skuša rešiti po svoje: Lenin oče s pisanjem knjig, s katerimi želi svoje bivanje ovekovečiti, njena mati z lepotičenjem in materializmom. Zvesto sledenje enodimenzionalnemu priročniku pa seveda ne predvidi zapleta: »Videti je bila v šoku, neodzivna. Zmedlo jih je, kajti kaj takega v knjigi nikjer ni bilo omenjeno.«

Po travmatični noči se Lena, sprva sicer prefinjeno, začne sistematično maščevati vsem vpletenim, enega za drugim prizadene na področju, kjer je najbolj ranljiv. Postane sebična in neobčutljiva, Luka pa, ironično, postaja vse bolj podoben Leni, kakršna je bila včasih. Sistem pa deluje le, dokler so njegovi akterji čustveno indiferentni, kar je samoumevna norma. V končni fazi gre za svet, kjer preživijo najbolj neobčutljivi, sebični in egoistični.

Roman Blaža Kutina Kenozoik je psihološka srhljivka, kriminalka, v osredju katere sta travma in maščevanje. Kot senca ves čas implicitno spremlja vprašanje odpuščanja. V svetu, polnem ironije in krutih naključij imata posebno mesto črni humor in groteska. Humor je subtilen in v osnovi situacijski, na primer v opisu Lukove na novo odkrite skrbi za rože, s čimer, ironično, preseže Lenino občutljivost: »Vseh šest rastlin je odnesel v avto in se zapeljal do cvetličarne, ki je bila na poti v Šiško. Avto je pustil na štirih žmigavcih, odhitel noter in cvetličarki razložil situacijo«. Ali ko Lena materi na steno stanovanja pritrdi reprodukcijo Munchovega Bolnega otroka: »Se mi samo zdi, ali deklica zgleda nekam bolna? Naslov je Bolni otrok. Lepa, ne?«

Prevladujoče občutje Kutinovega Kenozoika je tesnobnost, prikazana z vizualno bogatim jezikom. Odnosi in značaji posameznikov so prikazani brez olepševanja. Oportunistični odnosi z bližnjimi posameznikovo tesnobo le še poslabšujejo, saj se na nikogar ni mogoče zanesti. Gre za popolno deziluzijo družine in prijateljstva, ki pa ne osvobaja, temveč povzroča izolirane posameznike. Bralec marsikaj le sluti, prav tako literarni subjekt, ki ne more zaupati niti lastni presoji. Kenozoik je tako distopična kritika vsega: ideologije, širše družbe, bližnjih odnosov in na koncu lastne presoje. Iz vsega, kar se je subjektu zgodilo in kar je ta prizadejal drugim, ni mogoče potegniti nobenega pomirjujočega nauka: »Življenje ne ponuja odgovorov, meteoriti padejo nepričakovano«. Največ, na kar lahko upamo, je morebitno sprijaznjenje z inherentno nesmiselnostjo: »Morda je smisel prav v nesmislu.«

NAPOVED:

V dobrem tednu sta se na slovenskih gledaliških odrih zvrstili kar dve uprizoritvi Sartrove drame ZA ZAPRTIMI VRATI, po Mestnem gledališču ljubljanskem so jo včeraj predstavili v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, tokrat v novem gibkem prevodu Žive Čebulj in v režiji Mateje Kokol. Najbrž v obeh primerih ni bil nepomemben razlog letošnje maturitetno čtivo in z njim posredno vabilo mlademu občinstvu k obisku predstav. Sinočnjo premiero si je ogledala Vilma Štritof.

Premiera: 19. 1. 2024

prevajalka Živa Čebulj

režiserka Mateja Kokol

dramaturginja Katja Gorečan

scenograf Mark Požlep

kostumografka Iris Kovačič

avtor glasbe Nebojša Pop-Tasić

oblikovalec svetlobe Darjan Domadenik

lektorica Živa Čebulj

igrajo

Sobar Tarek Rashid

Estelle Eva Stražar

Inès Jagoda

Garcin Lovro Zafred

FOTO:

Eva Stražar, Lovro Zafred, Jagoda

Foto Jaka Babnik/SLG Celje

Ocena filma

Izvirni naslov: Sur l'Adamant

Režiser: Nicolas Philibert

Piše: Urban Tarman

Bere: Igor Velše

Adamant francoskega režiserja dokumentarnih filmov Nicolasa Philiberta je samo na prvi pogled alegorija, ki je našla filmsko upodobitev. Dvonadstropna železno-lesena hiša zaobljenih oblik z dvižnimi senčili, ki razpirajo krasne poglede na Seno, se je naselila na splavu. Sidro je privezala v središču Pariza pri mostu Charlesa de Gaulla. Plavajoča stavba je nastala šele pred kratkim in postala dnevni center za ljudi z duševnim težavami.

Ladja na reki, kot jo spoznamo v Adamantu, je precej več kot pregovorna »ladja norcev«, o kateri pripovedujejo alegorije od antike do francoskih poststrukturalistov z Michelom Foucaultem na čelu. Foucault je pred dobrega pol stoletja pisal o tem, kako je – moderna doba še posebej intenzivno – oblastne in disciplinske mehanizme podredila racionalnosti in racionalizaciji. Široko pahljačo človeške drugačnosti in samosvojosti je z uveljavljanjem norm izrinila na drugo stran: v domeno norosti.

Adamant uporabnice in uporabniki radi obiskujejo. S terapevti, psihiatri in socialnimi delavci gradijo skupnost bolj na kreativnih impulzih kot na morebitnih primanjkljajih članov: spodbujajo izražanje, ustvarjanje, komunikacijo. Ljubiteljsko umetniško ustvarjanje in strpna skupnost, kjer so sodelujoči opazno naklonjeni drug drugemu; to je najbrž prav tako zdravilno kot farmacevtske učinkovine. Toda obiskovalci Adamanta, ki jih režiser povabi pred kamero, so realistični. Frédéric jasno pove, da so zdravila zanj temelj: brez njih bi verjel, da je Jezus; namesto da bi sodeloval v filmu, bi verjetneje plaval v Seni.

Philibertov dokumentarec je posnet observacijsko, vendar kamera, ki jo usmerjata s psihiatrinjo Lindo de Zitter, ni vzvišena ali distancirana »muha na steni«, ampak deluje podobno kot v Družini in Domu slovenskih dokumentaristov Roka Bička in Metoda Pevca. Ko režiser recimo z brega opazuje center in na ladijskem mostu prepozna obiskovalce, malce nerodno zumira in nas opozori, da gledamo film in ne resničnosti same. Adamant ni spoliran izdelek in v tem je njegov čar. V nekem trenutku zaslišimo glas izza kamere. Režiserjevo oko je namreč odprto za dialog: ne samo sprašuje, ampak tudi odgovarja na radovedna vprašanja portretirancev. Razvidno je, da je v montaži režiser pripravljen predčasno končati kakšen že malo mučen prizor ali na drugi strani iskrivemu in duhovitemu sogovorniku pustiti, da razvije krhko misel do konca.

Zdi se, da dnevni center stoji na mestu, zunaj časa, medtem ko Sena in z njo običajno dogajanje v družbi utečeno tečeta naprej. Tako je najbrž vedno bilo in film v tem smislu ne dodaja aktivistične komponente. Adamant je film za vse radovedne duše, ki razumejo, kako pomembno je, da v družbah ohranjamo prostore, kjer je z mislimi mogoče plavati tudi proti toku, ne le z njim.

Ocena filma

Režiser: Igor Šterk

Nastopajo: Silva Čušin, Janez Škof, Jernej Gašperin, Tito Novak, Blaž Setnikar, Saša Pavček, Primož Pirnat

Piše: Gaja Poeschl

Bere: Eva Longyka Marušič

Šterkijada, življenjska odisejada jadralca Jureta Šterka, intimno portretirana skozi filmske oči njegovega sina Igorja, je film o svobodi. Tisti svobodi, v kateri lahko svoje sanje ne le sanjaš, ampak jih tudi uresničiš, o svobodi, ki izpolnjuje najbolj skrite želje, a je hkrati to tudi tista svoboda, v kateri večkrat ni prostora za potrebe bližnjih, partnerja, otrok, družine … Svoboda posameznika je v svojem najglobljem bistvu verjetno vedno nekoliko egocentrična in cena zanjo po navadi ni prav majhna. Zato se ji scela lahko predajo le redki in Jure Šterk se ji je predal vse do v valove skrivnosti zavitega konca.

Vendar pa Šterkijada ni biografski portret enega naših najdrznejših jadralcev, ki je na doma izdelanih jadrnicah premikal meje mogočega in čigar misteriozno usodo smo pred skoraj natanko petnajstimi leti spremljali tudi popolni nepoznavalci – tak film bi verjetno lahko posnel marsikateri režiser – ampak je predvsem močna avtobiografska refleksija enega najvidnejših slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki ponuja edinstven intimen vpogled v kompleksno dinamiko svoje primarne družine. Igor Šterk se je žalostnih, trpkih, a hkrati komičnih in absurdnih družinskih trenutkov, ki jih sam omenja kot glavne gradnike Šterkijade, lotil predvsem – pošteno. Verjetno se je v subjektivnosti spomina marsikaj že davno izgubilo, a gledalec tega ne občuti, saj je zgodba sem in tja tako absurdna, da v resnici enostavno ni moglo biti kaj dosti drugače, nosilni trije liki – poleg očeta Jureta še mama Vojka in seveda Igor, osrednji katalizator zgodbe – pa so prikazani stvarno in neolepšano, brez tako privlačne črno-bele karakterizacije, tako rekoč z vseh plati, tudi tistih nekoliko manj pohvalnih. Igralska zasedba vseh treh je brezhibna. Silva Čušin, ki je bila menda sploh edina možna izbira za upodobitev Vojke Šterk, je v čakanju na vedno odsotnega moža, kar sčasoma seveda pusti tudi določene posledice, z minimalistično natančnostjo preigrala celo paleto čustvenih stanj od obupa do apatije in spet nazaj. Jernej Gašperin se je odlično znašel razpet med ne le dvema, ampak več ognji družinskega in osebnega kaosa, Janez Škof pa je s svojo iskrivo zvedavostjo in neizčrpno strastjo do vedno novih življenjskih dogodivščin, verjetno zadel v samo bistvo avanturističnega duha Jureta Šterka.

Čeprav bi na prvi pogled morda lahko rekli, da je Šterkijada nekakšna sprava Igorja Šterka s sabo, s svojim odraščanjem in predvsem s svojim precej samosvojim in v odnosu do družine večkrat precej sebičnim očetom, je vendarle še nekaj več – je pogumen in iskren film o ljubezni, ki pa jo je vsak družinski član razumel na svoj način.

Ocena filma

Izvirni naslov: Poor Things

Režiser: Yorgos Lanthimos

Nastopajo: Emma Stone, Mark Ruffalo, Willem Dafoe, Ramy Youssef, Christopher Abbot, Suzy Bemba, Jerrod Carmichael, Kathryn Hunter, Vicki Pepperdine, Margaret Qualley, Hanna Schygulla

Piše: Gorazd Trušnovec

Bere: Igor Velše

Bella je nesrečna lepotica, ki naredi samomor s skokom z mostu. Genialni zdravnik dr. Godwin Baxter jo z eksperimentalnim postopkom vrne v življenje, vendar pa se mora kot odrasla ženska z možgani otroka vsega naučiti na novo. Bella se izkaže za inteligentno ter hitro učljivo in v zrelem telesu kmalu odkrije lastno seksualnost. Z odvetnikom, ki pripravlja predporočno pogodbo med Bello in Baxterjevim pomočnikom, pobegne na avanturo po Evropi.

Celovečerni film Nesrečna bitja, zmagovalec festivala v Benetkah, je nova mojstrovina grškega šampiona avtorskega filma Yorgosa Lanthimosa. Posnet je po provokativnem romanu in z blagoslovom pokojnega škotskega avtorja Alasdairja Graya. Dogajalni čas je deloma abstrahirana viktorijanska doba, vendar s svojo tematiko še kako nagovarja naš tukaj in zdaj.

Zgodbo požene v tek frankensteinovski zdravnik, sicer pa gre žanrsko za presek znanstvene fantastike, drame, razvojnega romana in črne komedije. Lanthimos z neverjetno veščino in z vrhunskim nastopom ustvarjalno vedno pomembnejše Emme Stone krmari med karikaturo in satiro, pri čemer z vsakim prizorom ponudi nov miselni izziv. Stalno se vrača k temam kot so vprašanje ženske emancipacije in patriarhata, determiniranosti in izkoriščanja, vloge spolnosti pri osebni neodvisnosti in opolnomočenju, vprašanja družbene neenakosti in feminizma, pri čemer ne pozabi zbujati dvomov v prikazano. Skratka, kot že doslej avtor postavlja bolj vprašanja kot ponuja odgovore in kot v prejšnjih filmih Yorgosa Lanthimosa gre tudi tokrat za sijajno sociološko analizo z dodatkom lingvistike in filozofije, pri čemer se vsega loteva z nemara največjo mero humorja doslej.

Ta smešna plat celovečerca Nesrečna bitja korenini predvsem v nelagodju in brechtovskem učinku potujitve, ki se ga poslužuje pri vseh elementih kinematografskega jezika. Tu se tudi kaže, kako temeljno pomembna je arhitektura pri oblikovanju miselnega prostora filma in dojemanja notranjega sveta junakov. Spremembe v vizualnem pristopu tako spremljajo tudi razvoj likov, predvsem seveda večpomensko odraščanje Belle Baxter iz izkrivljenega črno-belega viktorijanskega okolja prek bohotnega art-deco razcveta v pisan futurizem.

Z nekaj cinizma bi lahko rekli, da so Nesrečna bitja prvi avtorski celovečerec, ki je videti, kot da bi ga vizualno zasnovala umetna inteligenca. Pri fotografijah, ki so izdelane s pomočjo digitalnih algoritmov, običajno lahko razberemo številne reference, spojene v nove podobe, vendar nam intuicija govori, da je nekaj pri teh slikah narobe, da so očitno »nenaravne«. In točno ta občutek zbujajo prizori Nesrečnih bitij – pri čemer je najbolj briljantno, da je prav to vprašanje naravnosti tudi temeljna poanta Lanthimosovega dela …

Novo postavitev Molièove igre Skopuh na velikem odru ljubljanske Drame je zrežiral Slobodan Unkovski. Zamisel, igro postaviti kot "elegično nerodno baletno komedijo s petjem, o ljubezni, siromaštvu in zlasti samoljubju", je več kot uspešno udejanjil z deseterico igralcev – z izjemnim Bojanom Emeršičem v naslovni vlogi. Medtem ko se dramaturginja predstave Diana Koloini sprašuje, ali je skopost sploh lahko smešna, je premierno občinstvo sinoči z dolgim aplavzom potrdilo, da je bilo priča izvrstni komediji. Ogledal si jo je tudi Dušan Rogelj:

Naslov izvirnika: LʼAvare

Premiera 16.1.2024

Prevajalec Aleš Berger

Režiser Slobodan Unkovski

Dramaturginja Diana Koloini

Lektorica Tatjana Stanič

Scenograf Branko Hojnik

Kostumografinja Roza Trajčeska Ristovska

Avtorica glasbe Irena Popović Dragović

Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš

Asistentka dramaturginje (študijsko) Nejka Jevšek

Asistentka scenografa Nika Curk Nagode

Svetovalka za madžarščino Irena Varga

Igrajo Bojan Emeršič, Nejc Cijan Garlatti, Sabina Kogovšek, Domen Novak, Saša Pavlin Stošić, Matija Rozman, Maja Sever, Vojko Zidar, Uroš Fürst, Valter Dragan

Foto: Peter Uhan

https://www.drama.si/dogodek/skopuh/

Piše Miša Gams,

bereta Igor Velše in Maja Moll.

Jurij Hudolin je pesnik, pisatelj, scenarist, kolumnist in prevajalec. Še pred študijem primerjalnega jezikoslovja in srbohrvaškega jezika je izdal pesniški prvenec Če je laž kralj in nadaljeval kot pesnik, napisal je obilo scenarijev za dokumentarne filme ter se proslavil kot kolumnist pri vseh večjih časopisih v državi. V zadnjih dveh desetletjih ga poznamo zlasti kot pisca romanov, med katerimi naj omenimo Objestnost, Pastorek, Vrvohodec, Ingrid Rosenfeld in Osnove ljubezni in zla ter Ljubljanske ulice in Trst via Ljubljana.

V letu 2023 je Hudolin izdal kar dva romana, ki ju je pisal pet let in o katerih pravi, da sta povezana in da združujeta avtobiografske in fiktivne prvine. Vsak iz svojega zornega kota odgrinjata plasti ženske psihologije in podajata različne vidike razumevanja odnosov med spoloma. Roman Čas lepih žensk piše moška roka in v njem nastopa veliko junakinj s konkretnimi imeni, roman Velika in moški spol pa je napisan iz vidika ženske osebe – v ospredju je zgodba, imena pa so bolj ali manj nepomembna. Hudolin protagonistko imenuje kar Velika, njenega partnerja oziroma soproga Moški in njegovega sina Mali. Prek razmišljanja glavne junakinje gradi napetost, ki pa nenehno niha; pri tem pisatelj vključuje dolge in kompleksne stavke in vanje mojstrsko vstavlja starinske izraze, da pripoved deluje nekoliko arhaično, čeprav je postavljena v sodobni čas. Brez dvoma je roman, gledano iz stilističnega vidika, izjemno večplastno in zahtevno delo, pri katerem je Hudolin pokazal ves razpon pisateljskih zmožnosti.

Na začetku romana pisatelj navaja, da mu je zgodbo nekega vetrovnega večera pripovedovala prijateljica, kot da bi bralca želel opozoriti, da je napisana po resničnem dogodku. Ne glede na to, ali gre za pretežno resnično ali fiktivno delo, je v drugi polovici romana veliko dramatičnih zasukov, ki nas do zadnje strani držijo v šahu, ne da bi nam uspelo uganiti, kako se bo zgodba razpletla. Zdi se, da se pisatelj na eni strani poigrava z bralčevimi pričakovanji, na drugi pa z družbenimi tabuji in stereotipi. Eden izmed njih je incest oz. erotična zveza med Veliko in pastorkom, ki ga naziva “moj moj” ali Mali in ki ga dobro desetletje vzgaja kot svojega sina, dokler se nedolžna simpatija nekega večera ne prelevi v večletno ljubimkanje. Čeprav bi Hudolinu lahko očitali, da tudi sam nehote zapada v stereotipe, zlasti ko opisuje brstečo življenjsko energijo Velike, ki jo v nasprotju z depresivnim Moškim kar razganja od poželenja, se po drugi strani zavemo, da je roman pravzaprav kronologija neke ženske želje, ki jo zaznamuje težko otroštvo z zasvojeno materjo – prostitutko – in odsotnim očetom.

Hudolinov roman Velika in moški spol namreč lahko beremo tudi kot eksperimentalen odgovor na Freudovo vprašanje “Kaj neki ženska hoče?”, saj nam pisatelj postreže s pronicljivim pogledom v protagonistkino nezavedno, nakar nam njene iracionalne odločitve postanejo precej bolj jasne: “… seks je v sodobnem svetu pogosto nekakšna tržna menjava, čeprav s tem ne mislim na prostituiranje ali kak podoben deal in se zato pogosto identificira z neoliberalnim kapitalizmom; zame je seksualnost gola emocija in skrajno razdajanje strasti, čista, globoka in jasna ljubezen, v tem sem do skrajnosti sproščena …”

Protagonistka se ne zaveda, da imajo “problemi” z zasvojenostjo od seksa in drog zametke že v otroštvu, ko je bila spolno zlorabljena, in da njena psihopatologija ni nič manjša od psihopatologije nevrotičnega Moškega, ki je v preteklosti zakrivil nesrečo s smrtnim izidom. Hudolin daje bralcu posredno vedeti, da smo že v štartu žrtve svoje preteklosti – najsi gre za slabo vest, ki razdira Moškega ali pa za žrtev nasilja (Velika), ki na eni strani nenehno hrepeni po ljubezni kot neponovljivi ekstazi, na drugi pa nezavedno zahteva ponovitev travme. Zanimivo je, da je tudi ljubezenski odnos do literature za protagonistko – tako kot vsaka druga ljubezen – “mejno stanje”: “mejen je, na robu skrajnosti in to si je treba priznati in pogosto tudi mračnjaški, saj književnost več ali manj poganja vsebinska skepsa,” Pozneje suvereno doda: “… svet literature me je vedno privlačil prav zaradi svoje izmuzljivosti, večplastnosti in možnosti neštetih izborov interpretacije in percepcije in mogoče se bom kdaj kasneje ukvarjala le z njo: zadovoljena sem že s tem, če imam občutek, da sem pozorna bralka, čeprav je tudi res, da sem spoznala, da mi največ pomeni življenje samo po sebi, ljubezen, spolnost, prijateljstvo. Osebna sreča, kakor radi rečemo. Ta je več kot literatura, biznis, uspeh. Živeti!”

Protagonistka živi v svojem iluzornem mehurčku, ne da bi se zavedala, da jo žene samodestruktivni libido, ki ga v skladu s psihotično naravnano neoliberalno družbo razume kot nekaj pozitivnega, ne nazadnje ji uspe zagnati slaščičarski posel in vzgojiti pastorka v vzornega študenta filozofije. Tudi ko se njemu sesuje družinsko življenje v Ameriki in ko sama po smrti Moškega zaživi kaotično življenje z zasvojenim mafijcem in doživi odvisniški kolaps, se ne neha tolažiti, kako najboljše za njo šele prihaja.

Velika in moški spol je roman, ki prepleta in nadgrajuje tri plasti neke življenjske zgodbe: sedanjo, preteklo in prihodno, ki se nenehno obrača nazaj k preteklosti in nam sporoča, da se v tem kroženju oz. dramaturškem “loopingu” skriva ljubezen sama. Začutimo jo lahko tudi v številnih slikah Vladimirja Lebna, ki je z živalskimi motivi, razporejenimi v popolne kroge, ustvaril ilustrativno platformo romana in nam sporoča, da nobeno življenje ali dejanje n vredno moralne obsodbe ali samoobžalovanja.

Piše Matjaž Zorec.

Bere Igor Velše.

“Besede vidim kot kose živega mesa, ki bljuvajo iz mene, žarki iz črne luknje …” S tako intenzivnostjo je Jan Krmelj opisal svojo pesniško zbirko Uho. In dodal: “Gre samo za to, ali te besede kdo pobere in jim da možnost, da rastejo naprej. Kot bakterije, ki krožijo med nami, jezik nenehno potuje. … Svet se še ni začel in ravnokar smo priča njegovemu koncu.”

Ob vstopu v svet, ki ga ubesedujejo pesmi v zbirki Uho in ga povzema navedeni avtorjev zapis, morda pomislimo na Kantovo slavno, pogosto citirano misel: “Dve stvari navdajata čud z vselej novim in naraščajočim občudovanjem in strahospoštovanjem: zvezdnato nebo nad nami in moralni zakon v nas.” Navedka na prvi pogled delujeta, kot bi bila iz različnih dimenzij, a vendarle gre za podoben, če ne istoveten fenomen, h kateremu prisluškujejo Krmeljeve pesmi. Filozofova zgoščena in idealna misel v pesnikovi varianti postane distinktivno modernistična: širjava zvezdnatega neba se prevede v neskončno multitudo obstajanj, moralni zakon v ponižen strah pred njimi. Skupen pa je poseg v neizmernost, ki ji pričuješ kot subjekt in ki se filtrira skozi tvoje čudi.

Osnovna stanca verzov je strah oziroma nežna, a odprta preplašenost pred neznosnimi možnostmi bivanja, dostopnimi le prek fragmentarnih izsekov, izrezov in rezov v predstavni moči. Te fragmente pragmatično in precizno vzpostavi Prolog v knjigo: “Leta 1849 v tem prostoru nekdo kihne. / Leta 1715 nekoga, ki sedi za mizo, zasrbi pod levo lopatico – / leta 1960 nekdo odpre pivo – / leta 2050 se nekdo zasmeji – / leta 2023 nekdo bere to knjigo – “ In tako naprej.

Na videz arbitrarni izseki iz momentov, ki tvorijo vrtoglavo celovitost prostorov in časov, so v nadaljevanju raziskani s pretanjenimi, senzibilnimi in redkobesednimi verzi. Kot vedno pozorna divjad stopicajo po razdaljah in generacijah ter se, ujeti v zgolj svoje čutenje in čudenje, občasno zgrozijo, da bodo pozabili na pozornost in jih bo oplenila mimohodeča gigantskost sveta. To, kar si, je tako drobčkan delček kozmosa, da se ti zvrti. Nekaj takega je prozaično in z življenjskim romanticizmom upesnil Milan Jesih v zbirki Mesto sto: “...kaj na prihodnost je bilo spominov, / a si dobil zgolj eno od življenj, / druga so drugi vzeli zase / in so netvoja za vse tvoje čase. –“

Krmeljeva čud gre v Ušesu dlje od življenjskih grenčic: Vstop v kakršnekoli poogromnjene predstave je seveda možen le skozi praktične momente – zvok klavirja iz sobe, komaj vzdržna teža besed, drobno nakapane impresije, izpete do mesta v svetni totaliteti. A ravno nujna zavest, da je vsaka kontingenca del amorfne neskončnosti, katere ta ali oni preblisk lahko le oplaziš, je tisti formalni preskok k transcendentalnemu. Slednje seveda nima več kakšne enovite konsistence ali garanta smisla, temveč funkcionira le kot rana, kalejdoskop razpok, ki opaja s pomeni in njihovimi prebitki.

Verzi so tako kot v Krmeljevi prejšnji zbirki zgoščeni in minimalistični ter hkrati zelo intenzivni, kot ena in ista sled krempljev, zakraspana v tapiserijo tega ali onega ubesedovanega horizonta. Na redkih mestih uvajajo rimo, asonanco ali rigoroznejšo stopico, kar pa ob siceršnjih izbrušenih prostih verzih deluje regresivno.

Kantova zvezdnato nebo in moralni zakon v nas sta tako prevrnjena v neštete kataklizme in prestrašeno nemoč. Občudovanje postane ujetost vanje, strahospoštovanje ustrahovano stanje. To pa seveda ni razlog, kot ponavadi trdijo strokovnjaki za tako imenovane metafizične transcendence, za kakšno resno obupanost ali nihilistično cepetanje. Nasprotno, kot nam pesni Krmeljeva poezija, se mora tu naše življenje šele začeti. Ne se ustrašiti pred neizmernostjo onstran kontrole. Resignirati se v njo in jo ubesedeno dajati dalje. V tem je nenazadnje tudi korespondenca z zoro naše poezije.

Končno daje poeziji v zbirki Uho moč prav uvid, da resnica v naših vsakdanjih prebliskih sega dlje od nekakšnih srčkanih in nereflektirano spesnjenih posebnih načinov. Če ni mišljenja, ni življenja. Obstajanje se ti mora dati, vzeti ga moraš v vsej njegovi nepregledni mreži, breznu drobovja, ki si ga lahko samo predstavljaš. Tu potem vznikne poezija, krpajoča sproti trgane luknje obstoja. To bi bila Krmeljeva modernistična transcedentalnost. Kantovsko vseobsegajočnost na najbrž najbolj sproščenem in hkrati najpolnejšem mestu ponovi tudi posvetilo na samem začetku knjige: “za vse živo”.

Piše: Iztok Ilich

Sveti Ivan, del šeste tržaške četrti, nekaj minut hoda oddaljen od središča mesta, je bil do nastopa fašizma s šolami, kulturnimi in športnimi društvi, čitalnico, gledališčem in letos obnovljenim Narodnim domom najbolj slovenski del Trsta. Danes tam tudi v mešanih zakonih prevladuje italijanščina, vendar je slovensko govorečih in čutečih Svetoivančanov še vedno dovolj, da ohranjajo pri življenju svoj jezik in z njim povezano izročilo, ki ga že poldrugo stoletje ustvarjajo tam rojeni ali priseljeni kulturni delavci. Med njimi urednica Slovenke Marica Nadlišek in njen sin Vladimir Bartol, slikar Milko Bambič, prosvetni delavec in publicist Josip Kravos in njegova otroka Marko in Bogomila Kravos, skladatelja Vasilij Mirk in Karol Pahor, narečna pesnica Marija Mijot in igralka Elvira Kralj.

Kako se je živelo v tem sprva agrarnem zaledju Trsta od konca 19. do zadnje tretjine prejšnjega stoletja, sta med drugimi slikovito popisala Vladimir Bartol v Mladosti pri Svetem Ivanu in Marko Kravos v Trstu iz ptičje perspektive. V iztekajočem se letu sta svoj rojstni kraj skoraj sočasno zaznamovali še ugledni pisateljici Evelina Umek in Bogomila Kravos. Prva je napisala literarizirano avtobiografijo, druga s kritičnim odnosom do sedanjosti uokvirjene spomine na otroštvo in mladost. Skupaj sta pomembno obogatili mozaično podobo slovenstva v Trstu v drugi polovici prejšnjega stoletja. Avtorici se na številnih točkah srečata, časovna razlika med njunima razgledoma pa je vendarle opravila svoje. Obe tudi pogosto uporabljata tržaški govor ter posamezne besede in besedne zveze prevajata, vendar v izbiri značilnih lokalnih izrazov ne uporabljata vedno enakih primerov, Bogomila Kravos pa je dodala še slovar in vrsto dokumentarnih fotografij.

Evelina Umek je v svojih spisih že večkrat upodobila Pahorjevo Mesto v zalivu in njegove nekdanje znamenite ljudi ter že pozabljene šege in navade, ki so uravnavale njihovo življenje. V delu P'nče se vrača v svoja najzgodnejša leta, kakor so ji ostala v spominu. V knjigi s spremno besedo Ivana Vogriča in ilustracijami Štefana Turka se prepričljivo vživlja v doživetja in razmišljanja petletne Punčke, sama si v narečju pravi p'nče, ki je tja do šestega leta doživela veliko več bridkih in tesnobnih kot vedrih in igrivih trenutkov. Njeno postavljanje na noge in učenje prvih besed sta spremljala nasilje in smrt. Ni si znala pojasniti, kam je odšla sestrica dvojčica, ki sta jo z mamo obiskovali na pokopališču. Spotoma v tramvaju je morala biti pridna, kar je pomenilo, da ni smela spregovoriti niti besedice po slovensko. Bil je mračni čas fašizma, ko so si tudi številni Slovenci, da ne bi izgubili dela, nadeli črne uniforme in v javnosti med seboj govorili v tržaški italijanščini. Po kapitulaciji so prišli Nemci in Punčkinega očeta odpeljali na prisilno delo, strah in tesnobo pa so proti koncu vojne še poglobili zavezniški bombni napadi na pristaniški Trst in okolico.

Očetova vrnitev in vkorakanje partizanov v mesto še nista prinesla konca vojne, kot so upali mnogi. P'nče je le slutilo, da razpravljanje odraslih o skrivnostnih poteh politike ne pomeni nič dobrega. In res, slovenske zastave so kmalu izginile, mnogi sosedje pa so spet pozabili govoriti slovensko. Šole, kamor bi začela hoditi jeseni, se je deklica malo bala, saj bo prišla med neznane otroke, veselila pa se je učenja branja, pisanja, računanja. Toliko novega jo je čakalo, da je počasi lahko pozabila na strah, ki ga je v svoji iskreni pripovedi okušala v neštetih oblikah in barvah.

Teatrologinja in slovenistka Bogomila Kravos začenja svojo pripoved Moj Trst dve desetletji po tem, ko je Evelina Umek začela hoditi v šolo. Tudi sama večkrat piše o šoli, učiteljicah, sošolkah in sošolcih ter o pouku, tudi urah vezenja in recitacijskih nastopih. Pri čemer ne pozablja na zaostrena razmerja med slovenščino in italijanščino od vrtca in prvega razreda navzgor prek nižje in srednje gimnazije do zahtevne mature na trgovski akademiji.

Z leti se je širil tudi njen svet – od igranja na domačem pragu, ki ji je ostalo v spominu, čeprav je imela šele dve leti in je rada jokala in vreščala za vsako malenkost, prek obiskovanja slovenskega vrtca in osnovne šole do zahajanja na prireditve na Stadionu in v Slovenskem gledališču. Posebno zanimiva so poglavja, v katerih avtorica postavlja v ospredje očetove znamenite obiskovalce: trdnega Slovenca in uglednega krojača narodnega delavca Budina, zdravnika Martelanca in na pol domačega slikarja Bambiča. Veliko lepih besed najde za očeta in mamo, za starejša sestro in brata pa, presenetljivo, nobene!

Bogomila Kravos se živo spominja tudi psihiatrične bolnišnice, nedostopne za visokim zidom, pa igrišča z gugalnicami na Gmajni, domače Brandežije in drugih svetoivanskih koncev, posebno z njenimi spomini, kot pravi, natrpanega Stadiona. Ko se po več letih službovanja v notranjosti Italije vrne domov, želijo na vse strani prilagodljivi voditelji manjšine izročiti v tuje roke še tisto, kar je ostalo od nekdanjega kulturno-športnega središča tržaških Slovencev. »Glasno oporekam« piše in nadaljuje »in spadam v skupino godrnjačev, ki nemočno opazuje, kako se srebrnina in zlatnina selita od skupnega imetja v roke dobrohotnih posameznikov.« Kritične ocene aktualnega stanja slovenske skupnosti na Tržaškem povzema še v spoznanju: »So ljudje ki ne gradijo; grabijo in konec«.

Uvodna in sklepna poglavja, v katerih Bogomila Kravos sega v manj odmaknjeno preteklost družbenega in društvenega življenja po priključitvi cone A Svobodnega tržaškega ozemlja Republiki Italiji in nove delitve, ki jo je prinesel kominform, oblikujejo svojevrsten okvir intimno mehkim pa tudi ostro izrisanim spominom na otroštvo in odraščanje.

Med temami njenih razmišljanj velja omeniti vsaj še zapleten pojem tržaškosti, ob pripadnosti slovenstvu ali italijanstvu še eni identiteti v Trstu. »Smo na neki način drugačni od preostalih Slovencev« ugotavlja »in to v tem smislu, da živimo stalno v stiku z 'drugim', kar hkrati pomeni, da se moraš vseskozi dokazovati, kar pa te konec koncev dela trdnejšega, odločnejšega.« O svoji medkulturnosti pa piše, da je drugačna od tiste na akademski ravni. »Jaz ne prihajam v stik z drugim, jaz sem zraščena v tej mešanici, to je moj svet. Iz njega izhajajo vzroki in posledice mojih izbir.«

Harun in morje zgodb je naslov sinočnje premiere v Prešernovem gledališču v Kranju. Tako je naslovil Salman Rushdie besedilo, ki ga je napisal za sina, ko je bil od njega ločen po fatvi zaradi Satanskih stihov. Za sinočnjo predstavo ga je priredila in režirala Ivana Djilas na osnovi prevoda Jureta Potokarja. Nastopa osem igralcev v različnih vlogah, Živa Selan pa v glavni vlogi Haruna Kalife. Na premieri je bila Tadeja Krečič.

USTVARJALCI

Prevajalec Jure Potokar

Režiserka in avtorica dramatizacije Ivana Djilas

Scenografinja Sara Slivnik

Kostumografinja Jelena Proković

Asistentka kostumografinje Saša Dragaš

Avtorica videa Vesna Vega

Avtor glasbe Boštjan Gombač

Koreografinja Maša Kagao Knez

Lektorica Barbara Rogelj

Svetovalec za animacijo Brane Vižintin

Oblikovalec luči Igor Remeta

Oblikovalec maske Matej Pajntar

IGRAJO

Pravljičar Rašid Kalifa

Borut Veselko

Harun Kalifa

Živa Selan

Mama Soraja, Mnogousta riba, Čvek, Princesa Batčit

Vesna Pernarčič

Soseda Onita, Voznik avtobusa Ampak, General Kitab

Darja Reichman

Gospod Sengupta, Naduti šef, Princ Bolo, Katam Šud

Blaž Setnikar

Vodni džin Če, Veliki nadzornik z imenom Veliki nadzornik

Aljoša Ternovšek

Nenasmejani mož, Plavajoči vrtnar, Bojevnik teme Murda in njegova senca

Željko Božič k. g.

Nenasmejani mož in drugi vojaki

Dominik Vodopivec k. g.