Ob 100-letnici slikarjevega rojstva so v Muzeju novejše zgodovine Celje odprli razstavo OBRAZI MILANA LORENČAKA. Milan Lorenčak je bil tudi gost 7. Likovnih prijateljevanj v Slovenskih Konjicah.

Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot predstavnik prve generacije študentov. Leta 1949 je diplomiral pri profesorju Gabrijelu Stupici, nato pa se je izpopolnjeval še na grafični specialki pri profesorju Božidarju Jakcu. 

Lorenčak je bil vse življenje plodovit vsestranski umetnik, znanje pa je vrsto let predajal tudi na celjski gimnaziji. Navdih za svoja dela je pogosto našel v domačih krajih, zadnja leta je živel v Belem potoku pri Lembergu.

Leta 1950 se je poročil z akademsko slikarko Darinko Pavletič. Skupaj sta živela do začetka sedemdesetih let. V zakonu sta se jima rodila sin Primož in hči Alenka Tacol, ki je tudi soavtorica razstave v celjskem muzeju, o kateri je povedala:

*Naslovna slika, delo Milana Lorenčaka iz zasebne zbirke celjske galerije OKVIR.

Milan Lamovec, mnogo bolj poznan po vzdevku Didi, konjiški slikar, grafik, kipar, fotograf, je zasvojen z likovnim izražanjem. Išče in odkriva.  Eksperimentira tako z materiali, kot s tehnikami, pa tudi z izbirami motiva in neobičajnimi povezavami. V njegovem delu se prepletajo vplivi eksistencializma, lirske abstrakcije in nadrealizma. 

Njegovo skoraj že pet desetletno delo v slikarstvu kontinuirano predstavlja domačemu občinstvu v Slovenskih Konjicah. Tako bo to občinstvo prvo videlo tudi ustvarjanje v zadnjem letu. Najnovejša razstava v konjiškem Domu kulture nosi naslov V znamenju križa, ogledati si jo bo mogoče decembra in  januarja.

Zakaj se vedno znova in znova postavlja pred platno smo vprašali slikarja Milana Lamovca Didija 

Slike Majde Jakopič visijo v marsikaterem štajerskem domu, saj jih Štajerci radi podarjajo za darila. Kar nekaj let je Konjičanka imela v Slovenskih Konjicah svoj odprti atelje in galerijo, zaprl pa ju je koronski čas. Čeprav je s slikanjem začela prav v Zrečah, kjer se je s slikarstvom in slikarji pred desetletji srečala na delovnem mestu v Termah Zreče, bo njena prva samostojna razstava v tem mestu prva razstava novega leta v Atelje MS. Razstava S polnimi jadri v novo, Majda Jakopič, bo na ogled do začetka februarja.

Čeprav Majda Jakopič nima formalne slikarske izobrazbe je z radovednim in aktivnim iskanjem znanja o slikarstvu hitro napredovala. Njen slikarski izraz zaznamuje kolorit močnih polnih barv. Motivno upodablja predvsem realno krajino z obstoječo arhitekturo ali drugimi elementi, ki so plod človeškega dela (napr. ladje, mostovi …). Njene krajine niso brezčasne, saj je na njih natančno zabeleženo razpoloženje trenutka, ko je slikarka pogledala motiv, gledalec razbere letni čas, del dneva, vremensko dogajanje v krajini. 

Že vrsto let je članica Kluba Zreški Art in Društva likovnikov in fotografov Slovenske Konjice. Redno razstavlja v sklopu njihovih skupinskih razstav, imela pa je tudi že nekaj samostojnih razstav. Ponosna je, da je vrsto let sodelovala na t. i. zdravniški koloniji Terme Zreče – Rogla.

Novice o dobitnikih Prešernovih nagrad, najvišjih nagrad Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti, so se dobro slišale tudi v naših krajih.

Med dobitniki sta namreč kar dva slikarja, ki ju srečujemo tudi na Skumavčevih dnevih na Resniku, poleg tega bo nagrajen tudi arhitekturni atelje Medprostor, ki je vodil obnovo Žičke kartuzije.

Prešernovo nagrado za življenjsko delo bo 8. februarja prejel akademski slikar Herman Gvardjančič, akademski slikar Nikolaj Beer, ki je gost Skumavčevih resniških dni že vseh 15 let, pa je prejemnik nagrade Prešernovega sklada.

Za nedavno posnet film z naslovom Nikolaj Beer, ki ga je mogoče pogledati tudi na You tubu, je slikar o osnovi svojega dela povedal.

Malo je likovnikov danes, ki se spoznajo na jezik barv, in Mariborčanka Lučka Falk je izvrstna koloristka.

Slikarka, pesnica in restavratorka je večkratna nagrajenka DLUM-a, za njo je več kot 30 samostojnih razstav, bila je vzgojiteljica v prehodnem domu za otroke s posebnimi potrebami, tudi mojstrica hoje po žerjavici in gimnastičarka. Bila je med drugim mojstrica in velemojstrica strojepisja, diplomirala je iz likovne pedagogike na nekdanji Pedagoški akademiji v Mariboru, bila zaposlena kot restavratorka na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru, vseskozi pa seveda slika.

Umetnostni kritik Milan Pirker razmišlja o umetniškem svetu Lučke Falk kot »ekskluzivno osebnem«: »Ta svet ni opredeljen niti slogovno niti motivno, ampak izvira in raste zgolj iz slikarkine osebne svobode. Njen pristop do slikarskih motivov je a priori ljubezenski. Barvitost je ena od temeljnih značilnosti in kvalitet tega slikarstva. 

Zakaj se Lučka Falk vedno znova in znova postavlja pred platno. Za Radio Rogla je povedala:

Marjan Crnič.  Zase pravi, da je rokodelec, ki je zaljubljen v pohorski kamen. Z njim je povezan že vse življenje. Tudi njegova prva in edina služba je bila povezana s pohorskim kamnom, saj je 34 let kot tehnični vodja služboval v kamnolomu Cezlak. 

Izpod Crničevih rok nastajajo pladnji in krožniki s certifikatom vrhunske kakovosti Rokodelstvo Art&Craft Slovenija in certifikatom KBZ Naše najboljše. 

Na njih svoje jedi strežejo tudi v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami. Kamen je namreč odličen material za strežbo hrane, saj ga je mogoče zelo segreti ali ohladiti. 

Oblikuje tudi terilnike, svečnike, kamnite piščalke, figure, skulpture, nakit, izklesal je jaslice iz kamna.

Pri pogovarjanju s kamnom, kot Marjan pravi svojemu procesu ustvarjanja, uporablja preprosto kamnoseško orodje, največ oblikuje s kotno brusilko in diamantnim orodjem.

 Zakaj in kako poteka njegovo pogovarjanje s kamni. 

Mariborska slikarka Anka Krašna, akademska slikarka specialistka, se je rodila v Mariboru leta 1950. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani  pri profesorjih Gabrijelu Stupici in Francetu Kokalju. Na ljubljanski akademiji je končala tudi specialistični študij pri profesorjih Jožetu Ciuhi in Marjanu Tršarju. Je redna profesorica za slikarsko oblikovanje na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Umetnica razstavlja doma in v tujini, za svoje delo pa je bila velikokrat nagrajena.

Zakaj se Anka Krašna toliko let vedno znova in znova postavlja pred slikarsko platno?

Moderna velika skulptura CULTIVATOR XXV Thomasa Schönauerja, stoji na krožišču v Tepanju.

Gre za delo priznanega nemškega umetnika in filozofa, katerega umetnine stojijo v mnogih javnih mestih po svetu. Schönauverjevo delo temelji na njegovem izrazitem zanimanju za filozofijo in naravoslovne raziskave. V določenih delih deluje znanstveno, zato pri nekaterih projektih tudi sodeluje z najuglednejšimi nemškimi znanstveniki, inženirji in tehniki. Številne njegove skulpture pa se ukvarjajo s temeljnimi filozofskimi temami. 
Za vse je značilno, da so bile in so na robu tehnično uresničljivega, da bi nakazale lahkotnost, čeprav so narejene iz nerjavečega jekla in so precej težke. Skoraj vse njegove skulpture so posvečene lokaciji, energiji, določenemu ambientu in ljudem.
Schönauer pravi: »Umetniki so kot kitajski zdravniki – iščejo energijske točke, jih povezujejo, da ustvarijo še višjo energijo. Njihove kiparske intervencije postanejo akupunktura pokrajine.«

Schönauer je po svetu postavil kar že nekaj Kultivatorjev, vsak pa je edinstven. Kultivatorji sledijo in interpretirajo vodoravne topografske linije. Avtor pa jih tako imenuje, ker njihove formalne kompozicije spominjajo na kmetijska orodja, kot je brana (angleško: kultivator), in prinašajo novo kulturo dojemanja odnosov med naravo in umetnostjo v kultivirani krajini in vrtovih. 

Umetniku pravi, da je najvišjega pomena to, da so v načrtovanje skulpture vključeni lokalni ljudje, saj se lahko sam tako generirajo energetska polja. Tako je tudi za tepanjsko idejno zasnovo in projekt zaslužen Peter Ofentavšek, direktor in lastnik podjetja Oplast Tepanje. Kipar iz Düsseldorfa je nato osebno sodeloval tudi pri postavitvi v tepanjsko krožišče.

V Slovenskih Konjicah od letošnjega oktobra stoji bronasti kip konja, kiparja Borisa Kalina. 
Kip krasi mestno promenado. Gre za prvi bronasti odlitek te velike skulpture pokojnega kiparja, čeprav je Kalin model izdelal že leta 1940.

Kiparstvo Borisa Kalina je zazrto v proslavljanje lepote, predvsem ženske. Njegove umetnine jo proslavijo v žlahtnosti kamna, a je bil suveren oblikovalec tudi v glini oziroma bronu.  Ob podobah žensk je ustvaril tudi številne kamnite in bronaste portrete in celopostavne figuralne spomenike slovenskih umetnikov, jezikoslovcev in vodilnih politikov svojega časa - ki jih zdaj srečujemo po vsej Sloveniji.
Leta 1938 je imel prvo samostojno razstavo, na kateri je pokazal dva metra visokega Splavarja – ta zdaj stoji ob Blejskem jezeru, istoimenski Kalinov kip pa stoji tudi ob Savinji v Celju.
Bil je redni profesor na Akademiji za likovno umetnost in dvakrat njen rektor. Skupaj z bratom Zdenkom Kalinom sta bila vodilna povojna kiparja in zaželena avtorja številnih monumentalnih obeležij NOB. Boris je med drugim ustvaril postavitev figuralnega bronastega reliefa na grobnici narodnih herojev v Ljubljani.
Kot mojster živalske anatomije se je izkazal tudi v upodobitvi konja in leta 1938 zmagal na natečaju za postavitev spomenika kralja Aleksandra I. v Mariboru. To naj bi bil 14 metrov visok spomenik s kamnitimi stebri in konjem. Stal naj bi tam, kjer danes stoji tako imenovani "Kodžak", spomenik NOB.

Boris Kalin je model konja izdelal do oktobra 1940. Kip je bil do decembra 1940 odlit v mavec, razrezan in oddan v livarno. Za datum odkritja je bil določen Vidov dan 1941. Postavitev spomenika in dokončno ureditev mariborskega Trga svobode je preprečila okupacija.

Zdaj je konj končno dobil tudi svojo podobo v bronu, kakor so snovali Štajerci že pred dobrimi osmimi desetletji. Slovenske Konjice pa so tako postale pomemben gostitelj dela slovenske kulturne dediščine, neprecenljive vrednosti.

Na Štajerskem se v Jakijevi hiši - Galerija Nazarje - po dolgih letih predstavlja slikarka Nina Zuljan iz Šempetra pri Gorici. Slikarko smo pred dobrim desetletjem spoznali na konjiških Likovnih prijateljevanjih.

Slike Nine Zuljan so svojevrstno doživetje, že naslov tokratne njene razstave Zgodbe za lepši dan napovedujejo optimizem in toplino.

Umetnica ves čas svojega ustvarjanja zajema iz koloristično pestre palete, gledamo pa travne bilke, stebla cvetic, dolge noge ptic, pikice, krogce in mehurčke, ki nas vodijo iz materialnega v duhovni svet. Nekateri bi ga označili tudi za pravljični, saj z nizanjem presevajočih plasti in vkomponiranjem mehkih linij slikovne površine pridobivajo dimenzijo neskončnosti in etičnosti.