Ob svetovnem dnevu Zemlje prihaja na kinospored še čisto svež francoski film Kiti, varuhi planeta, ganljivo posvetilo nežnim velikanom naših oceanov. Film, primeren tudi za družinski ogled, ni klasičen izobraževalni dokumentarec, ki bi se trudil o kitih povedati čim več novega, čeprav nam postreže tudi nekaj zanimivih, manj znanih dejstev. Na primer, da kiti s svojimi iztrebki hranijo fitoplankton, mikroskopsko majhne morske alge, nevidni gozd, ki proizvede več kot polovico kisika na Zemlji. Kiti imajo, kot vsak drug organizem, svoje mesto v krhkem ravnovesju biosfere in vsaka sprememba v številčnosti njihove populacije vpliva na globalni ekosistem. Režiser Jean-Albert Lièvre poskuša v svojem poetičnem dokumentarcu na gledalca prenesti svojo očaranost nad temi veličastnimi bitji in opozoriti, da gre za inteligentna, sočutna bitja, ki imajo s človekom več skupnega, kot bi si utegnili misliti.

Močan okoljevarstveni naboj prežema film vse od uvodnega prizora, kjer vidimo dečka, ki naleti na kita, nasedlega na peščeni obali, potem pa besedo »prevzamejo« kiti sami in gledalca popeljejo v svoje podvodno kraljestvo. Njihovo zgodbo, v slovenski sinhronizaciji podano z žametnim glasom Pavleta Ravnohriba, spremljamo v prvoosebni pripovedi. Film gledalca postavi v kitovo kožo, da se zavrtinči med valovi, dovoli, da se morje prelije čezenj in se izgubi v brezmejnosti oceana, kjer ni več orientacijskih točk človeškega sveta. Z bližnjimi in daljnimi posnetki kitov, ki jih film včasih obrne tudi na glavo, tako da je gladina spodaj in morje zgoraj, gledalca dezorientira, kot je dezorientiran človek, ki ga zgrabi val in ga premeče po vodi, da ne ve več, kje je dno in kje gladina.

Film Kiti, varuhi planeta je tako predvsem zelo čutno doživetje, močan v kristalno čistih podobah in nekoliko šibkejši v eklektični glasbeni podlagi ter naraciji, ki spremlja hipnotične posnetke. V svoji liričnosti se rad prelije čez rob sladkobnosti in nepotrebne mistifikacije. Najbolj učinkovit je takrat, ko se ne zanaša na čustveni naboj glasbe ali mističnost računalniško obdelanih posnetkov, ampak pusti zvokom naravne govorice kitov in dokumentarnim podobam, da govorijo same zase. Kitovo pripoved v enakomernih intervalih prekinjajo prizori reševalne akcije skupine aktivistov, ki se trudijo nasedlega kita z začetka filma obdržati pri življenju in ga vrniti morju. V teh prizorih človek nastopa kot tvoren del ekosistema, film pa v zadnji tretjini zelo učinkovito prikaže tudi njegovo rušilno, oholo plat. V arhivskem kolažu, kjer se posnetki lova na kite v tehniki dvojne ekspozicije prekrivajo s televizijskimi oglasi za izdelke iz njihovega mesa in maščobe, v eni sami filmski sekvenci začutimo vso nespodobnost človekovega hlastanja po naravnih bogastvih.

Vtise po premieri intimne, a tesnobne družinske drame Pet vrst tišine angleške igralke in dramatičarke Shelagh Stephenson v režiji Maše Pelko je strnila Ana Lorger.

Shelagh Stephenson: Pet vrst tišine

Five Kinds of Silence, 1996

Intimna drama / Prva slovenska uprizoritev

Prevajalka Irena Duša Draž

Režiserka Maša Pelko

Dramaturginja Tereza Gregorič

Koreograf in asistent režiserke Klemen Janežič

Lektorica Anja Pišot

Scenografinja Sara Slivnik

Kostumografinja Tina Bonča

Avtorica glasbe Mateja Starič

Oblikovalec svetlobe Uroš Gorjanc

Strokovne sodelavke Tanja Pipan, Maja Plaz, Jasna Podreka, Polona Selič – Zupančič

Igrajo Ivana Percan Kodarin, Anuša Kodelja k. g., Marjuta Slamič

Foto: Peter Uhan

https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2021082609264833/

Piše: Nives Kovač,

bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Pesnica in esejistka Louise Glück se je rodila leta 1943 v New Yorku, 22. aprila bo praznovala 80 let. Formalnega izobraževanja ni končala, izobraževala pa se je na pesniških delavnicah. Prvo pesniško zbirko je objavila leta 1968. skupaj pa je izdala trinajst pesniških zbirk in nekaj esejev o poeziji. Za svoje delo je prejela nešteto nagrad, med njimi Pulitzerjevo nagrado za zbirko Divja perunika in ameriško nacionalno knjižno nagrado za pesniško zbirko Zvesta in krepostna noč, svoje pesniško ustvarjanje pa je kronala leta 2020 z Nobelovo nagrado za literaturo.

V utemeljitvi Nobelove nagrade so njen glas opisali kot nezmotljiv, preprost, skromen, tak, ki s svojo lepoto posameznikovo eksistenco povzdigne v univerzalno. Louise Glück v svoji poeziji izhaja iz sebe, otroštva, družinskih stikov, grških in klasičnih mitov, o katerih sta jo poučevala starša, ter iz mladostnih travm, ki pričajo o njenem iskanju sebe. V prvi kitici Zveste in krepostne noči piše:

/Moja zgodba se začne zelo preprosto: lahko sem govoril in bil sem srečen./

/Ali: lahko sem govoril in bil zato srečen./

/Ali: bil sem srečen in zato govoril./

/Bil sem kot žareča svetloba, ki šine skozi temen prostor./…/

Njeno iskanje je v resnici preslikava individualnega v univerzalno, zato se preigrava z glasovi prvoosebnega pričevalca, ženski in moški glasovi se prepletajo in menjavajo, da jih skoraj ne opaziš.

/ V času, o katerem govorim, / je brat bral knjigo, ki jo je imenoval / zvesta in krepostna noč. / … / In nato je mahoma nastopil večer. / Slišala sem bratov glas, ki je kričal, da je doma./

V svojo zadnjo zbirko poezije je uvrstila tudi nekaj pesmi v prozi, za katere je navdih črpala iz črtic Franza Kafke.

Louise Glück uporablja prosti verz, prehaja iz prvoosebne pripovedovalke v fiktivno. Se poigrava z glasovi, stvarmi, osebami. V zbirki Zvesta in krepostna noč večinoma nastopa moški pripovedovalec. Njene pesmi so polne teme preteklosti, spominjanj, razglabljanj in črtanj med mejami časa. Zgodbe, ki so se zgodile v času in so obstale. Trpki spomini, ki puščajo nedokončanost, vprašanja in na koncu vsega tunel svetlobe.

/Mislim, da vas bom tule zapustil. Zdi se,/

/da tu ni popolnega konca./

/Pravzaprav so tukaj neskončni konci./

/Ali morda, ko se eden začne,/

/ostajajo samo še konci./

Piše: Marija Švajncer,

bere: Eva Longyka Marušič.

Zbornik Alma Sodnik in njeno filozofsko delo je uredil filozofinja Olga Markič ter napisala spremno besedo in prispevek Alma Sodnik: filozofinja in žensko vprašanje. Orisala filozofinjino življenjsko pot in tudi obdobje neplačanega dela zasebne docentke in napredovanje do dekanskega položaja na fakulteti. Alma Sodnik je delila usodo mnogih filozofinj z začetka 20. stoletja, intelektualk, ki so na svoji akademski poti občutile zapostavljanje in odrekanje pravic. Njeno ustvarjanje je treba oživiti, saj je napisala kakovostna dela, ki nas spodbujajo k razmisleku in odpirajo zanimiva vprašanja. Po besedah Olge Markič je v času, ko smo priče vedno večji razdrobljenosti, nezaupanju v medije in znanost ter teorijam zarote, pobuda Alme Sodnik po obnovitvi resnice nadvse aktualna. Avtorica prispevka je razgrnila podatke o današnjem položaju žensk v filozofiji. Stanje se je sicer v marsičem izboljšalo, vendar obstaja še veliko nerešenih problemov – od predsodkov do prikritih oblik diskriminacije. »Eno redkih področij humanistike, kjer na akademski ravni prevladuje zastopanost moških, pa ostaja filozofija,« ugotavlja Olga Markič in predvideva, da razlogi za to morda tičijo v pomanjkanju zgledov in spregledu žensk pri oblikovanju filozofskega kanona ali pa bi jih bilo treba iskati v stereotipih in pomislekih, ki so povezani s samim filozofiranjem.

In o čem še teče beseda v zborniku? Tine Hribar v srečavanju Alme Sodnik z zgodovino filozofije odkriva tudi preinterpretacije, vsekakor pa je pomembno, da je posegla v jedro evropskega filozofskega življenja sredi tridesetih let 20. stoletja.

Marko Uršič s filozofinjo tudi polemizira in pravi, da so njeni argumenti sicer podani s stališča moderne filozofije, niso pa vodili v smeri fenomenologije. Priznava ji, da njeno pisanje kaže miselno plemenitost.

Filozofinja Maja Malec ugotavlja, da je Almo Sodnik zanimal predvsem idejni razvoj filozofskih problemov v zgodovini. Natančno je izhajala iz virov in se izogibala izražanju lastnega mnenja. Morda se je zmotila pri oceni pomena Descartesove metode za nadaljnji razvoj znanosti in filozofije, je kritična Maja Malec.

Valentin Kalan se je usmeril v nekatere tradicionalne metafizične teze, ki so na različni stopnji izrecnosti navzoče v filozofskem opusu Alme Sodnik. Pri tem se navezuje na Heideggerja in se natančno poglobi v Kantov filozofski razvoj in pomen njegove filozofije.

Božidar Kante se je navezal na misli in stališča, ki jih je mogoče izluščiti iz obravnave Kantove estetike v knjigi Alme Sodnik Zgodovinski razvoj estetskih problemov. Delu Kante pripisuje velik pomen, saj je prvo, ki ima za predmet zgodovinski pogled teh problemov. Kante predvideva, da bi bilo estetsko izkustvo lahko naše primarno okno v sublimnost občutja spoštovanja do dolžnosti.

Bojan Žalec piše o tem, da je Alma Sodnik raziskovala in prikazovala zgodovinski razvoj filozofskih problemov. Pri tem si je prizadevala, da bi se dokopala do avtentične predstave o določenem mislecu. Nanjo naj bi imel velik vpliv France Veber, filozof, pri katerem je doktorirala. Njen razvoj je Žalec označil z besedami od historične predmetne teorije do historičnega racionalizma in sklenil, da ima njeno delo tako odlike kot pomanjkljivosti. Kljub svoji kakovosti naj bi ostala v okvirih stare filozofske misli, v njenem pisanju pa se razodeva tudi filozofska nemoč.

Nina Petek predstavlja nekatera temeljna dognanja Alme Sodnik s področja raziskav epikurejske filozofije. V harmonični skupnosti enako mislečih Epikurjevih privržencev, ki so se sestajali na vrtu, je filozofinja prepoznala veličino filozofove etike. Ta etika sega onkraj golega hedonizma in prizadevanja zgolj za lastno dobro. Bogov in smrti se ni treba bati, velik pomen pa ima prijateljstvo.

Teolog in filozof Janez Juhant piše o odnosu med filozofom in duhovnikom Alešem Ušeničnikom in Almo Sodnik. Filozofinja je prikazala Ušeničnikovo delo ter ga umestila v slovensko neosholastično filozofijo in hkrati v evropski prostor. Pri tem je ostajala v objektivnih okvirih stroke. Njun odnos je bil po Juhantovem mnenju zgleden in odprt, tako rekoč odnos dveh poglobljenih človeških in filozofskih duš.

Posebno občuten je spominski zapis režiserke in scenaristke Helene Koder. Njen mož Urban Koder je bil nečak Alme Sodnik. Ker je bilo njuno srečavanje globoko in osebno, se je spominja samo z imenom (drugi pisci v zborniku pa večinoma uporabljajo filozofinjin osamosvojeni priimek v imenovalniku in s tem po vsej verjetnosti upoštevajo sodobne smernice glede spolov). Pozornost Helene Koder so pritegnile oči Alme Sodnik; v njenem pogledu je videla vse – zazrtost navznoter in odprtost navzven, filozofinja pa je ohranjala tudi otroško radovednost in prisrčnost. Do soljudi, zlasti mladih, je kazala strpnost in razumevanje. Ko je Urban Koder opustil medicino in se v celoti posvetil glasbi, mu ni nikoli očitala, da to ni bila prava izbira, saj je verjela je v njegov talent. Njena življenjska pot je bila trnova: umrl ji je dveletni sinček, mož se je iz vojne vrnil bolan, kmalu je ovdovela. Zaradi vsega hudega se je njeno srce utrudilo, pravi Helena Koder. Umrla je leta 1965.

V zborniku Alma Sodnik in njeno filozofsko delo prevladuje spoštljiv odnos do filozofinje in njenega prispevka k filozofiji, polemični in kritični vidiki pisanja nekaterih avtorjev pa odpirajo nova hermenevtična vprašanja o bodisi zvestem branju izvirnih del bodisi preinterpretaciji in ustvarjanju lastnih filozofskih pogledov. Očitno je, da je Alma Sodnik z vsem tem še vedno navdih za filozofsko iskanje in nove odgovore na zapletena vprašanja.

Piše: Sašo Puljarević,

bere: Igor Velše.

Vernon Subutex francoske pisateljice Virginie Despentes je roman o propadlih mladostniških idealih, iluzijah neke generacije. A je hkrati tudi veliko več, prinaša namreč razslojen prikaz francoske družbe, brezkompromisno demitizira različne javne diskurze, kritično ost pa zabada v takšne in drugačne pozerske zablode, s katerimi si nergavo lajšamo vsakdan.

V zgodbi spremljamo naslovnega junaka Vernona, starega rokerja, nekdanjega lastnika prodajalne s ploščami Revolver, ki se je, »zataknil nekje v zadnjem stoletju, ko so se ljudje še trudili pretvarjati, da je 'biti' pomembneje kot 'imeti'«, zdaj pa se, potem ko ga vržejo iz najemniškega stanovanja, klati po Parizu, od enega do drugega prijatelja oziroma prijateljice, vse dokler se ne znajde na cesti. A pri tem ne gre za klasičnega, trenutno že pregovornega boomerja, ki bi relativno mirno krmaril skozi življenje in se nato čudil, kako danes mladim ne uspeva, temveč za skoraj reprezentativen primerek pripadnika underground scene, ki mu po burnih 80. in 90. letih prejšnjega stoletja življenje nekje na polovici postreže s krizico. Se je Vernon postaral ali pa se je svet v zadnjih tridesetih letih tako spremenil, da zanj v njem ni več prostora? Najbrž oboje.

Za Vernona postane usodno, ko začnejo umirati njegovi znanci in prijatelji. Med njimi tudi rokerska zvezda Alex Bleach, temnopolti lepi fant, ki ga javnost obožuje, vse dokler se ne obregne ob položaj temnopoltih v Franciji. Znanci mu zavidajo, Vernon pa ne razume, od kod žalost v njegovih očeh, ki se dokončno razlije v neki kadi v nekem hotelu. Vernon tako ostane brez finančnega zaledja, zgolj s posnetki Alexovega intervjuja s samim sabo, za katere pa je več zanimanja, kot je Vernon pričakoval. A to je le osrednje ogrodje romana. Avtorica spretno prepleta in vpleta cel spekter, kalejdoskop likov. Pri tem pogosto junake okarakterizira prav prek njihovega glasbenega okusa, skupin in bendov, ki jih zaznamujejo, glasba pa ji je sicer nenehna kulisa, ki poleg kulturnih referenc časa elegantno gradi občutje romana. K temu veliko prispeva tudi jezik, ki se nonšalantno spogleduje s pogovorščino, prinaša obilo duhovitih primerjav, predvsem pa je sporočilno izrazito nabit, a se pri tem ne skriva za intelektualističnim leporečjem. V prevodu Jedrt Maležič deluje precej naravno, prevajalka razkaže razplastenost pregovorno toge slovenščine in zdi se, da ji je uspelo ujeti ravnovesje, tako da prevod kljub slengovsko obarvanemu slogu ne bo tako zelo hitro zastaral.

Če torej Vernon predstavlja gradbeno vertikalo romana, avtorica nanj, kot že rečeno, pripenja različne like iz njegovega in Alexovega življenja in s tem ustvarja delo, ki se razpira v pluralizmu glasov. Spoznamo Émile, bivšo grupijko, ki je v svojem stanovanju nekoč gostila divje žure, v zrelih letih pa je postala »mahnjena na lastnino«. Nato je tu Xavier, precej povprečen scenarist, ki je bil od nekdaj desničar in kot beremo, se ni »spremenil on, temveč svet, ki se je uskladil z njegovimi obsedenostmi«. A tudi Xavier se po malomeščanskosti ne more primerjati z ženinimi starši, »bogatuni«, ki nikoli niso delali, temveč prejemajo rento na račun družinskega premoženja, pri tem pa jih vodi »mantra o zaslugah«. V ta opis sodita tudi kolerični producent Dopalet, in nakoksan borzni posrednik Kiko. Prav na primeru slednjega lahko beremo slogovno spretnost avtorice, ki njegovo z drogami in egom inducirano energičnost preslikava tudi na jezikovno raven. A če se do zdaj zdi, da je avtorica kritična predvsem do desnega pola oziroma dela družbe, ki se brez zadržkov in uspešno igra igro neoliberalnega kapitalizma, nas hitro zbrca iz pokroviteljske levičarske udobnosti. Tu je Patrice, marksist v podobi Hell's Angelsov, ki pretepa nosečo ženo, terapevt pa ga prepričuje, da svojih težav ne sme mešati, oziroma čustvenih stisk politizirati. A če je razloge za bes ponižanih in razžaljenih proletarcev gotovo mogoče iskati tudi v njihovem družbenem položaju, se to pri Patriceu izkaže za le še enega od načinov samoopravičevanja. Kot beremo, »Patrice je karikatura«, a ne le Patrice, podobno bi lahko rekli tudi za ideološko smer, h kateri se prišteva. Roman slikovito prikaže, kako je levica druge polovice dvajsetega stoletja povsem zanemarila svojo bazo in ji danes ne preostaja drugega kot impotentna in precej majava nadstavba. Podobno kot lahko beremo pri Eribonu v Vrnitvi v Reims, se tudi v romanu Virginie Despentes mladi Evropejci in priseljenci prej identificirajo z radikalnimi gibanji, najsi gre za Nacionalno fronto ali Islamsko državo. Integracija priseljencev v belsko družbo, kot tudi neprivilegiranih belcev v homogeno maso uniformiranega diskurza moči, se tako ponovno izkaže ne le za šovinistično, temveč tudi za hinavsko. »Govorili so, integrirajte se, tistim ki so se res potrudili, da bi se integrirali, pa so potem rekli, ampak saj sami dobro vidite, da niste naši.«

To je le ena od perspektiv, ki jih odpira roman. Za vprašanja o položaju žensk, trans oseb, performativnosti spola, o čistunski svetohlinskosti Zahoda, religiji, igrah moči, kulturniški srenji …, za vse to mi zmanjkuje prostora. Skratka, Vernon Subutex je hud roman, pomemben družbeni roman, brca in klofuta v enem, še dobro, da v prihodnjih letih dobimo druga dva dela trilogije. Morda bom pri štiridesetih veliko bolj zagrenjeno gledal na vse skupaj, ampak do takrat se bom kolikor je mogoče močno oklepal vseh idealov in iluzij. »Ker kot pametujeta Vernon in Patrice: 'Nisva vedela, da se bova tako hudo zafukala, kajne?' 'Kaj pa bi sploh lahko spremenila, če bi vedela?'«

Piše: Aljaž Krivec,

bere: Jure Franko.

Tretje literarno delo pisateljice in profesorice skandinavistike Monike Žagar Diši po dosegljivem jemlje pod drobnogled obdobje med letoma 1968 in 1974, opazovano skozi oči študentke Marjane. Letnice, ki sicer ustrezajo življenjski dobi samoniklih študentskih gibanj v nekdanji Jugoslaviji zaznamujejo tudi čas, ki se je začel eno leto po tako imenovanem poletju ljubezni in ko tudi pripovedovalka in glavna junakinja romana začne prevzemati za tiste čase nekonformistične kulturne vzorce. Na ta način roman Diši po dosegljivem že anticipira liberalni model družbe, ki se je razvijal v naslednjih desetletjih – v svoji polnosti na Zahodu, v takšni in drugačni obliki pa praktično po vsem svetu.

Aktualnost v romanu Monike Žagar je tako vpisana že v izbiro konkretnega zgodovinskega obdobja. Gibanja za socialno pravičnost, zametki sodobne ekološke miselnosti, prevpraševanje ustaljenih družbenih modelov, zametki t. i. nove levice, skratka vznik vsega, za kar se zdi, da v zadnjih letih doživlja preporod, skupaj z nekaterimi negativnimi razsežnostmi, kot so kontinuirano omalovaževanje vprašanja ženske in seveda močna negativna reakcija oblasti in okolice.

V tem oziru roman Diši po dosegljivem zaznamujeta dva pomembna prispevka k razumevanju družbe v eni sami potezi. Marjana in prijateljski, tovariški oziroma kolegialni krogi okoli nje se k novim zanimanjem in implementaciji novih modelov ne obračajo zaradi mode ali golega nasprotovanja prejšnjim generacijam – njihova dejanja temeljijo na širokem referenčnem bazenu ter reflektiranem razumevanju družbe okoli sebe.

Če slednje pripomore k prepotrebni rekontekstualizaciji hipijevskega gibanja, obenem pa tudi sodobnih gibanj za socialno pravičnost, pa je po drugi strani vendarle mogoče reči, da se pisateljica pogosto sklicuje na nekatera obča mesta obravnavane kulture, najsigre za posebno mesto rock glasbe, droge, specifično modo ipd.. Našteto po eni strani romanu daje barvo, po drugi strani pa se zdi, da bi bilo lahko močneje vpeto v tisti nivo romana, ki nam pomaga razkrivati mehanizme nekih (zgodovinskih) pojavov.

Premik je opaziti tudi v poskusu ponovnega premisleka o dogajanju v Ljubljani oz. Jugoslaviji tistega časa, v obdobju, ki so ga na lokalni ljubljanski ravni zaznamovali zasedba Filozofske fakultete, Šumi in kultni pesnik Chubby, v širšem prostoru pa denimo gledališče Pupilije Ferkeverk, neodvisna študentska gibanja in t. i. cestna afera. Roman Diši po dosegljivem po eni strani razkriva, da je do neke mere že mogoče govoriti o globalizirani družbi, ki tudi znotraj socialističnega okvira v nekaterih ozirih ni zaostajala za pojavi na Zahodu, po drugi strani pa analizira tudi vlogo in naravo represivnih organov v državi, ki je celó protestniškemu študentskemu gibanju predstavljala dobro izhodišče nove revolucije.

Intimno in javno dimenzijo romana je, v skladu s takrat popularnim geslom »Zasebno je politično«, težko ali kar nemogoče razločevati. Ko se denimo Marjana odloči, da bo potovala v London, nato v Nemčijo in naposled na Dansko, to stori tako iz notranje nuje kot tudi iz sledenja paradigmi globalizirane družbe in možnosti, ki jih nekatere tuje države ponujajo za preučevanje novih akademskim disciplin. Podobno dvojnost je mogoče videti tudi v njeni odločitvi, da bo živela v komuni v Mednem.

Roman Diši po dosegljivem je, z izjemo nekaterih pretirano občih mest, najmočnejši po idejni in zgodbeni plati, nekaj zadržkov pa lahko izrazimo ob njegovi izpeljavi. Najprej gre za dejstvo, da se je avtorica odločila za linearno pripoved, kar se zdi ob tako mnogoznačni tematiki, znani po svoji nekonvencionalnosti, izrazito inertna odločitev, ki ne dopušča, da bi do bralstva prišle še kakšne pomembne dimenzije tematike. Opozoriti velja tudi na jezik, ki je namenjen izključno faktičnemu posredovanju fabule, obenem pa se zdi, da posebej v prvi polovici romana ni vedno dovolj izčiščen. In naposled velja izraziti še pogojni pomislek glede organizacije pripovedi. Izrazito različno hitri razvoji pripovednih linij do neke mere gotovo odsevajo naravo življenja protagonistke in so s tega vidika dobrodošli, po drugi strani pa se vendarle odpira še dvoje alternativnih možnosti: lahko bi se povsem odvezali od pričakovane časovne perspektive ali pa bi po drugi strani bili logično organizirani okoli česa drugega, kot je zunanje, otipljivo dogajanje.

Pod črto roman Monike Žagar Diši po dosegljivem prinaša nekatere prepotrebne spremembe v zgodovinskih narativih. In tudi če je mogoče reči, da bi bilo z vidika izvedbe mogoče dodati še nove dimenzije, je pred nami, posebej za bralstvo, ki čuti simpatijo do navedenih tematik, privlačno branje.

Društvo ustvarjalcev in raziskovalcev sodobnih scenskih umetnosti Via Negativa je v ljubljanski Stari mesni elektrarni predstavilo nov projekt – "Ne me silit, da povem, kaj mislim". Performativni mozaik je nastal po zamisli Anite Wach in Bojana Jablanovca, ki se podpisuje tudi kot režiser, na tnalo pa postavlja spektakel o vseprisotnem diktatu podobe in o svobodi, skriti v temi.

PREMIERA: 14. 4. 2023, Via Negativa, Stara mestna elektrarna

ZASEDBA:

Zamisel: Anita Wach, Bojan Jablanovec

Koncept in režija: Bojan Jablanovec

Koreografija: Kristina Aleksova, Anita Wach

Video projekcija, avdioreaktivno programiranje slike in montaža: Stella Ivšek

Glasba: Eduardo Raon. Soavtorja: Boštjan Gombač, Luís André Ferreira. Vključuje odlomke iz Vivaldijevih »Štirih letnih časov«.

Kostumografija: Olja Grubić

Scenografija: Matej Stupica

Tehnični direktor: Martin Lovšin

Odnosi z javnostjo: Sara Horžen

Producentka: Špela Trošt

Produkcija: Via Negativa

Programska podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana

IZVAJALCI: Anita Wach, Branko Potočan, Ena Kurtalić, Gregor Luštek, Kristina Aleksova, Loup Abramovici

POSEBNI GOST: Žiga Srebot Jelovšek

Na oder Male Drame Slovenskega narodnega gledališča je stopila Alice, znanstvenica, univerzitetna profesorica, zadovoljna žena in mati dveh uspešnih otrok; po približno dveh urah trajanja predstave z naslovom Še vedno Alice zgornje družbene oznake zbledijo z razvojem Alzheimerjeve bolezni, protagonistka pa gledalcem razkriva lastna občutenja sprememb v njenih odnosih do dela, družine, predmetne okolice, sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Predstavo si je na premieri ogledala Petra Tanko.

na fotografiji: Matija Rozman in Polona Juh, foto: Peter Uhan, izsek

Na sporedih kinematografov Cineplexx je te dni film Air: Nekaterim legendam je usojeno leteti, pri katerem sta svoje ustvarjalne moči znova združila Ben Affleck in Matt Damon. Filmsko interpretacijo geneze enih od najznamenitejših športnih copat v zgodovini si je ogledal Miha Zor.

Na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu smo si lahko v kategoriji Perspektive ogledali socialno dramo Prezaposlena, ki ima precej prvin trilerja. Sicer je film na Liffu prejel samo posebno omembo, v sekciji Obzorja na Beneškem filmskem festivalu pa je dobil nagradi za najboljšo režijo in igralko, nagradili so ga tudi s cezarjem za glasbo. Glavni lik je ženska, ki se bori s časom – priti mora do službe. Morda se osnovni zaplet ne zdi preveč privlačen, in vendar gre za odličen film, ki ga odlikuje izvirnost tako na idejni kot na izvedbeni ravni. Navdušil je tudi Urbana Tarmana.