Velika noč je. A v meni še vedno odjek besed, ki jih je ob novem letu Frančišek namenil diplomatom. Zaskrbljeno je spregovoril o svetovni vojni, konkretni grožnji za svet. Doslej je govoril o vojni »po kosih«, tokrat pa, da so ti kosi iz dneva v dan bolj strnjeni in kot taki vse večja in bolj konkretna pretnja za svet.

Ni je besede, ki bi lahko opravičila slike z vrečami kosti pobitih. Vsak bo vprašal, »zakaj«, in vsak vidi, da ni prav.

Prepričan sem, da je koalicijskim poslancem malo mar za stiske, trpljenje in hrepenenje samskih žensk in žensk v istospolnih zvezah. S sklicevanjem na njihove pravice, medtem ko vsi vemo, da otrok nikoli ni nikogaršnja pravica, samo poskušajo nabirati poceni politične točke. 

V ekipi Pohoda za življenje se veselimo dne, ko bodo pričevalci na naših pohodih tudi bivši protestniki.

… Vsi nismo in ne bomo »Prevci«, a prav vsak je poklican, da izkoristi svoje talente in iz sebe naredi zgodbo svojega življenja. Zgodba družine Prevc pa nam je ob tem spodbuda in opomnik, da se največji uspehi ne merijo zgolj v medaljah, ampak v ljudeh, ki ostanejo – ne glede na vse, kar prinese življenje. Kot je nekoč dejal Prevčev oče Božidar: »Življenje je glavno, ne uspeh.«

Z močnim poslabšanjem varnosti v Evropi in svetu so se že in se bodo še bolj vnovič odpirala stara vprašanja o vojni in miru, o katerih smo upali, da ne bodo več pereča. Tudi vprašanje, ali je oboroževanje moralno in krščansko dopustno.

Arko, poudarja, da post ni zgolj fizična vzdržnost od mesa, ampak predvsem duhovna prenova srca. Postni čas bi morali izkoristiti za poglabljanje odnosa z Bogom in bližnjimi ter premagovanje osebnih ovir, ki nas ločujejo od pristnega odnosa z njim. Pomembno je, da naše molitve in dejanja temeljijo na iskreni želji po duhovni rasti in ne na dokazovanju lastne vzdržnosti. Avtor zaključuje, da je pravi pomen posta v odpovedi sebičnosti, zamer in napuha ter v sprejemanju Božje ljubezni in odpuščanja.

Za obstanek Ukrajine je v danem trenutku nujna prekinitev ognja in obnovitev državnosti v trajnejših okvirih. Avtor nas popelje skozi zgodovino Ukrajine, ki jo je po njegovem treba obravnavati znotraj širše zgodovine vzhodnoslovanskega prostora. Kakor večkrat v preteklosti, se tudi sodobna Rusija do Ukrajine obnaša kot imperij in jo na podlagi svoje interpretacije geografsko-zgodovinskih okoliščin šteje po lastno vplivno območje, med drugim zapiše. 

Kar zadeva nedavne dogodke in pogajanja, se Ukrajinci zaradi njih počutijo nelagodno, vendar so pripravljeni storiti vse, da bi se končala krvava vojna.

Namesto da bi poskušali spodbujati tiste, ki trpijo, pa naj bo to zaradi bolezni, žalovanja ali katerekoli druge oblike trpljenja, bi morali poskusiti najti način, kako trpeti z njimi. Bolnikom je treba pomagati, da svojo bolezen vidijo v širšem kontekstu svojega življenja.