Ocene

Piše: Iztok Ilich

Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič

Ena največjih svetovnih popotnic vseh časov, kot znamenito Celjanko Almo Karlin spoštljivo imenuje njena prevajalka in življenjepiska Jerneja Jezernik, je 73 let po smrti še enkrat presenetila. Knjiga Peš po domačih krajih ni prevod katere od izvirnih nemških izdaj, temveč je nastala po treh tipkopisnih zvezkih s pisateljičinimi popotnimi dnevniki iz let 1934–1936. Bili so sicer zabeleženi med njenimi deli, vendar so veljali za izgubljene. Pri tem bi najbrž tudi ostalo, če se Thea Schreiber Gammelin, življenjska sopotnica Alme Karlin, ki je še po smrti svoje sestre po duši ostala v njuni hiški v Pečovniku nad Celjem, ne bi zavedala vrednosti njenih spisov. Ko je obiskovalki Dorothei Wisenberger Zwach v osemdesetih letih izročila rokopise Alminih dnevnikov, da jih pregleda in morda poskrbi za objavo, je namreč na ovoj zapisala, da pripadajo rokopisnemu oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.

Obiskovalka iz Gradca je marca 2021 izpolnila obljubo in dnevnike poslala na označeni naslov s pripisom, da so pomembno gradivo za raziskovanje življenja velike popotnice in za zgodovino slovenske Štajerske. Ko je nepričakovana »najdba« prišla v prevajalkine roke, se je krog avtobiografskih del Alme Karlin z objavo manjkajoče knjige – po štirih desetletjih od izposoje oziroma skoraj devetdesetih od nastanka – srečno sklenil.

Jerneja Jezernik je tudi tem spisom dodala spremno besedo in opombe, ki sproti pojasnjujejo različne podrobnosti, zlasti spremembe krajevnih imen in videza krajev, potrebne za razumevanje avtoričinih opisov. Pomagala si je tudi z informacijami, ki jih je našla v zapiskih Almine »sestre po duši« Thee Gammelin, in se po vrhu še sama podala po večini opisanih poti. Veliko pričevalno vrednost ima tudi Dodatek s predstavitvami v besedilih nastopajočih oseb ter z zbranim ilustrativnim gradivom, s katerim je pisateljica pospremila svoje dnevniške zapise. Največ je fotografij in reprodukcij razglednic, še bolj dragocene pa so njene risbe, skice in vinjete. Na veznih listih spredaj in zadaj sta dodana še zemljevida z vpisanimi obiskanimi kraji: spredaj so z avtoričino roko vpisani v nemščini, zadaj pa vneseni v zemljevid še v današnji slovenski obliki.

Knjiga Peš po domačih krajih pomembno dopolnjuje svetovljansko potopisje, s katerim je Alma Karlin očarala milijone bralcev. In potrjuje, da pisateljica tudi doma ni strpela za štirimi stenami. V telesu je imela, kot je dejala, neke vrste hudiča, ki ji ni nikoli dovolil mirovati. »Vseeno, ali je pomladni veter govoril o nastajanju ali pa so jesenski vetrovi grozili z minevanjem, je človek prek svobodnih višin vedno hodil nekako osvobojen življenja,« je zapisala. Ustavile je niso ne nevihte ne neznosna pripeka, ne dirjanje za odhajajočimi vlaki ne druge neprijetnosti. In nič ji ni ušlo. V duhovite prispodobe je znala strniti prizore in doživetja, kot je bilo srečanje z gostilničarko na Svetini, podobno »hruški, iz katere je življenje iztisnilo že veliko soka, ne da bi ji zato vzelo ves okus …,«

Alma Karlin se je na sprehod ali včasih več dni trajajočo turo le redko odpravila sama. Če ni bilo človeške družbe, je imela stalno pasjo spremstvo. »Ljudje podležejo svojim razpoloženjem, pes pa je čudovit sopotnik,« je bila prepričana. V prvem dnevniku je postavila svojevrstna spomenika Ludwigu Scheuu, z naravo povezanemu preprostemu možaku, ki jo je na mnogih, tudi nevarnih poteh spremljal in varoval kot dobri gorski duh Rübezahl, ter psičku Blackyju, živemu klobčiču volne, ki si ga je s prvim honorarjem kupila na Dunaju. Spoznanje ob neizogibnem slovesu od sladke živalce (»ljubezen se večinoma konča z ločitvijo«) jo je neizmerno potrlo, čeprav je o sebi zapisala, da ima »steklenico s svojimi čustvi praviloma dobro zamašeno, ker so čustva najstrožja zasebna zadeva, ki tujih ljudi prav nič ne zadeva ...«

V prvem ciklu potopisov je Alma Karlin prišla tudi na avstrijsko Koroško ter do takrat italijanske Reke in južne Istre. V drugem delu je sicer stopil v ospredje Veliki pes, varuh Cerberus, kakor si je sama rekla prijateljica Thea, ko sta zaživeli skupaj, veliko spremembo pa je v njuno življenje prinesel grifon Joki – novi pravi pes za potepanje. Leta 1935 sta sami in v družbi odkrivali Gorenjsko in se vračali v že znane kraje v okolici. »Za obema ženskama v letih,« je zapisala Alma, ko je utegnila prisluhniti svojim mislim, »leži življenje kot globoko zarezana dolina – včasih sončna, včasih malce pusta, vendar le z malo sencami.«

Več senc in z njimi temnih oblakov skrbi, negotovosti in odrekanja pa se pojavi v tretjem delu knjige. Leta 1936 sta si s Theo namesto poti v Dubrovnik lahko privoščili le Opatijo. »Evropa gre naproti svojemu zadnjemu poneumljanju,« je Alma slutila prihajajoče zlo. Ob vabilu v Salzkammergut sta z družabnico dolgo preštevali svoj drobiž, preden sta si drznili iti na pot ...

Alma Karlin je umrla v velikem pomanjkanju, bolj zamolčana kot pozabljena. Noben totalitarni režim ne mara ljudi, posebno ne žensk, ki se mu ne podredijo, temveč so za svojo svobodo, neodvisnost in drugačnost pripravljene plačevati visoko ceno zavračanja, poniževanja in prezira.

Piše: Marjia Švajncer

Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Hrvaški filozof Goran Starčević v eseju Digitalna doba in novi barbari, ki ga je bil posvetil Primožu Reparju in Janku Rožiču, kritizira moderno tehnologijo. Izhaja s stališč nekaterih sodobnih filozofov, med njimi Hamvasa, Baudrillarda, Foucaulta, Benjamina, Bergsona in Wittgensteina, vrača se tudi h Kierkegaardu in Heideggerju. Kozmologija antičnega filozofa Parmenida, ki ga ima za očeta vseh filozofov, po njegovem mnenju temelji na mistični celovitosti biti in ideji o povezanosti vseh pojavov v svetu.

Starčevićevo premišljevanje je eno najbolj pesimističnih te vrste in hkrati brezkompromisno opozarjanje na negativnosti, ogrožanje in škodljivost digitalnega sveta. Ta svet je, kot pravi, sistematiziran in kot črna luknja posrka vase vse sledi humanega sveta.

»Požira um in občutke, kakor telo in dušo. Spontanost, osebnost in svobodna volja posameznika izginjajo v megli preteklosti na podoben način, kot so z današnje politične scene izginile ideje svobode, bratstva in enakosti, ki so bile še do nedavnega univerzalno geslo sodobnih demokracij.«

Novi barbari so vzgojeni v naročju znanosti in tehnologije, človeški svet zanje ni več cilj, temveč je postal kvečjemu problem. Vladavina tehnike je vrhunec racionalizacije, na koncu se izkaže za univerzalno tehniko vladanja, njen namen se naznanja kot popoln nadzor nad življenjem in uniformnost. Starčević se sprašuje, ali imajo ljudje še pravico živeti v humanem svetu. V hiperrealnosti digitaliziranega življenja prepoznava nenasitno voljo do moči ter željo po globalni prevladi nad ljudmi in naravo. Človek opušča stare in dobro utečene meje analognega sveta, analogija čedalje bolj izginja, pravzaprav bi že bilo mogoče govoriti o njeni smrti, neizprosno se napoveduje kataklizma. Digitalna doba od človeka zahteva, da se izneveri svojim čutom, očiten je proces trivializiranja njegove duhovnosti. Goran Starčević vidi digitalni svet kot nestrpen svet, v katerem se stari prepiri nadaljujejo v virtualni smeri.

»Digitalizacija sveta je tudi zaključek procesa popolne medializacije sveta. Na tem planetu ni več mesta, ki bi lahko ušlo nadzoru globalnih elektronsko-nevronskih možganov, ki prek digitalnega signala utripajo kot en sam, edinstveni digitalni organizem.«

Človek je, tako trdi filozof, postal popoln idiot medijev. Zavladala mu je vladavina podob in prividov, tako imenovana imagokracija. Še več, dogaja se dokončen razpad družbe – nekakšna tribalizacija ali porajanje plemena, digitalna tehnologija pa je pri tem le katalizator tega procesa. Zgodbo o koncu zgodovine je zamenjala zgodba o koncu človeka, je prepričan avtor. Subjektivnosti danes ni več, kot edini možni absolut deificiranega sistema se košati funkcionalnost.

Tudi v esejih Optimizem in pesimizem v provincialni funkciji ter Teatrokracija in družba spektakla Starčevića vznemirja konflikt med humanim in sistematiziranim svetom, tako rekoč boj med avtonomijo človekove eksistence in totalizirajočo logiko sistema. Umetni inteligenci očita, da deluje po binarni ali digitalni kodi, in pripomni: stroji ne bodo nikoli naučili misliti. Spomni nas, da se je Aristotel zavzemal za preudarnost kot vladanje v imenu modrosti, Parmenid pa za pot resnice, ki jo nosi neomajna želja po redu in pravičnosti.

Preteklega, domnevno resničnega življenja ni več, tudi osebnost in eksistenca sta po avtorjevem mnenju izgubili svoj pomen. Filozof bi hotel vedeti, ali človek sploh še čuti potrebo po resnici in hrepenenje po svobodi. Morda so načrti in ideje o vsem tem obstajali le v filozofiji in književnosti, o nekdanjem pristnem in resničnem življenju, ki ga danes baje ni več, bi lahko podvomili, ali je v svoji celovitosti in prepričljivi pojavnosti sploh kdaj obstajalo. Goran Starčević svoj pesimizem privede do skrajnosti, tako rekoč pred obličje smrti. Njegovo filozofsko plodovito in ustvarjalno življenje se je zaradi bolezni izteklo leta 2015, pri komaj devetinštiridesetih letih. Grožnja digitalnega sveta je morda pritiskala nanj kot nekakšna absolutna brezizhodnost in strahovita dokončnost, v njem ni videl ničesar dobrega ali vsaj pozitivne priložnosti. Danes je mogoče slišati tako kritična in odklonilna stališča do moderne tehnologije, zlasti umetne inteligence, kot tudi pozdravljanje napredka znanosti in neizčrpnih informacijskih možnosti. Eno pa je gotovo: poti nazaj ni več. Prav racionalnost, o kateri ima Starčević povedati marsikaj kritičnega, bo odločilna in bo morala preudarno uveljavljati tisto, kar je za prihodnost človeštva sprejemljiv in uporaben dosežek združenih umov. Pohoda znanosti ni mogoče ustaviti, nikakor pa ne bilo primerno odriniti etike.

Piše: Tonja Jelen

Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Erudit, pisatelj, umetnostni zgodovinar, esejist, prevajalec in pesnik dr. Miklavž Komelj je v pesniški zbirki Med ustvaril zanimivo sliko območja vmesnosti, v katerem se družba še bolj razdeli. Te vmesnosti so mišljene kot razmisleki, tudi pomisleki, izraženi v štirinajstih pesmih. Naslovni predlog med zato ustvarja lok, s katerim pesnik ustvarja dialog med obema skrajnostma. Obenem pa je ta mèd lahko tudi méd – hrana, pogon – in je po večini zgoščen oziroma gost. Pri tem upoštevamo tudi oblikovno plat knjige, v kateri so tudi avtorjeva likovna dela.

Igra z besedami je jasna in prepričljiva. Prispodobe kažejo tudi tisto, česar kdo mogoče ne želi videti ali sploh ne vidi. Vendar – mora. Najpomembnejše, tehtno in ključno v celotni zbirki je na ta način nenehno prevpraševanje, ki ves čas vznemirja in pušča veliko mest enkrat praznih, spet drugič na novo zasedenih. Čeprav na zavihku knjige piše, da gre za poezijo, ki je nastala iz zelo napetega zgodovinskega obdobja, se dvigne nad ta čas in jo je mogoče brati iz različnih vidikov. Mislim, da pesnik ne problematizira samo natančno določenega obdobja, ampak je bilo obdobje pandemije samo sprožilec celotnega, izjemno razmišljujočega cikla. Ta pa je zdaj nadčasoven.

Če zbirko Med primerjam s Komeljevo predlani izdano Gorečo knjigo, lahko mirno rečem, da ji spet ne manjka intenzivnosti in tudi ne neposrednosti in prefinjenega dialoga z bralstvom. Soočanje z resničnim svetom in okoliščinami nastanka pesmi pa je v obravnavani zbirki veliko bolj drzno, celo nekoliko izzivalno in vznemirljivo. Čeprav zbirka govori tudi o pandemiji covida-19, Komelj poudarjs, da se taka apokalipsa dogaja ves čas. Pesniška zbirka smelo nasprotuje poročanju medijev, načrtovani paniki in vsem tistim, ki radi strašijo in ustvarjajo zmedo. Pa vendar ne gre za angažiranost. Dodelanost izraza, natančnost v odmerkih besed in izbrani citati ter njihovi ustvarjalci namreč mehčajo kritičnost.

Zbirka Med si torej upa govoriti; pogosto sicer pogrešani iskrenost in nepredvidljivost sta v današnji umetnosti še kako pogrešani. Včasih je britev, ki zareže z besedami in prav zato pretrese – če parafraziram umetnika – nujna in manj škodljiva kot kaj drugega. V ogledalu ostaja dvom: »In kaj, če je svoboda / v tem, kar ne velja / za svobodo?«

Pretresanje definicij in verjetje v zvestobo samemu sebi odpirata pomembno vprašanje o posploševanju in prehitrem zadovoljstvu z večinskim mnenjem: »Tvoja misel je čista, / če je tvoj duh res tvoj.« Zavezanost k zvestobi je kot rdeča nit, ki v zadnji pesmi Meja doseže poanto:

»Resnična govorica

je tista, ki vzdrži,

da je njena resnica,

kjer govorice ni.

Brez razvozlavanja vozlov,

brez iskanja poti domov.

Tragedija je spev kozlov,

ne spev bogov.«

Pesmi v zbirki Med preveva veliko razmislekov o odločitvah in usmeritvah, ki ne nazadnje niso nikoli preproste. S premišljenim jezikom in izpeljavo pesniških sredstev Miklavž Komelj ustvarja miselne tokove in nam ponuja poglede, ki jih kot kritične opazovalke in opazovalci moramo najti. Ponujanje različnih literarnih svetov nam kaže dela in imena, ki jih verjetno premalokrat osvetlimo in se poglabljamo. Pomembna pa je tudi vmesnost, nekakšna zamrznitev: »Pot je nepremična. / Popolna statičnost.« Prav to je ključ, da lahko v posebni medenosti občutij uzremo še kaj drugega.

Piše: Ana Hancock

Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič.

Tatjana Plevnik, po izobrazbi pedagoginja, se je v svoji karieri ukvarjala s izobraževanjem. S pisanjem je začela po upokojitvi. Od leta 2016 je zmagala na natečajih LUD Literatura, KUD Sodobnost, AirBeletrina in programa Ars. Zbirka kratke proze Vabe je njena prva knjižna izdaja. Že podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug pove, da gre za zbirko samostojnih zgodb, ki jih je avtorica zasnovala z veliko mero kritičnosti, ironije in samoironije kot nekakšne literarne eksperimente. In res je vsaka zgodba kot bitje zase, celo eksotično bitje, ki ga je avtorica zasnovala in postavila na ogled, radovedno, kakšne poti bo ubralo v notranjih svetovih bralk. Ženski spol ni izbran naključno, saj avtorica nagovarja skoraj izključno žensko bralstvo. Morda bo kakšna izmed zgodb spodbudila naključno bralko k pisanju, kot piše na samem začetku zbirke: »Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.« Pisanje je tu poudarjeno dialog, saj je, kot piše, »naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura«.

Tatjana Plevnik pa se v zbirki Vabe ne nanaša le na bralstvo, temveč vstopa v tudi dialog s priznanimi literati. Sestava zbirke je v glavnem takšna: poglavju, ki govori o literarnem ustvarjanju in se neposredno nanaša na bralke, sledi zgodba, nekakšen literarni eksempel, primer, ne nujno tistega, o čemer smo ravnokar brali. Vsaka zgodba je svet zase, v katerem avtorica ustvarja različna življenja, nekatera verjetna, druga možna nekoč v prihodnosti, tako kot v apokaliptični pripovedi z naslovom Ptice, rože, drevesa, nebo, otok, morje, polno rib, ki je del skupine treh zgodb pod skupnim naslovom Znanstvena fantastika. Za nekatere zgodbe se celo zdi, da bi jih avtorica lahko doživela, morda najbolj očitno zgodbi Jasnovidni pesnik in Slovo od hoochie mame, ki govorita o družabni sceni leta 68' in Radiu Študent, kjer je avtorica v tistem obdobju v resnici delala. A to niti ni pomembno, saj tudi izpovedna literatura nastane na »križišču med spominom na resnično izkušnjo in njeno literarno ubeseditvijo«.

Če so nekatere zgodbe bolj ali manj blizu tistemu, kar si bralstvo predstavlja, da se je avtorici morda v večji ali manjši meri tudi zgodilo, so druge vaja v možnem nekoč v prihodnosti, v fantastičnem, ki se prevesi v čisto znanstveno fantastiko, ali v raziskovanju psihologije posameznikov z družbenega roba, kot je na primer srce parajoča Let's shoot the moon, v kateri je za vedno zapečatena usoda vseh vpletenih: »Turoben večer je, navaden večer nesrečnega dne, ko bo mlad moški, pred katerim je še skoraj vse življenje, povzročil nesrečo.«

Pogosti so tudi nepričakovani obrati na koncu zgodb. Literarni subjekti so vsi do zadnjega tako verjetni, da je vsaka zgodba okno v drug do podrobnosti izdelan svet. Vsak pripovedovalec in tudi literarni lik govori s sebi primernim jezikom, bodisi knjižnim jezikom ali slengom, prilagojen je tudi besedni zaklad, kar je najbolj očitno v sopostavitvi sodnika in njegove nedojemljive soproge v Čebulni sodbi. Menjavanje perspektiv je namreč eno izmed prapočel ustvarjalnosti. Nekatere zgodbe so eksperimentalne tudi po obliki, na primer Sto razlag pustote in Sedeminpetdeset poklonov družini očeta in mame, kjer je ob naštevanju pomenov vsak primer nastavek za gradnjo zgodbe. Enako bi lahko dejali tudi za celotno zbirko, saj je vsaka zgodba le nastavek za možne zgodbe, ki bi lahko sledile iz nje. Vabe Tatjane Plevnik so tako res vaba za pisanje.

Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so pripravili prvo premiero nove sezone. Absurdno komedijo Plešasta pevka francoskega dramatika Eugèna Ionesca je prevedel Srečko Fišer, režiral je Diego de Brea, ki je oblikoval tudi scenografijo in izbral glasbo. Kot pravi, ga je v igri zanimal: "človek … kot dezorientiran begunec, ki se zaveda svojega trpljenja, hkrati pa ne najde nekega višjega ali pa globljega smisla".

Predpremiero Plešaste pevke si je ogledala Staša Grahek.

Eugène Ionesco: Plešasta pevka

La cantatrice chauve / The Bald Soprano, 1948

Komedija absurda

Premiera: 15. september 2023

Prevajalec Srečko Fišer

Režiser, scenograf in avtor glasbene opreme Diego de Brea

Dramaturginja Eva Mahkovic

Kostumograf Leo Kulaš

Lektorica Barbara Rogelj

Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos

Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš

Asistentka kostumografa Lara Kulaš

Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Lena Hribar Škrlec, Jaka Lah, Matic Lukšič, Jana Zupančič (na posnetku)

Foto: Peter Giodani

https://www.mgl.si/sl/predstave/plesasta-pevka/

Kriminalka z naslovom Smrt v Benetkah ni posneta po romanu Thomasa Manna, temveč po romanu Agathe Christie Zabava za noč čarovnic. Film je produciral, režiral in v njem nastopa v vlogi belgijskega detektiva Hercula Poirota irski cineast Kenneth Branagh. V filmu nastopa tudi Michelle Yeoh, ki je letos prejela oskarja za glavno vlogo v filmu Vse povsod naenkrat. Oceno filma je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.

Pretekla življenja je naslov prvenca Celine Song, ki se je rodila v južni Koreji, zdaj pa živi in ustvarja v Združenih državah Amerike. V filmu spremljamo ljubezenski trikotnik Nore, Hae Sunga in Arthurja, ki jih izjemno upodobijo Greta Lee, Teo Yoo in John Magaro. Vse temelji na čustvenih niansah, ozadje zgodbe, navdihnjene z osebno izkušnjo avtorice filma, pa predstavljata Seul in New York. O filmu razmišlja Igor Harb, bere Lidija Hartman.

premiera: 12. september 2023

inormativne oddaje: 13.september 2023

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo z naslovom Galop, ki so jo ustvarjalci – besedilo zanjo sta napisala Ana Duša in režiser predstave Tin Grabnar - označili kot senčno predstavo. Več o sinočnjem premiernem dogodku Magda Tušar.

režiser: Tin Grabnar

Avtorica likovne podobe:Eva Mlinar

Scenografka:Sara Slivnik

Avtor glasbe:Mitja Vrhovnik Smrekar

Kostumografka:Tina Bonča

Oblikovalec luči:Gregor Kuhar

Lektorica:Maja Cerar

Lutkovni tehnologinji:Polona Černe, Zala Kalan

Asistentka režiserja:Jana Nunčič

Nastopajo:Miha Arh, Maja Kunšič, Iztok Lužar, Gašper Malnar

Piše: Miša Gams

Bereta Igor Velše in Barbara Zupan

Šest let po duhovitem proznem prvencu Hiša, v katerem gledališka in radijska režiserka, kolumnistka in producentka Ivana Djilas opisuje težave, s katerimi se spopada družina ob prodaji hiše, ki se je ne more privoščiti, je pred nami knjiga, ki se bere kot avtobiografski roman, v resnici pa je zbirka prirejenih besedil, objavljenih v letih 2014 do 2021 v reviji Mladina, in gledaliških listov, ki so nastala v okviru pogovorov o predstavah. V njih se avtorica prek avtobiografskih izpovedi iz vsakdanjega življenja loteva različnih aktualnih tem, kot so pridobitev državljanstva, udeležba na srbskih in slovenskih protivladnih protestih, družbeno delovanje na področju kulturne in širše politične scene ter ekonomska problematika sodobnega prekarnega delavca in staršev otroka s posebnimi potrebami in posvojitelja. Besedila so nanizana bolj ali manj kronološko – avtorica začne knjigo z opisom svojega odraščanja v Beogradu, ko je kot najstnica hodila mahat prijateljem in sošolcem, ki so dobili izseljenski vizum za Kanado, Avstralijo ali Evropsko unijo. Med njimi se nekoč znajde tudi njen oče, ki se z novo ženo odpravi v Slovenijo.

Djilasova se brez dlake na jeziku loteva odraščanja v Beogradu ter pri tem opiše zgodovinske okoliščine, ki so njene prednike prisilile k pogostim selitvam po Balkanu in v Ameriko. Obregne se tudi ob nenehna vprašanja ljudi, ki jo zamenjujejo z vnukinjo Titovega sodelavca in kasnejšega disidenta Milovana Djilasa:

“Včasih se sogovorniki ne dajo na hitro odpraviti: 'Ampak saj ste vsi Djilasi v sorodu? Djilasov že ni tako veliko.' Kaj naj rečem, pojma nimam. Enkrat mi je neki gospod poznavalec razlagal, da vsi Djilasi prihajamo s Kosova. Ampak če vprašaš nove ortodoksne Srbe, itak vsi tako ali drugače prihajamo s Kosova. Mogoče je res nekaj na tem, ker te moje drobne, temne mandljaste oči niso ravno tipično slovanske, prej bi rekla, da imajo kaj opraviti s petsto leti vladavine Turkov na Balkanu.”

Med dogodki, ki ji ostajajo v spominu v času bivanja v Beogradu, so demonstracije, ki se jih je udeležilo 700.000 ljudi. Čeprav je večkrat želela odnehati, jo je naprej gnala želja po ureditvi političnih razmer in izboljšanju ekonomskega položaja mladih, ki so iz dneva v dan bežali iz Srbije boljšemu življenju naproti. Prijatelj iz Bostona, ki skupaj z ameriškim veleposlaništvom pobegne iz mesta, ji nekaj dni pred bombardiranjem Beograda izroči ameriški turistični vizum, vendar se odloči, da bo z očetovo pomočjo emigrirala v Slovenijo, kjer pa jo čaka dolgoleten boj z birokratskimi mlini za pridobitev državljanstva.

V osrednji del knjige A si lahko vsaj enkrat tiho je Ivana Djilas umestila svoje poskuse usvajanja slovenskega jezika, za katerega pravi, da pomeni teritorij in pravico do življenja v neki družbi. Opisuje tudi občutke nemoči, ki jih je doživljala kot novinarka Mladine, ko je spremljala beograjske proteste proti nezakonitemu rušenju zgradb v soseski Savamala, ob gradnji t.i. Beograda na vodi. Ko motri trume prebežnikov, ki se prebijajo čez bolgarsko-makedonsko mejo proti Srbiji, ne more drugače kot da sredi avtoceste ustavi avto in poda simbolično vsoto temnopoltemu beguncu, čeprav se zaveda, da si zgolj lajša slabo vest, ker se je rodila z nekoliko boljšimi predispozicijami kot migranti, ki prihajajo z Bližnjega vzhoda ali iz Afrike. Čeprav bralec ugiba, kakšne birokratske ovire in Sizifove muke je morala pretrpeti ob posvojitvi manj kot leto dni starega fantka iz Gane, v knjigi veliko več izvemo o težavah posinovljenca in gibalno oviranega prezgodaj rojenega sina v precej konzervativnem šolskem okolju. O posvojitvah pravi, da niso zaželena rešitev, saj nas “spominjajo na nemoč, da bi otrokom pomagali tam, kjer pomoč potrebujejo – v njihovem okolju”, na neplodnost nekaterih narodov. Na človeško pokvarjenost in na pripravljenost ljudi, da tudi največje tragedije izkoristijo za svoj blagor. Na togost birokratskega mehanizma in težave s prevzemanjem odgovornosti.”

V besedilu s pomenljivim naslovom Čefurkin črnček se mudi pri asociacijah na besedo črnček in zamorec, v besedilu Kako vzgojiti feministična sinova pa pride do zaključka, da je treba otrokom ponuditi drugačne primere moškosti, kot smo jih poznali do sedaj. Dotakne se tudi gibanja Jaz tudi in pričevanj številnih študentk umetniških akademij po Balkanu o spolnih zlorabah ter opiše nekaj kočljivih situacij, ki jim je bila priča. O mukah, ki jih doživljajo starši kot zagovorniki otrok s posebnimi potrebami, priča več kot 25 objavljenih pisem specialnim pedagogom, psihologom, šolskim ravnateljem, učiteljem in direktorjem raznih rehabilitacijskih centrov, toplic in organizacij, v katerem izčrpno pojasnjuje položaj, v katerem se je znašel sin in z njim celotna družina, ter jih prosi, če bi sistem lahko prilagodili posameznikom in njihovim družinam. Da se vsak, še tako majhen trud izplača, govori tudi besedilo z naslovom Solzice od solzivca, v katerem opisuje obisk dveh policistov po podani prijavi zaradi sinovih zdravstvenih problemov zavoljo uporabe solzivca med protikoronskimi protesti. Čeprav Djilasova v knjigi priznava, da vsakdanji boj za človekove pravice in dostojanstvo ni lahek, pa je še kako pomemben v smislu vzgojnega nauka za mlade generacije, ki lahko na podlagi konkretnih primerov uvidijo, da je smiselno vztrajati pri zagovarjanju svojih stališč ne glede na ceno, ki jo pri tem plačajo.

Jasen in duhovit stil pripovedi dopolnjujejo zabavne fotografije gledališkega fotografa Petra Uhana, na katerih lahko vidimo celotno družino v različnih komičnih situacijah. Res je, kar pravi Marcel Štefančič jr. v spremni refleksiji: bralec oz. bralka knjigo Ivane Djilas A si lahko vsaj enkrat tiho le s težavo odloži in se z zanimanjem vrača k že prebranim odlomkom, ki mu/ji še dolgo odzvanjajo v glavi.

Piše: Tonja Jelen

Bereta: Barbara Zupan in Igor Velše

Zbirka esejev Na kraju zapisano prinaša dvanajst esejev, ki jih je pesnik, pisatelj in esejist Aleš Šteger napisal v dvanajstih letih v prav toliko mestih po svetu. S tremi spremnimi eseji in poglobljenim razmišljanjem o krajih so s delu poklonili Péter Nádas, Alberto Manguel in Carolyn Forché.

Šteger svojo esejsko pot začenja v izložbi znane ljubljanske veleblagovnice. Pri tem popisu je izjemno natančen in pronicljiv, saj se poglablja v dele dneva in akterje tistega decembrskega dne leta 2012. S socialnim čutom obravnava posameznike in posameznice, pri čemer pa ne izpušča takratnih okoliščin, na primer prazničnega razpoloženja in protestov hkrati. To mešanje živosti okoliščin in orisi ljudi pa so dodatno približani s fotografijami – neobdelanimi večkrat posnetimi na hitro, kar deluje zelo neposredno. Prav tako direktno deluje Šteger s komentarji, ki delujejo kot obžalovanje in slaba ravnanje. V primerjavi z drugimi eseji v knjigi Na kraju zapisano je prav »ljubljanski« najbolj razgaljajoč in intimen. O vlogi in pomenu pesnika avtor piše predvsem na osebni ravni, ne toliko kolektivni, kar počne v nadaljevanju obsežne knjige.

Ta se nadaljuje z obiskom Minamisōme na Japonskem. Prav ta esej je po svoji tenkočutnosti in razmislekih o pomenu človeštva in o tem, kaj ga osmišlja, eden najboljših. Vprašanj o človekovem obstoju se loteva s konkretnimi primeri, vezanimi na tragedije Japonske. Te prenaša na obče, obenem pa poudarja upanje in boj, trdoživost ljudi. Seveda sta pomembna budnost in obstoj zapisanega: »Dokler bodo stale knjižnice, tako dolgo bodo ljudje kot skupnost imeli možnost biti budni (no, vsaj relativna večina). Ker obenem, ko si ogledujemo hrbte in platnice knjig, ko listamo, ne listamo le po znakih iz življenj tistih, ki so knjige napisali, ilustrirali, jih uredili, tehnično opremili, natisnili in izdali, marveč obenem vzpostavljamo drobna žarišča za vse druge, ki vede ali nevede obnavljajo isti ritual, ter jih utrjujemo v njihovem početju. To v tem osamljenem svetu daje moč in upanje. Še posebej v svetu, kjer je pod vprašaj postavljen vsakdanji človeški obstoj.«

Ta citat je kot moto celotne knjige Na kraju zapisano, pri čemer umetnik z lastnimi vpogledi interpretira zgodovino posameznih mest in jih primerja s sedanjostjo. Pri tem zna ostro obsoditi zločine v času druge vojne in čistk, hkrati pa poudarja spoznanje o vnovičnem vzponu sovraštva proti kakršni koli tujosti in drugosti. To doseže s sočnim jezikom, odrezavimi kratkimi povedmi in seveda z ostrimi navedenimi primeri. In zato imajo pomembno mesto književna umetnost in knjižnice, ki naj bi človeku dajale upanje in smisel obstoja. Prav ljudje, ki mu podajajo zgodbe, so vzeti kot sli.

Ključni vidiki, ki jih Šteger poudarja v esejih, so kritika kapitalizma, nenehna digitalizacija, širjenje strahu in otopelosti. Napisani so bili v večini pred koronskim obdobjem in krutim obleganjem Ukrajine. Večina esejev deluje celostno in poglobljeno, le zadnji esej je krajši in v primerjavi s prejšnjimi napisan preveč filmsko in nekoliko površno. Kot res izjemne eseje bi po preciznosti izraza in občutenja izpostavila še Šanghaj, Solovki in Beograd.

Vendar avtor ni pozoren samo na prej naštete težave, gre tudi za obstoj manjših jezikov in tradicionalnih kultur. V esejih jasno pokaže svoje stališče do izginjanja kultur pod velikimi pritiski globalizacije. Kritičen pa ni le on, ampak tudi pogledi ljudi, ki jih srečuje na poti. Ti eseji so kot zemljevidi intimnih zapisov, ki prikazujejo mesta po svetu z vsemi njihovimi trpkostmi, in so hkrati esejistov razmislek o času-prostoru.

Postopek opazovanja je dosežen. Šteger tako ni le opazovalec in opazovani, ki piše. V vseh esejih v knjigi Na kraju zapisano sta pomembna vzgib za sočloveka in poudarek na eksistenci posameznika in skupnosti. Ponujajo nam duhovni kompas, ki ga bralstvo nenehno potrebuje, ne glede na to, v katerem obdobju se očitno znajde. Pri tem pa niso pomembna samo fizična, temveč tudi mentalna potovanja znotraj sebe.