Ocene

Piše: Iztok Ilich,

bere: Aleksander Golja.

Naslov obsežne monografije etnologa in kulturnega antropologa Ambroža Kvartiča Od imena do spomina bralca prvi hip morda pusti v negotovosti, podnaslov Šege, navade in obredi življenjskega kroga na Slovenskem pa takoj pojasni, katera mejnika označujeta oba samostalnika: začetek življenja, ko otrok po rojstvu s krstom postane nekdo, in smrt, ko se pokojnik s poslednjim slovesom preseli v spomin.

Takoj na začetku avtor pojasni za razumevanje napisanega pomembno razliko med šego in navado. V obeh primerih gre za ustaljena, ponavljajoča se opravila, dejanja oziroma ravnanja posameznika ali skupine, ki ob prazničnih priložnostih usmerjajo, urejajo in osmišljajo človekovo vedênje v intimnem in javnem prostoru, vendar so opazni tudi drugačni poudarki. Navade namreč opisujejo le ponavljajoča se dejanja brez simbolne globine, medtem ko so šege tista ponavljajoča se ustaljena, tudi obvezujoča dejanja, ki z uporabo simbolov vzpostavljajo in utrjujejo družbene odnose in tudi religiozni odnos s presežnim oziroma z naravo. »Šege,« dodaja Kvartič, »so tako lahko tudi »obrambnega značaja pred škodoželjnimi silami, čarajo rodovitnost in srečo ter kličejo blagoslov in zdravje na ljudi in imetje.« Oboje se nenehno spreminja, prilagaja in tone v pozabo, toda če šega »izgubi globljo simbolno vsebino, se lahko v času in prostoru spremeni v navado.«

Lok med začetkom in koncem življenja, ki so ga manj celovito, bolj omejeno na posamezne teme in lokalne značilnosti, obravnavali tudi nekateri drugi raziskovalci, je Ambrož Kvartič v knjigi Od imena do spomina smiselno razdelil na 14 postaj, poglavij, o prav tolikih pomembnih dogodkih v običajnem življenjskem ciklu. Vsi po vrsti so zanj življenjske prelomnice oziroma pomembni »trenutki simbolnega prehajanja iz ene življenjske vloge v drugo, iz enega družbenega položaja v drugega«.

Povzdigovanje teh posebnih življenjskih trenutkov onkraj okvirov vsakdana, kar je naloga z njimi povezanih šeg, zna biti za opazovalca, še opozarja avtor, v izvedbi nevsakdanje, nenavadno, celo bizarno. Lahko gre za izmenjavo daril, polaganje rok, polivanje z vodo pa tudi za poniževanje in trpinčenje kandidatov za vzpon na neko višjo raven, kar pa je »vedno treba razumeti v kontekstu vsakokratne kulturne stvarnosti – v njej so ta dejanja napolnjena s simbolno močjo, ki jim jo pripisuje neka kultura oziroma družba«. Pri obredih, ki simbolno zaznamujejo prehod iz enega družbenega položaja v drugega, po navadi višjega, ima dogajanje, še opozarja avtor, praviloma tri stopnje: fazo ločitve, fazo prehoda in fazo ponovne vključitve na drugi ravni.

Ambrož Kvartič vidi najpomembnejše mejnike v življenjskem krogu v rojstvu, poroki in smrti, preostali pa so udeležba v verskih obredih, kot sta prvo obhajilo in birma, in v skupnostih in organizacijah, ki zaznamujejo življenje otrok in mladine, na primer pionirska prisega, članstvo pri skavtih, tabornikih in v športnih društvih, maturantski ples in parada, brucovanje ter pozneje – zdaj že nekoliko pozabljeni – odhodi nabornikov na služenje vojaške obveznosti z okrašenimi vozovi, kar je bilo zlasti na podeželju pravi praznik. Zanimivo je tudi posebno poglavje o duhovništvu in redovništvu. Po drugi strani v novejšem času predvsem v urbanem okolju stopa v ospredje povečana skrb za živalske ljubljenčke, ki dobivajo imena in postajajo tako rekoč družinski člani. Podobno vztrajajo mnoge pustne šege in se vračajo, seveda posodobljene, tudi nekatere nekdanje predporočne šege, kot je postavljanje šrange in nalaganje drugih težkih nalog ženinu, čemur sledi cerkvena ali le civilna poroka. Ob teh priložnostih gre večinoma, čeprav sta v središču šeg posameznik ali par, za izrazito kolektivna dejanja.

Hkrati z odkrivanjem in spremljanjem novih šeg in navad, ki jim je v vseh odtenkih izpeljav včasih že težko slediti, Ambrož Kvartič, kar je posebno dragoceno, posveča pozornost tudi nekaterim šegam in obredom, ki danes niso več živi, a povsod še niso povsem pozabljeni. To velja predvsem za vrsto tabujev, povezanih s spočetjem, nosečnostjo in rojevanjem, ki jim današnja večja razgledanost deklet in žena tudi na podeželju jemlje nekdanjo moč. Še pred slabim stoletjem je bil na primer splošno razširjen obred vpeljevanja matere, ki je ženskam narekoval, da se trideset ali štirideset dni po porodu v cerkvi podvržejo obredu simbolnega očiščenja in vrnitve v skupnost. Zaradi nečistosti naj bi bile namreč matere do takrat izpostavljene delovanju zlih sil in zato izobčene iz cerkvenega in družbenega občestva.

Posebnost Kvartičevega pristopa v knjigi Od imena do spomina je tudi pravilo, da vsako poglavje uvede premišljeno izbrana umetna ali ljudska pesem, ki je tako kot pomembnejši citati natisnjena v rdeči barvi. Tudi objavljeno slikovno gradivo, deloma iz domačega arhiva, ni le všečna likovna spremljava, temveč se z detajli na posebni in osebni ravni navezuje na vsebino.

Piše: Kristina Jurkovič,

bereta: Maja Moll in Aleksander Golja

»Stojimo pred Trgom San Sepolcro. Komaj sto ljudi, ljudi, ki nič ne pomenijo. /…/ Čakajo, da spregovorim, a nimam kaj reči. /…/ : to so ljudje vojne. Vojne in mita o njej. Potrebujem jih, želim si jih, kot moški koprni po ženski, obenem pa jih preziram. Preziram jih, kar pa ni pomembno; eno obdobje se je končalo in drugo se je pravkar začelo. Ruševine se kopičijo, razbitine kličejo druga drugo. Sem človek ''tistega, kar sledi''. In mar mi je. S tem klavrnim materialom – s temi ostanki človeštva – pa se ustvarja zgodovina.«

Tako beremo v prvem poglavju monumentalnega romana M. sin stoletja in njegov avtor, italijanski pisatelj in esejist Antonio Scurati, je te besede položil v usta protagonistu M.-ju iz naslova, Benitu Mussoliniju. Kajti kdo drug kot eden največjih populistov, demagogov, retorikov, egomanov in manipulatorjev našega časa bi lahko bolje razložil samega sebe in rojstvo svojega otroka, ideologijo fašizma.

Scurati se je v svojem pisanju vedno rad spoprijemal z vprašanji zla, nasilja, manipulacije, ali z nečim tako kompleksnim, kot je odnos med očetom in otrokom – tema romana Nezvesti oče, ki je pri nas izšel leta 2016. Zato si lahko predstavljamo, da sta se mu fašizem in njegov duče kar ponujala kot raziskovalni laboratorij, še toliko bolj, ker gre za v italijanski družbi precej nepredelan del preteklosti. To pojasnjuje Scuratijevo strategijo pisanja: ne orisati, temveč kar najnatančneje predočiti potek zgodovine med letoma 1919 in 1925, kolikor obsega prva knjiga v seriji štirih. In tudi zato imamo pred sabo hibriden roman: panoramo šestih let razbijajo kratka poglavja, zaokrožena z odlomki iz tedanjih časopisnih člankov, govorov ali pisem. Vsekakor nov pristop, ki pa razbije tudi bralni tok, a se hkrati ne moremo znebiti občutka, da zaradi občutljive teme avtor za svoje besede potrebuje dokazno gradivo, nekakšno varovalo, da si ni ničesar izmislil, in ki ga varuje pred morebitnim očitkom poveličevanja ali obujanja nostalgije. Lahko bi rekli, da gre bolj za dokumentirani kot dokumentarni roman.

Roman M. sin stoletja tako v predvsem odgovarja na večno vprašanje ob totalitarnih režimih: kako je to mogoče? Scurati nas podrobno sooča z zapleteno prepletenostjo mikro in makro dogodkov v Italiji, dezorientiranosti po koncu prve svetovne vojne, strahu ljudi pred prihodnostjo in njihovega gneva nad samozadostno politično kasto. V takšnem prostoru so se spopadli socialisti in fašisti, iz te vojne, ki je dosegla vrhunec v umoru socialističnega politika Giacoma Matteottija, so zmagovito izšli fašisti in se usidrali kot oblast.

Ob množici dogodkov v romanu nastopa množica ljudi z imeni in priimki, med njimi pa so najbolj tridimenzionalno izrisani pesnik in politični fantast Gabriele D'Annunzio (njegovemu pohodu na Reko Scurati posveča veliko pozornosti), Mussolinijeva ljubica, bogatašinja Margherita Sarfatti, ki je Mussoliniju dala manire in ga oblikovala intelektualno, in pa že omenjeni nasprotnik Matteotti.

Seveda človek ob branju takšnega romana samodejno išče primerjave s trenutno realnostjo – in jih najde. Morda je to največji prispevek Scuratijevega romana, natančno seciranje takratne družbe, ki je fašizmu v veliki večini odprla vrata v svoje domove. Roman je zaradi gostote nekoliko težje prehoden, a hkrati bralec dobi nepozaben pogled v vzročno-posledično verigo nasilja, manipulacij, prevar in oportunizma, pa tudi v kratkovidnost takratnih intelektualcev, kot je bil filozof Benedetto Croce.

A čeprav se fašizem brez širšega konsenza družbe ne bi mogel vzpostaviti, je bil njegov vlečni konj vendarle M. iz naslova – človek, ki je najbolje poznal ''svoje'' ljudi, znal njihov strah preoblikovati v upanje in ki je z brezobzirnim pohlepom po premoči izkoristil čas. A spet se najbolje razloži on sam, zato mu Scurati na koncu spet podeli besedo:

»Oglejte si jih, poslušajte jih, ne razumejo, kaj se dogaja. Ne eni ne drugi. Ne razumejo, kaj jim počnem. /…/ Pred zgodovino sem se že opravičil, vendar moram priznati: slepota življenja v odnosu do samega sebe je presunljiva.«

Na koncu se vrnemo na začetek. Nihče si ni želel prevzeti križa oblasti. Jaz ga bom sprejel.''

Piše: Miša Gams,

bereta: Maja Moll in Aleksander Golja

Poleg tega, da je Primož Repar, pesnik in filozof, urednik in založnik ter organizator najrazličnejših mednarodnih znanstvenih in kulturnih simpozijev, izdal več kot sedemnajst pesniških zbirk, se lahko pohvali tudi s številnimi prevodi Kierkegaardovih del in z doktorsko disertacijo z naslovom Kierkegaard: Vprašanje izbire in eksistencialna komunikacija. V pesniški zbirki z naslovom Pot z Unij in naprej ga omenja skupaj s filozofom Diogenom in revolucionarjem Che Guevaro ter pri tem večkrat izpostavi osrednji pojem njegove filozofije – danski izraz “salighed”. Pesnik ga označuje kot nekaj vmesnega med blaženostjo in blaznostjo: “Najnesrečnejši je najsrečnejši. / Kierkegaardova dialektika.”

Čeprav se Primož Repar kot avtor zbirke ne izpostavlja neposredno, temveč prek psevdonima Zdrav Ko Riba, v uvodniku piše o sebi kot o tretji osebi, ki jo naključno sreča na otoku, “kako hodi ob pomolu navsezgodaj zjutraj sem ter tja kot kak Diogen”. Poznavalec Reparjevih haikujev že v prvih verzih prepozna njegov značilni slog, ki se tokrat še bolj oklepa na videz nepomembnih detajlov, ki pa lahko z nedolžnim zamahom metuljevih kril pripeljejo do eksistencialne revolucije.

Že v uvodu imamo vtis, da se lirični subjekt poslavlja od Unij; na trajektu, ki odhaja proti Reki zapisuje še zadnje vtise z otoka, ki postaja vse manjši – in tudi trivrstične pesmi tu in tam odstopijo prostor dvovrstičnim, a se kar nekako zdi, da tudi te postajajo predolge in da pesniški minimalizem še ni rekel zadnje besede. Pesnik se v istem hipu poslavlja od samote in norosti, ki ju je užil na redko poseljenem otoku, ter se veseli srečanja z izbranko: “Nenadoma vztrepetam. / Ali me boš še / objela v Ljubljani?” In nekoliko pozneje: “Prihod v Ljubljano. Ničesar / več nimam v žepu razen / ljubezni.”

V nadaljevanju se spomini na Unije, h katerim se vsakič znova vrača, kot da bi iskal stik z materjo, prepletajo s spomini na psihiatrično bolnišnico, kjer s pazniki igra pingpong in se skupaj s kuharjem sprašuje, kam kdo spada: “Eni ste za odprtega, / večina za zaprtega, pravi / mojster kuhar” ter si v nadaljevanju sam odgovori na retorično vprašanje: “ko se zaupaš psihiatru, si / napravil harakiri”. Bralec se tako utemeljeno vpraša ali ni morebiti potovanje naprej od Unij simbolično potovanje onstran enosti, ki je ni mogoče uzreti in doživeti z racionalnim umom, temveč zgolj takrat, ko doživiš napad blaznosti in se svet prikaže v neobremenjeni luči.

Pesniška zbirka Pot z Unij in naprej ni ne zbirka haikujev ne literarni potopis ne dnevnik filozofskih samorefleksij, čeprav bi jo lahko umestili v vmesni prostor med vsem trojim. Gre za glas vpijočega v puščavi, ki se zaveda, da je ves svet postal umobolnica lucidnih norcev, ki so se “sneli z verige” in jih niti zblojeni Diogen niti sistematični Kierkegaard ne moreta več držati na vajetih. Preostane mu le semantična igra z besedami, ki se kaže na eni strani v vključevanju starega pravoslavnega izraza za božansko norost (»jurodiv«), na drugi pa v podajanju zvočnih asociacij: “Morda sem ga / Polomil. Zlomil. Ulomil. / Kesam se.”

V kratki, a nadvse izčrpni spremni besedi Petra Koršič piše, da se “zveze in vezi med ljudmi, stvarmi, logično in standardno povezanimi členi razvezujejo, razpuščajo, rahljajo, razkrajajo, razpadajo in tudi vsaj začasno razpadejo.” Posledica tega je tudi razpustitev avtorjevega imena (Zdrav Ko Riba) in lirskega subjekta kot tudi razpustitev pesniške oblike, ki iz haikuja zdrsne v razpad nizov besed brez veznikov.

Predzadnji del zbirke Pot z Unij in naprej Repar posveča znancem in še neznanim prijateljem – imenuje jih “dobri ljudje” in “posamičnice – v pesmi pa vpleta refleksije iz vsakdanjega življenja. V zadnjem razdelku z naslovom Haigaikona strip se vrne k svoji priljubljeni pesniški obliki – haikuju, ki ga mojstrsko obvlada: “Žalostni haiku / le zakaj so se prelomile / peruti ptiča v letu?”

Čeprav je sintagma pesmi v slovenščini povsem drugačna od angleškega prevoda, pa je tudi iz vidika strukturalistične analize poučno opazovati soodnosnost dveh jezikov in njuno medsebojno igro. Nedvomno nam pesniška zbirka Pot z Unij in naprej podaja v razmislek številne iztočnice, asociacije in filozofske silogizme, ki so na nek način prerasli obliko haikuja, čeprav so v veliki meri postali še krajši. Naj na koncu zaključimo z eno izmed Reparjevih pesniških za-misli: “Igrajmo se do / bridkega konca sveta / ali pa ga rešimo”. Ko bi le bilo tako enostavno ...

Piše: Peter Semolič,

bereta: Aleksander Golja in Maja Moll.

Pesnice in pesnike lahko z vidika pesniška razvoja uvrstimo v dve skupini: na tiste, ki se pojavijo v javnosti že bolj kot ne izdelani avtorice in avtorji ter potem povečini variirajo svoj že zgodaj najdeni stil, in na tiste, ki rastejo pred nami, ki počasi, od pesmi do pesmi, od zbirke do zbirke bogatijo svoj pesniški izraz. Andraž Polič zagotovo sodi med slednje, za njegovo pesem lahko rečemo, da je skozi čas pridobivala na prostornini, nivojih, da se je odpirala v vse več in več smeri, hkrati pa tudi vse bolj natančno in niansirano podajala vsebino in še bolj čustvo, ki je značilno zgolj zanj in to od vsega začetka njegove pesniške poti. V nasprotju z drugimi vidiki njegove poezije je čustvo, s katerim Polič vedno znova prepoji ali zgolj obžari svoje verze, od nekdaj tu – je prefinjena mešanica nostalgije in melanholije, je otožnost, ki nosi s seboj vonj po morju in potu ljubljene osebe, ujete v trenutku erotične ekstaze. Že iz povedanega je razvidno, da lahko z zbirko Prelomi pričakujemo pesnikovo do zdaj nemara najbolj zrelo pesniško delo.

Toda prehojena pot, pesniška in življenjska, ne sme biti peza, zbirko odpira verz: »Začeti kot začetnik …«. V začetku torej ni samo pregovorni beli list papirja, ki vedno znova pričaka pesnika in ga postavi na začetek nove pesniške avanture, je tudi pesnikova želja in namen, da se postavi v tisto točko, iz katere bo lahko na novo vzpostavil razmerje do sveta in pisanja: »Začeti znova: kot zenovski mojster s prazno glavo …,« beremo nekaj verzov pozneje. V uvodni pesmi Polič tudi postavlja enačaj med pisanjem in življenjem: »Prepoznati tišino, zamolčano rano /…/ Čas je zrel: živeti, živeti!« Pisati zato hkrati pomeni tudi biti. Odgovor na vprašanje »biti kot kaj« nam prinese pesem Eros: »Biti je erotika! /…/ Erotika je biti!«

Človek, kot ga uzremo skozi novo zbirko Andraža Poliča, je bitje erosa; eros je tisti, ki poganja življenje in pisanje, v pesmi Razdišana pesnik sopostavi »okus na jeziku in pisanje z roko«, »brazde na papirju« in ljubeče ugrize … Toda svet, ki nam ga prinašajo njegovi verzi, ni predmoderni celoviti svet, in to kljub prelivanju zvokov in pomenov (nostalgija je na primer čustvo in istoimenski film Andreja Tarkovskega), temveč svet »prelomov«, ki ga prečijo, odpirajo v neznano in znotraj njega vzpostavljajo včasih bolj drugič manj nepremostljiva nasprotja. Zanosnim, visoko ritmiziranim, orfičnim pesmim tako sledijo narativne pesmi, ki magijo dveh trgajo na koščke s sivino vsakdana in prozaičnim jezikom (»V pozni pomladi /…/ je dozorel moj čas za popoldanski tek: /…/ da pretečem nekaj krogov, kot se reče …«). Ali pa, kot v pesmi Druga Cona, po zgledu Apollinairjevih Con celo razpadejo na posamezne verze, ti pa se le še s težavo oklepajo utečenih razmerij do resničnosti, saj se tako kot resničnost lomijo na manjše delčke: »Kristal je češki … razbije se konceptualna instalacija.« Pesniški subjekt tako ni zgolj orfični pevec erotične dvojine, ampak je tudi, če ne predvsem, samotni prenašalec sveče iz filma Nostalgija ali celo Stalker: »Kot Stalker grem globoko in zona me obliva …«

Poličeve nove pesmi so polne citatov, polcitatov, reminiscenc, s čimer vanje vstopajo številni svetovi in vnašajo svojo lepoto, a tudi svojo razlomljenost: češki kristal tako na primer vnese pesem Andreja Bretona, s tem pa tudi nadrealizem in tudi že spor v nadrealističnem gibanju, njegov konec … Ljubezen v Poličevih pesmih je tako vedno tudi spomin na ljubezen, tek je vedno že tudi od-tečen – svet, ali natančneje rečeno svetovi, so razdrobljeni ne le v prostoru, temveč tudi v času. Za Poličevo poezijo tako značilno kompleksno in prefinjeno niansirano čustvo je v zbirki Prelomi morda še najbližje nostalgiji. Toda, kaj pa je pravzaprav nostalgija? Zbirko zaključujejo verzi, ki so našli pot tudi na hrbtno knjige:

»Hodim po spominu –

proti kraju varnega otroštva,

kjer okušam čas na koncu jezika

in se čudim jutrišnjemu dnevu …

Mogoče ostane kakšen verz,

včasih cela pesem,

in to ni nostalgija –

je le poezija …

kar ostane na koncu poti.«

S Prelomi je Andraž Polič ustvaril polno, zrelo, bogato, a tudi zračno pesniško zbirko. Svetovi, ki jih priklicuje, so polni prelomov, a nad njimi se pnejo krhki mostovi pesniške govorice. Toda pozor, tudi ta je v sebi polna zlomov, ran, in prav zato globoko erotična.

Premiera: 8. oktober 2023

informativne oddaje, Svet kulture, 10. okrober 2023

V Mini teatru si še danes lahko ogledate prizore iz epska zgodbe o nemških bratih, ki so sredi 19. stoletja zavohali veter priložnosti, glasbo sna o uspehu v ameriški poslovni pokrajini in tam v več rodovih zgradili gigantsko finančno trdnjavo. Trilogija Lehman je delo italijanskega dramatika Stefana Massinija, ki pa je doživljajo procese transformacij in skrajšav, pod tokratno različico adaptacije za oder in tri igralce se je podpisal dramatik Ben Power. Besedilo je prevedel in režiral Peter Petkovšek, dramaturg je bil Urban Zorko, v dinamičnem prehajanju med vlogami ter zmagami in porazi pa so spretno krmarili igralci Igor Samobor, Branko Šturbej in Gal Oblak. Na nedeljski premieri je bila Magda Tušar.

Na velikem odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Čriček in mravlja, ki jo je po motivih Ezopove basni napisala Saša Eržen. Zgodbo, ki izpostavlja pomen in dinamiko odnosov med ljudmi, je režiral in glasbeno opremil Marjan Nečak. Dramaturginja je bila Tanja Lužar. lektorica Metka Damjan. V likovno domišljeni podobi, ki jo je zasnovala Barbara Stupica, so se v vlogah drevesa, črička in mravlje predstavile Metka Jurc, Elena Volpi in Urša Kavčič.

Piše: Iztok Ilich:

Bere: Aleksander Golja.

Boris Pahor je bil v večini svojih knjig zelo oseben. Tudi če ni pisal v prvi osebi, je očitno, da gre zanj in da piše o svojih doživetjih. Posebno v zadnjih letih, ko je dočakal širše pisateljsko priznanje in nominacijo za Nobelovo nagrado, je marsikaj o sebi razkril tudi v številnih nastopih. Kljub temu je svoje najpomembnejše življenjske mejnike sklenil povzeti še v avtobiografiji. V prvi vrsti za italijanske bralce, ki so do njegovih zadnjih let življenja na robu Trsta in najvišjega državnega odlikovanja predsednika Mattarelle o njem večinoma vedeli le malo – ali nič. Slovenska izdaja je dopolnjen prevod lani v Milanu objavljene druge izdaje knjige, pri kateri je Pahor skoraj do zadnjega zavzeto sodeloval s pisateljico in urednico Cristino Battocletti.

Pahorjeva svojevrstna duhovna oporoka Nikogaršnji sin z uvodom sina Adrijana najprej razgrinja pisateljevo življenjsko etično in politično usmerjenost. Skrbelo ga je širjenje osamljenosti, ki spodbuja narcisizem in individualizem, v manifestu Intelektualci, pesniki, ekonomisti in znanstveniki, združite se! pa je pozval k uporu diktaturi denarja. Zaradi suženjstva kapitalu in predmetom smo postali nečloveški, je verjel. Kopičenje stvari je zavrnil z besedami: »To vam zagotavljam jaz, ki še vedno nosim oblačila iz sedemdesetih let, staromodne srajce in raztrgane puloverje«. Predvsem pa se je ves čas zavzemal za ohranitev zgodovinskega spomina. »Svet ne sme pozabiti tega, kar se nam je zgodilo!«

Pahor nadaljuje z najtršimi preizkušnjami od srede tridesetih do srede štiridesetih let, ko je njegovo življenje večkrat viselo na nitki. Da se ni pretrgala, kot se je mnogim drugim, je največ pripisal prirojeni kraški trmi in neustavljivi želji po znanju. Najprej si je sam otežil formalno pot do izobrazbe, nato pa se je z zagrizeno vztrajnostjo lotil študija. Med drugim se je naučil francoščine, nemščine in hrvaščine, kar mu je sredi vojne groze rešilo življenje. Kot prevajalcu v vojski in uničevalnih nacističnih taboriščih, kjer se je priučil še bolničarskih veščin, so mu prizanesli z najtežjimi deli, ki so ugonabljala izčrpane sotrpine. Premagal je tudi tuberkulozo in se iz sanatorja, kjer je okusil tudi prvo ljubezen, šele ob koncu leta 1946 vrnil v Trst – kot eden od le petnajstih iz konvoja šeststotih deportirancev, ki so bili februarja 1944 odpeljani v Nemčijo. Takrat se je, kot pravi, znova rodil in se, po nekaj začetniških objavah, čeprav je imel za seboj le šest let slovenske osnovne šole, bolj zavzeto lotil pisanja.

Pahor brez zadržkov razkriva tudi ljubezenska razmerja, v katerih se je znašel, čeprav se je imel za nezanimivega fanta z manjvrednostnim kompleksom, izhajajočega »iz socialnega statusa absolutne ničle«. Po francoski bolničarki Arlette, ki so jo starši prisilili, da se mu je odrekla, a sta stike ohranila do njene smrti, je globoko sled zapustila zveza z Danico Vuk. To je bila zanj povsem nehotena nova ljubezenska izkušnja, ki se je neuspešno in žalostno končala; Dani je aprila 1944 skupaj z možem postala žrtev še danes nerazkritih morilcev. Sledila je pianistka Neva, ki je zanosila in zahtevala poroko. Ker jo je zavrnil, čeprav je prevzel odgovornost, je sina videl samo dvakrat; drugič le malo, preden je umrl za levkemijo.

Tudi ko je v Pahorjevo življenje vstopila Radoslava Premrl, je ostal samotar. Tako kot je v gore običajno hodil sam, tudi pri pisanju ni želel nikogar v bližini. Žena je njegovo zahtevo po samoti občutila na lastni koži, je priznal. Sposobnost, da se je znala vedno bliskovito hudomušno ironično odzvati, ji je zavidal, a ga je tudi spravljala ob živce. Sledila so leta ločenega življenja, ko je zakonca poleg dveh otrok povezovalo izdajanje revije Zaliv.

Skupnost očeta, samotarskega pisatelja, in matere z otrokoma je preživela mnoge težavne trenutke. Rada kljub pismom in namigom, ki so ji prihajali na uho, ni prelomila predporočne zaobljube, kot jo je razumel on. »Zame je bila kot angel, saj je do potankosti razumela naravo mojega 'posebnega' vedenja,« je iskreno priznal in potrjeval s posvetili v knjigah. »Z Rado,« je še zapisal, »se nisva nikoli nehala ljubiti, dokler ji ni začelo pešati srce.« In: »Bila sva zaprt, umirjen par. Nikoli nisva imela gostov, redko sva šla na počitnice daleč stran.« Na vprašanje, zakaj se nikoli ni mogel igrati z Majo in Adrijanom, čeprav ju je imel iskreno rad, si je sam odgovoril: »Zaradi omejitev in travm, ki sem jih doživel v času fašizma, je bilo zame tako, kot da sploh ne bi občutil otroštva in mladostništva.« Šele v poznih letih so se družinski stiki otoplili.

Boris Pahor v nadaljevanju brez zadržkov razkriva še druge svoje posebnosti: »Nisem ljubitelj druženja ob kavi, še manj v gostilni. Vina ne maram …« In: »Razen Kocbeka in Jančarja nikoli nisem imel pravih prijateljev.« O druženju s prvim pove več v poglavju o posledicah leta 1975 v posebni izdaji Zaliva objavljenega intervjuja, kjer je Kocbek razkril grozoto zamolčanih povojnih pobojev.

Pisatelj Boris Pahor se poslovi s pobudo, naslovljeno mladim, »da bi si zapomnili, da je treba ohranjati tisto iskrico upanja v pravičnost, ki smo jo deportiranci gojili v temačnosti lagerja in jo kljub grenkim spoznanjem o pozabi naših žrtev gojimo še naprej«. Knjigo zaokrožata dodatek s komentirano bibliografijo Pahorjevih objav, spominskima zapisoma Cristine Battocletti na njuno prvo in zadnje srečanje ter izbor fotografij iz družinskega arhiva.

Piše: Andrej Lutman.

Bereta: Igor Velše in Eva Longyka Marušič

Za posmrtno objavo zbirke pesmi Ernesta Ružiča Odhajanja sta združili moči dve skupini: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija in Društvo za humanistična vprašanja Argo. Da pa se je takšna združitev sploh lahko zgodila, je predvsem zasluga poznavalca in preučevalca književnosti na severovzhodu Slovenije Francija Justa.

V nekem intervjuju je Ernest Ružic izpostavil, da mu je duša vezana na Slovenijo, ustvarjanje pa tudi na Madžarsko. Po svetovnem nazoru mu je bil še najbližje tako imenovani ateistični eksistencializem, ki je nekaka francoska podvrsta eksistencialistične filozofske smeri. Poleg književnega ustvarjanja se je ukvarjal predvsem s poročanjem za kar najrazličnejša javna občila. Njegova osnovna in tudi glavna tema so bile manjšine, poročanje o slovenstvu v zamejstvu in po svetu. Novinar in pesnik je združeval raziskovanje človeškosti na zunaj in na znotraj. V zvezi s tem je vsaj pomenljiva zadnja kitica pesmi z naslovom Četrta: »Pesem je zasanjana / v peskovskih ogradih, / le dekle s kitko / jo lahko zbudi // iz primrtvenih sanj.«

Ob tem je treba poudariti, da je morda ključna beseda Rožičevega pesemskega življenja delibab, kar pomeni privid. Povedano drugače: ni vse tako, kot se zdi.

Knjiga Odhajanja je sestavljena iz štirih delov. V prvem delu z naslovom Prgišče se pesnik sprašuje o svojem odnosu do pesmi. In se vpraša z vrsticami, ki končujejo pesem z naslovom Razdalje: »So oči pesem, / je pesem oko? / Kdo lovi / lastovico / v julijskem preletu?«

Drugi del ima naslov Črke vseh zabesed. Besedo zabesedje in občutje tega dela knjige še najbolje ponazarja pesem Valj, ki se začne s kitico: »Ni obod. / Ni vbod / Ni krogla. / Je valjast stavek / brez rime, brez vsebine / in brez cveta.« Navedek seveda asociira na tisto znano vprašanje: kaj je pesnik hotel s tem povedati. Pesnik Ernest Ružič vsaj namigne, da obstajajo pomeni, ki jih še tako domišljene besede ne zajamejo. V tej smeri teče tudi razmišljanje urednika Francija Justa, ki je Ružičevo pesnjenje označil za iskanje, ki ni pesem hvalnica, ni budnica, ni psalm in ni balada.

Tretji del zbirke Odhajanja sestavlja enaindvajset pesmi, naslovljenih s številkami. Pesmi v tem delu so še posebej prežete s pesnikovim iskanjem svojega sloga, ki naj ne bi bil zaznamovan s samim slogom, pač pa z vmesnostjo med pesmijo in opevanim. Druga kitica zadnje pesmi iz tega dela se glasi: »V Enaindvajseti ni pesmi: / tu je cesta, razpotegnjena v neskončnost, / in mična gospodična soseda, / ki zgolj z besedami pomaha v jutro.«

Zadnji del ima naslov Vijolični soneti odhajanja. Vijolična je tudi barva, v katero je knjigo odel fotograf Niko Prelec. Nekaj njegovih posnetkov krasi knjižne strani. Pesmi v tem delu dosegajo tisto mejo pesnjenja, s katero pesnik plemeniti svoj izraz – to je slovenščina v vseh svojih pojavnih oblikah, slovenščina, določena le s pesnikom, ki dojema čezmejno. Za priokus tega dela pa spet navedek, tokrat iz pesmi Sčrnel je dan: »Znenada se od zaoblaka prikotrlja pesnikov portret, / zdrsne vijolična zgodba in dogori v sčrneli dan.«

Novinar, ki je pesnik, v člankih poroča o stanjih sveta, pesnik, ki je novinar, pa sporoča o stanjih sebe, svoje notranjosti, a z zavedanjem, da je prav on sam povezava, ko plemeniti svoje izrazne možnosti. Knjiga Odhajanja ga komaj dohaja.

Piše: Miša Gams,

bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše.

Andrej Medved, pesnik, prevajalec, esejist, urednik in vsestranski ustvarjalec, ki je za svojo poezijo prejel Jenkovo in Veronikino nagrado, Čašo nesmrtnosti in nagrado Prešernovega sklada, je v zbirki, ki jo je naslovil v grškem jeziku KreteSamos, postavil v ospredje doživljanje pokrajine na Kreti in Samosu. Knjigo je posvetil prijatelju Matjažu Kocbeku – pesniku, ki je tudi sam užival v lepotah Krete in ki je eno izmed svojih zbirk tudi poimenoval po tem grškem otoku. Čeprav ga Medved izrecno ne omenja, se ljubezen do prijatelja razodeva v beleženju pristnosti svobodnega duha, zavedanju minljivosti in opazovanju mogočne narave, ki v očeh opazovalca ostaja neokrnjena. Na pesniško potovanje se odpravi kot kakšen Odisej, ki se prepušča neznanim vplivom, da ga vodijo med Scilo in Karibdo skušnjav in hrepenenj, ki se jim ne more upreti. Svojo odisejado začenja med ostanki ruševin v Maliji, ki “utripa, kot utripa mavrični metulj nad pokopanim mestom,” in se v jutranji zarji odpravi v Faistos, kjer ga pritegnejo “nagnjeni boki hiš, ki so v času izpuhtele … in zdrsna plošča trga, ki že nevarno pada”, pa do otoka gobavcev, kjer so “podrte hiše in sredi vrta oljka, kot axis mundi” in do Kalamate, kjer se nahaja rimsko mesto z amfiteatrom in svetiščem. Pesnik je najbolj očaran nad antičnimi ruševinami in njihovim zlivanjem z okolico. Kadar ne najde ustreznega poimenovanja v slovenskem jeziku ali ga želi še dodatno poudariti, uporabi latinski izraz in z njim vnese v pesem subtilnost in milino, ki še bolj izpostavi liričnost njegove poezije.

V nasprotju z nekaterimi bolj “esejistično” obarvanimi pesniškimi zbirkami zbirka KreteSamos nima filozofskega naboja, v ospredju pa je panteistični eros, ki povezuje žive stvari z neživimi. Verzi, ki si sledijo na straneh, povezanih s svetlo turkiznimi vložki, dajejo vtis, kot da gre eno samo neskončno pesem brez izrazitega začetka in konca. Metafore so spretno umeščene kot vezni členi, ki na eni strani povezujejo stavčne bloke, po drugi pa vnašajo v liriko dodatno živost, barvitost in kontrastnost – kot je to razvidno iz opisa pristanišča: “Palmove veje ljubkujejo drogove, ki povezujejo, z elektriko, / koščene žice … na cesti, ki se spušča v pristanišče. Zeleno modra ptica / zdaj odskoči, kot slepa, izstreljena / kača v kanal ob bisernih nasadih oljk … in kot vodikovi / baloni, ki z visokim tlakom v gumijasti cevi … mahoma … izginejo v stratosferi.”

Barvitost grške pokrajine pesnik podkrepi z numinoznimi opisi jam, slapov in morja ter jih primerja z gladkostjo knjige in gracioznostjo metuljev in pavov: “Tako se mrak, svetloba in tema vlepijo v dlani na plavkastem trebuhu … in se odpre polteni / vhod v neskončno jamo, kot se / razlista knjiga s svilenim dnom v pršenje dlačic / z ustnic beloglavega metulja … Približani, uparjeni izstrelek iz / kosti se sprime s črnim repom v poležanem perju pava, ki vzdrhti s predirnim krikom …”

Andrej Medved nam v verzih pričara podobo čudeža, zamrznjenega v trenutek, ki ga bralec, ki je zmožen močne vizualizacije, uzre v seriji fotoutrinkov, ki se prelivajo v različne prepoznavne podobe. Pesnik lucidno “skače” z enega motiva na drugega in združuje na videz nezdružljive podobe, da se pred bralcem razgaljajo kot neverjetni prividi. Njegova odločitev, da namesto posameznih haikujev ali formalno zaključenih pesmi sestavi neskončen verz, ki ga povezujejo tropičja, se zdi upravičena, saj nam na vsaki strani pušča dovolj praznega prostora, da zapisane besede premislimo, preden obrnemo list papirja. Zasledimo tudi temačne podobe, ki jih pesnik postavi v vmesni prostor med erosom in thanatosom, tuzemeskim in onstranskim, ter jih zastavi kot neke vrste nelogičen rebus ali nerešljivo uganko: “… Naenkrat brizgne kri iz podočnjakov … / in iz ust, odprtih za poljub, ki se, z bliskanjem podbradne žile, sesedajo v žilnato / pol živo in pol mrtvo bitje … pol / angela, pol deklice, pol srne … Naenkrat se za vedno … /spet zdani in dan prinese odrešitev v stoletja skrite in pozabljene uganke …”

Zadnje strani zbirke KreteSamos so posvečene pesnikovemu vračanju domov v Koper, ki ga poimenuje Capris. Miklavž Komelj v spremni besedi piše, da se prav “po tem pesniškem potovanju še močneje zavemo, da ima tudi to mesto v današnji Sloveniji helenski izvor.” Potovanje se tako konča z vplutjem v rojstno mesto in tako se sklene krog, ki ga je pesnik začel pred meseci v iskanju nekega izgubljenega časa, prijateljstva in razvozlavanja ugank, ki jih vedno znova odpira grški logos. Čeprav je bralec v tej odprtosti lahko nekoliko zmeden, pa se kmalu prepusti ležernosti in pomirjenosti nad spoznanjem, da brezčasnost poezije ne ponuja nobenega determinizma ali dogmatične resnice. Le morje minevajočih trenutkov, ki se kot zvezdni utrinki za hip zableščijo in za vekomaj padejo v praznino ...

Poslednji heroj je slab film. Zaznamujejo ga vsi mogoči klišeji o slovenskem filmu. Okornost, neposrečeni poskusi realizma, formulaični družinski zapleti, statičnost, nizkobudžetna neiznajdljivost, pomanjkanje humorja kljub želji po njem in podobno. Vsaka generacija proizvede svoje slabe filme, ki jih cepi na trenutno ideološko vročo stvar.

Trenutna vroča stvar je tako imenovana toksična moškost, skupaj še z nekaj iz liberalne ameriške akademije uvoženimi koncepti, ki jih predavajo v uvodni fazi sociologije na fakulteti. To samo po sebi ne bi bilo tak problem, če ne bi bilo bergla za pomanjkanje umetniške globine in vizije. Manjka čut za bistvena eksistencialna vprašanja, širše razumevanje človeške psihologije in medosebnih odnosov, ni lucidnega razumevanja kulturnega ozadja likov, skratka ni vsega tega, kar naj bi vsaj do pred kratkim zaznamovalo dobro pripovedno, uprizoritveno, filmsko umetnost. Vse skupaj postaja nedostojanstveno, nevrotično čofotanje v plitvini. Vse so aktualizmi, poceni sociologizmi in aktivizmi.

Poslednji heroj je zgodba o patriarhatu s perspektive partizanske mitologije. Najbrž je izbira te perspektive edina izvirna točka filma, saj se odmika od dogmatsko edino veljavnega pogleda na preteklost. Vse ostalo je izrazito tendenciozno in prepredeno z najbolj vulgarnimi freudizmi. Ko se del slovenske inteligence zgraža nad izjavami Romana Vodeba, pozablja, da je njegovo razumevanje psihonalize pravzaprav enako kot Vodebovo razumevanje. Le da prvi vleče interpretacijo na mlin mizoginije, drugi pa mizandrije.

Osrednji zaplet naj bi bil komičen, a se porazgubi v banalnosti. Ne uspe mu namreč uiti očitni pasti spajanja verjetnega z neverjetnim, ki terja določene premisleke. To je zanka, v katero se ves čas zapletamo. Podobno situacijo srečamo v lokalnih humorističnih TV serijah, kjer se vse zdi izrezljano iz kartona, vendar pa bi od celovečernega filma pričakovali več. Poslednji heroj spominja na Dedka gre na jug, ki ga zaznamuje enak pristop k humorju in razumevanje odnosov. Kot rečeno, ta temelji na stereotipih in trash pristopu, ki pa vedno bolj postaja proteza za neizvirnost. Podobno kot v širši kulturi ironija želi manipulativno ustvariti vtis, da je zadaj neka globina, ki se jo ironizira, v resnici pa te globine ni.