Zelena luč

Pri elektrifikaciji prometa bodo pomembno vlogo igrale tudi inovacije na področju polnilne infrastrukture. Ena od njih je tehnologija V2G (Vehicle-to-Grid), ki omogoča dvosmerno polnjenje električnih vozil. To pomeni, da avtomobili elektrike iz omrežja ne le črpajo, temveč jo lahko vanj tudi vračajo. Njihove baterije tako postanejo nekakšne mobilne hranilnice energije, ki bi lahko pomagale uravnavati obremenitve elektroenergetskega sistema in generatorji v ekstremnih razmerah. Kako tehnologija deluje v praksi? Katere ovire preprečujejo njeno širšo uveljavitev in v katerih državah bi lahko najprej zaživela v večjem obsegu?

Sogovorniki:

V Sloveniji je kar nekaj krajev, kjer pešci nimajo avtomatične pravice prehoda ceste. Semafor za zeleno luč za pešce zahteva pritisk tipke in če pešec tega ne ve, bo moral dolgo čakati, da bi lahko varno prečkal cestišče. Mnogi se zato odločijo za skok na cesto ob rdeči luči, kar seveda tako za voznike kot za pešce predstavlja veliko nevarnost.

Zakaj se torej zelena luč za pešce ne bi prižgala samodejno? Nam semaforji s svojimi forami dejansko poslabšujejo cestno varnost? Akcija Semafor brez for naslavlja prav ta vprašanja, vse udeležence v prometu vabi k sporočanju podatkov o nevarnih križiščih in priporoča semaforske ureditve, ki bi nam vsem zagotovile večjo varnost.

Pogled z razdalje nam včasih razkrije širšo sliko, v kateri se lahko skrivajo rešitve za mnoge probleme mest in naselij. Na prvi pogled bi morda rekli, da sateliti z upravljanjem mest nimajo kaj dosti skupnega. A se to spreminja - sateliti nam lahko zagotovijo podatke o površju, s katerimi lahko bolje razumemo vročinske otoke v mestih, stanje zelenic in rastlin, prometne tokove in varnost infrastrukture. Bistveno pa je, da vse te podatke znamo uporabiti za boljše načrtovanje ukrepov v mestu in naseljih. V Zeleni luči spoznamo projekt, s katerim na Dunaju želijo razviti učinkovit pristop za uporabo satelitskih podatkov o površju Zemlje pri načrtovanju sajenja dreves, spremljanju pogrezanja tal in zagotavljanju hladnih prostorov za meščane v času vročinskih valov.

Gostja:

Vse več funkcij v sodobnih avtomobilih upravljamo prek zaslonov na dotik, pozornost med vožnjo pa nam odvzame kup stvari, ki jih lahko med vožnjo počnemo. Pogovori, prehranjevanje, uporaba mobilnega telefona ali zgolj misli, ki odtavajo drugam. Že nekaj sekund nepozornosti pa je lahko dovolj, da voznik spregleda prometni znak, pešca ali kolesarja. Posledice so lahko še posebej hude za tiste, ki jih v prometu ne ščiti avtomobilska karoserija. V Zeleni luči preverjamo, kako velik problem so motilci pozornosti na slovenskih cestah in ali avtomobili z vse več zasloni postajajo tudi vse bolj moteči za voznike? Preverjamo tudi, kako deluje španski sistem kamer, ki zaznavajo uporabo mobilnih telefonov med vožnjo, ter kako bi lahko s tehnologijo, ustreznejšo prometno infrastrukturo in drugačnim načrtovanjem avtomobilske notranjosti zmanjšali tveganja za vse udeležence v prometu.

Sogovorniki:

V Zeleni luči smo se že večkrat pogovarjali z gibalno oviranimi osebami, ki so nam opisale, s kakšnimi izzivi se soočajo na vsakdanjih poteh. Zato tokrat predstavimo uspešen sistem, ki so ga razvili v estonskem Talinu in ljudem z gibalnimi oviranostmi pomaga pri premikanju po kraju. Na enem mestu so zbrali vse informacije o prometnih postajališčih, javnih zgradbah in drugih prostorih, ki so pomembne za invalide. Opremili so jih s fotografijami in natančnimi opisi dostopa, da lahko vsi že vnaprej ugotovijo, če lahko dostopajo do nekega kraja ali stavbe. Pogovorimo se z enim izmed avtorjev tega naprednega sistema, ki bi bil lahko zelo uporaben tudi v slovenskih krajih.

Gost:

Slovenci radi kolesarimo, a predvsem takrat, ko je kolesarjenje šport ali rekreacija. Ko se odpravljamo v službo, šolo ali po opravkih, še vedno pogosto izberemo avtomobil. Kljub vlaganjem v kolesarsko infrastrukturo se delež vsakodnevnih poti, opravljenih s kolesom, bistveno ne povečuje. Kaj nam torej manjka, da bi kolo postalo resna alternativa avtomobilu? V Zeleni luči pogled usmerjamo tudi proti Nizozemski, ki svoje kolesarske kulture ni zgradila čez noč, temveč z desetletji spreminjanja mest in prometne politike. Kaj se lahko od nje naučimo, česa ne moremo preprosto prekopirati in zakaj bi lahko bile naslednji pomemben korak pri nas hitre kolesarske povezave med mesti in njihovim zaledjem?

Gosti:

V Zeleni luči se pred Dnevom brez avtomobila sprašujemo, kam nas vodi slovenski promet in kako bi lahko spremenili naša naselja, da bi živeli bolj zdravo in manj obremenjevali okolje. Imajo res vsi enake možnosti za premikanje? Kakšne mobilnostne rešitve bi zmanjšale našo odvisnost od avtomobilov? Kako bi lahko potovali hitreje, ceneje in bolj udobno? V času Evropskega tedna mobilnosti lahko mnoge ideje najdete v podkastu Zelena luč. Pogovorimo se z organizatorkami aktivnosti na državni, regionalni in lokalni ravni.

Gostje:

Zelena luč bo tokrat osvetlila temo, ki je ob začetku poletja vzbudila kar nekaj začudenja in poskrbela za zmedo. Ljubljanske mestne oblasti razgrnile načrt z imenom Ljubljana - Supermesto 2045. V njem je opredeljen razvoj mnogih področij zelenega prehoda in urejanja javnih površin, glede mobilnosti pa izstopa napoved tako imenovanega “BRT” - ta kratica naj bi pomenila “baterijski tramvaj”. A ta kratica se v tujini že uporablja za sisteme hitrih avtobusnih linij s prilagojeno cestno infrastrukturo. Torej, se v Ljubljani napoveduje tramvaj ali le malo drugačni avtobusi?

V drugem delu oddaje pa se pogovorimo še z dvema izmed avtorjev nove peticije za ponovno uvedbo tramvaja v Ljubljani.

Gosti:

Si predstavljate kolesarsko pot, ki vodi skozi osem držav, razdeljena je na 90 etap in dolga kar 5500 kilometrov? Slovenska ekipa, ki je zasnovala Trans Dinarico, si jo je ne le zamislila, ampak tudi uresničila. Pot zdaj privablja na tisoče kolesarjev, hkrati pa pomeni tudi odlično priložnost za razvoj kolesarskega turizma v krajih, skozi katere vodi. Spoznali bomo te priložnosti med vožnjo po etapi Trans Dinarice od Postojne do Ilirske Bistrice, razmislimo pa tudi o tem, kaj mora nek kraj ponuditi kolesarjem, da postane zanimiva destinacija. Zelena luč se torej ob začetku sezone odpravlja na terensko ekskurzijo!

Gosti:

V poletni izdaji Zelene luči se oziramo proti nekaterim mitom v zvezi s prometom in mesti. Nekatera splošno uveljavljena prepričanja o delovanju naše mobilnosti in učinkovitem urejanju javnih prostorov namreč enostavno ne držijo. Tokrat podrobneje pogledamo mit, ki se nanaša na vsakodnevno kolesarjenje v službo in šolo ter na zmanjševanje ogljičnega odtisa prometa. Mit se glasi takole:

“Vsakodnevno kolesarjenje ne more resno spremeniti ogljičnega odtisa prometnega sektorja. Trajnostne cilje zmanjševanja izpustov lahko dosežemo le z elektrifikacijo avtomobilov.”

Ali to drži? Kako močno lahko kolesarjenje pripomore k zmanjšanju izpustov?

Gostja: