… Vsi nismo in ne bomo »Prevci«, a prav vsak je poklican, da izkoristi svoje talente in iz sebe naredi zgodbo svojega življenja. Zgodba družine Prevc pa nam je ob tem spodbuda in opomnik, da se največji uspehi ne merijo zgolj v medaljah, ampak v ljudeh, ki ostanejo – ne glede na vse, kar prinese življenje. Kot je nekoč dejal Prevčev oče Božidar: »Življenje je glavno, ne uspeh.«

Z močnim poslabšanjem varnosti v Evropi in svetu so se že in se bodo še bolj vnovič odpirala stara vprašanja o vojni in miru, o katerih smo upali, da ne bodo več pereča. Tudi vprašanje, ali je oboroževanje moralno in krščansko dopustno.

Arko, poudarja, da post ni zgolj fizična vzdržnost od mesa, ampak predvsem duhovna prenova srca. Postni čas bi morali izkoristiti za poglabljanje odnosa z Bogom in bližnjimi ter premagovanje osebnih ovir, ki nas ločujejo od pristnega odnosa z njim. Pomembno je, da naše molitve in dejanja temeljijo na iskreni želji po duhovni rasti in ne na dokazovanju lastne vzdržnosti. Avtor zaključuje, da je pravi pomen posta v odpovedi sebičnosti, zamer in napuha ter v sprejemanju Božje ljubezni in odpuščanja.

Za obstanek Ukrajine je v danem trenutku nujna prekinitev ognja in obnovitev državnosti v trajnejših okvirih. Avtor nas popelje skozi zgodovino Ukrajine, ki jo je po njegovem treba obravnavati znotraj širše zgodovine vzhodnoslovanskega prostora. Kakor večkrat v preteklosti, se tudi sodobna Rusija do Ukrajine obnaša kot imperij in jo na podlagi svoje interpretacije geografsko-zgodovinskih okoliščin šteje po lastno vplivno območje, med drugim zapiše. 

Kar zadeva nedavne dogodke in pogajanja, se Ukrajinci zaradi njih počutijo nelagodno, vendar so pripravljeni storiti vse, da bi se končala krvava vojna.

Namesto da bi poskušali spodbujati tiste, ki trpijo, pa naj bo to zaradi bolezni, žalovanja ali katerekoli druge oblike trpljenja, bi morali poskusiti najti način, kako trpeti z njimi. Bolnikom je treba pomagati, da svojo bolezen vidijo v širšem kontekstu svojega življenja.

Pesnik se zazira na drugo stran, v nebo, onstran vse filozofije, saj verjame, da je tam od vekov Beseda, ki nas osmišlja in ohranja.

Če gredo ljudje lahko na Luno in govorimo o tem, da bomo šli na Mars, ni izgovora, da ne bi tudi v Cerkvi spremenili našega načina komunikacije, da bi bolj učinkovito oznanjali evangelij, je v uvodnem nagovoru poudaril pro-prefekt Dikasterija za evangelizacijo Rino Fisichella ...

Tako je svoje razmišljanje začela Mojca Purger. Komentar si lahko v celoti preberete na spletnih straneh Družine.

V tem, da se Donald Trump v ZDA vrača na položaj predsednika, pri severnih sosedih Kanadčanih pa se predsednik vlade Justin Trudeau poslavlja, je veliko simbolike. Možakarja sta v prejšnjem desetletju predstavljala različna pristopa k politiki in družbi. Trump je veljal za tipičnega brdavsa, Trudeau za uglajenca. Na svoj način je bil vzpon njegove uglajenosti tesno povezan s šokantno Američanovo zmago leta 2016.

Tako je svoje tokratno razmišljanje začel Aleš Maver. Komentar, ki ga je prebrala Mateja Subotičanec, si lahko v celo preberete na spletnih straneh tednika Družina.