Razlog za slikanje

Danes v Razlogu za slikanje o novi strategiji v zdravstvu: z zdravniško napotnico v muzej. Novica ni prvoaprilska, na žalost pa tudi ne živi na slovenskih tleh.

Je pa zaživela blizu nas, v Bruslju so namreč na pobudo podžupanje muzeji in zdravniki združili moči pri pomoči ljudem v boju depresijo. Obiski muzejev bodo v okviru šestmesečnega projekta po vzoru Kanade na voljo na recept. Cilj je ljudem pomagati najti pot iz osamljenosti, ki jo povzroča depresija.

Pri projektu trenutno sodeluje okoli 20 zdravnikov, med njimi je tudi zdravnik Vincent Lustygier. Sam že desetletja pri obravnavi svojih bolnikov uporablja likovne tečaje in obiske muzejev, vendar pravi, da ima novi pristop več ključnih prednosti. Ena od njih je, da ima za bolnike, ki jim manjka samomotivacije, napisan recept večjo težo kot zgolj priporočilo. Poleg tega lahko muzej na recept obiščejo v družbi še treh ljudi.

V enem izmed poročil Svetovne zdravstvene organizacije je navedenih več kot 3000 študij, ki dokazujejo pomembno vlogo umetnosti pri preprečevanju bolezni, krepitvi zdravja ter obvladovanju in zdravljenju bolezni v celotnem življenjskem obdobju posameznika.

Zgodbe, dnevniške zapise akademske slikarke Agate Pavlovec, si lahko te dni ogledamo v Veliki galeriji Doma kulture Slovenske Konjice. Strnila jih je pod naslovom Brinove jagode, v njih pa nam razkriva premišljanja na pragu 50 -letnice svojega življenja.

Agata Pavlovec ta premišljanja ubesedi, natančneje povedano, naslika, na velikih monokromnih platnih. Vsako od njih nosi eno od barv čakr in predstavlja eno življenjsko obdobje – od rojstva do zrelih let. Značilno za njeno slikarstvo se na slikah pojavlja še en simbol, to je krog. Ima več sporočil, zanimiva pa je slikarkina ugotovitev, da je krog tudi trebuh – maternica, iz katere vstopimo v svet in je nekakšen prehod na naš planet Zemljo.

Zakaj se Agata Pavlovec vedno znova in znova postavlja pred platno, pa je povedala za RR.

Slikar Milan Lamovec Didi iz Slovenskih Konjic svoje petdesetletno delo v likovni umetnosti kontinuirano predstavlja domačemu občinstvu v Slovenskih Konjicah, občasno pa tudi v drugih krajih po Sloveniji. Presenetljivo pa je, da samostojne razstave tega avtorja še ni bilo v bližnjih Zrečah, kjer je bil skoraj štiri desetletja zaposlen kot likovni pedagog na Osnovni šoli v Zrečah in je torej likovno vzgojil mnogo zreških generacij. To se v marcu spreminja.

Na manjši razstavi z naslovom (Tudi) To je Didi je v zreški galeriji Atelje MS predstavljenih nekaj njegovih del iz različnih obdobij ustvarjanja. Za Radio Rogla pa je Milan Lamovec Didi povedal, zakaj se vedno znova in znova postavlja pred platno

Jerneja Menzinger je diplomirana slikarka in magistra likovne pedagogike. Zadnja leta živi v Slovenskih Konjicah, kjer tudi poučuje na tukajšnji osnovni šoli.

Njen slikarski izraz je zanimiv predvsem zato, ker pri ustvarjanju vedno kombinira grafične in slikarske tehnike. V takšni maniri je ustvarila tudi nedavno prvonagrajeno delo na 15. mednarodni likovni nagradi Ex-tempore Ptuj Karneval, kjer je grand prix osvojila med 144 sodelujočimi umetniki.

Slikarka dela najraje predstavlja na skupinskih razstavah, ki se jih udeležuje vsaj enkrat do dvakrat na leto, razstavljala pa je tudi že samostojno, med drugim v razstavišču mariborskega DLUM-a.

Črt Žagar s Planine na Pohorju je v zrelih letih presenetil z dejstvom, da pogosto umetniško ustvarja.

Njegove slike manjših formatov so izjemno precizne, zato nastajajo počasi. Na njih največkrat srečamo podobe avtorju ljubih krajev na Štajerskem, to so motivi s Pohorja vasi in drevesa.

Podobe so sicer realistične, a ujete v like in vijuge, kot da jih je slikar opazoval skozi zračne mehurčke ali pa energijske linije. Vse je upodobljeno v izrazito radoživem, nežnem koloritu, s svinčnikom, barvnimi svinčniki in akvareli. 

Zdaj so njegove slike razstavljene na prvi razstavi Črta Žagarja v Atelje MS v Zrečah. 

Univerza v Mariboru slovenski kulturni praznik praznuje z odprtjem likovne razstave. V likovnem razstavišču univerzitetne knjižnice bodo predstavili dela slikarja Ferda Mayerja.

Ta se je rodil leta 1927 v Mariboru. Že takoj po osnovni šoli se je vpisal na umetniško šolo v Gradcu, leta 1946 pa je bil med prvimi študenti, ki so svoj študij začenjali na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Svoje znanje je predajal mladim na mariborski gimnaziji in v Kamniku, ko je bil star petdeset let, pa se je popolnoma posvetil svoji umetniški poti.  Umrl je star 67 let.

Njegov likovni jezik se giblje med figuro in abstraktno pripovedjo. V ospredje je postavljal svoje notranje zaznavanje in ga izražal predvsem v barvi. 'Barva mi pomeni več kot kompozicija', je povedal. Brava po njegovem ne karakterizira samo zunanjosti, temveč so barve posameznih značajev človeka individualne. Umetnik je dejal: 'Vsak človek ima svoje barve, ki ga morda označujejo bolj kot kaj drugega.'

Zaradi svoje skromnosti in zagledanosti predvsem v umetnost samo, je Ferdo Mayer ostal umetnik na robu. Ne pa spregledan, kar dokazuje tokratno odprtje razstave v Mariboru.

Ob 100-letnici slikarjevega rojstva so v Muzeju novejše zgodovine Celje odprli razstavo OBRAZI MILANA LORENČAKA. Milan Lorenčak je bil tudi gost 7. Likovnih prijateljevanj v Slovenskih Konjicah.

Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot predstavnik prve generacije študentov. Leta 1949 je diplomiral pri profesorju Gabrijelu Stupici, nato pa se je izpopolnjeval še na grafični specialki pri profesorju Božidarju Jakcu. 

Lorenčak je bil vse življenje plodovit vsestranski umetnik, znanje pa je vrsto let predajal tudi na celjski gimnaziji. Navdih za svoja dela je pogosto našel v domačih krajih, zadnja leta je živel v Belem potoku pri Lembergu.

Leta 1950 se je poročil z akademsko slikarko Darinko Pavletič. Skupaj sta živela do začetka sedemdesetih let. V zakonu sta se jima rodila sin Primož in hči Alenka Tacol, ki je tudi soavtorica razstave v celjskem muzeju, o kateri je povedala:

*Naslovna slika, delo Milana Lorenčaka iz zasebne zbirke celjske galerije OKVIR.