V studiu 14, oziroma, kot ji še danes pravimo tIsti, ki smo ji blizu, v

štrnajstki je skozi desetletja nastalo več glasbe, kot je je človek

sposoben tudi bežno spustiti skozi ušesa. Prvi spomin sega 32 let nazaj,

ko sem na skrivaj hodil poslušal vaje Big Banda RTV Slovenija, zrl v

hrbet Jožeta Privška. Če ni bilo glasbe, je bilo slišati le njega. Natančna

navodila, tu in tam privzdignjen glas in nato še boljša izvedba tistega, kar

je bilo slišati nekaj trenutkov prej. Vsa glasba treh desetletij, vsa

snemanja, vsi koncerti, klubi klubov, Izštekani in posebne oddaje v

prostoru, ki je v spominu glasbenikov ostal kot eden najboljših prostorov

tako za snemanje, kot za koncerte, je del zgodovine. Kar se sliši tako

dokončno. Po naravi sem bolj ali manj realist, a ne brez želja. Res si

želim, da bi v Studiu 14 tišina spet ostala brez besed.

Želje so eno, realnost pa … navajam: "Projekt prenove studia 14 zaradi izredno visokih stroškov, ocenjenih naveč kot pet milijonov evrov, in trenutnih finančnih razmer na RTV se začasno ustavi do rešitve financiranja. Tukaj žal ni nič novega, dokler RTV Slovenija ne najde dodatnega finančnega vira za financiranje takih projektov, žal ne morem podati nobenega časovnega načrta".

Zadnje besede je v studiu 14 po koncertu skupine Niet izrekla Aida

Kurtović in zadnja skladba odigrana v studiu je bila Lep dan za smrt. Bil

je 15. september leta 2015. In po osmih letih, osmih mesecih in

štirinajstih dneh je tišina v studiu 14 Radia Slovenija še vedno glasna in

zelo zgovorna.