Reševalna postaja

Danska klinična psihologinja Helle Jensen je prepričana, da se z empatijo rodimo, a če ni naša spremljevalka že od takrat, se je je mogoče priučiti tudi v odrasli dobi.

Danska klinična psihologinja Helle Jensen je prepričana, da se z empatijo rodimo, a če ni naša spremljevalka že od takrat, se je je mogoče priučiti tudi v odrasli dobi

Vse hitrejši tempo, vse večji pritiski po storilnosti, še več tekmovalnosti in še hitrejši ritem. Je rešitev res le v tem, da se še bolj potrudimo, še bolj pospešimo in damo vse od sebe, ali obstaja način, da ta nori krog prekinemo in prav tako uspešno jadramo v zahtevnem svetu sedanjosti? Ena od rešitev, ki vse bolj išče svoje mesto v šolah in družinah, je empatija. Veščina tega, da znamo prisluhniti sebi in drugim. In ja, lahko se je priučimo. Danska klinična psihologinja Helle Jensen je prepričana, da se z njo rodimo, a če ni naša spremljevalka že od takrat, se je je mogoče priučiti tudi v odrasli dobi.

Vsako jutro natanko ob 7.30 vsaj 3500 ljudi na več kot 140 lokacijah po vsej Sloveniji dan začne s polurno telovadbo na prostem. Vadba, poimenovana "1000 gibov", je primerna za prav vse starosti in je več kot le razgibavanje, saj mnogim pomeni tudi pomemben del družabnega življenja. Ker so s toplejšim spomladanskim vremenom odpadli še zadnji izgovori, zakaj ljudje, tudi najstarejši, ne bi dneva začeli z rekreacijo na prostem, smo vam s predsednico društva Šola Zdravja Zdenko Katkič v Ambulanti 202 pojasnili, kje in kako se jim lahko pridružite.

Vsako jutro natanko ob 7.30 vsaj 3500 ljudi na več kot 140 lokacijah po vsej Sloveniji dan začne s polurno telovadbo na prostem

Vadba, poimenovana “1000 gibov”, je primerna za prav vse starosti in je več kot le razgibavanje, saj mnogim pomeni tudi pomemben del družabnega življenja. Ker so s toplejšim spomladanskim vremenom odpadli še zadnji izgovori, zakaj ljudje, tudi najstarejši, ne bi dneva začeli z rekreacijo na prostem, je v Ambulanti 202 gostovala predsednica društva Šola Zdravja Zdenka Katkič.

“Nobenega ne popravljamo, nobenega ne nadlegujemo, naši prostovoljci zgolj motivirajo in prikazujejo vaje.”

Skupino lahko ustanovite tudi v svojem domačem kraju, samo letos so ustanovili že petnajst novih skupin.

“Če v nekem kraju želijo vaditi, pošljemo tja naše prostovoljce. Ponavadi nas že prvi dan pričaka 15-20 ljudi. To so čudovite zgodbe.”

V Sloveniji je začel veljati pravilnik, s katerim Slovenija, kot doslej že sedem drugih evropskih držav, omejuje vsebnost transmaščobnih kislin v živilih. Čeprav so jih na Danskem začeli raziskovati že pred 25 leti in prvi v Evropi leta 2003 sprejeli zakon, ki je bistveno omejil transmaščobe, ve o njih povprečen potrošnik povedati bore malo. Vsebujejo jih piškoti, napolitanke, jušni koncentrati, rastlinske smetane, čips, ocvrt krompirček, celo mleko v prahu. Škodljive transmaščobne kisline močno povečujejo tveganje za srčni udar ali kap in na embalažah izdelkov niso niti označene, številni jih primerjajo s cigaretami. Pet gramov zaužitih transmaščobnih kislin na dan ima namreč za posledico bistveno povečano tveganje za nastanek kapi, podobno kot od pet do 10 pokajenih cigaret.

V Sloveniji je začel veljati pravilnik, s katerim Slovenija, kot doslej že sedem drugih evropskih držav, omejuje vsebnost transmaščobnih kislin v živilih

Čeprav so jih na Danskem začeli raziskovati že pred 25 leti in prvi v Evropi leta 2003 sprejeli zakon, ki je bistveno omejil transmaščobe, ve o njih povprečen potrošnik povedati bore malo. Vsebujejo jih piškoti, napolitanke, jušni koncentrati, rastlinske smetane, čips, ocvrt krompirček, celo mleko v prahu. Škodljive transmaščobne kisline močno povečujejo tveganje za srčni udar ali kap in na embalažah izdelkov niso niti označene, številni jih primerjajo s cigaretami.

Pet gramov zaužitih transmaščobnih kislin na dan ima namreč za posledico bistveno povečano tveganje za nastanek kapi, podobno kot od pet do 10 pokajenih cigaret.

Vse pogosteje se zaposleni v slovenskih zdravstvenih ustanovah pri svojem delu srečujejo z osebami, ki govorijo njim nepoznane jezike in se soočajo z jezikovnimi in kulturnimi nesporazumi. Za premagovanje teh težav so pomembne tudi t.i. kulturne kompetence , ki so v tujini že dolgo pomemben del usposabljanja zdravstvenih delavcev, pri nas pa je komunikacija povsem prepuščena le iznajdljivosti zdravstvenega osebja oz. možnostim pacientov, da s seboj pripeljejo nekoga, ki je dovolj vešč obeh jezikov. Kako bo vsem naštetim odslej vsaj v osnovnem komuniciranju lahko v pomoč poseben spletni priročnik v 8 jezikih, pojasnimo v Ambulanti 202.

Zdravstveni delavci se vse pogosteje soočajo z jezikovnimi in kulturnimi nesporazumi, trajnih sistemskih rešitev še ni

Vse pogosteje se zaposleni v slovenskih zdravstvenih ustanovah pri svojem delu srečujejo z osebami, ki govorijo njim nepoznane jezike in se soočajo z jezikovnimi in kulturnimi nesporazumi. Čeprav se jih trudijo premostiti s spremljevalci ali s sodelavci iz zdravstvenih vrst, ki govorijo jezike pacientov, taka rešitev ni vselej na voljo in je včasih tudi etično močno sporna, odločitve na podlagi slabe komunikacije pa so lahko tudi usodne, opozarja družinska zdravnica Ana Zamrnik Kolenbrant iz ZD Velenje.

Zato je skupina strokovnjakov oblikovala 8-jezični priročnik, namenjen sporazumevanju pri manj zapletenih zdravstvenih težavah, ki pa je lahko le obliž za vsakodnevne težave in kažipot za iskanje trajnih sistemskih rešitev, meni ena od nosilk projekta Multilingual health, izredna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, dr. Urška Čebron Lipovec.

Ko se združita reševalna in radijska, zaživi RešeVALna postaja, podkast, ki ga soustvarjata novinarka Jana Vidic in eden najbolj prepoznavnih in izkušenih reševalcev pri nas, Primož Velikonja. Inštruktor, predavatelj in vodja Satelitskega urgentnega centra v Kočevju.

Tanja Planinšek Ručigaj, predstojnica Dermatovenerološke klinike v Ljubljani o skrbi za kožo

Koža je največji človeški telesni organ in naše največje čutilo. Povprečno je je za dva kvadratna metra in kakih 10 kilogramov – a jo prek zime bolj ali manj skrbno skrivamo za oblačili. Potem slej ko prej pride pomlad in z naraščanjem temperature okolja jo postopoma vse bolj pogumno razstavljamo javnosti na ogled. Lepotna funkcija kože je vse bolj pomembna in številne motijo raznorazni kožni izrastki, papilomi in fibromi, pa zamašene lojnice in bradavice – tu so še pigmentni madeži in materina znamenja, in, ne zatiskajmo si oči, kožne bolezni: od luskavice do melanoma. Pri slednjih nihče še pomisli ne, da bi jih zdravil brez zdravnika – raznih drobnih popravkov kože pa bi se najraje lotili kar sami in farmacevtska podjetja nas k temu spodbujajo, če le odštejemo denarce za njihove čudežne pripravke.

"Če narcizem vzamemo kot pojav, ki se tiče vseh nas, ker je nastal v našem svetu in to niti zaradi zlih namenov posameznikov niti po pomoti bogov, potem je to, podobno kot ekologija, naš skupen problem." -  Miran Možina, psihoterapevt

Ambulanta 202 med zdravim narcizmom in narcistično osebnostno motnjo

“Narcis je lahko bleščeč v svojem nastopu, družaben, prepričljiv in motivirajoč govornik. Ko izrabi ljudi, gre naprej, v nov projekt za njim pa ostajajo črepinje, ki jih morajo pospraviti drugi, ” pravi psihoterapevt Miran Možina in dodaja: “Danes je nastop, videz izjemno pomemben tudi v politiki, zaupanje v politike je zelo padlo ravno zaradi tega, ker že računamo, da govorijo eno, delajo drugo. To je narcistična kultura. Kultura videza. Tisto, kar se v človeku mota po njegovi glavi in kar dejansko skuša doseči v odnosih, pa je zakrito.”

“Če narcizem vzamemo kot pojav, ki se tiče vseh nas, ker je nastal v našem svetu in to niti zaradi zlih namenov posameznikov niti po pomoti bogov, potem je to, podobno kot ekologija, naš skupen problem.” –  Miran Možina, psihoterapevt

Mednarodni dan žena in svetovni dan ledvic letos sovpadata po naključju, a je to dober povod za opozorilo, da imajo bolezni sečil pri ženskah drugačne značilnosti kot pri moških in da je od zdravja njihovih ledvic odvisno tudi, kako zdrave otroke bodo rojevale. Ali lahko k zdravju sečil res pripomorejo topla oblačila in pitje tekočine in zakaj so za zdravje moških ledvic pogosto ključne prav ženske! Odgovarja nefrologinja v UKC Ljubljana doc. dr. Jelka Lindič.

Ob svetovnem dnevu ledvic bo na res številnih lokacijah po Sloveniji danes organizirano brezplačno merjenje krvnega tlaka, ponekod pa tudi analiza beljakovin v urinu. Kje in kdaj je to dosegljivo, pa lahko preverite na spletni strani svetovnidanledvic.org.

V Sloveniji naj bi imela neodkrito kronično bolezen ledvic vsaj desetina oziroma več kot 180.000 ljudi

Mednarodni dan žena in svetovni dan ledvic letos sovpadata po naključju, a je to dober povod za opozorilo, da imajo bolezni sečil pri ženskah drugačne značilnosti kot pri moških in da je od zdravja njihovih ledvic odvisno tudi, kako zdrave otroke bodo rojevale. Ali lahko k zdravju sečil res pripomorejo topla oblačila in pitje tekočine in zakaj so za zdravje moških ledvic pogosto ključne prav ženske! Odgovarja nefrologinja v UKC Ljubljana doc. dr. Jelka Lindič.

Ob svetovnem dnevu ledvic bo na res številnih lokacijah po Sloveniji danes organizirano brezplačno merjenje krvnega tlaka, ponekod pa tudi analiza beljakovin v urinu. Kje in kdaj je to dosegljivo,  pa lahko preverite na spletni strani svetovnidanledvic.org.

Če bi ga srečali na cesti, bi se vam zdel čisto običajen moški. “Pri Marfanovem sindromu lahko govorimo o prikriti invalidnosti. Navzven se nam ne vidi, da smo bolni, znotraj pa je vse narobe, saj je prizadeto vezivno tkivo, ki je po celem telesu,” pravi Simon Petrovčič, ki so mu diagnozo za Marfanov sindrom postavili ravno v obdobju, ko se je začel osamosvajati. ”Moje ambicije so bile visoke, zanimala me je mednarodna ekonomija – vedno sem si želel voditi neko podjetje, želel sem imeti srečne zaposlene.” Zaradi bolezni pa je zdaj – pri 37 letih – invalidsko upokojen, vendar to ne pomeni, da ga je bolezen omejila pri načrtih za prihodnost in da je zaprt med štirimi stenami. O bolezni odkrito govori, vodi društvo Marfanovih bolnikov in pravi, da je bolezen nekako zanj pravzaprav darilo.

Simon Petrovčič o življenju z redko boleznijo - Marfanovim sindromom, družbeno odgovorni funkciji, (ne)podpori zdravstvenega sistema in želji po spoznavanju drugih kultur

Če bi ga srečali na cesti, bi se vam zdel čisto običajen moški. “Pri Marfanovem sindromu lahko govorimo o prikriti invalidnosti. Navzven se nam ne vidi, da smo bolni, znotraj pa je vse narobe, saj je prizadeto vezivno tkivo, ki je po celem telesu,” pravi Simon Petrovčič, ki so mu diagnozo za Marfanov sindrom postavili ravno v obdobju, ko se je začel osamosvajati.

“Delal sem v odličnem kolektivu, imel sem veliko podporo. V času diagnostike sem v bolnišnici podpisal pogodbo za nedoločen čas. To se danes ne dogaja.”

Njegove ambicije so bile visoke, zanimala ga je mednarodna ekonomija – vedno si je želel voditi neko podjetje, želel je imeti srečne zaposlene. Zaradi bolezni pa je zdaj – pri 37 letih – invalidsko upokojen, vendar to ne pomeni, da ga je bolezen omejila pri načrtih za prihodnost in da je zaprt med štirimi stenami. O bolezni odkrito govori, vodi društvo Marfanovih bolnikov in pravi, da je bolezen nekako zanj pravzaprav darilo.

Ker se ideje devetletke, ki je obetala zgodnejši, a zato veliko prijaznejši vstop v obvezno šolanje, v praksi iz leta v leto manj uresničujejo, starši bodočih prvošolčkov vse pogosteje razmišljajo o odlogu šolanja.

Kdaj je otrok zrel za vstop v šolo, so poznavanje abecede in številk, veščina zavezovanja vezalk ali potreba po plenički v nočnem času res zanesljivi kazalci za vpis v šolo ali proti njemu? Obstaja res bistvena razlika med zrelostjo fantkov in punčk? Kdaj je za otroka primernejše, da mu omogočimo "dodatno leto otroštva" in kdaj bi s takim podaljševanjem bivanja v vrtcu otroku naredili škodo? O tem sta pred časom svetovali psihologinja Tina Merčnik, ravnateljica vrtca Hansa Christiana Andersena iz Ljubljane in specialna pedagoginja dr. Vanja Kishwarday s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Ker se s tem vprašanjem prav zdaj ubada kar nekaj staršev, odgovore v Ambulanti 202 ponovno ponujamo v premislek.

Kdaj je za otroka primernejše, da mu omogočimo "dodatno leto otroštva" in kdaj bi s takim podaljševanjem bivanja v vrtcu otroku naredili škodo?

Ker se ideje devetletke, ki je obetala zgodnejši, a zato veliko prijaznejši vstop v obvezno šolanje, v praksi iz leta v leto manj uresničujejo, starši bodočih prvošolčkov vse pogosteje razmišljajo o odlogu šolanja.

Kdaj je otrok zrel za vstop v šolo, so poznavanje abecede in številk, veščina zavezovanja vezalk ali potreba po plenički v nočnem času res zanesljivi kazalci za vpis v šolo ali proti njemu? Obstaja res bistvena razlika med zrelostjo fantkov in punčk? Kdaj je za otroka primernejše, da mu omogočimo “dodatno leto otroštva” in kdaj bi s takim podaljševanjem bivanja v vrtcu otroku naredili škodo? O tem sta pred časom svetovali psihologinja Tina Merčnik, ravnateljica vrtca Hansa Christiana Andersena iz Ljubljane in specialna pedagoginja dr. Vanja Kishwarday s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Ker se s tem vprašanjem prav zdaj ubada kar nekaj staršev, odgovore v Ambulanti 202 ponovno ponujamo v premislek.

Zdravljenje številnih vrst raka je vse učinkovitejše, nekatere postajajo skorajda kronična bolezen. Pet let po odkritju najpogostejšega raka pri ženskah, raka dojk, živi več kot 85 odstotkov bolnic, pri najpogostejšem raku moških, raku prostate, pa to število že presega 90%. Pri nekaterih vrstah raka pa kljub napredku medicine izjemno nizka stopnja preživetja ostaja stalnica že desetletja. Tak je tudi rak trebušne slinavke, pri katerem bolniki po diagnozi v povprečju živijo le nekaj mesecev, pet let po diagnozi pa živi manj kot pet odstotkov obolelih. Zato pred Svetovnim dnevom raka opozarjamo prav na to, 10. najpogostejšo vrsto raka pri nas. Bitko z njim pri nas v povprečju izgubi vsak dan vsaj en bolnik.

Kljub napredku medicine izjemno nizka stopnja preživetja ostaja stalnica že desetletja

Zdravljenje številnih vrst raka je vse učinkovitejše, nekatere postajajo skorajda kronična bolezen. Pet let po odkritju najpogostejšega raka pri ženskah, raka dojk, živi več kot 85 odstotkov bolnic, pri najpogostejšem raku moških, raku prostate, pa to število že presega 90%.

Lucianno Pavarotti, Steve Jobs, Patrick Swayze so zvezdniška imena, ki dokazujejo, da še tako veliko bogastvo ne more kupiti zdravila proti raku trebušne slinavke. Že več kot štirideset let se namreč stopnja dolgotrajnega preživetja ni spremenila in še zmeraj sodobna medicina nima nikakršnega orožja proti njemu, če ni odkrit pravočasno.

Bolniki po diagnozi v povprečju živijo le nekaj mesecev, pet let po diagnozi pa živi manj kot pet odstotkov obolelih.

Doktor Janja Ocvirk, predstojnica sektorja internistične onkologije Onkološkega inštituta LJ, pravi, da je medicina kljub zaenkrat neuspešnemu boju proti temu zahrbtnemu raku skozi leta uspela ublažiti bolnikove bolečine.

“Že nekaj let imamo analgetike, s katerimi lahko preprečimo bolečine. V primeru, da bolnika boli, ima vso pravico, da zahteva več zdravil.”

In čeprav podatki o preživetju tudi na evropski in svetovni ravni nikakor niso spodbudni, pa bitka s tem zelo agresivnim rakom ni vselej izgubljena. Tudi pri nas imamo zmagovalce in najbrž najstarejši bolnik je star 89 let, raka pa je prebolel pred natanko 25 leti. Da bi bilo takih zgodb več, je organizacija EuropaColon po vsej Evropi začela z aktivnejšim pristopom ozaveščanja ljudi o tej vrsti raka, pridružilo se jim bo tudi tovrstno slovensko društvo, ki bo vse leto opozarjalo na to, kako pomembno je, da na raka trebušne slinavke pomislimo pravočasno.