Reševalna postaja

Zakaj zloraba antibiotikov drugod po svetu vpliva na uspešnost zdravljenja z njimi tudi pri nas ? Ali zdravljenje z antibiotiki v otroštvu res vpliva na razvoj diabetesa, alergij, raka in celo debelosti v odraslosti? Zakaj ne velja več, da je treba vse predpisane škatlice teh zdravil jemati do konca? Koliko razvoj novih zdravil kroji finančni interes farmacevtske industrije in ali smo pripravljeni na čas, ko antibiotiki ne bodo več učinkovali? Svoje izkušnje bo dodal tudi strokovni sovoditelj, reševalec, inštruktor in vodja SUC Kočevje Primož Velikonja.

Sogovornica: 

Pojasnjuje, kako lahko problem povečane prostate rešijo s tem, da jo »skuhajo«, kaj zares razkrije meritev markerja PSA, zakaj je raka prostate včasih bolje zdraviti šele leta po postavitvi diagnoze, kakšno spremembo v zdravljenje erektilne disfunkcije je vnesla viagra, zakaj je mešanje popularnih drog in viagre lahko tudi usodno za penis in v kakšne ekstreme gre lahko iskanje spolne zadovoljitve s pripomočki, celo z drevesno vejo?

Foto: Robert Seljak

Vse to so podobe in zgodbe, ki so zaznamovale zdravniško pot Katarine Vincek, sicer pediatrinje s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana. Že od študentskih let je bila članica odprav medicinske pomoči v Indiji, Zambiji, Keniji in na Madagaskarju, večmesečne misije pa je v organizaciji Zdravnikov brez meja opravila še v Južnem Sudanu in Iraku.

O zdravljenju bolezni in poškodb v razmerah, v katerih se ob pomanjkanju zdravil in pripomočkov lahko zanese le na svoje znanje in sta s kolegom edina zdravnika na območju, velikem kot pol Slovenije, v katerih napotnice piše vaški vrač in v katerih je pomen zdravljenja starejših neprimerno bolj cenjen kot zdravljenje otrok, se je pogovarjala s strokovnim sovoditeljem, izkušenim reševalcem in inštruktorjem Primožem Velikonjo in Jano Vidic.

Pomagal je v okoliščinah, v katerih je bilo resno ogroženo njegovo življenje in zaradi vsega postal nedvomno drugačen človek, ki veliko bolj ceni vse, kar ima, tudi najbolj banalne in samoumevne malenkosti. S strokovnim voditeljem Primožem Velikonjo, njegovim nekdanjim sodelavcem, sta razkrivala, kako reševanje poteka, kako obračunajo s svojimi napakami, kako se spoprijemajo z neuspešnimi oživljanji, še posebej otrok, pa tudi kateri prizori, vonji in zgodbe ga bodo spremljali vse življenje.

Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek: Tudi otroci in mladostniki so izgoreli. Zaradi preveč dobrega, ne zaradi preveč slabega.

Kako v domačem okolju prepoznati otrokove težave, ki so posledica stresa, kako ukrepati, da ne obremenijo njihovega duševnega zdravja, in kako opremiti otroka, da bo prepoznal stresne dogodke in se znal odzvati nanje? Telo je treba znati poslušati in brati, kaj sporoča, pove psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek.

"Pri otrocih in mladostnikih se bo stres v večini primerov kazal s telesom; ponavljanje nekih določenih simptomov, ki jih ne najdemo v bolezni. To nam da misliti, da je v igri nekaj drugega. Hkrati je naloga odraslih, da otroka učimo. Ne le lepih manir in pridnosti, ampak tudi zdravega odnosa do sebe."

Buren stresni odziv je neškodljiv in popolnoma normalen, lahko je neprijeten, a nam ne bo škodil. "Problem pa je droben, vsakodnevni stres, ki nas po malem najeda in se ga niti ne zavedamo. Velik stresni odziv ima v sebi gumb za izklop, ko se izčrpamo, se tako tudi resetiramo. Pri drobnem stresu, ki se nalaga, ni gumba za resetiranje, to moramo storiti načrtno, tako da se spravimo v prijeten stres."

Otroci se odzivov na okolico šele učijo in njihova koža še ni utrjena tako kot podplat. Problem se lahko pojavi, ko nekdo odrašča v mehkem okolju. Ta človek si ne bo nabral izkušenj in koža se mu ne bo utrdila. Kdaj prepoznati, da si je otrok preveč naložil? 

"Če ga neka dejavnost neha veseliti in mu postane breme, je to že znak za alarm. Drugo je, da ima prost vikend in se ne spočije. Ne glede na to, da se je čez vikend ukvarjal s finimi stvarmi, ki ga veselijo, ugotovi, da je v ponedeljek njegova baterija le nekje na tri četrt."

Kadar se telo ne zna odzvati spontano, mu pomagamo, pove dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. Lahko se odpravimo na sprehod, si privoščimo masažo, stres odženemo z boksom, pomivamo posodo. Sproščanja se je treba naučiti. "Za preganjanje depresije in tesnobe je treba narediti nekje 12.000 korakov. A to je treba početi stalno."

Na telefon si lahko nastavimo opomnike, da se vsako uro pretegnemo, zazehamo, se malo stresemo. Kakšne pa so hitre sprostitvene tehnike? Zakaj in kdaj naj dihamo? Zakaj nam bo to pomagalo?

"Temu rečejo prizemljitev, enostavno, da se postaviš, da si tukaj in zdaj. To je treba početi tri mesece, ne le dvakrat. Tako bomo zmanjšali podpražni stres in bomo učinkoviti. Tako lahko zvozimo dan, tudi ko je zelo napet."

Kako zgraditi podporno, varno družinsko okolje in ustvariti temelje za zdrav čustven razvoj otroka ter zmanjšati tveganje za razvoj vedenjskih in duševnih težav?

Kako opremiti otroka, da se razvije v funkcionalno osebo z zdravo samopodobo? Če želite ustariti varno okolje, otroka, ki joka, objemite in bodite tiho. Šele potem začnite postavljati vprašnja.

"Varno okolje ni tisto, v katerem nekdo nekaj dopoveduje in otroku predlaga kup rešitev. V varnem okolju otroku dopustimo, da je v stiski, da jo izrazi in da je ne kritiziramo." – dr. Aleksander Zadel, klinični psiholog

Najpogostejše vedenje, ki ga dr. Zadel zaznava pri starših, je dajanje nasvetov na podlagi njihovih izkušenj in njihovega pogleda na svet.

"Ena od najhujših stvari, ki jo lahko rečemo otroku, je: 'Jaz vem, da ti to zmoreš, to bi ti lahko.' Kot da bi bili odrasli ves čas stoodstotni, da ves čas svoje obveznosti opravljamo na vrhuncu svojih zmogljivosti. Starši smo sprejeli misel, da je otrok naš projekt."  

Starši zmotno mislijo, da so ne le soodgovorni, ampak odgovorni za uspeh svojega otroka, da so otroci njihov projekt in da je od njihovega angažmaja, prisile in nadzora nad otrokom odvisen njegov uspeh, njegova sreča, vse prihodnje službe in napredek, ugotavlja dr. Zadel.

"Tako se gradi zid med starši in otroki. Takrat ko bi bilo najbolj potrebno, da bi bili starši in otroci povezani, ko otroku morda zdrsne in potrebuje nekoga, s komer je čustveno, pristno, ne prijateljsko povezan."

Otrok svojih resničnih stisk ne upa zaupati staršem, ki pri njem iščejo perfekcijo. Kako razviti zdravo samopodobo, da se zmoremo spoprijeti z različnimi izzivi? 

"Zdrava samopodoba je tudi dvom, to, da jaz pri svojih letih dvomim v sebe in si rečem, da ne vem, če bom to zmogel. Meni čisto nič ne pomaga, če mi deset ljudi reče: 'Ne, pa saj ti vedno narediš super.' Pomagal mi bo tisti, ki me bo vprašal, od kod izvira moj dvom."

Kako prepoznati vedenja, ki so povezana z odklanjanjem šole, in kako otroku pomagati v čustvenih stiskah, ki se kažejo kot anksioznost, depresivnost, izbruhi trme in besa?

Otrok, ki odklanja šolo zaradi čustvenih dejavnikov, svoj strah sprva kaže z jutranjo počasnostjo, bolečinami v trebuhu, tudi s slabim počutjem, če se stiska krepi, se temu pridružijo še siloviti izbruhi jeze, besa in trme. Starši, ki otroku skušajo stisko olajšati, jo lahko nevede poglobijo, poudarja klinični psiholog dr. Peter Janjušević.

"Naravni odziv staršev je otroku pomagati, a kadar mu omogočijo izogib težavi, ki v njem zbuja strah, nehote naredijo veliko napako. Otroka je seveda treba podpreti in razumeti, a ga tudi spodbuditi, da se s težavo, ki v njem vzbuja anksioznost, spopade."

Tudi anksioznost je lahko razlog, zaradi katere otrok odklanja šolo, a se prav ta krepi, ko se otrok šoli izogne. Duševne motnje, ki se lahko razvijejo, kadar otrok, mladostnik odklanja šolo zaradi čustvenih dejavnikov, so v veliki meri obvladljive, če jih pravočasno zaznamo.

Moj otrok noče v šolo

Odklanjanje šole – preprečevanje, prepoznavanje in pomoč