Ocene

Maja Lunde: Snežena sestra

premiera: 1. december 2023

informativne oddaje, 4. december 2023

Tudi v skandinavsko kičasto božično ikonografijo in impresivno zasneženo pokrajino, infrastrukturo, ki namiguje na običajno praznično patetiko, lahko vdrejo nenadni in hudi življenjski dogodki. Norveška pisateljica Maja Lunde, avtorica zgodbe Snežena sestra, ki so jo v Mini teatru priredili za oder, je zapisala, da je v njej želela opozoriti na pereč problem duševnih stisk in psiholoških motenj pri mladostnikih in na potrebo po komunikaciji med starši in otroki.

Predstavo Snežena sestra, ki je namenjena družinskemu gledanju, je režiral Luka Marcen, v vlogah otrok, staršev in skrivnostnega neznanca, so tako radoživo kot turobno podobo uprizoritvi vtisnili: Gaja Filač, Timotej Novakovič, Luka Bokšan, Sara Gorše in Nika Korenjak. O predstavi, ki je premiero doživela v petek, več Magda Tušar

Piše Marica Škorjanec Kosterca,

bereta Maja Moll in Ivan Lotrič.

Odgovor na vprašanje, zakaj je Boža Herek začela pisati satirične, včasih precej ostro začinjene zgodbe o razvadah in slabostih posameznikov in banalnih pojavih v javnem življenju, je z mislijo na oblastnike, ki jim je osebna korist pomembnejša kot dobrobit države, že pred dva tisoč leti napisal rimski pesnik satirik Decimus Juvenalis: Difficile est satiram non scribere – Težko je ne pisati satire.

Težko je verjeti, da so humoreske v knjigi Davek na pamet stare že več kot dvajset let, njihovi liki bi bili lahko tudi naši sodobniki. Prva zgodba nas spomni na Butalce, ki so kupovali pamet, le da je pripoved modernizirana z uvedbo inteligenčnega količnika za vsako delovno mesto. Vlada v domu demokracije soglasno sprejme davčno reformo in za odstopanje od predpisanega količnika uvede nov davek na pamet, ki bo zagotovo v celoti napolnil državni proračun. »Sistem je na moč human za tiste, ki so obvladali odtujitve velikega formata – kot so po novem rekli navadni kraji,« pravi sindikalist. V izogib zapleteni metodologiji vlada sklene, da se letna stopnja davka določa z žrebom.

Humoreska Naša kultura govori o tankočutnem uličnem violinistu Gregorju, ki postane minister za kulturo. Na prvi seji vlade dobi nalogo, naj na dolgem seznamu umetnikov zamenja vse neustrezne s pravimi. Črtal naj bi ljudi, ki so kot paraziti polno desetletje živeli brez dela, pri tem pa se mora soočiti z ministrico za obrambo svobode misli, ministrico za socialne programe in družinsko pragmatiko, prisluhne pa tudi mnenjem stanovalcev v živalskem vrtu. V naslednji pripovedi vlada razpravlja o izboljšavah vremena in sprejme več koristnih ukrepov: na primer o nakupu termometrov, ki bodo kazali samo do petindvajset stopinj Celzija, vročino pa bodo merili v Fahrenheitih. Največji dosežek pa je priprava evropskega zakona o vremenu. »Tudi vreme je stvar demokratične javne razprave, najširša demokratična razprava lahko prinese novo kvaliteto, ljudstvo pa naj razmišlja, se ozira v nebo in se jezi. Naj se ukvarja z vremenom. Sicer nam bodo začeli vtikati nosove v pravo politiko in se ukvarjati s tem, o čem kdo odloča in na kateri račun gre kakšen znesek.«

Precej pogosta slovenska lastnost je ustvarjanje videza, vtisa na druge in dokazovanje lastne pomembnosti. Iz te izvira absurdna potegavščina, ki si jo v humoreski Sanjske počitnice privošči lastnik turistične agencije Modra palma z reklamo: »21 čarobnih dni na Bahamskih otokih za samo 999 dolarjev za štiri osebe«. Na koncu so kljub trdemu garanju v vinogradu vsi zadovoljni, ko za nevoščljive sosede in prijatelje kot dokaz posnamejo video o svojih počitnicah pred kulisami s posnetki Bahamov. Težavna pa je lahko tudi izbira otrokovega imena, saj imajo v satiri Ime po mnenju nove mamice vse Anice, Bojane Mojce, Marije, Jožice, Dragice, Nine, skratka vse dobre znanke, preveč slabih lastnosti, da bi po njih imenovala svojo novorojenko.

Humoreske Bože Herek v knjigi Davek na pamet odlikujejo spreten tok pripovedi in zanimive zgodbe iz vsakdanjega življenja preprostih posameznikov in pomembnežev – klavrnih literarnih junakov, ki jim je skupno hlepenje po bogastvu in karieri. Pisateljica s posmehom in bridkim humorjem razgalja zlaganost uglednežev, nesmiselne politične odločitve, birokracijo, laži, podkupovanje in krajo. V nekaterih lahko zaznamo sledi znanih literarnih del tega žanra, kot so Milčinski z Butalci, Dickensov Božični duh v zgodbi Kako sem postal pameten ter Hašek in njegov Dobri vojak Švejk v humoreski Pred volivci ob ustanovitvi 'Stranke zmernega napredka'.

Knjižna oprema Bojana Hereka se ujema z vsebino, prikazuje na primer bankomate in okenca z duhovitimi napisi: »Davkarija. Vplačila 24 ur. Vse dni v letu samo za vas.«

Piše Matej Bogataj,

bere Ivan Lotrič.

Vse bolj uveljavljen in nagrajevan nemški pripovednik Lutz Seiler je podobno kot njegov rojak Inge Schultz eden od premišljevalcev o obdobju padca Zidu in začetka tranzicije, vsaj če sodimo po njegovih poslovenjenih romanih. Ozračje tik pred združitvijo obeh Nemčij v obdobju demokratične otoplitve, posledično tudi množičnega prebega zaradi čudežno odprtih mej na drugo stran železne zavese, je bilo namreč ozadje romana Kruzo. To je zgodba o teoriji in praksi, tudi o utopičnih vizijah vzhodnonemške mladine, ki je sanjala o drugačni prihodnosti in se nanjo pripravljala na utrjenem otoku v bližini danske meje, ki so ga obkrožali patruljni čolni, da bi preprečevali pobeg na Zahod. Pripovedovalec tam spozna Kruza, duhovnega voditelja, ki vidi dlje kot drugi in nastopa v vlogi nekakšnega guruja, modreca in nosilca utopije.

Kruzo se pod psevdonimom comandante, kar ga seveda postavlja v bližino latinskoameriških nosilcev revolucionarnih, utopičnih in protiimperialističnih projektov, nekakšnega Che Guevare ali Fidela Castra, pojavi tudi v Seilerjevem romanu Zvezda 111 kot eden od vodij avtonomne in osvobojene cone v Berlinu tik ob Zidu. Predlaga nakup nemških ovčarjev, nekdanjih čuvajev v ruski vojaški službi, ki bodo v primeru intervencije branili cono pred policijo. Pripovedovalec Carl se namreč že na začetku tega obsežnega in razvejanega romana, v katerem zasledujemo kar nekaj pripovednih linij, sooči z odhodom staršev na Zahod, čim se jima je ponudila priložnost; očitno sledita skrivnim sanjam, o katerih on ne ve nič. Zapustita mu avto in stanovanje, ostal naj bi v nekakšni zaščitnici in varoval dom, medtem ko bi šla onadva skozi zapletene migracijske postopke, taborišča za prebežnike in iskanje službe. Vendar se Carl odloči, da ne bo skrival njunega bega pred sosedi, spakira očetovo orodje in se z ruskim avtom odpravi v Berlin, ki je ravno pred tranzicijo. Oblasti dovolijo naselitev čudakov in sanjačev v nenaseljena stanovanja, saj hočejo preprečiti špekulativnemu kapitalu, da bi zagospodaril s celimi soseskami. Carl, ki spi v avtu in do nastopa mafijske konkurence, ki mu resno zagrozi, na črno vozi taksi, se tako znajde v vzhodnonemškem skvotu, med uličnimi delavkami, ruskimi oficirji in z vseh vetrov nabrano mladino, polno utopičnih idej o novih skupnostih in obetov umetniške slave. Seiler sicer omenja Kreuzberg, znamenito berlinsko okrožje na zahodni strani, ki so ga zaskvotali, vendar je Carlova družba v svojih zahtevah in načinih delovanja inventivna in samostojna, tako da Zvezda 111 ob romanu Kruzo predstavlja dragoceno pričevanje o podtalnem dogajanju in o zgodovini alternativne scene na ozemlju vzhodnonemške demokratične republike.

Dobesedno podtalnem. Carl, ki se medtem ukvarja z zidarskimi deli za skupnost, saj je zidaril že prej, se namreč postopno oblikuje v pesnika, ima nekaj ljubezenskih prigod, predvsem pa je roman, ki je dobil ime po starem radijskem sprejemniku z mačjim očesom, pričevanje o na novo odkriti svobodi. Tudi o pojavljanju špekulantov vseh vrst, o tem, kako je Zahod s svojo kapitalsko logiko pojedel prejšnje načine bivanja. Tudi o tem, da svoboda, o kateri sta sanjala starša, ni dovolj za srečo, saj Carl pravzaprav ne ve, kaj bi z njo, ne na ljubezenskem ne na pesniškem področju, išče se in občuduje odločnost staršev, čeprav dvakrat starejših z dvojno voljo in prilagodljivostjo. Seiler svoj roman ob neposrednem pričevanju izpisuje prek pisem matere, ki natančno poroča o svojih migracijskih epizodah, in s poznavanjem berlinske alternative od znotraj. Seveda je tam je polno nesporazumov, skupnost z vseh vetrov nabrane mladine, ki se bojuje za svoj prostor, tudi v vlažnih in opuščenih kleteh in razdejanih stanovanjih je pravzaprav pomanjšan družbeni model, ki še danes razločuje mentaliteto obeh nemških hemisfer. Radio, model Zvezda 111, ki je nekoč pomenil zvezo s svetom zunaj, z radiom Luksemburg in rokenrolom, ter spodbujal sanje generacije staršev, konča na ameriški Zahodni obali, Seiler pa z romanom dokazuje svojo visoko pripovedno kondicijo, širok zamah in dober smisel za tenkočutno izpisane portrete posebnežev in sanjačev iz berlinskega podzemlja na začetku devetdesetih let.

Piše Andrej Lutman.

bereta Ivan Lotrič in Maja Moll.

Po že ustaljeni navadi besedila, prispela na razpis Sončnica, izbere selektorska ekipa. Njen član Zoran Pevec je svojo izbiro v spremni besedi k zbirki Andreje Vidmar Iz nedotika poimenoval Celjenje spomina, popis rodovnika. Izbor je utemeljil z besedami, da zbirka 'ponuja dominantno sporočilo samoodkrivanja in obračanja navznoter, kjer se osvobaja odvisnosti od drugega in kreira samozavestni pesniški jaz'.

Lirska subjektinja Andreja Vidmar svoje pesmi ponuja v knjižni prvenki, objavljala pa je že v glasilih Mentor in Kralji ulice, na spletu in tudi v radijskem Literarnem nokturnu. Začetki njenega pesniškega ustvarjanja so stari vsaj pet let, plemenitila pa se je tudi z udeležbami na kreativnih delavnicah, ki jih prireja Javni sklad za kulturne dejavnosti. Poleg slovenščine je njena strast angleščina, ki jo poučuje na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru. Predvsem je ognjevita bralka in organizatorka inovativnih pedagoških pristopov, zavzema se za izobraževanje mladih v begunskih centrih doma in po svetu.

Za izhodišče njenega pristopa k poeziji lahko služijo zadnji verzi pesmi z naslovom Bližina: »Zarana dlan še kar tiščim / v tisto smer. / Mogoče, / mogoče bo zdaj lažje / vstati iz postelje / in se odpeljati // v praznino.« Zbirka je tridelna. Prvi del je nostalgičen, saj je v njem izpostavljen spomin na preteklost, meječo kar na prekletost. Pesem Netopirka se namreč začne takole: »Dolgo sem živela z njo, / svojo nadomestno mamo. / Ko sva se našli, sva druga drugi / s kože postrgali nezaupanje. // Zasušeno popkovino je privezala / na svoje koničaste zobe. / Z nogami sem se oklenila / njenega života.«

Pesmi prvega dela so vsekakor mračne, nakazujejo otroštvo in mladost brez cvetic; če pa že so, so spletene v venčke, tiste pogrebne, in ne tiste, s katerimi dekleta lovijo ljubljence in morda poznejše ljubimce. Pesmi drugega dela so delno odmaknjene od mrakobnosti prvega, saj se v lirski subjektinji prebudi ljubezen, ljubezen do ustvarjanja in izpovedovanja. Pesem Zaljubljena se konča z verzi: „Ponoči ne spim. Počasi / slačim pesmi / pod / modrimi / platnicami.“ V tem delu so tudi pesmi, ki napeljujejo na telesnost. Na primer pesem z naslovom Razpok: „Napeta popka se pričakujeva / vsak v svoji pozabljeni gredi.“

Tretji del zbirke Iz nedotika se vrača k prvemu delu in še okrepi njegovo žalobnost, zanikanje in odsotnost. Prav vrtajoče se konča pesem Načrt, kjer en sam stavek določi vse: »Izza reber zajoče pogrešanje.« Osrednja tema tega dela je smrt v kar premnogih oblikah, in pesmi popolnoma definirajo naslov zbirke: Iz nedotika. Ne le da pesnica zaznava stanja, kjer ni stikov, kjer ni povezav in ljubezni, ki naj bi združevala; vživlja se v stanja, kjer je gibalo odbojnost. A da ne bo pomote: ni sovraštvo tisto, ki naj bi bilo nasprotje ljubezni. Ne. Je zgolj zanikanje nečesa, zaradi česar so ljudje člani in članice, členi in deli celote – človeštva. S takimi občutji pesnica izpostavlja čas apatije, čas brez simpatije in brez empatije. Pesem Želja je več kot povedna: „Mesnate muhe / na pol zmrcvarjene / pustim razstavljene.“

Ob zbirki Iz nedotika se pojavi starodavno spraševanje o pesnjenju, ki naj bo sočasno ustvarjanje in tudi zdravljenje. Je izpovedovanje skozi pesem le prenašanje razočaranja na druge, na bralstvo? Je pesnjenje zgolj krinka za terapevtskost, češ: če lepo povem, da mi je hudo, mi bo potem lažje? Kakorkoli: pesmi, s katerimi Andreja Vidmar izpopolnjuje slovensko pesniško ustvarjalnost, vsekakor obetajo, saj njihov izraz odseva izredno stanje razčlovečenja, in to tako dovršeno, da je njihov obet tudi obet mnogih, ki se le z detekcijo krize lahko dotaknejo sveta onkraj životarjenja.

Piše Marija Švajncer,

bereta Maja Moll in Ivan Lotrič.

Leta 2021 je bila v Narodni galerij v Ljubljani pregledna razstava del Hinka Smrekarja. Ob tej priložnosti sta izšli zajetni knjigi, skupaj na več kot sedemsto straneh, in sicer monografija Hinko Smrekar, Življenje in delo in Katalog dokumentiranih in evidentiranih del. Nova knjiga Poznal sem tokove sveta, slikarjevo lastno pisanje, je zgovorno dopolnilo odmevnega galerijskega dogodka in možnost vpogleda v umetnikovo osebnost, njegovo duševno počutje ter odzivanje na čas in družbene razmere, v katerih je živel. Smrekar je bil rojen leta 1883, njegovo življenje se je nasilno izteklo leta 1942. Ker je sodeloval z borci za svobodo, ga je italijanski okupator ustrelil v Gramozni jami.

Hinko Smrekar ni bil samo nadarjen likovni umetnik, temveč tudi zelo dober pisatelj. Knjiga je celota dveh videnj: slikarskega in besednega. Smrekar slikovito piše o svojem življenju – od otroštva, mladeniškega obdobja, ogroženosti v prvi svetovni vojni in spremljanja razstavne dejavnosti drugih slovenskih slikarjev in slikark pa vse do odzivanja na politične in kulturne dogodke. Veliko pozornosti nameni Ivanu Cankarju, umetniku, ki ga ima za prijatelja in brata. Ne prizanaša njegovim izpadom in ostrini v komuniciranju, povzdiguje pa pomen njegovega literarnega opusa. Ob prvem srečanju mu je Cankar navrgel, da ima strašno bedast obraz, Smrekar pa mu je s kislim smehljajem odgovoril, da je tak obraz zanj kaj prikladna maska, ker rad nemoteno opazuje ljudi in jim z očmi sega za rebra in lobanjo. Priznava, da je sam postal nekakšen ekscentrični klovn slovenskega naroda.

Smrekarjevo pisanje je duhovito in šegavo, humor se preveša v sarkazem, cinizem in obešenjaštvo. Umetnika lahko spoznamo kot otroka. Še ne dveleten se je v frančiškanski cerkvi zazrl v nabožno fresko na steni, prisluhnil božanski orgelski glasbi in doživel duševni pretres. Občutljiv človek je ostal vse življenje, pa tudi bolehen, s težavami na pljučih, rahlih živcev in ogrožen zaradi nevrastenije. Iskreno pripoveduje o različnih pripetljajih in ne skriva, kako neposredno se je zanj zanimal ženski svet, pa tudi sam se ga ni branil, ne veselih deklic in cipic, tako imenuje prodajalke ljubezni, kot tudi ne intelektualk. V knjigo so uvrščene tudi Smrekarjeve pesmi. »Trubadurji pesnijo, in celo najdolgočasnejša grinta postane trubadur, če je močno zaljubljena.« Govori o mačehovskem odnosu družbe do umetnosti in težavnem položaju umetnikov, je kronist in že skoraj mislec, ki se loteva splošnejših življenjskih vprašanj. Ker je brez dlake na jeziku, se tisti, v katere uperi svoje ostro pero, oglašajo in branijo, kakor vedo in znajo, on pa jim pove svoje. »Sam za svojo osebo se nisem in se ne bom dal od nikogar, niti od pendrekov in bajonetov, prisiliti, da bi nekritično goltal napačne in zmešane pojme.« Prepira se s svetom in samim seboj. Kako tudi ne, saj je svet v njegovih očeh razdrapan, malovreden, zmeden in preklet, obdobje, v katerem živi, pa je po njegovem mnenju krizno. »Tako malo nas je, na tako tesnem prostoru živimo, da se bojimo, da utegne en intrigant uničiti vse lepe načrte za napredek in čaščenje naše kulture!« Prepričan je, da je prava narodna umetnost mogoče le tam, kjer je narodna individualnost ostro izražena in kjer vlada trdna tradicija sloga. Umetnost razume kot ustvarjanje lepotnih vrednot in dobrin po nareku narave in z namenom oplemenitenja in obogatitve človekove duše in človeškega življenja. Njegov najljubši motiv so mistični nočni prizori. Zaradi stiske je prisiljen prositi različne odbore in posameznike za denarno pomoč in pri tem ne skriva zagrenjenosti in obupa. Življenje zanj ni nič drugega kot dolga bolezen in slaba navada. Večkrat omeni, da ima pripravljeno vrv, s katero bo vsemu napravil konec.

Smrekarjeve zapise in estetsko dognane ilustracije, karikature in reprodukcije v knjigi Poznal sem tokove sveta je zbral in uredil Damir Globočnik, doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine. Opravil je veliko in pomembno delo. Zapise je natančno pojasnil in komentiral ter prevedel latinske reke in citate v nemškem jeziku. Dodal je opombe, s katerimi širi obzorje bralk in bralcev, ter predstavitve osebnosti s področja likovne umetnosti, literature, kulture, politike in še marsičesa. Nekatera poglavja in slike so bili sicer že objavljeni, toda nova izdaja je kot celota nadvse dragocena, vsebinsko povedna in slikarsko vrhunska, lahko bi celo rekli, da imamo pred seboj knjigo leta.

Don't look back /ne oziraj se nazaj/ je replika iz predstave Fun Fact, Zanimivo dejstvo, ki smo jo minuli konec tedna lahko gledali v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana. Soustvarili so jo umetniki kolektiva Beton Ltd. in talinskega gledališča Kanuti Gildi SAAL.

Oziranje nazaj, v spomin, je nenavadna izkušnja. Saj se zdi, da nič več ni tako, kot je bilo. Gre seveda za srečanje dveh spominskih podob, ki nikoli ne bosta enaki. Predstavo si je ogledala Petra Tanko.

grafična podoba letaka za predstavo, www.bunker.si

Sinoči je bila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje premiera Paradiža, predstave gostujočega italijanskega režiserja Mattea Spiazzija o starostnikih. Ogledala si jo je Vilma Štritof.

Premiera: 1. 12. 2023

Režiser Matteo Spiazzi

Dramaturginja Tatjana Doma

Scenograf Primož Mihevc

Kostumografka Dajana Ljubičić

Oblikovalka in izdelovalka mask Alessandra Faienza

Oblikovalec svetlobe Gregor Počivalšek

Igrajo:

Žan Brelih Hatunić

David Čeh

Maša Grošelj

Lucija Harum

Aljoša Koltak

Rastko Krošl

Urban Kuntarič

Manca Ogorevc

Lučka Počkaj

Tanja Potočnik

Branko Završan

Osrednja tema Vzornika je medvrstniško nasilje, kar je kompleksna tematika, ki jo film potencira z umestitvijo dogajanja v postpandemični čas in vključevanjem množice drugih pretresljivih življenjskih dogodkov, med drugim ločitve in alkoholizma.

Film se začne abruptno in šokantno s poskusom samomora, kar zaznamuje njegov ton. Kmalu ugotovimo, da glavni junak ni tisti, ki je skočil z balkona, temveč je to njegov sošolec, ki kot stranski lik kroji njegovo usodo. Ko spoznamo glavnega junaka Jana, ki ga odlično upodobi France Mandić, se ta odpravlja prvič v šolo v nov razred. Sošolce je sicer že spoznal, a samo prek spleta, saj je med pandemijo zamenjal šolo. Z mamo Majo, ki dela na šoli kot svetovalna delavka, sta se namreč takrat preselila iz Ljubljane v manjše mesto, kjer se zgodba odvija. Prav majhnost in z njo povezana hermetičnost kraja potencirata Janove in Majine težave. Jan kmalu ugotovi, da so edini vrstniki, s katerimi se lahko druži, tisti, ki nad njim izvajajo nasilje, Maja pa je po drugi strani v službi zadolžena za poskus razreševanja primera njegovega glavnega nasilneža. Njena zgodba se dodatno zaplete, ko se neuspešno trudi navezati stike s sodelavkami, medtem ko Jan pridobi prijatelja v čudaškem sosedu, katerega nameni in cilji niso povsem jasni.

Vzornik vodi gledalca skozi to ponekod že preveč zapleteno krajino, medtem ko se junaki vse globlje zapletajo v vedno nove krizne situacije. Občasno se tako zdi, da je vsega že preveč, da bi gledalec še lahko sočustvoval z liki, vendar se film odkupi, ko pripelje njihove usode z roba prepada. Režiser in soscenarist Nejc Gazvoda je bil v svojih romanih pogosto kronist patologije predmestja, medtem ko sta se njegova prva dva filma ukvarjala z bolj urbanimi temami. V Vzorniku sicer ne izpostavlja širših družbenih ali razrednih vidikov nastalih konfliktov, temveč jih predstavi kot posledico splošnih vzrokov, kot sta pandemija koronavirusa in zaprtost majhne skupnosti. Pri tem je iskren predvsem prikaz nezmožnosti razreševanja duševnih stisk in težav, ki mučijo več likov, medtem ko jih okolica ignorira, ali pa jim poskuša pomagati iz povsem sebičnih razlogov in neučinkovito.

Vzornik ponudi iskren vpogled v mikrokozmos krize, vendar zaradi izobilja različnih tegob, ki pestijo junake, občutek didaktičnosti ponekod preglasi sicer pristno podano in odlično odigrano zgodbo, ki se odvija na platnu.

Programski sklop Svetovni jagodni izbor, kot običajno premišljeno razporejen v štiri festivalske projekcije, predstavlja najboljše med najboljšimi, in ponuja celovit in temeljit pregled trenutnega dogajanja na področju avtorske animacije z vsega sveta. Med več kot tridesetimi žanrsko, vsebinsko in tehnološko popolnoma različnimi kratkimi filmi avtorjev in predvsem avtoric je tako moč najti številne "nagrajevane animirane dragulje", kot je sekcijo pospremil programski direktor Igor Prassel, med drugimi tudi na letošnjem zagrebškem Animafestu z Grand Prixom ovenčanega Vanlava Varje Jakovljeve.

Številni filmi se ukvarjajo predvsem z odnosom do osebne ali zgodovinske preteklosti, skozi katerega ustvarjalke in ustvarjalci poskušajo najti ravnovesje v minljivosti sedanjega trenutka. Med njimi še posebej izstopa tako imenovano filmsko pismo Draga jaz indijske animatorke Suchane Saha, ki s premišljeno in izrazno izredno močno tehniko slikanja na steklo v zgolj dobrih treh minutah ponuja skorajda katarzično soočenje in sprijaznjenje s praznino osamljenosti.

Med močneje zastopanimi temami so tudi nezdravi oziroma toksični ljubezenski odnosi, ki vodijo bodisi do družinskega nasilja (vizualno izjemno močno jih obarva poljska režiserka Izabela Plucinska v z ogljem narisanem filmu Zunaj) bodisi v razpadu razmerja in njegovi boleči refleksiji. Z veliko mero humorja se moževega kritiziranja ženinega telesa z zanj pogubnimi posledicami dotakneta Aude David in Mikaël Gaudin v preprosti črno-beli francoski zgodbici Drobni mož, nema švicarska Raca, režiserja Elie Chapuisa, posneta v stop-motion tehniki, pa se iz navidezne družinske idile preobrne v pravcato srhljivko.

Posebno omembo si zaslužijo še koprodukcijska Sopostavljena zemlja, ki je nekakšna animirana ilustracija naključnih besed, uličnih grafitov, citatov iz klasične literature in podob sodobne fotografije, eksperimentalen poklon staremu klavirju in njegovi poslednji melodiji Piano Pieces ter pretresljiv in z resničnimi dogodki navdihnjen film o uporu Hadis azerbajdžanske režiserke Nazrin Aghamaliyeva.

Prav poseben delček Svetovnega jagodnega izbora, ki brez dvoma izpolnjuje pričakovanja celo najzahtevnejših animatečnih gledalcev, pa je tudi letos namenjen nekoliko mlajši publiki. Skupaj s članicami in člani Kinotripovega filmskega kluba so namreč pripravili enkratno projekcijo "mladostno odštekanih, družbeno-kritično nabritih in slogovno raznolikih osmih filmov", namenjeno starejšim od petnajst let. Za vsakogar nekaj torej, ali z besedami, ki so se slišale ob uvodu v projekcije: "Če ne utegnete na Animateki ujeti nič drugega, ujemite vsaj Svetovni jagodni izbor."

Piše: Katarina Mahnič,

bereta: Mateja Perpar in Ivan Lotrič.

Francoski pisatelj, popotnik in pustolovec Sylvain Tesson se je v življenju lotil številnih izzivov in nenavadnih, napornih odprav – najsi bo to enoletno potovanje s kolesom okoli sveta, šestmesečno pešačenje vzdolž Himalaje od Butana do Tadžikistana, pet mesecev jahanja po srednjeazijskih stepah, hoja od Sibirije do Indije po poti ubežnikov iz gulaga, zasledovanje snežnega leoparda na visokih planotah Tibeta s fotografom Vincentom Munierom ali pešačenje po podeželskih poteh Francije, za katero se je odločil namesto običajne rehabilitacije po hudem padcu z višine. Njegovo pisanje je večinoma avtobiografsko, a vendar daleč od klasičnega ali literarnega potopisa; to tudi ni esej, niti ga ne bi mogli, kljub nekaterim prvinam, prišteti k pikaresknemu ali razvojnemu romanu. Tesson piše izjemno filmsko – jedrnato odmerjene misli in kratki, udarni dialogi res še najbolj spominjajo na filmski scenarij. Zato ni čudno, da so po kar nekaj njegovih knjigah, med njimi je tudi V sibirskih gozdovih, posneli filme.

V sibirskih gozdovih je dnevnik, ki ga je Sylvain Tesson pisal v šestmesečni osami na bregu Bajkalskega jezera od začetka februarja do konca julija 2010, od v led vkovane zime do prebujanja narave in razcveta poletja. Naporno pustolovščino Tesson je začel v supermarketu v Irkutsku, kjer si je priskrbel obsežno zalogo za mesece izolacije in ob ugotovitvi, da prodajajo kar petnajst vrst kečapa, zapisal prvega od tragikomičnih uvidov, kakršnih je v knjigi vse polno: “Zaradi takih zadev sem si zaželel zapustiti ta svet.” Samotno bivanje pa se konča s čakanjem na prevoz domov, nazaj v Francijo. “Sem sem prišel, ne da bi vedel, ali bom zmogel ostati; odhajam, vedoč, da se bom vrnil.” Priznava, da se je sredi tajge preobrazil in da mu je, čeprav človeku nemirnega duha, nepremičnost prinesla to, česar mu potovanja niso več nudila.

Tesson piše dnevnik vsak dan, vseh šest mesecev. Dnevi so nabiti z dogajanjem, notranjim in zunanjim, čeprav bi si kdo mislil, da se mu v negostoljubni divjini ne more zgoditi nič, ali vsaj nič izjemnega. Njegova koča je stara geološka postojanka, zgrajena v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ki je od najbližjega soseda oddaljena pol dneva hoda. Srečanja z ljudmi so redka, a zato toliko bolj slikovita. Brezhibno ubesedeno ter ostroumno in z veliko mero humorja in ironije je zabeljeno vse njegovo početja, najsi bo to sekanje drv – “nekoč je življenje na podeželju in v gozdovih ohranjalo človeka v formi”,vlečenje vode iz luknje, ki jo je zvrtal v zaledenelo Bajkalsko jezero – “kakšen občutek, da si si zaslužil svojo vodo”, pripravljanje obrokov, lovljenje rib, pohajkovanje z mladima psičkoma, občudovanje siničk, čuvark gozda v objemu ledu, ki jim je “tuj snobizem lastovk, ki zimo preživljajo v Egiptu”, branje svetovnih klasikov, kriminalk, filozofskih del, pustolovskih romanov … knjig, ki jih je izbral posebej za to priložnost in prinesel s sabo. “Knjige so bolj v pomoč kot psihoanaliza. Vse povedo, bolje kot življenje. V koči, pomešani s samoto, tvorijo perfekten poživitveni koktajl.”

Pisatelj drsa po zaledenelem jezeru, hodi na raziskovalne pohode v okolici, po ledu in snegu obiskuje sosede pol dneva hoda daleč, gosti nenapovedane obiskovalce, opreza za medvedom, si spomladi privošči vožnje s kanujem. Pije vodko in nepremično vpija razgled skozi okno, saj je “misel, da bi ga fotografiral, najboljši način, da ubiješ moč trenutka”. V osami ga doseže tudi novica o ljubezenskem polomu. Pa vendar Tesson ni samoljubno zagledan vase, tudi ne stavi vsega na dih jemajoče opise narave in vseh majhnih in velikih bitij v njej, ampak se povezano s svojim doživljanjem in vsakdanom ves čas dotika najbolj perečih okoljskih groženj, sive energije in ogljičnega odtisa ter predvsem brezbrižnega, predrznega in vzvišenega odnosa do narave, saj človek ves čas stremi k izboljševanju svojega ugodja in materialnega kopičenja. Morda je prav življenje v koči, ki ga večina vidi kot regresijo, napredek, se sprašuje Tesson. “Ne predstavljaj preveč teže na površini zemeljske oble,” je njegov moto.

Knjiga V sibirskih gozdovih je danes še bolj aktualna kot v času, ko je bila napisana, saj je v njej poleg vsega drugega veliko govora o svobodi, trenutno zelo izrabljani in pogosto napačno interpretirani besedi. Kajti svoboda vsebuje tudi odgovornost, odrekanje in pogum, da se znaš v samoti poglobiti vase. In morda potem tudi kaj spremeniti, pri sebi in širše. Prav v zvezi s svobodo je Tesson napisal enega najlepših, najmočnejših in najbolj poetičnih odstavkov v knjigi: “Svoboden človek ima čas. Človek, ki obvlada prostor, je preprosto močan. V mestu nam uhajajo minute, ure leta. Tečejo iz rane ranjenega časa. V koči se čas pomiri. Uleže se k vašim nogam kot star prijazen pes in nenadoma niti ne vemo več, da je tam. Svoboden sem, ker so taki moji dnevi.”

V poplavi raznoraznih potopisnih knjig, domačih in tujih – saj takšen ali drugačen potopis napiše že skoraj vsak, ki se za nekaj dni odpravi po uhojenih, markiranih poteh – je V sibirskih gozdovih Sylvaina Tessona delo, ki ga je težko pripisati kakršni koli literarni zvrsti, in ima res kaj povedati. Ta brutalno odkriti naravoslovno-pkoljski dnevnik z esejističnimi in pesniškimi vložki in primesmi duhovitega vandrovskega pripovedništva je hvalnica človekovi volji in vzdržljivosti, napisan tako popolno, da so vse besede odveč. Najbolje je uporabiti Tessonove, da se nikoli ne počutiš tako živega, kot ko si mrtev za svet. A čeprav po njegovem ni ničesar lepšega od samote, se navadnemu smrtniku, ki o njegovih pustolovščinah samo sanja, približa z zelo povednim stavkom: “Do popolne sreče mi manjka le nekdo, ki bi mu to lahko povedal.”