Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: 1 Kr 12,26-32;13,33-34

Psalm: Ps 106,6-7.19-20.21-22

Evangelij: Mr 8,1-10

Vrstica iz evangelija:

(1 Kr 12,26-32;13,33-34)

Ko je Jeroboam postal Izraelov kralj, si je mislil: »Kraljestvo bi se moglo povrniti k Davidovi hiši. Če bo to ljudstvo hodilo darovat klavne daritve v Gospodovo hišo v Jeruzalemu, se bo tudi srce tega ljudstva obrnilo k Judovemu kralju Roboamu kot svojemu gospodu. Mene bodo umorili ter se povrnili k Judovemu kralju Roboamu.« Kralj se je posvetoval in je dal narediti dve zlati teleti ter ljudstvu rekel: »Dosti dolgo ste hodili v Jeruzalem. Glej, Izrael, to je tvoj bog, ki te je pripeljal iz egiptovske dežele.« In postavil je eno v Betelu, drugo pa je dal v Dan. To je bila priložnost za greh, kajti ljudstvo je hodilo tja molit.

Dal je tudi napraviti svetišča na višinah in postavil duhovnike, ki so bili iz ljudstva in ne izmed Levijevih sinov. Dalje je vpeljal praznik v osmem mesecu, na petnajsti dan, ki je ustrezal prazniku na Judovem, in stopil k oltarju. Enako je storil v Betelu, da bi daroval klavne daritve teletoma, ki ju je dal narediti. V Betelu je nastavil duhovnike za višine, ki jih je naredil.

Jeroboam se ni spreobrnil s svojega hudega pota, ampak je še dalje postavljal iz ljudstva duhovnike višin. Kdor je hotel, tega je postavil za duhovnika višin. Zaradi tega se je pregrešila Jeroboamova hiša in zato je bila uničena in iztrebljena s površja zemlje.

(Ps 106,6-7.19-20.21-22)

Grešili smo kakor naši očetje,

krivično smo delali, brezbožno ravnali.

Naši očetje niso razumeli tvojih čudovitih del,

niso pomnili tvoje velike ljubezni.

Naredili so tele ob Horebu

in molili iz zlata ulito podobo;

svoje veličastvo so zamenjali

s podobo bika, ki muli travo.

Pozabili so Boga, ki jih je rešil,

njega, ki je delal znamenja v Egiptu,

čudeže v Kamovi deželi,

čudovite reči ob Rdečem morju.

(Mr 8,1-10)

Tiste dni, ko je bilo spet mnogo ljudstva in niso imeli kaj jesti, je Jezus spet poklical učence in jim rekel: »Ljudstvo se mi smili; že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. Če jih odpustim lačne domov, bodo na potu omagali, kajti nekateri izmed njih so prišli od daleč.« Učenci so mu odgovorili: »Kako jih bo mogel kdo nasititi s kruhom tukaj v puščavi?« Vprašal jih je: »Koliko hlebov imate?« Ti so rekli: »Sedem. Velel je množici sesti po tleh; in vzel je sedmere hlebe, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, da bi jih delili; in razdelili so jih med množico.

Imeli so tudi nekaj ribic. Blagoslovil jih je in velel položiti prednje tudi te. Najedli so se do sitega in pobrali ostanke koščkov – sedem košar. Bilo jih je pa kakih štiri tisoč; in jih je odpustil. Nato je s svojimi učenci takoj stopil v čoln in prišel v dalmanutske kraje (na zahodni strani Genezareškega jezera).