Ocene

V Kulturnem domu v Šempasu so premierno uprizorili predstavo Umirajoči bog Triglav. Iz istoimenske zgodovinske povesti Franceta Bevka izhajajoči avtorski projekt režiserke Mojce Madon je na redni spored SNG Nova Gorica uvrščen kot koprodukcija z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, saj je predstava režiserkina magistrska uprizoritev. Ogledal si jo je Miha Zor.

Avtorski projekt po povesti Franceta Bevka

Umirajoči bog Triglav

Avtofiktivna zgodovinska povest

Koproducent Akademija za gledališče, radio, film in televizijo UL

Premiera 17. 10. 2023 ob 20.00 Kulturni dom Šempas

Režiserka Mojca Madon

Dramaturški svetovalec Jaka Smerkolj Simoneti

Lektorica Anja Pišot

Svetovalka za scenografijo Urša Vidic

Kostumograf Andrej Vrhovnik

Avtor glasbe Luka Ipavec

Oblikovalec svetlobe Marko Vrkljan

Oblikovalec zvoka Stojan Nemec

Asistent svetovalke za scenografijo Dan Pikalo

Igrajo Ivana Percan Kodarin, Maja Poljanec Nemec, Žiga Saksida, Marjuta Slamič, Tamara Avguštin k. g., Blaž Šef k. g., Mojca Madon k. g.

Foto: Peter Uhan

https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2023060910263314/

Piše: Milan Vogel

Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko

”Spomeniki so vseh mogočih oblik in velikosti. V tej knjigi sem predstavil pomene in motive, ki se skrivajo za širokim naborom obeležij – ne le običajnih kipov, ampak tudi abstraktnih skulptur, slik, arhitekturnih objektov, muzejev in spominskih parkov, porušenih zgradb in porušenih vasi, koncentracijskih taborišč, pokopališč, grobnic in svetišč.”

Tako angleški zgodovinar Keith Lowe, avtor, ki je slovenskim bralcem znan vsaj še po knjigah Podivjana celina in Strah in svoboda, strnjeno povzema vsebino in sporočilo odlično napisane knjige Ujetniki zgodovine. Kaj nam spomeniki drugi svetovni vojni povedo o zgodovini in o nas. Tako kot ljudje so tudi spomeniki ujeti v okove zgodovine, ki se jih zaradi spreminjanja družbenih razmer le težko otresejo. Avtor ob številnih primerih poudarja, da se vlogi ”junaka” in ”mučenika” lahko hitro zamenjata. To dokazujejo rušitve spomenikov ob spremembah režimov po vsem svetu. Spomnimo se podiranja spomenika Sadamu Huseinu, odstranjevanja Stalinovih ali Leninovih kipov v baltskih in drugih državah, začetka odstranjevanja kipov junakov konfederacije z ulic in javnih trgov leta 2017 v ZDA, rušenja spomenika kralju Aleksandru v Ljubljani ob italijanski okupaciji, umaknitve Titovega spomenika izpred Muzeja novejše zgodovine in odstranitve spomenikov, povezanih z NOB, z Brda. Avtor rušenje ali odstranitev sicer razume, a hkrati obžaluje, saj so spomeniki dragoceni zgodovinski dokumenti, ki ”zgovorno pripovedujejo o vrednotah naših prednikov, dobrih in slabih. To so znamenitosti z močjo, ki navdihujejo vse mogoče debate. So tudi velike umetnine, izdelane z osupljivo rokodelsko spretnostjo in domišljijo. Uničevanje vsega tega zaradi sodobne politike je velika sramota.” V sklepnem delu poudarja, da rušenje ne rešuje naše zgodovine, ampak jo zgolj potisne pod zemljo. S spomeniki se je vedno treba soočiti in se o njih pogovarjati, kličejo nas na odgovornost in skrbijo, da ”nikoli ne pozabimo na svoj dolg do zgodovine ali na svojo zasužnjenost z njo”.

Predstavitev petindvajsetih spomenikov in obeležij z vsega sveta v tej knjigi to nazorno kaže. S takim razumevanjem je Lowe spomenike razvrstil v pet kategorij. V prvi so spomeniki, postavljeni junakom, v drugi mučenikom, v tretji pošastim, četrti del je naslovil Apokalipsa, zadnjega, petega, pa Ponovno rojstvo. Vsak spomenik je odsev trenutnih družbenih razmer, kar avtor brez patetike tudi razloži. Nekateri so pogosto predstavljani, kot npr. Auschwitz, drugi manj, kot npr. 2000 km dolga pešpot Pot osvoboditve Evrope, ki se začenja v Londonu in vodi po znamenitih krajih, po katerih so se zahodni osvoboditelji Evrope v letih 1944 in 1945 prebijali do Berlina. Za avtorja je to daleč največji spomenik v tej knjigi, saj govori tako o današnjem svetu kot o zgodovini. ”Za pešpotjo se poleg zgodovinskega sporočila skriva tudi politično sporočilo – ali vsaj politično stališče.” Evropski svet jo je potrdil kot uradno evropsko kulturno pot.

Zaradi časovne omejenosti prispevka ne moremo navajati vseh spomenikov in obeležij, zgodovinskih parkov, porušenih krajev, ki so kot spomeniki ostali v ruševinah, kot npr. vas Oradour-sur-Glane v Franciji ali katedrala v v letalskem napadu uničenem Coventryju v Angliji, katere prošt Harwar je že med vojno pozival k spravi in sodelovanju s porušenimi cerkvami v Nemčiji. Coventry se danes imenuje Mesto miru in sprave in je pobraten z mnogimi med vojno porušenimi mesti, kot so Volgograd, Varšava, Dresden in Hirošima. Njegovo osrednje gledališče se imenuje po leta 1941 bombardiranem Beogradu, ena od ulic po vasi Lidice, ki so jo leta 1942 povsem porušili nacisti, ena pa po nemškem mestu Meschede, ki je bilo leta 1945 uničeno v letalskem napadu ameriških bombnikov.

V tretjem delu knjige, naslovljenem Pošasti, je dobila mesto tudi Slovenija, in sicer s Spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani, ”enem najzanimivejših in najbolj problematičnih spomenikov, kar sem jih kdaj videl”, pravi. ”V primerjavi z drugimi do sedaj videnimi obravnavanimi obeležji ta spomenik narodove preteklosti ne poskuša spraviti v figurativno podobo. Nikjer ni nobenega kipa, nobenih portretov ljudi, zamrznjenih v akciji. Spomenik je popolnoma abstrakten. Vendar ni zato nič manj kontroverzen.” Po Lowovem mnenju spomenik nima namena zbujati pozornosti, saj je ob zadnjem obisku nekaj ur stal ob njem in ga opazoval, a se nihče ni ustavil, da bi ga pogledal. ”Nihče ni na klinasto oblikovani stopnici na njegovem južnem robu čakal na srečanje s prijatelji. Nihče se ni ustavil v senci velikih kamnitih plošč, da bi pojedel sendvič. Spomenik obvladuje eno stran Kongresnega trga v samem osrčju mesta, toda zdi se, da ga preveva nekaj, kar odbija pozornost,” in nadaljuje, da je brezizraznost spomenika verjetno njegova največja prednost, saj da je želel biti tankočuten, da ne bi nikogar žalil in obujal razdiralnih strasti med vojno. ”Če ne pove ničesar o junakih niti o mučenikih niti o krivcih, potem je to namerna odločitev. Celo njegovo ime je namerno nedoločno. Čeprav vsakdo ve, da je to spomenik drugi svetovni vojni, je posvečen žrtvam vseh vojn.” Avtor je bil pretresen nad Hudo jamo, kamor ga je peljal Mitja Ferenc, zato se sprašuje, kaj ta ”brezizrazni, abstraktni spomenik pove o strahotah, ki sem jim bil ravnokar priča? Kako lahko sprejmeš spomenik iz čistega belega kamna, ko pa je resnica dosti bolj umazana, skrita na dnu temnega brezna v slovenskih hribih?” Na drugem mestu zapiše, da če so drugi spomeniki postavljeni zato, da bi usmerjali narodove spomine, je ta ravno zato, da bi jih razblinil.

Piše: Jure Jakob

Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman

Miljana Cunta se je v slovenski javnosti uveljavila kot urednica, kulturna producentka, prevajalka poezije iz italijanskega in angleškega jezika, predvsem pa kot pesnica. Njena četrta pesniška zbirka z naslovom Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo je izšla v izvirnemu slovenskemu pesništvu posvečeni ediciji Mozaiki. Ponaša se s prepoznavno likovno podobo s snežno belimi platnicami in nežnim, svetlo lila pravokotnikom na naslovnici, v katerega sta z nevpadljivimi, a močnimi zlatimi črkami vtisnjena naslov in pesničino ime. Odkar sem knjigo večkrat prebral, ta likovna podoba vztraja pred mojimi notranjimi očmi kot nekakšna vizualna zgostitev njene vsebine. Kot vidno znamenje za pesničino v nekem bistvenem smislu asketsko pisanje, za natančno, premišljeno izreko brez odvečnih besed, za slogovno jasnost in čistost, združeno s pritajeno in brezbrežno široko mrežo pomenov, sopomenov, aluzij in subtilnih razpoloženjskih pregibov. Kot znamenje suvereno močne in mirne lepote, skrbno izdelane, izborne pesniške preprostosti, ki v površino upesnjene fenomenalnosti na dobro odmerjenih, ključnih mestih vstavlja odprta okna v območja težnosti (ali pa, po drugi strani, milosti), skozi katera pesem kaže v prepadno, skrivnostno globino brez dna.

Zbirka Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo šteje 35 srednje dolgih pesmi v prostem verzu, nekatere so členjene na kitice, druge se dajejo prebrati v enem dolgem dihu, med njimi sta tudi pesemski diptih in pesemski triptih. V motivnem pogledu gre za raznolik pesniški svet, ki bi ga v tem oziru težko zvedli na prevladujoč skupni imenovalec. Zbirko tako odpirajo pesmi, ki tematizirajo smrt bližnjega, nego bolnega, poslavljanje od življenja, in pesmi, povezane z družinskim spominom na bližnje, ki so odšli že pred časom. V nadaljevanju beremo dialoške pesmi, v katerih pesnica svoj glas postavlja ob nekatere glasove iz zakladnice pesniške tradicije, ki se zdijo zanjo določujoči. Nekaj pesmi se navezuje na različne geografske lokacije, nekaj jih izvira iz srečevanj s prepoznavnimi osebami iz sveta literature ali slikarstva, nekaterim lahko določimo izkustveno izhodišče v družinskem, sorodstvenem ali sosedskem vsakdanu. Ne manjkajo niti pesmi, v katerih se pesnica spominsko vrača v otroštvo.

Ampak z naštevanjem motivnih določil poeziji zadnje zbirke Miljane Cunta ne pridemo ne vem kako blizu. Pa ne, da bi bila snovna raven njenih pesmi kakor koli poljubna ali zamenljiva – nasprotno, prav pri vsaki pesmi sem imel občutek, da je nastala iz točno določene osebne izkušnje in čisto nerazpoložljivega empiričnega ozadja. Gre bolj za to, da se domet teh pesmi na opisljivi motivni in tematski ravni niti približno ne izčrpa, ampak kaže nekam čez to opisljivo raven. Njen jezik je, če si pomagam z verzi iz pesmi Jezik, "jezik ločja, ki živi / pol nad gladino, pol pod njo". Tisto, kar zaznavamo na opisljivi površini pesmi, je le polovica celovite resnice, druga polovica je očem skrita, daje se kot slutnja in predokus globljega uvida. Ta spodnja, prikrita plat pesniške govorice Miljane Cunta bralca nevsiljivo, a tudi odločno sooča s temeljnimi bivanjskimi vprašanji človekovega življenja, smrti, pripadnosti, individualne istovetnosti in osebnega iskanja smisla. "Pesmi ne piše popolnost," beremo v pesmi Slika. A čeprav pesmi razgaljajo ranjenost in mankavost človekove eksistence, je ta poezija po drugi strani prežarjena z naporom tipanja za neko celovitostjo in povezanostjo vsega, kar obstaja. V sijajni pesmi Podloga je tako podlogo obleke, to "diskretno varovalo", ki skrbi, da šivi vrhnjega kroja ne dražijo občutljive kože, v sklepnih verzih mogoče razumeti tudi kot prispodobo za od zunaj nevidno, a v zadnji resničnosti, tam, kjer človeka mrazi ali pa obliva pot, še kako živo moč pesniške besede. Ta podloga je "ponižni posrednik, / ki zapolnjuje nevidno vrzel / stvarstva, / neopaženo in precizno, / z diskretnostjo stare skrbnice hiše, / ki vsak večer preveri, / ali je vse na svojem mestu." Gre za pesnjenje v paradigmi, ki v slovenski poeziji zadnjih desetletij ni prevladujoča, se pa s tem in sorodnimi poskusi kaže kot umetniško prepričljiva, vsekakor pa nič manj legitimna, kot so danes bolj razvpite in razkazujoče se pesniške prakse.

Za takšno pesniško paradigmo je značilen osebno religiozen odnos do poezije (ki ga ne gre zamenjevati z ožje razumljeno religiozno poezijo). To pomeni, da gre v taki poeziji vse "zares", čeprav to ne pomeni nujno tudi "na nož". Vsekakor pa gre za take vrste resnost in zaresnost, ki dokazuje, da odsotnost vzvišene ali a priori kritične distance do sveta, odsotnost ironije, globinskega sarkazma in igrivega duhovičenja niso nujno znak intelektualne naivnosti in pesniške retardiranosti. Biti religiozen pomeni imeti zavezujoč odnos do resničnosti in verjeti v višjo povezanost vsega. Kako se lahko kaj takega dogaja, nam prikazuje pesem V zraku z R. S. Thomasom, ki vzporeja polet z letalom in lik valižanskega pesnika in pastorja R. S. Thomasa. Začne se z verzom: "Ni bilo videti, da se bomo kdaj dvignili nad meglo", konča pa: "Tako se poleti: Počakati dovolj dolgo, / da postaneš vse, / megla, krilo, zrak, / da si vse to ves, / potem méne izgubijo ostre robove / in ostane samo še gibanje, / preprosta plovba / v drug časovni pas." Pesem je duhovni dvig in pesnica mu s pesmijo pripravlja prevozno sredstvo. Bralca vabi, naj prisede in se potrudi čakati tako dolgo, da bo s pesmijo dosegel drug časovni pas, izkusil drugo nebo, drugačen eter, novo stanje duha.

Naj tu sklenem in za konec bralca in bralko še sam povabim, da prisedeta. Po moji izkušnji je med pesmimi zbirke Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo mogoče sedeti dolgo. Prepričan sem, da se bo marsikoga, ki se bo letu prepustil, želja po vračanju trajno oprijela.

Piše: Jože Štucin

Bere: Jure Franko

Knjižni prvenec Igorja Cvitkoviča Pravljice iz kozarca je nastajal desetletja, tako je mogoče sklepati iz njegovih besed v različnih intervjujih. Od otroštva dalje. Sicer logično, saj je zbirka kratkih zgodb nekakšen dnevniški zapis, se pravi popis resničnih in fikcijskih reči, ki so se avtorju zgodile ali odsanjale.

V knjigi je dvajset zgodb, če odmislimo prolog iz okrepčevalnice Napajalnik, ki v nekaj besedah izriše celotno podobo knjige. Tam izvemo, da gre v bistvu za diskrepanco, absurd in laž. Ta kratki kroki je bolj poveden, kot bi si kdo mislil, takole nekako se sklene: Italijani samo pojejo, v Ljubljani se živi samo na Igriški, slaba vest pa seka zaradi nepokošene trave – dežja je bilo več, kot bi si kosci želeli.

V kratkih povedih udarnega začetka je izrisan koncept celote. Pisec namreč preletava samega sebe, neprestano se fokusira z vseh strani, najraje od spodaj navzgor, in potem to briljantno brozgo plete v kito zgodbe.

Začne se s fiktivnimi Kavčiči, zgledno družino, ki je živela nadstropje pod Cvitkoviči s konca zbirke, in pripoveduje o zgornjih sosedih. Kako kdo koga vidi in doživlja. Vse je relativno in vse slike so možne, no, resnica je pa vedno samo ena. Resnica je kanarček v kletki, sveža voda v njegovem jezercu in srečen gojitelj z ravno pravšnjo dozo alkohola v riti.

Torej, od fikcije k resnici, ali še dlje, od resnice k vinu. Zgodbam ni videti ne začetka ne konca. Vse se nekako v krčih vali iz avtorja. Včasih dobesedno, saj je iz napisanega mogoče jasno razbrati, da dnevniška, se pravi izkustvena plat zgodb ni naključna, drugič pade v globok underground, potem cikne na nevtralen teren, na koncu pa je spet doma, pred svojim pragom, kjer čaka na obisk iz Ljubljane, ko bo rumeni mož, poosebljen kanarček iz kletke, spet zahteval tišino, red in pokornost.

Vsebinsko smo tam nekje, v srčiki slovenske družine. Možakar je kanarinček, ki ga rad srka, preveč rad; mati je vrba žalujka, ki pa zmore vse obrniti otrokoma v prid in je hkrati trdna kot viharnik, čeprav jo vse skupaj počasi suši. Družina je družina, in če je družina, se moramo družiti, kakorkoli je to lahko boleče ali mučno. Klasika je v tem, da mati vztraja, oče ravno tako, potomstvo pa je izviselo. Če povzamemo iz zgodbe Cvitkoviči, se moramo odreči pojmom literatura in fikcija, kajti tu gre za najčistejši realizem. Pa spet tako utečen v okolju, da se mimogrede bere kot fikcija. »Bil je petek in sloneli smo na šipi v sobi, v temi. Gledali smo na ulico pred blokom, kdaj se bo pripeljal z avtom, in ko smo ga zagledali, smo šli spat in se pokrili z odejami čez glave in čakali novo eksplozijo. In potem je sledilo: Pizdaaa, tele zarukano, kje so moje gate, prasica. Pravljica za lahko noč ...«

Seveda bi bilo zmotno knjigo brati samo kot izliv ranjene duše. Ne, avtor je mojstrski pisec, ki realne travme presega z literarnimi vatli, jih nadgrajuje iz osebnega v splošno, se z največjo bravuroznostjo brez težav dvigne iz svojih gavg na raven opazovalca, ostroumnega kritika in poetičnega kreativca z občutkom za vzdušje betule, utrip ulice, pijanost in osebne usode.

Vsi liki niso znanci iz sosednjega bloka, bi pa seveda lahko bili, celo Merjasec Miro je lik, brez katerega bi bil svet siromašnejši, ker se je z lovcem Ivanom tako spoprijateljil, da skupaj nabirata želod. Da ne omenjam prave kriminalne štorije Videz vara, kjer se svet spet kaže kot uteha in laž, kot goljufija in prefriganost, evo, kot džungla na robu puščave, kjer vedno zmaga Zlatko, ki živi za kanarčke in sovraži otroke. Ja, svet je pester konfužjon in ne »zdrži očesnega kontakta«, seveda ne, zdrži pa pijančevanje, ki se bo jutri ponovilo, »surfanje na valovih alkohola«, v ozadju pa poštar Stanko pada v komo, ker mora znositi preveč pokojnin.

Piše: Ana Hancock

Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko

Zoran Predin je roman Brezmadežna dokončal v koronskem letu 2020, sredi splošnega občutka udejanjene distopije. Naslov lahko razumemo kot dvojno aluzijo, in sicer na novoustanovljeno diktaturo sredi enaindvajsetega stoletja in na izmišljijo o izvoru dekleta v ujetništvu osamljenega bogataša. V romanu namreč potekata vzporedni zgodbi, ki se sprva zdita nepovezani. Njuna prepletenost se postopno izrisuje, a do razkritja pride šele na koncu. En pripovedni tok spremlja politične premene Kneževine, v kateri sta zapovedana veganstvo in katolištvo, poveličevani so narod in tradicionalne vrednote, vse tuje in mesojedci pa so preganjani. Kneževina je mešanica preteklih in možnih prihodnjih diktatur. Drugi pripovedni tok pa se osredotoča na odnose med tremi prijatelji iz otroštva in zmagovalko resničnostnega šova Kneževina ima talent. Pripoved ni linearna, saj se oba pripovedna toka ves čas vračata v preteklost. Ciklična pa ni le struktura pripovedi, ampak, kakor je z obilico ironije jasno pokazano, tudi zgodovina vsake politične ureditve. Absurd in nadzor sta glavni lastnosti družbene ureditve, v kateri so rdeče morske zvezde prepovedane, veliki knez pa je prepričan, da bo z rutinskimi presaditvami srca z leve na desno stran odpravil izvirno neubogljivost podložnikov: »Če bi se rodili s srcem na desni, bi bili imuni na vsa sranja komunajzarske propagande.« Nekatere značilnosti Kneževine so zaradi absurdnosti daleč od realnosti, a si je možno zamisliti, da bi bile nekoč mogoče, medtem ko so druge že zdaj del našega vsakdana: »Na ključne položaje je imenoval svoje osebne prijatelje in znance«.

Roman Brezmadežna je zanimiv tako z vsebinskega kot z oblikovnega vidika, saj je vsak pripovedni glas opisan kredibilno in iz svoje notranje logike, z zanj značilnim besediščem, čeprav pripovedovalec ves čas ostaja tretjeosebni. Zaradi absurdnosti politične realnosti imajo osrednje mesto absurd, črni humor in satira. »General Zima je v slabih desetih letih s trdim delom uspešno ukinil vso ljudstvu škodljivo birokratsko administrativno zmedo, ostanke tako imenovane »pravne države«. »Za trenutek se je poigral z mislijo, da bi svoje uradne nazive dopolnil še za svoja sinova, ki bi mu lahko rekla Oče ali Ata, nikakor pa ne Očka ali Tati, kar se mu je zdelo pomehkuženo, še posebno zdaj, ko sta že odrasla tridesetletnika.«

Zaradi postopnega razvijanja zgodbe je branje romana Brezmadežno vseskozi napeto, še toliko bolj zaradi elementov kriminalke. Lahko bi dejali, da gre za filmski način pripovedovanja, saj je v pripovedi poudarjena vizualna plat, kljub temu pa so liki plastični, njihovo notranje življenje pa doživeto. Predin se poigrava z različnimi romanesknimi žanri, preklopi so pogosto nepričakovani, zato je branje še bolj napeto. Brezmadežna je politična satira, distopični roman in kriminalka v izmišljenem, a možnem svetu, ki ima z našim veliko skupnega.

Pogled na oder Prešernovega gledališča v Kranju. Tam je bila premierno odigrana drama Predsednice avstrijskega dramatika Wernerja Schwaba v prevodu Mojce Krajnc in ob dramaturške vodstve Marinke Poštrak. Dramo smo na Slovenskem že gledali, najprej leta 1997 v ljubljanski Drami, lani v mariborski drami. Tokratno postavitev je režiral Jure Novak. Na premieri v Kranju je bila Tadeja Krečič:

Ustvarjalci

Prevajalka Mojca Kranjc

Prevajalec pesmi Kaj mora zame biti Bog Jure Novak

Režiser Jure Novak

Dramaturginja Marinka Poštrak

Scenograf Leon Vidmar

Kostumografinja Dajana Ljubičić

Avtor glasbe Uroš Buh

Koreografinja Lada Petrovski Ternovšek

Lektorica Barbara Rogelj

Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak

Oblikovalec maske Matej Pajntar

Igrajo

Erna: Vesna Jevnikar

Greta: Darja Reichman

Marička: Tina Resman k. g.

Pozavnist: Branko Mrak k. g.

Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro Zahodni privez. Delo je francoski pisatelj Bernard-Marie Koltès napisal leta 1983, šest let pred zgodnjo smrtjo. Dramo so že kmalu po nastanku uprizorili v ljubljanski Drami. Zahodni privez je v prevodu Aleša Bergerja na oder Mestnega gledališča ljubljanskega postavil režiser Janusz Kica.

Quai ouest, 1983

Črna komedija

Premiera: 12. oktober 2023

Prevajalec Aleš Berger

Režiser Janusz Kica

Dramaturginja Petra Pogorevc

Scenograf Branko Hojnik

Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov

Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina

Lektorica Maja Cerar

Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik

Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš

Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek

Asistentka scenografa (študijsko) Nastja Frey Gorše

Nastopajo Sebastian Cavazza, Tjaša Železnik, Jana Zupančič, Alojz Svete k. g., Filip Samobor, Klara Kuk k. g., Filip Štepec, Joseph Nzobandora – Jose

Foto: Peter Giodani

https://www.mgl.si/sl/predstave/zahodni-privez/

Šepet metulja je drugi celovečerec Alena Pavšarja po prvencu Vloga za Emo izpred devetih let. V Šepetu metulja spremljamo 17 letnega izredno nadarjenega avtista Jana, ki pa se mora zaradi svoje drugačnosti soočiti s številnimi ovirami. Režiser se je v svojem delu kot učitelj tudi sam posvečal otrokom s posebnimi potrebami, tako da so ga pri ustvarjanju filma navdihnile osebne izkušnje. Film si je ogledala Gaja Pöschl, bere Lidija Hartman.

Dočakali smo novi film Finca Akija Kaurismäkija. Naslovljen Jesensko listje ni usklajen samo z letnim časom, ampak kar s trenutnim zeitgeistom kljub svoji vintage estetiki. Ljubezenska zgodba, ki gradi na romantiki in srčnosti, in je obenem prežeta z značilnim suhim Kaurismakijevim humorjem. Na videz preprost film, ki nam pomaga ohraniti upanje v lepoto vsakdanjega, temeljno človečnega. Besedilo o filmu je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Renato Horvat.

Piše: Marija Švajncer

Bere: Maja Moll

Kakovostno, vsebinsko bogato in bralno vznemirljivo besedilo Tisto neustavljivo pisateljica imenuje pripoved. Da, pripoved, saj Metka Zupančič o marsičem res pripoveduje, toda poudariti velja, da je njeno pisanje še veliko več, in sicer srečavanje s samo sabo, grebenje vase, analiziranje odnosa z moškim, imenuje ga mislec, in nenehno vračanje v nekdanjo skupno državo, ki jo je zaznamovala, in tudi moškemu se je v njej marsikaj, morda celo preveč, primerilo. Posameznost se preveša v splošnost in družbenost, protagonistka si zastavlja nova in nova vprašanja in hoče priti resnici do dna. Njen ego je močan, nenehno govori o takšni ali drugačni energiji, rada bi, da bi v razmerju z moškim prevladal duh in bi se potrjeval njen intelekt, toda biti v zvezi nikakor ni preprosto, saj odnos vedno znova naleti na čeri in literarnima likoma se primeri, da nasedeta nanje.

Ženska je kritična in brezkompromisna. Že res, da je tudi samokritična in neprizanesljiva do sebe, toda nadvse gorka je moškemu, s katerim ohranja zvezo na daljavo, moški pa jo v tujini, kjer živi ženska, tudi obišče. Nezadovoljna je z njegovo prehitro sprostitvijo strasti, odveč ji je, da moški igra vlogo žrtve in je poistoveten s trpljenjem. Izkušnjo, ki jo je doživel med vojno v Bosni, nosi kot breme, ki se ga nikakor ne more otresti. Protagonistka mu očita balkansko miselnost in se zgražala nad tem, da bi si jo rad podredil in jo obvladal. Toliko vsega mu meče pod nos in si noče priznati, da jo pravzaprav preveva dvojnost: rada bi doživela pristno ljubezen in blage občutke, hkrati pa si je samoto izbrala hote, saj v njej lahko nemoteno piše in je zato njen pravšnji življenjski slog. Zanjo sta poglavitna svoboda in lastni življenjski prostor, v katerega smejo vstopiti le redki. Vleče jo k moškemu in hkrati beži od njega. Oba si izrekata žaljivke, kot da bi se bala ljubezenskega razmerja, bližine in medsebojne povezanosti. Moški ji naravnost navrže, da si je kot ženske ne želi več, ona pa mu ne ostane dolžna in mu brez olepšav razgali njegov domnevno klavrni življenjski položaj. Izmenjata si vse preveč grdih in zlobnih besed, potem pa po vsej verjetnosti pogrešata drug drugega in se spet pogovarjata po telefonu. Gotovo obstajajo utemeljeni razlogi, da ne obmolkneta, če zapiše: »Nase se jezi, ker je metaforično padla na kolena pred moškim, ki mu je hotela prepustiti vso svojo moč. Nase se jezi, tako zelo, da je sploh doživela kaj takega, kar je včasih nevredno vsakega človeškega bitja, kar ponižuje in jemlje pogum, pa tudi, ker ni znala preprečiti, da bi kaj takega doživeli tudi drugi. Jezi se nase, da je človek. Pa je vseeno rada na zemlji, tako zelo, tako zelo.«

Ženska živi v tujini in je predavateljica in voditeljica jogijske skupine. V predavalnici skuša mladim dekletom odpirati nova obzorja in jim s primeri iz svetovne literature razkrivati doživljanje žensk in njihov položaj v zgodovini. Ne da bi to načrtovala, pogosto analizira svojo življenjsko situacijo. Joga je zanjo čudežna možnost obvladovanja same sebe in pretakanja življenjske energije, harmonije med dušo in telesom, samospoznanja in zaupanja vase. Jogijska skupina posluša tudi glasbo, protagonistka igra na flavto in tedaj se jim primeri nekaj čudovitega. Zvoki jih popeljejo v čaroben svet, v katerem začutijo lepoto in božajočo uresničitev skritega hrepenenja.

Tako ženska kot moški sta doživela poraze. V strokovnih krogih so izrazili dvom o njenem znanstvenem prispevku, pravzaprav neposrednem nasprotovanju stereotipom in predsodkom, moškemu pa so se v tujini postavili po robu študenti v predavalnici, ga očrnili in mu očitali arogantnost. Oba na svoji koži občutita vse tisto, kar s seboj prinaša tujstvo. Metka Zupančič je velik del svojega življenja predavateljsko in znanstvenoraziskovalno delovala na ameriških in kanadskih frankofonskih univerzah.

Pripoved Tisto neustavljivo je zakladnica idej, individualno seciranje, svojevrstna psihološka študija, razčlenjevanje družbenih odnosov, položaja ženske ter razmerja med ženskami in moškimi in še marsikaj drugega. K odličnemu slogu in bralnim užitkom je pripomogla prevajalka Živa Čebulj. Avtorici veliko pomeni, da je prevajalka svoje delo opravila profesionalno in predano in skrbno prevedla dolge in zgoščene povedi. Pripoved je napisana kot neke vrste vodenje bralk in bralcev ter skoraj newageevski ali novodobni prispevek k osebni rasti: pomembna spoznanja so namreč zapisana v ležečem tisku, nekatere ugotovitve z velikimi črkami, pomensko poudarjene besede, na primer razum, z veliko začetnico, očitno ne gre tudi brez angleških vzkličnih povedi in podobnih tujejezičnih zapisov. Nazorno je poudarjeno tisto, kar naj bi bilo v pripovedi poglavitno. V dogajanju se ne zgodi nič prelomnega in vendar je besedilo tako estetsko dognano, vsebinsko vznemirljivo in privlačno, da ga zlepa ni mogoče odložiti iz rok, temveč ga je treba prebrati na mah ter se čez čas spet zatopiti vanj.