Reševalna postaja

Mladostniki in starši ne govorijo istega jezika. 'Daj mi mir' je v veliki meri treba upoštevati, ampak včasih lahko pomeni nekaj drugega. Treba je razumeti čustva v ozadju, motiv, zakaj se to dogaja, in se ne osredotočiti na jezik, ker lahko pride do šuma v komunikaciji. Mladostniki potrebujejo ljubezen, a njihov način izkazovanja čustev je popolnoma drugačen kot v zgodnjem otroštvu.

Pomembno je, da starši mladostnikom omogočijo soodločanje v družini, da lahko prispevajo določene besede k družinski dinamiki in skupnemu dogovoru. 

Dobra novica za starše je, da najbolj poznajo svojega otroka. Vedo, kako se odzvati. Čeprav se je mladostništvo spremenilo, je to še vedno isti otrok. Spodbujam starše, da so osredotočeni na otrokovo bistvo. Tako bodo lažje prepoznali njegova čustva.

Ob vrnitvi v šole so se vsem stiskam zaradi vrnitve pridružile tudi stiske ob takojšnjem ocenjevanju. Resna težava današnjega dne je, da imamo odličnjake, ki padejo v depresijo, če ne dosegajo vedno najvišje postavljenih ciljev in ne zadostijo vedno perfekcionizmu. "Odrasli smo strokovnjaki v postavljanju nerazumnih kriterijev," opozori dr. Aleksander Zadel. Naključna spraševanja, ki so v šolah še ostanek starih časov, ko so s tem učitelji pridobivali avtoriteto in moč, otrokom predstavljajo velik stres. Lastna pričakovanja, ki jih imajo starši do svojih otrok, so obremenjujoča, treba pa se je zavedati tudi, da nobena pot ni premočrtna.

Bistveno je, da se z otrokom pogovarjamo, zakaj je prišel do določene ocene. Pomemben je pogovor o kontekstu, potem bo otrok znal sam razumeti, zakaj je prejel določeno oceno, in zanjo tudi sprejel odgovornost.

Življenje je kdaj tudi zahtevno, spremenjene razmere od nas zahtevajo prilagoditve in kriza pokaže, kako smo opremljeni za spoprijemanje s spremembami. Kaj je ključno, da tudi v zahtevnih časih ostanemo funkcionalni?

"Od rojstva smo navajeni, da je treba vzdrževati ravnovesje, ampak pri nekaterih stvareh včasih postane samoumevno, da ravnovesje dosežemo na zelo preprost način. In potem če se v naših rutinah kar koli spremeni, pride do nezadovljstva."

O tem nas je poučil dr. Aleksander Zadel, ki kot psiholog ljudi uči, kako lahko kljub čustvom, ki jih imajo, izberejo vedenje, ki bo vplivalo na njihovo čustvovanje in počutje.

"Nič ni narobe, če obupuješ ob izgubi službe ali ob policijski uri. To je normalno, nekaj si izgubil, nekaj te moti. A vendar funkcionalen človek načrtuje svoja vedenja, da bo kljub slabemu počutju nekaj storil, počel nekaj ustvarjalnega in da bo vplival na svoje ravnovesje. Delal na tem, kako se bo v prihodnje počutil."

"Če človek vidi, da je sam odgovoren, da v določenih okoliščinah začne sprejemati kakovostne odločitve, potem lahko energijo, ki se v njem kopiči, spremeni v kreativnost. V to, da lahko reši svojo situacijo. Če je nemočen in nima teh vedenj, se nezadovoljstvo samo povečuje, tako se začne agresivnost obračati proti njemu ali proti drugim, saj se ta energija mora nekje sprostiti, " še dodaja.

Prepričan je tudi, da večina otrok in mladostnikov zaradi epidemije ne bo občutila resnih obremenilnih posedic. A opozarja, da je treba biti izjemno pozoren na ranljive otroke, na tiste, ki so imeli težave že pred epidemijo. Od vsakega od nas je odvisno, kako jim bomo pomagali, saj bo sistem v teh časih marsikoga spregledal. O tem tudi na Valu 202 prihodnji četrtek.

V drugi oddaji o empatiji z gledišča nevroznanosti in psihologije Zvezdan Pirtošek in Miran Možina razmišljata o vprašanju, ali družba, v kateri živimo, postaja čedalje manj empatična in sočutna

V družbi, ki jo poganja storilnost, ki zapoveduje uspeh in ustvarja individualiste, so nove življenjske razmere v epidemiji obudile spoznanje, da potrebujemo drug drugega.

Zakaj ne bi razmišljali o idealnem politiku, se sprašuje psihiater Miran Možina, o politiku, ki združuje modrost in socialno inteligenco?

"Gandhi, denimo, je zmogel čutiti in misliti množice, ne samo enega ali dva ali samo stranko. Mislim, da je dobro imeti tudi zglede. Vsak gre lahko v to smer! Politikom bi želel več modrosti, več sočutja."

V štiridesetih letih je nevrolog Zvezdan Pirtošek politikom velikokrat pojasnjeval težave ljudi z demenco, jih seznanjal s potrebo po domovih, zdravilih. In, kot pravi, pri tem ni dosegel skorajda nič.

"Velikokrat sem srečal kakšnega mlajšega politika, ki me je pozorno poslušal. Jaz si niti ne bi želel niti zahteval od tega politika, da bi bolečino bolnikov poznal in občutil kot jo jaz kot zdravnik. Želel bi se le, da bi kognitivno razumel položaj teh bolnih ljudi, ki ne morejo skrbeti zase."

O empatiji in sočutju z gledišča nevroznanosti in psihologije. Sogovornika: psihiater Miran Možina in nevrolog Zvezdan Pirtošek

V družbi, ki jo poganja storilnost, ki zapoveduje uspeh in ki ustvarja individualiste, so nove življenjske razmere v epidemiji obudile spoznanje, da potrebujemo drug drugega. Potencial za empatijo je v vseh, a ni nujno, da jo bomo vsi razvili.

"Moralnost je širša od empatije in empatija sama po sebi, brez sočutja, ni zadostno jamstvo, da ne bi počeli grdobij in zla. Empatijo se da tudi manipulirati." – Miran Možina, psihiater

Narava nas je ne le opremila z empatijo, skrbi tudi za to, da lahko že vgrajene mehanizme v nas tudi moduliramo. Možgani nam dajejo možnost, da lahko empatijo tudi zavremo.

"Prav z banalnostjo zla, ki ga je ob procesu Eichmann opisala Hannah Arendt, lahko dobro pojasnimo povprečne ljudi s povprečno empatijo, ki se kaže v skrbi za njihovega kužka, denimo, a jim najnovejši, kognitivni del možganov zaradi ukazov, morda okolja, šefa, posledično aktivno zavre ta proces empatije." – Zvezdan Pirtošek, nevrolog

Psihiatrinja asis. dr. Karin Sernec in klinični psiholog dr. Tristan Rigler o tem, da če ni jasnih meja, se otrok ne počuti varnega, in če ni varnosti, ne zgradi zdrave samopodobe

“Pri otrocih in mladostnikih je treba biti pozoren na tri ključne spremembe, to so spalne, prehranjevalne in socialne navade. Če se kar koli od tega nenadno spremeni, nam mora zasvetiti rdeča luč.” – asis. dr. Karin Sernec, psihiatrinja

V kakšnem družinskem okolju lahko otrok, mladostnik razvije zdravo samopodobo, ki mu daje oporo, da se zna spoprijeti z različnimi izzivi in okoliščinami ter da se nanje ne odzove s pobegom v neustrezne vedenjske vzorce.

“Slišati je zelo fino; bolj ko bo otrok svoboden, bolj bo srečen. Vedno znova se je to izkazalo kot velika zabloda. Otrok vedno išče meje.” – dr. Tristan Rigler, klinični psiholog, Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana

Kdaj so spremembe potrebne, kako se jih lotiti in kaj prinašajo?

Nove razmere, v katerih smo se znašli in osamitev, iz katere smo izstopili, so marsikoga opremile z novimi spoznanji, z željo po spremembah, prevrednotenju vrednot, spremembi prioritet. Kdaj in zakaj so spremembe potrebne, kaj prinašajo in kako se jih lotiti, razmišljata psihiatrinja, prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek in glavni urednik Cankarjeve založbe Aljoša Harlamov, ki sta pred leti korenito spremenila svoje življenje.

"Spomnimo se, da denar ni vse in da tudi ljudje, s katerimi se družimo, niso vsi čisto zmeraj dobri za nas. In da je tudi tukaj treba kdaj narediti kakšno pomladansko čiščenje." - Mojca Zvezdana Dernovšek

Dokler zdravniki niso ugotovili, da razlogi za njegove težave niso fiziološki, Aljoša Harlamov ni razmišljal, da je krivec njegov način življenja.

"Spremembe zahtevajo kar nekaj discipline. Disciplina ni samo to, da si rečeš, to bom zdaj naredil, ampak da si rečeš tudi, da boš to zdaj nehal delati."

Kako negotove razmere, ki jih je prinesel koronavirus, vplivajo na duševno zdravje in kako se odzivamo nanje? Kako ta čas doživlja Matej, kako o njem razmišlja psihiater in psihoterapevt Miran Možina

“Pred obdobjem samoizolacije sem imel dosti težav v življenju in potem je ta korona to le še potencirala. Zato sem potem bolj čutil osamljenost, ki sem jo čutil že prej, a sem jo lahko obvladoval, ker je bilo življenje normalno.” - Matej

V družbo, ki zapoveduje uspeh in nenehno zadovoljstvo, ustvarja individualiste in deloholike, neguje strah in razvija tesnobne posameznike, je koronavirus vnesel še več negotovosti, tesnobe, strahu pred brezposelnostjo, krizo. Kako razmere, v katerih smo se znašli, vplivajo na duševno zdravje in kako se odzivamo nanje? Kako ta čas doživlja Matej in kako o njem razmišlja psihiater in psihoterapevt Miran Možina.

"Problema brezposelnosti ne bomo reševali samo psihologi, psihiatri in socialni delavci. To je neoliberalistična zloraba teh poklicev. Namesto da bi se ustvarjale nove, interdisciplinarne politike, ki bi take velike družbene pojave obrnile v pozitivno smer, se bodo polnile ordinacije, povečala se bo produkcija psihofarmakov. To je grozljivo!" – Miran Možina

Kako si pravilno umivati roke? Kako dolgo? In kaj je bolje - umivanje ali razkuževanje?

Če privzdignete dlani in si jih ogledate, se vam morda na prvi pogled zdijo čiste. Pogled skozi mikroskop razkrije, da vam po dlaneh gomazi več sto tisoč bakterij, večina je neškodljivih, kakšne med njimi pa bi lahko povzročale nevšečnosti.

Za zadostno umivanje rok morate pod vodo porabiti vsaj 15 sekund (to je približno toliko, kot da bi v zmernem ritmu zapeli pesem Vse najboljše za te, še bolje dvakrat toliko.

Prof. Didier Pittet, vodja programa za preprečevanje in nadzor okužb ter centra Svetovne zdravstvene organizacije za zaščito pacientov, svetuje uporabo zmernega mila, če tega nimate pri roki, je dovolj tudi voda. Roke si po umivanju temeljito posušite in ne uporabljajte že vlažnih brisač, ki so pogosto največje leglo bakterij.

“Z razkuževanjem pobijemo tiste bakterije, ki jih imamo na rokah, pri tem pa tistih odmrlih tudi ne odstranimo z rok, morebitne preživele celice pa s tem nimajo prostora za razmnoževanje,” je pojasnila raziskovalka na Kemijskem inštitutu dr. Ana Kroflič. “Če pa si umijemo roke z milom, poberemo z njih vse odmrle in v veliki meri tudi žive celice. Tiste, ki bodo preživele, pa bodo imele vse pogoje za dobro razmnoževanje, saj bodo imele naenkrat za to veliko prostora. Na enaki časovni skali bi torej na rokah po umivanju našli veliko več bakterij kot pa po razkuževanju.” 

V seriji Na podstrešju predstavljamo orodja, ki utegnejo olajšati pot iz primeža razpoloženjskih in duševnih motenj: Čuječnost in meditacija

Potem ko smo v prejšnjih oddajah Na podstrešju preverjali, kako na povečano število duševnih motenj vpliva družba s svojimi zahtevami, opozarjali na podcenjevanje stresa in poudarili razloge, ki pripeljejo v anksioznost in depresijo, v zadnji oddaji Tina Košir in Borut Škodlar predstavljata orodja, ki utegnejo olajšati pot iz primeža razpoloženjskih in duševnih motenj.

Predstave o ljudeh, ki meditirajo, so velikokrat napačne. Marsikdo pomisli, da je to nekaj zelo nenavadnega, posebnega, rezerviranega za izjemne ljudi, za izjemne doživljaje in občutja. Gre pa za nekaj zelo preprostega. Meditacija ni umik in ni mistika.

"Tudi sredi križišča in v stresnih razmerah je mogoče čutiti dihanje in telo kot celoto, namesto da se povsem izgubimo v mislih, ki nas takrat kot vrtinec meljejo in iz katerih ne moreš izstopiti." – Borut Škodlar, psihiater in psihoterapevt

Ne da nimamo časa, volje nimamo, da bi usmerjali svojo pozornost. Vsakodnevna praska nam pomaga, da pridemo redno domov, k sebi. Spomnimo se na občutek sproščenosti in umirjenosti! Kako neskončno bolj doma smo v tem kot v stresu.

"Stalno moramo biti zaposleni, da smo vredni živeti. Ne bežimo opravkom naproti, ampak smo nenehno na begu stran od sebe, stran od tega, kar čutimo. In si nakopljemo opravke, da imamo navidez plemenit izgovor, zakaj smo potem stresni in anksiozni." – Tina Košir, učiteljica joge

Preostali deli serije Na podstrešju:

Na porast duševnih motenj vpliva družba s svojimi zahtevami

Anksioznost in depresija

Od stresa do izgorelosti