Ocene

Piše: Miša Gams

Bereta: Ajda Sokler in Aleksander Golja

Pisateljica Ana Marwan že dvajset let živi v Avstriji, piše kratke zgodbe in romane v slovenščini in nemščini. V nasprotju z romanom Zabubljena, ki je bil napisan v slovenščini, je roman Lipitsch napisan v nemškem jeziku. Če ju primerjamo, vidimo, da med njima po stilistični plati ni izrazitih posebnosti. Podobno kot v romanu Zabubljena tudi v pričujočem romanu težko razločimo rdečo nit zgodbe. Osrčje fabule tvorijo refleksije in občutja glavnega junaka Karla Lipitscha in njegove izbranke Mathilde. Tako kot se glavna junakinja Zabubljene, Rita, ves čas spopada s frustracijami zaradi svojega telesa, tako se Lipitsch iz dneva v dan sooča s frustracijami zaradi svoje plašnosti in zavrtosti, obenem pa se trudi svoj odnos s privlačno sosedo umestiti v filozofsko razpravo in dnevnik, ki ga piše. Na eni strani čuti odpor do razumevanja družbe in delovanja v njej, na drugi pa se zaveda, da Mathildina bližina blagodejno vpliva nanj in da želi biti del njenega socialnega okrožja. Tako si na nekem mestu prizna, da s težavo kroti bes do ljudi, a si kljub temu želi ostati priljuden: “Zvenelo je kot čisto površinski bes, čisto normalne sitnosti mestnega človeka, ki so jih gotovo poznali vsi in navsezadnje morda niso bile najbolj neprijetna nit, ki je povezovala človeško skupnost. Vsekakor je moral ugotoviti, da se pri izlivih svojega odpora še zmeraj drži starih pravil medčloveških odnosov, še zmeraj (ali že spet?) je poskušal biti razumljen in deliti mnenje. Nikakor seči pregloboko v zoprnost, da v Mathilde ne bi vzbudil odpora. Ja, hotel je biti priljuden.”

Tudi Mathilde goji do soseda ambivalentna čustva – po eni strani ga ima za avtističnega čudaka in psihopata, po drugi pa ga nenehno zasleduje in vabi na svoje zabave, s katerih vsakič znova pobegne v svoj varni svet filozofskega solipsizma. Zdi se, kot da sta se oba ujela v mrežo, ki bi bila v enaki meri lahko delo neke višje, neimenovane instance ali pa zgolj naključja intuitivno organiziranega kaosa. Zaljubljenci so ne nazadnje – kot pove svojo misel Lipitsch – najboljši proizvajalci naključij, ker so “tkalci časa”, katerih glavno delo je, da “ločena trenutka, ki snovno spadata drug k drugemu, poveže v vozel.”

Karl po obisku Mathildine zabave opozori na paradoks družbe, ki se kljub apriorni protinaravnosti sklicuje na naravo: “Družba je sama po sebi protinaravna zadeva, ki sicer poskuša skriti svojo protinaravnost tako, da sama psuje protinaravnost in nas kar naprej poziva, naj bomo naravni!” Čeprav le v Mathilde vidi “neskončen zelen travnik, na katerem se človek lahko znori in pri tem občuti lastno naravnost”, je njun odnos že na začetku obsojen na pogubo, saj je ljubezen po njegovem mnenju slepa kot noj, ki z glavo pod zemljo ne vidi ničesar, kar se godi okrog njega.

Ana Marwan pri pisanju rada uporablja nevsakdanje, a sila domiselne metafore ter si vzame čas, da jih razdela in nadgradi z vedno novimi interpretacijami in pomeni. Prav zato njene romane z užitkom prebirajo bralci, ki jim je nenavadna jezikovna struktura že sama po sebi izziv – na podoben način, kot se matematiki lotevajo rebusov in ugank, ki jim povzročajo največ nejasnosti. Roman lahko beremo kot prigodo o odtujenosti v sodobni družbi in kot čudež, ki se tu in tam zgodi med nekonformističnima človekoma, ki vsak za sebe razvijata svoj pogled na svet in odnose med spoloma.

Na koncu romana Ana Marwan v razvoj filozofske teze vplete še Nietzscheja. Ta v govoru profesorja Kamma vznikne na plan s konceptom večnega vračanja enakega, ki ga Lipitsch na koncu svoje filozofske disertacije doživlja kot temeljni smisel svojega življenja in delovanja: “To samoto in brezizraznost, v katerih preživljam zadnje dni, jemljem s sabo, ko se vračam na začetek.”

Čeprav bi bil na tem mestu primeren trenutek tudi za bralca, da izkusi katarzo skozi “déjà vu” protagonistovih ugotovitev, je na koncu romana le še bolj zmeden, saj ne razume intelektualnega preboja, ki je jasen le junaku samemu, saj se giblje v solipsističnem vesolju samorazodetja. V samozgrajeni kletki, ki je nastala ob prostovoljni odpovedi svobodi, zaradi katere občuti neskončno blaženost, občuti Sizifovo skalo kot del nihala ure, ki nas vrača na vedno iste začetke, ki pa v romanu ne dramaturško ne strukturalistično niso jasno zastavljeni. Kljub temu pa nas pri branju romana Lipitsch Ane Marwan spreleti, da gre za pisateljičin poskus izpeljave dokaj posebnega filozofsko-leposlovnega dela, katerega nadgradnja ali – bolje rečeno – vzvratna zanka, ki omogoča spiralno nadčasovno dogajanje, bi utegnila nastati v prihajajočih letih, ko bo avtorica prav gotovo povzdignila svojo izkušnjo v nov knjižni eksperiment.

Piše: Tonja Jelen

Bereta: Ajda Sokler in Aleksander Golja

Pesniška zbirka Milana Šelja Jezik je ključ se podaja v svet intime, erotike, homofobij, nasilja in rusko-ukrajinske vojne. Naslov torej lahko nosi več pomenov, ki odkrivajo najprej strast, predajo, boj in nato možnost za rešitev, četudi začasno. Gre za ključ, ki odpira jezikovni kod na prepričljiv in jasen način.

Že prejšnje Šeljeve zbirke so bile povezane s kraško zemljo, značilnostmi njegovega žitja in umiki, zbirka Jezik je ključ pa odseva vse večje zraščanje subjekta z domačim okoljem. Avtor je pesmi večkrat postavljal v omenjeno okolje in tudi v Anglijo, veliko je tujstva z več vidikov. Ali je tujec subjekt sam ali pa je tujec opazovani, ki je prav tako migrant, a zaradi drugačnih okoliščin. Zbirka Jezik je ključ pa je zdaj kot razpiranje problematike o tem, da so tujci dobrodošli na zanj nekoč zatiranem območju. Sprejema pa jih govoreči, subjekt, ki je ljubimec in gostitelj predvsem preganjanih žensk zaradi rusko-ukrajinske vojne. Ključ razumem kot simbol zbirke in torej smelo odpira vrata v erotiko in v mirovno zavetje tako istospolnih oseb kot vojnih prebežnic.

V prvih dveh ciklih Muzanja blodna in Vstopam vate je neposredno podana homoerotična tematika, ki pa jo pesnik ves čas spretno oddaljuje od angažiranosti. Pesmi so skorajda neposredno vabilo k predaji strasti in telesnosti, ki z nizanjem razkrivanja in občutenj postajajo vse bolj nazorne. Pa vendar še vedno prihaja do zamejitev, do bojazni in vprašanja dvojnosti. Prav to dvojnost, tudi lažnost Šelj odlično problematizira, čeprav je zaznati zadržanost: »Tvoj fant bom in tvoja punca / in lahko me boš ljubil / kot moški in ženska. // Če boš hotel.«

O dvomih, posmehu in nepopolni sprejetosti gejevske problematike je Šelj pisal tudi v prejšnjih zbirkah, pri čemer je kritično poudarjal tudi prostitucijo in izgubljenost. V obravnavani zbirki pa v ciklu Muzanja blodna izrazito sproščeno, tudi porogljivo poudarja brezmejnost v seksualnosti. Ta ne pomeni le skrivanja, ampak tudi razpiranje in preprosto igro. Jezik je sicer v nekaterih verzih resda precej robusten in protisloven, a prav ti zaseki so kot zaustavitve nasprotnikov: »Z dlanjo ga skušam zajeti globoko v svoj primež. / Drhti in bi se predal, a ga v trenutku sesuje / moški dotik.«

Zbirka se družbenokritično izostri v ciklu Čakamo barbare, v katerem Šelj razkriva resnične dogodke, kot so napadi na geje in nasilje nad njimi. Piše tudi o konfliktih v gejevski partnerski zvezi: pri tem gre predvsem za razmerje med (re)tradicijo in osebnimi željami, torej ne ravno pogosto ubesedeno problematiko.

V zadnjem ciklu Vojna je drugačna, kadar ima človeški obraz avtor problematizira vojno. Pri tem odločno stopi v bran vsem nemočnim. O prebežnikih je Šelj pisal že v zbirki Kristali soli, v obravnavani zbirki pa se še približa podobam krivic in človeškega zla, a vpeljuje tudi drobne radosti in občutek odgovornosti za tiste, ki bežijo pred vojno. Zdaj ni več samo opazovalec, zdaj je subjekt gostitelj, varuh, učitelj.

Zadnji cikel poudarja prav tisto, kar Šelj izpisuje ves čas: da je namreč vsak lahko ranljiv kadar koli in kjer koli. Ali v mikroskupnosti ali v kozmopolitskem okolju.

Zbirko Jezik je ključ odlikujeta silovit jezik in preplet drzne lepote in grozovitosti. Vse pa poganja človek, lahko sprejema, se spreneveda ali preganja. Zbirka glasno prikazuje svet, kakršen je, in se ne zaklinja v eno smer in en prav, dovoli pa si tudi ranljivost in iskrenost.

Piše: Simon Popek

Bere: Igor Velše

Osrednji poudarek biografije nobelovca Iva Andrića izpod peresa nemškega novinarja Michaela Martensa je zakodiran že v naslovu V požaru svetov. Delo s podnaslovom Zgodba evropskega življenja je fascinantna in občasno provokativna zgodba o piscu in diplomatu, ki je v viharnem obdobju evropske zgodovine prisostvoval nekaterim najpomembnejšim dogodkom dvajsetega stoletja.

Ivo Andrić, v Travniku rojeni Sarajevčan, deloma vzgojen v Višegradu, je v življenju prehodil razburljivo pot. V obdobju od dvajsetih do štiridesetih let 20. stoletja kot je diplomatski predstavnik kraljevine Jugoslavije obredel pol Evrope; sodil je med najpozornejše opazovalce zgodnjega fašizma v Italiji in tik pred in med drugo svetovno vojno kot diplomat v Berlinu spoznal večino najvišjih nacističnih oseb.

»Višegrad Andrića poetizira, Sarajevo politizira«, so besede, s katerimi je Michael Martens opisal pisateljevo postopno angažiranje, ko je kot sopotnik Mlade Bosne svoj srd usmeril proti habsburški monarhiji. Pri pripravi atentata na prestolonaslednika Franza Ferdinanda sicer ni sodeloval, vendar je že v zgodnjem sarajevskem obdobju prepričljivo izrazil svoj politični ideal, nujnost formiranja skupne države vseh južnih Slovanov, »Južne Slavije«. O enotni državi balkanskih Slovanov je Andrić pisal takole: »Smisel našega narodnega zedinjenja v eno samo veliko in močno, moderno nacionalno državo je prav v tem, da bodo naše sile tedaj ostale v deželi in se razvijale in prispevale k splošni kulturi tukaj in pod našim imenom, ne pa iz tujih središč.«

»Jugoslovansko idejo« je Andrić ves čas fanatično zagovarjal, tudi v času kraljevine, čeprav je šlo, kot piše Martens, že tedaj »za eksplozivno mešanico več narodov in dveh velikih religij, od katerih je krščanstvo spet razdeljeno na dve veroizpovedi.« »Glavno, da je Jugoslavija,« je svojo brezpogojno lojalnost do zadnjega izražal Andrić; ali je ta država demokratična ali diktatorska, pravična ali pristranska, življenja vredna ali turobna, je bilo zanj postranskega pomena.

Martens v Andrićevih romanih – predvsem v Travniški kroniki in Mostu na Drini, ki ju je napisal med vojno v Beogradu – nemalokrat išče metafore za pisateljev odnos do jugoslovanskega vprašanja in predvsem do Bosne oziroma islama. S političnimi interpretacijami umetnosti so se opekli že številni analitiki in biografi in tudi Martens je nekajkrat stopil na spolzek teren, še posebej ko turške zavojevalce »bere« kot izključno nazadnjake in fanatike, predstavnike krščanskega zahoda pa kot plemenite nosilce modernosti in civilizacije. Pogosto je bil kontroverzen, kot v doktoratu z univerze v Gradcu, ki so ga odkrili šele po pisateljevi smrti, v katerem so Andrićevi kritiki dobili potrditev teze, da je bil nobelovec islamofobni sovražnik Turkov, ki je zaničeval tudi bosanske muslimane. Resnica je vendarle drugačna, iz Andrićeve kompleksne literature je razvidno, da je njegov način, kako so ob Srbih in Hrvatih predstavljeni muslimani, preveč poetičen, daleč od šablonskih lastnosti, ki so mu jih skušal pritakniti.

Predvsem pa je delo V požaru svetov atraktivno in dinamično napisan portret spretnega diplomata in velikega pragmatika, šolskega primera zadržanosti, previdnosti, nevsiljivosti, hladne nepristranskosti, s katero si je Andrić kot diplomatski veteran iz časa kraljevine pod Titovo oblastjo – ko so njegove pisateljske kolege zapirali ali likvidirali za manjše prekrške – reševal lastno kožo. Svojo sposobnost nezmotljivega prilagajanja in pravilnega vedenja v javnem prostoru, človeka, ki se je genialno prilagodil življenju, zgodovini in okoliščinam, je Andrić zaupal Dobrici Ćosiću: »Ne gre za to, da izrečemo vse, kar mislimo; glavno in pomembno je, da ne povemo tega, česar ne mislimo.«

Piše: Aljaž Krivec

Bere: Igor Velše

Davorin Lenko je že s prvencem Telesa v temi, romanom, ovenčanim z nagradama kresnik in kritiško sito, izrisal nekatere osnovne koordinate svoje literature. S prav tako dobro sprejetimi besedili Postopoma zapuščati Misantropolis, Bela pritlikavka, Psihoporn in Triger z vloženim romanom Cona je dogradil opus, ki temelji na proznih delih in ki raziskuje seksualnost, s tem pa seveda tudi željo, užitek, a tudi druga vprašanja, ki se praviloma izrisujejo skozi izdatno poudarjeno psihologijo nastopajočih v njegovih delih. Posledično je dejstvo, da nam avtor tokrat v branje ponuja poezijo, bržkone presenečenje. A tu ne gre le za nevajenost, temveč tudi za Lenkov pisateljski slog, izpričane in predvidene vplive ipd., elemente skratka, za katere se zdi, da ne implicirajo možnosti pesniškega dela.

Občutek se ob branju zbirke Razpoke precej hitro razblini. Že na zapisu na zavihku, katerega avtor je Domen Slovinič, je mogoče izvedeti, da gre za pesniško zbirko, ki je nastajala dlje kot avtorjev prozni opus, in resnično lahko ugotovimo, da se v Razpokah zrcalijo druge Lenkove knjige. Najsi gre za dobesedne navedbe, kot je denimo referiranje na Telesa v temi v pesmi V temo, ali za celoten sklop pesmi pod naslovom Serijski morilec, zapisanih v navednicah, ki implicirajo, da lirski subjekt govori v imenu drugega. In čisto mogoče je, da je ta drugi Darijan Urh, junak oz. antijunak romana Triger in s tem avtor besedila Cona, s čimer imamo posledično morda opravka že z drugim literarnim besedilom fiktivne osebe.

A tudi če zbirka ne bi imela tako očitnih medbesedilnih povezav, bi ostalo dejstvo, da se gibljemo po duhovno in tematsko podobnem svetu kot Lenkova proza. Tu so poetika telesa in mrakobnosti, reference na specifičen bazen popularne glasbe, erotika, vprašanje psihopatologij in podobno. Zbirka Razpoke tako daje vtis snovi, ki sama leze v razpoke avtorjevih prejšnjih del in prostorov med njimi. Naposled pa se zdi še, da se v Lenkovi poeziji skriva tudi nekaj lahkotnosti in spokojnosti, ki ju je v njegovi prozi težje najti.

Z izjemo tematske plati in odnosa do nekega specifičnega opusa poezija Razpok ne prinaša nekega izrazito specifičnega pesniškega izraza. Pesmi, ločene v šest sklopov, so pisane v prostem verzu, neposrednost in dosledno opuščanje ornamentov vodita v izrazito deskriptivno, vsebinsko pretežno nedvoumno in jasno poetiko, s čimer se morebiti spomnimo pogleda na poezijo, ki ga je gojil Charles Bukowski, ki je v zbirki tudi omenjen in čigar vpliva na Lenkovo pisanje ne gre spregledati.

Izbira poetike med drugim soustvarja vtis sobivanja Lenkove poezije in proze. V tem smislu je mogoče trditi, da so Razpoke ob tem, da so samostojna knjiga, tudi poglobitev nekaterih avtorjevih prejšnjih pisateljskih naporov, čeravno se na žalost občasno zdi, da ob poglobitvah prihaja tudi do ponovitev.

To seveda samo na sebi ne bi predstavljalo težave, če se ne bi ponekod zdelo, da bi avtor s svojo pisavo lahko šel dlje, izdatneje izkoristil prostor pesmi in možnosti poetičnega jezika, v večji meri raziskal potenciale jezikovnih napetosti, ki lahko nastanejo med besedami pesmi, med verzi. Tako se mestoma zdi tudi, da je jezik zbirke pretirano izključno v vlogi posredovanja neke poante, medtem ko njegov zven in potencialna dvoumnost nista tako izkoriščena, kot bi lahko bila.

V nasprotju s tem so nekatere zakonitosti poezije bolje izkoriščene v sami gradnji zbirke. Mehkejšim tonom razdelka Gnezdo sledi mrakobnejša poetika Kometov in kasneje razdelka Sestra, ki je v refleksiji temačnega in eksistencialnega morda najradikalnejši. Temu sledi nemara nekakšna potujitev v razdelku Serijski morilec, ki se zdi tour de force jeze, nesprijaznjenosti. Zbirko zaključujeta razdelka Krzno in Usnje, ki že z naslovoma implicirata tematizacijo telesnosti in erotike, a morda ju še toliko bolj zaznamuje recimo temu refleksiven lirski subjekt. Z upoštevanjem razdelkov pesmi kot novih samostojnih pesniških enot, se tako v Razpokah tvori še nek nov narativ, ne samo tisti, ki teče skozi verze ali iz ene pesmi v drugo.

Zbirka Razpoke tako pomeni zanimivo epizodo v Lenkovem ustvarjanju, s tem ko osvetljujejo še nekatere nove vidike koordinat njegovega pisanja. Tako se jo zdi smotrno brati v luči ostalih Lenkovih del, saj ključne poante nekaterih pesmi sicer niso nujno dostopne. Ko Razpoke namesto tega primemo v roke kot izrazito samostojno pesniško zbirko, pa nas nemara zmoti nekaj neizkoriščenega potenciala za nadaljnje raziskovanje pesniškega jezika.

V slovenskih kinih se je zavrtel težko pričakovani novi film Martina Scorseseja Morilci cvetne lune. Premiero je imel maja v Cannesu, kjer je ekipa doživela devetminutne ovacije. Scorsese je v filmu pokazal na bolečo rano ameriške zgodovine – na poboj članov plemena Osage, ki so na začetku 20. stoletja na svojem ozemlju odkrili nafto in zelo obogateli, kmalu pa so njihovo bogastvo hoteli zase pohlepni belci. V središče epskega filma je Scorsese postavil ljubezensko zgodbo med belim prišlekom Ernestom Burkhartom in staroselko Mollie Kyle. Njiju v filmu igrata Leonardo DiCaprio in Lily Gladstone, lokalnega vplivneža, ki ima niti v svojih rokah, pa igra Robert De Niro, ki s Scorsesejem sodeluje že 50 let. O dobrih in slabših plateh filma Morilci cvetne lune razmišlja Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.

Konec avgusta je imela v Benetkah svetovno premiero v tekmovalnem programu akcijska drama DogMan, pod katero se kot scenarist in režiser podpisuje Luc Besson. Kljub temu, da je med kritiki film naletel na slab odziv, je na festivalu dobil nagrado Zlata sponka – to v zadnjih letih podeljujejo filmu, ki ima največ možnosti, da bo postal kulten. Če je res kaj na tem, bo najbrž jasno kmalu – film je v zadnjih tednih začel svojo kinematografsko pot v Franciji in drugih državah, tudi pri nas. Če bi sklepali po režiserjevih filmih doslej, pa ima za to najbrž kar dobre možnosti. Oceno je pripravila Tina Poglajen, bere Maja Moll.

premiera. 19. 10. 2023

informativne oddaje RA SLO 20. 10. 2023

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj premierno uprizorili predstavo Mala vrla viteza, ki je nastala po šaljivi pripovedi norveškega pisatelja Bjørna F. Rørvika in Alice Lima de Faria. Besedilo je prevedel Darko Čuden. Domišljeno predstavo, nasičeno s posebno estetiko, ki sprevrača pravljične značilnosti, je režirala Ivana Djilas, med drugimi pa so predstavo soustvarili rudi Jelena Proković, Jani Kovačič, Blaž Celarec, Sara Slivnik in Željko Božič ... Ogledala si jo je Magda Tušar.

Avtor:Bjørn Fredrik Rørvik in Alice Lima de Faria

Režiserka in avtorica dramatizacije:Ivana Djilas

Prevajalec:Darko Čuden

Kostumografka:Jelena Proković

Scenografka:Sara Slivnik

Avtor glasbe:Blaž Celarec

Avtor songov:Jani Kovačič

Koreograf:Željko Božič

Avtorica maske:Tina Prpar

Oblikovalec svetlobnih elementov in luči:Igor Remeta

Lektorica:Irena Androjna Mencinger

Asistentka kostumografke:Saša Dragaš

Tehnologija izdelave rekvizitov:Olga Milić

Igrajo:

Kralj in Zmaj:Brane Vižintin

Princeska:Aja Kobe

Vitez Roženkravt:Jan Bučar

Vitez Netresk:Ajda Toman

Silak:Blaž Celarec k. g.

Glasbenika na posnetku:Andraž Polič in Joži Šalej

Angeli v Ameriki, dramski diptih ameriškega pisatelja Tonyja Kushnerja, je že takoj po izidu v zgodnjih 90-ih letih preteklega stoletja, obveljal za kanonsko besedilo ameriške postmodernistične dramatike. Besedilo, ki vključuje in pretresa mnogotere vidike človekovega družbenega in intimnega tu-bivanja, so za začetek nove sezone uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču, v režiji Nine Rajić Kranjac. Predstavo si je ogledala Petra Tanko.

foto: Ivian Kan Mujezinović, izsek, vir: mladinsko.si

Rudi Šeligo: Čarovnica iz Zgornje Davče

Foto: Barbara Čeferin

Premiera: 18. 10. 2023

Režija: Barbara Zemljič

Režija videa: Klemen Dvornik

Nastopajo: Anuša Kodelja, Borut Doljšak, Alenka Kraigher, Maks Dakskobler, Pavle Ravnohrib, Laren Polič Zdravič, Zvezdana Novaković

Dramaturgija in asistentka režije: Urša Majcen

Scenografija: Maruša Mali

Koreografija: Maša Kagao Knez

Glasba: Laren Polič Zdravič

Kostumografija: Tina Bonča, Tina Hribernik

Oblikovanje zvoka: Matej Humar

Maska: Ana Lazovski

Lektura: Klasja Kovačič

Oblikovanje kreative: Eva Mlinar

Garderoba: Nataša Recer

Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra

Produkcija: Anton Podbevšek Teater

Na odru Mestnega gledališča Ptuj so sinoči uprizorili monodramo Franz hrvaškega dramatika Tomislava Zajca. S tretjo premiero v tej sezoni nadaljujejo teme vojne, trpljenja, izdajstva in na drugi strani poguma, uporništva in zavedanje o vrednotah človeštva ter etike. Predvsem slednje je odlika Franca, osrednjega lika, ki ga je upodobil Borut Veselko. Ta je dramo tudi prevedel. Predstavo je režiral, dramaturško uredil in scensko zasnoval Peter Srpčič. Več Aleksandra Saška Gruden.