Reševalna postaja

Bi rak na materničnem vratu lahko postal prvi rak, ki nam ga je uspelo odpraviti

Rak materničnega vratu je četrti najpogostejši rak na svetu pri ženskah in osmi v Evropi. Slovenija se v zadnjih letih uvršča med države z najmanjšo umrljivostjo zaradi raka materničnega vratu. Na leto za njim zboli približno 120 žensk, a želja je, da se ta številka še zmanjša oziroma da bi rak materničnega vratu postal prvi rak, ki bi nam ga uspelo odpraviti, tako kot nam je uspelo nekatere nalezljive bolezni – na primer rdečke. K temu zelo pripomoreta dva učinkovita javnozdravstvena ukrepa: presejanje zdravih žensk v okviru programa ZORA in cepljenje proti okužbam s človeškim papilomavirusi.

Približno polovica staršev se za cepljenje svojih hčera ne odloči. Največji odstotek cepljenih deklic je na Ravnah na Koroškem, več kot 80 odstotkov, najmanjši v Ljubljani, kjer je cepljenih le približno 36 odstotkov deklet. Razlog za necepljene je tudi bojazen pred morebitnimi zapleti in stranskimi učinki, a do zdaj je bilo po svetu razdeljenih več kot 70 milijonov odmerkov teh cepiv in izkazalo se je, da so vse velike svetovne raziskave potrdile odličen varnostni profil vseh treh cepiv proti HPV-ju.

Po 15-tem letu je cepljenje samoplačniško, potrebni so trije odmerki cepiva, vsak stane 69 evrov, cepljenje pa je priporočeno do 45-tega leta tako za ženske kot moške. S cepljenjem moških in fantov pa bi se povečala tudi kumulativna zaščita celotne populacije.

Prava loterija je napovedovati, kateri sev virusa bo tisti, ki bo v novi sezoni sejal največ škode.

V Sloveniji se pravkar spopadamo z vrhuncem letošnje sezone gripe. Virus, ki jo prenaša, je strokovnjakom še danes precej trd oreh, saj neprestano mutira. Kako iščejo pravo cepivo, zakaj so nekatere sezonske gripe občutno hujše kot druge in ali je res, da običajen človek v povprečju na desetletje nekajkrat preboli to virusno obolenje, ne da bi vedel, bo pojasnila mag. Katarina Prosenc Trilar iz Laboratorija za javnozdravstveno virologijo.

Ne moreš namesto otroka na terapijo, namesto mame na operacijo

Novica o diagnozi rak človeka vedno preseneti, pride nepričakovano in s seboj prinese občutek nemoči in stanje šoka. Ne le za bolnika, tudi za njegove svojce in prijatelje. Odzivi na bolezen so različni tako, kot smo različni ljudje. A tisti, ki imajo za sabo izkušnjo, kako je, ko ti zboli ljuba oseba, poudarjajo, kako pomemben je odkrit pogovor o bolezni, zaupanje zdravljenju in podpora bolniku.

Svoje izkušnje z boleznijo so z nami delili oče in hči Jana Koteska in Boris Koteski, Boštjan P. Strnad, Metod Pevec pa tudi predsednica združenja za boj proti raku dojk Europa Donna Tanja Španić, ki je zbolela stara le 26 let. Najhuje ji je bilo povedati mami in šele dve leti pozneje je začela razmišljati o tem, da je bila njena mama v hujši stiski od nje.

Metoda bistveno izboljša preživetje celo bolnikom v zadnjih stopnjah bolezni

Med številnimi statističnimi podatki, ki so ob koncu leta zaokrožili v javnosti, je bil med odmevnejšimi zagotovo podatek Evrostata o tem, da je Slovenija v samem evropskem vrhu po številu smrti zaradi raka. Vendar ne po številu obolelih za rakom, prav tako nismo na vrhu zaradi neuspešnega zdravljenja: v obeh kategorijah smo namreč v evropskem povprečju.

Preživetje obolelih se k sreči le še daljša, tudi tukaj pa se obetajo še učinkovitejše metode. Med njimi je zagotovo imunoterapija, za razvoj katere je bila lani podeljena tudi Nobelova nagrada za medicino. S njo se med drugim ukvarja profesor farmacevtske biokemije na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani in vodja Odseka za biotehnologijo na Institutu Jožefa Stefana dr. Janko Kos. 

“Tovrstne imunoterapije ne smemo istovetiti z krepitvijo imunskega sistema, ki ga izvajamo sami z zdravim načinom življenja ali prehranskimi dodatki. Domneve, da bi vitamini, zelišča, konopljini pripravki ali druge snovi lahko delovali na uničenje rakastih celic podobno, kot to naredi onkološka imunoterapija, ne držijo.” 

Temeljno izhodišče pozitivne psihologije ni prizadevanje za nenehno srečo in ugodje ljudi, ampak raziskovanje človekovih virov in moči ter razvijanje metod za boljšo kakovost življenja

“Vsi se bojimo osamljenosti in tako počnemo reči, da ugajamo drugim. To pa ni ustvarjalnost. Cena ustvarjalnosti je ponavadi odklon od tega, kar je vsem všeč.”

Temeljno izhodišče pozitivne psihologije ni prizadevanje za nenehno srečo in ugodje ljudi, ampak raziskovanje človekovih virov in moči ter razvijanje metod za boljšo kakovost življenja. Kaj točno je pozitivna psihologija, je razložil Miran Možina, psihiater, psihoterapevt, dekan Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze S. Freuda v Ljubljana.

“Bolj ko človek sledi le užitku, bolj se bo ta užitek praznil. Nato nastopita osamljenost in tesnoba.”

Če si las ne bi nikoli ostrigli, bi v dolžino zrasli do 9 metrov

Življenje je prekratko, da bi imeli dolgočasne lase, a kaj ko je to, kakšne lase imamo v zelo majhni meri odvisno od nas samih. Za to pač poskrbijo starši in genetika. Podobno kot barva oči se namreč dedujeta tudi oblika in barva las; dominantnejši je gen za kodraste in temne lase. Sicer pa je človeško telo pokrito z lasnimi mešički praktično povsod, po vsem telesu je teh približno 5 milijonov, na glavi jih je 100 000. Če si las ne bi nikoli ostrigli, bi v dolžino zrasli do 9 metrov, sicer pa nam lasje najhitreje rastejo v otroštvu, malce pohitijo tudi v poletnem času. O laseh smo se pogovarjali s predstojnico Dermatovenerološke klinike, primarijko Tanjo Planinšek Ručigaj in doktorico Tatjano Robič Pikel z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani.

En las na naši glavi ostane do osem let in tako lasje o svojem lastniku povedo marsikaj, od tega v kakšnem okolju je živel pa tudi to, katere substance je užival.

“Z analizo las lahko odkrijemo rabo amfitaminov, kokaina, marihuane, izpostavljenost težkim kovinam kot sta živo srebro in arzen in tudi istovetnost osebe, pripadnost določeni rasi, genetske motnje in spol, ne da pa se ugotoviti starosti.” – doktorica Tatjana Robič Pikel

Kdaj je psihoterapija uspešna, kako poteka in kdaj se odločiti zanjo

Potreba po psihoterapevtski pomoči je v sodobnem času čedalje večja in odločitev zanjo, kot marsikdo zmotno misli, ni poraz, ampak korak k bolj kakovostnemu življenju. Bolj kot metoda in tehnika psihoterapije je za učinkovito pomoč pomemben odnos, ki se razvije med terapevtom in klientom. Mojca Brezavšcek, psihologinja in psihoterapevtka.

Kako poteka in kakšne prednosti prinaša elektronski vpis med darovalce organov

Vec kot 230 bolnikov trenutno caka na presaditev primernega organa. Teh ni dovolj tudi zato, ker se le nekaj odstotkov Slovencev uradno vpiše med prostovoljne darovalce. Zato o darovanju njihovih organov odlocajo svojci po njihovi smrti. Zdaj se obstojeci, zelo zamudni poti vpisa med darovalce pridružuje še zelo preprosta prijava po elektronski poti. Kako poteka in kakšne prednosti prinaša, bo pojasnila prim. Danica Avsec, dr. med., direktorica Zavoda RS za presaditve organov in tkiv, Slovenija-transplant.

V vlogi manipulatorja se lahko znajde vsak, kako to prepoznati pri sebi in drugih in kako ukrepati, je pojasnila strokovnjakinja Melita Kuhar

Pojem ‘čustvenih manipulacij’ ima zelo negativen prizvok, in ljudi, ki ga zelo skrajno uporabljajo za doseganje svojih ciljev, označujemo tudi  kot ‘čustvene vampirje’. A pri tovrstnih dejanjih ne gre vselej za preračunljivost in naklepna dejanja, v resnici se v vlogi manipulatorja lahko znajde vsak. Kako jo prepoznati pri sebi in drugih in kako ukrepati, je pojasnila strokovnjakinja Melita Kuhar.

Je res treba za zdravje migati več ur na dan ali pa preteči 10 kilometrov, razmišljamo pred ljubljanskim maratonom

V Ljubljani bo konec tedna na sporedu že 23. Ljubljanski maraton. Ta športna prireditev v pogon spravi kar odstotek populacije, veliko ljudi pa v želji po več ne upošteva zakonitosti treninga in zdravega odnosa do športne rekreacije. Je res treba za zdravje migati več ur na dan ali pa dnevno preteči deset kilometrov ali več?

Temne plati pretiranega ukvarjanja s športom razkrivamo s trenerjema Dejanom Lenartom in Urbanom Praprotnikom, filozofom dr. Milanom Hosto, športnim psihologom mag. Alešem Vičičem in fizioterapevtom Matejem Čebokljem.