Če smo v svetem letu 2000 v novo tisočletje zakorakali z velikimi in odločnimi koraki, misleč, da gremo svetlejši prihodnosti naproti, čez pičlih petindvajset let stopicamo na mestu, ozirajoč se v temne oblake, ki so prekrili naš čas. V sveto leto 2025 bomo vstopili s strahom pred novo, tretjo svetovno vojno, ki se po koščkih, kot pravi papež Frančišek, že odvija.

Po milijonih romarjev in po tolikih duhovnih sadovih je vodstvo Katoliške Cerkve potrdilo pristnost duhovnega dogajanja v Medžugorju. Nova pravila o domnevnih nadnaravnih pojavih, ki jih je izdal Dikasterij za nauk vere maja letos, predstavljajo šest različnih ocen za razločevanje primerov, od nihil obstat do negativne sodbe.

Če mi, ki vemo, da gre za ljudi, ne bomo dvignili glasu za njih, ga ne bo nihče. Tesno mi je pri srcu, ko pomislim, koliko popolnih otrok je vsak dan vrženih stran. Dobesedno so odpadek. Niso tretirani kot ljudje, in to zgolj zato, ker so premladi.

S svojimi prizadevanji za kulturni pluralizem in zaščito manjšin je dal lekcijo vsem, ki so bili pripravljeni bogastvo različnih kultur žrtvovati kot ceno za uniformiranje družbe in človeka ter obvladovanje sveta iz človeku odtujenih centrov kapitalske in politične moči.
 

Papež Frančišek je v teh dneh znova na poti, na najdaljšem potovanju svojega papeževanja: v dvanajstih dneh bo skupno opravil okoli 33.000 kilometrov in se ustavil v štirih državah v jugovzhodni Aziji in Oceaniji.

Ob vsem tem je to morda eno najpomembnejših papeževih potovanj. Morda tudi eno zadnjih, glede na njegovo starost in zdravstveno stanje. A tisti, ki papeža Frančiška dobro poznajo, pravijo, da ostaja v njegovih željah še en cilj, ki je vedno prisoten nekje v ozadju vseh njegovih potovanj v Azijo: Kitajska. Do zdaj se je ta cilj izkazal za nedosegljivega kljub znamenitem (a pogosto kritiziranem) sporazumu o imenovanju škofov. Bo zgled azijskih vernikov, ki so konstruktiven in dinamičen dejavnik v svojih družbah, omehčal srca partijskih veljakov v Pekingu ali jih le še bolj otrdil?

Avtor razpravlja o naraščajočih duševnih težavah v Sloveniji in Evropi. Zakaj je predlagani zakon o psihoterapiji problematičen? Kako lahko izboljšamo dostop do kakovostne psihoterapevtske pomoči za otroke, mladostnike in ranljive skupine? Ne zamudite te pomembne razprave, ki odpira oči in spodbuja k ukrepanju za boljše duševno zdravje vseh nas.

Od nekdaj je avgust mesec, ko se v gore odpravi največ Slovencev. Ali to res še velja tudi danes, pravzaprav ne vem. Statistika pravi, da v naše gore letno zaide 1,7 milijona obiskovalcev. Več pove komentar študenta, ki delovno preživlja poletje v planinski koči na Kredarici. Povedal mi je, da pred avgustom skorajda ni spregovoril slovenske besede, saj so bili obiskovalci tujci – od Čehov, Poljakov, Madžarov do Američanov in tako dalje. 

Tako je svoje razmišljanje o slovenskih gorah danes v svojem komentarju, ki si ga lahko v celoti preberete na straneh tednika Družina, začel Blaž Lesnik.

Prebivalci Bejruta, ki so se 4. avgusta spominjali četrte obletnice uničujoče eksplozije v pristanišču, se zdaj pripravljajo na nov udarec usode. Čakajoč na rakete se pripravljajo tudi Izraelci. Večina jih poskuša nadaljevati z vsakdanjim življenjem, ob stalni zavesti, da se lahko v trenutku sesuje v prah.

Predvsem me je užalostilo, ko sem zraven čudakov, ki so slavili spolnost, perverznost in nažiranje, videl otroke. Kako nazoren prikaz tega, kar se nam dogaja!

Iz zapečka peči svoje dnevne sobe težko vidimo kam dlje kot skozi okno do sosedovega dvorišča. To velja tako za mnoge vernike kot tudi za mnoge duhovnike. Mnogi verniki in vsaj nekaj duhovnikov natančno ve, kaj bi moral narediti škof, da bi v nekem krajevnem občestvu bilo tako, kot je in morda še malo bolje.