Ocene

Piše:Katja Šifkovič

Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič

»Napisati ta roman je bilo bistveno težje in bolj zahtevno, kot pisanje prvega dela trilogije«, je povedala avtorica romana V koraku z volkom Janja Vidmar. Gre za nadaljevanje potopisnega, delno avtofikcijskega romana Niti koraka več, ki nas je dodobra seznanil s protagonistko Alenko, ki pa jo v drugem delu začutimo bistveno globlje.

Avtorica nadaljuje potovalno, romantično in pohodniško rdečo nit tudi v romanu V koraku z volkom, le da smo v drugem delu priča več res odlično napisanim notranjim monologom oziroma razmislekom o ljubezni, žalovanju, pogrešanju, odnosih in družinskih vezeh. Zgodbo še vedno močno prepreda izguba ljubljene sestre, težo pa ji dodaja nadaljevanje ljubezenske zgodbe oziroma povedano bolje, iskanje poguma, kako se ljudem ponovno odpreti in jim zaupati.

Zgodba se tokrat seli v Toskano, prepredeno s trnastim grmičevjem, skalnimi špranjami in strmimi vzponi. Protagonistka šepeta pokojni sestri: »Poglej me, poglej, hodim, samo hodim, kot si si želela. Pot je pogum. Način, kako vase naseliš širni svet in ga vzljubiš. Šele potem ga znaš resnično deliti z drugimi.«

Tu se skriva tudi moč knjige, saj smo prek avtoričine empatije do svoje protagonistke z njo neposredno povezani tudi mi. Bralci smo v trenutku na Alenkini strani, branimo njene odločitve in njeno željo, da se znova odpravi v daljne kraje. »Človek pod sabo ne potrebuje drugega kot zemljo. Vse drugo se rojeva in neizprosno propada, nepomembno kot človeštvo samo. Svet nam, medtem ko se obnašamo kot bogovi, dan za dnem odslikava našo neznatnost.«

Roman osvetljuje človekovo raziskovanje samega sebe zunaj konvencionalnih družbenih okvirov. Med branjem se nam zastavlja vprašanje, zakaj nekateri tvegamo več kot drugi? Zakaj se nekateri nenehno odpravljamo v gore, hodimo po slabo označenih in nevarnih poteh? Menim, da se avtorica Janja Vidmar zgleduje po velikih avtorjih ameriškega transcendentalizma, kot so bili Krakauer, Emerson in Thoreau, ki so verjeli, da se ljudje lahko dokončno izoblikujemo le, ko smo dolgo v situaciji in okolju, kjer se lahko zanesemo samo nase.

V koraku z volkom je zelo iskrena pripoved, ki ne olepšuje ne iskanja ljubezni, niti pohodništva. Avtorica Janja Vidmar ne poskuša poveličevati Alenkinega potovanja ali poenostavljati in olepševati njenih težav. Večkrat bi lahko trdili, da protagonistka pred svojimi težavami beži, namesto da bi se z njimi soočila, a se kljub temu med potovanjem veliko nauči o sebi. Gre za čudovito pripoved o zapleteni življenjski zgodbi zanimive in srčne ženske. Njenih uvidov ne moremo strniti v nekaj povedi, vsekakor pa je roman poln odličnih notranjih monologov in zanimivih krajev žgoče Toskane, ki bo redkokaterega bralca pustil ravnodušnega.

Piše: Ana Hancock

Bere: Eva Longyka Marušič

Četrti roman filozofa, pisatelja, dramatika, raziskovalca in prevajalca Mirta Komela Akiles se zgodi v enem dnevu. Leo, nadobudni in neutrudni borec proti kapitalizmu in sistemu, faliran študent filozofije, špiker na študentskem radiu, je samooklicani Ahil. Njegova Ahilova peta je ljubezen do Dee, študentke primerjalne književnosti, ki pa mu ljubezni ne vrača, niti z njim ne deli nazorov. Tretji akter ljubezenskega trikotnika je njen introvertirani profesor. Poglavja izmenično, v prvi osebi, pripoveduje eden izmed trojice, s čimer se izmenjuje pripovedna perspektiva, zgodba pa se počasi izkristalizira.

Jezik je eksperimentalen, kar ima potujitveni učinek, z njim pa Komel gradi tudi alternativen svet in nas vseskozi opominja, da bi povsem lahko bilo vse čisto drugače. Marsikaj je preimenovano (Slovenija postane »Zlovenija«) ali izmišljeno. Pogoste so skovanke in besedne igre: »malokdo malokdaj malotukaj malotam«, aliteracije: »reklame, računi, reklamacije, rakuni«, naštevanja, ki se nadaljujejo v nepričakovano smer, in rime. Rimani so celotni odstavki: »eden na prenosniku, drugi s prstom v nosniku; ena na mobilniku, druga z mislimi pri štedilniku;« V nepričakovano smer vodijo tudi ustaljene besedne zveze, ki se ne končajo, kot pričakujemo, npr. »meni-nič-njemu-vso«. Jezik tako zaživi samosvoje življenje, neodvisno od literarnih konvencij.

Humor in sarkazem sta po vidljivosti enakovredna eksperimentalni rabi jezika in prav tako prežemata ves roman. To je v skladu z avtorjevim credom, »da bi se moral pesnik, ki zna tragiško pesniti, znati tudi komiško šaliti«.

Po eni strani gre za alternativno verzijo sveta, vendar pa najdemo tudi namig, da se delo godi v prihodnosti, »gospodovega leta XX50«. Vendar pa svet, ki ga pričujoči roman izrisuje, večinoma ni bistveno drugačen od znanega sveta. Od realnosti se razlikuje predvsem zaradi občasno nepotrebne pretiranosti, ki preveva zlasti vstajo pred parlamentom. Ta ne deluje več nadrealistično, temveč burkaško.

Ker pripoved spremlja vse, kar pripovedujoči subjekt sliši ali prebere, v delu Akiles mrgoli različnih vrst besedil – od sporočil upravnika stanovanjskega bloka, grafitov in časopisnih novic do zapisnikov sestankov, raznoraznih obvestil in vsakovrstne službene e-pošte. Pri tem so na kupu zbrane absurdnosti birokracije, medmrežja in akademskega sveta. Tiste že danes obstoječe so lucidno prikazane, druge pa so le nadaljevanje že obstoječih tendenc. Mirt Komel je tako ustvaril in osvetlil tisto, kar še ni vidno, npr. »socinženiring dvopredmetni študij, ki kombinira sociologijo in inženirstvo«. Razpoke, ki so dandanes nakazane, so prignane do absurda. Komelu v tem oblikovno zaznamovanem delu nič ni sveto. Marsikaj je preimenovano, pravzaprav ustrezneje poimenovano, npr. »skoraj samostojni podjetnik« ali »pogodbe za podaljšan delovni čas«. Preimenovana pa je tudi zgodovina. Hegel postane »Kegelj«, sile osi pa »osi dobrega«. Slednje nas opominja, kaj se zgodi pri vztrajnem ponavljanju izkrivljanja. Akiles je tako ne le ogledalo sodobni družbi, temveč tudi opomin, kaj se utegne zgoditi v bližnji prihodnosti.

Prevedel Matej Venier

Piše: Muanis Sinanović

Bere: Igor Velše

Kutina iz Carigrada je pripovedna pesnitev italijanskega avtorja Paola Rumiza v šest tisoč verzih, pisanih v laškem enajstercu. Na prvi notranji strani se srečamo s podnaslovom Balada za tri moške in žensko, pod črto pa je dodan napol šaljiv napotek: samo za glasno branje.

Knjiga postavlja sodobnega kritika pred zagato: kaj storiti s stopico in epiko v današnjem času? Poleg tega ljubezenska zgodba med Dunajčanom Maxom Altenbergom in Sarajevčanko Mašo Dizdarević ponavlja številne orientalistične stereotipe. Pravzaprav bi lahko rekli, da gre za srednjeevropski orientalizem, ki v Balkanu vidi predvsem divje, svobodno, neukročeno področje, ki je v čistem kontrastu z domnevno zaprtostjo in hinavskostjo obalpskih dežel. Balkan je, skratka, območje nekakšnih plemenitih divjakov. Protagonistka Maša DIzdarević pooseblja ta Balkan, vanjo so projicirane moške fantazije, kot lik je stkana iz njih. Skratka, zasnova pesnitve je sama po sebi precej nereflektirana in v spregi z arhaičnostjo oblike lahko vzbudi nekaj nelagodja in začudenja.

Vendarle pa se je treba odreči tudi sodobnim progresivističnim inkvizicijam, ki onemogočajo pošteno sodbo ter pravzaprav ovirajo odnos z besedilom. Kutini iz Carigrada nikakor ne moremo odreči slikovitosti, atmosferičnosti in močnega čustvenega naboja, ritem, ki ga je v slovenščino prelil Matej Venier, pa nudi dobrodošlo poživitev današnjih bralskih izkušenj. Pripovedni lok je napet, osmišljen in poln tragičnega naboja. Hrepenenje po neulovljivem Balkanu kot istočasno fantazmi in realnem prostoru proizvaja posebno strastnost. Epika je na ravni dogajanja ustrezno posodobljena in kaže svoj smisel v zgoščevanju in intenziviranju pripovedi, ki ju v razčaranem svetu današnjega romana pogosto pogrešamo.

Skratka, nelagodje, s katerim se soočimo ob branju dela, nikakor ni samo posledica njega samega, temveč tudi naših lastnih nepredelanih pričakovanj. Modernost in književnost, ki ji pripada, težita k nenehnemu razločevanju, h kateremu sili prepričanje, da zgodovina nekam napreduje ter da je staro slabo, novo pa dobro. Stvari, ki jih ne more jasno umestiti, povzročajo krče. Resničnost pa se vedno znova izkaže za bolj zapleteno in neulovljivo ter dane kategorije vedno znova postavlja na laž.

Pesnitev nas vodi skozi mračnost temeljnih vprašanj o smislu življenja in smrti, o vlogi ljubezni in usode v posameznih eksistencah. To enkrat počne z lucidno jasnostjo, ki ne ponuja hitrih, odrešilnih odgovorov, drugič pa zapada v mistifikacije. Erotika se denimo kaže kot skrivnostna, uničevalna in usodna sila, ki deluje predvsem prek ženskega telesa. Kutina iz Carigrada ostane ujeta v fatalizem romantične ljubezni, iz katerega se ji ne uspe iztrgati. Na ta način pa vsebina niti ne more odrešiti forme, jo zares osvežiti v novi perspektivi, čeprav sta dogajanje in dogajalni prostor sodobna.

Vendar pa, po drugi strani, nudi nekatera zanimiva izhodišča, ki so neupravičeno zapostavljena. Tema odnosa med tekstom in telesom, med pomenom in ritmom, glasom in pisavo, je v okvirih sodobnih spoznanj kognitivne znanosti pa tudi položaja literature v družbi izrazito pomembna. Kar se kaže kot zastarelo – denimo govorjena umetniška beseda v nasprotju s tihim branjem – v novih družbenih razmerah in v času novih tehnologij, na razpotju pesniških praks, zopet dobiva velik pomen.

Kutina iz Carigrada Paola Rumiza je zanimivo, v dobrem in slabem pomenu izzivalno branje, ki je primerno za današnji čas morda ravno zato, ker deluje na prvi pogled zanj povsem neprimerno.

Piše: Ana Lorger

Bere: Eva Longyka Marušič

Da je umetnost včasih nemogoče ločiti od umetnika, dokazuje življenje igralke Jožice Avbelj. V biografskem romanu Joži se pred nami razpira življenje, ki je popolnoma prepleteno z dramskimi liki, dramami in gledališčem. Roman, ki je rezultat štiriletnih pogovorov med dramaturginjo in urednico zbirke Knjižnica MGL Petro Pogorevc in igralko Jožico Avbelj, je tudi popis slovenske gledališke zgodovine od sedemdesetih let naprej.

Roman, napisan v izjemno preprostem, kratkostavčnem slogu, v katerega na trenutke vdirajo tudi pogovorni izrazi, je pospremljen s črno-belimi fotografijami in spremlja življenje Jožice Avbelj vse od malih nog do danes. Igralka, ki se je rodila v Postojni in se nato preselila v Savsko naselje, v prvoosebni pripovedi opisuje takratno mladost v Ljubljani, svoj odnos do sestre in staršev, do sošolk in sošolcev, predvsem pa do svoje prve ljubezni: gledališča. Prvi del romana je tudi zanimiva razglednica takratnega urbanega okolja skozi igralkine oči, tedanje ljubljansko nabrežje, kavarne in bare lahko primerjamo z današnjim, veliko bolj gentrificiranim mestnim okoljem.

Jožica Avbelj je že pred vstopom na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo nastopala v razvpiti predstavi Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki. Prav ta predstava in Dušan Jovanović sta zaslužna, da se je odločila za ta poklic. Igralka, ki nikoli ni hotela, da bi njen priimek nagovarjali z žensko svojilno obliko, Avbljeva, je svojo pot nadaljevala tako v neinstitucionalnem kot institucionalnem gledališču. Kmalu se je namreč pridružila še Gledališču Pekarna in dobila vlogo tudi v slavnem Spomeniku G. V tem obdobju je spoznala Lada Kralja in si z njim do njegove smrti pred nekaj meseci delila zasebno življenje. Mlajši generaciji pa je Jožica Avbelj znana predvsem z institucionalnih odrskih desk Mestnega gledališča ljubljanskega.

Roman Petre Pogorevc Joži zagotovo ponuja dober pregled pomembnih gledaliških predstav, hkrati pa navdihuje bralstvo z igralkino strastjo do gledališča in ustvarjanja. Jožica Avbelj se namreč nikoli ni ustavila, za vsako vlogo je, kot pravi, študij začela znova in tako njeni liki niso postali rutinski in statični. Naprej sta jo gnali vztrajnost in trma, ves čas je skorajda asketsko ohranila močan stik s svojim telesom. A igralka kljub naporom in disciplini, ki ga zahteva njen poklic, nikoli ni izgubila svoje otroškosti in tako lahko v njenih premislekih o materinstvu preberemo: »Vedela sem, da sem glede na svoj značaj, poklic in način življenja sama en tak velik otrok, da ne bo pametno, če se bom šla mamo.«

Precej obsežen roman prinaša dober pregled njenih vlog, na zabaven način ponuja pogled v gledališko zaodrje, gledališko umetnost pa vsekakor idealizira. Vendar se knjiga po prvi polovici prevesi v nenehno popisovanje in naštevanje vlog in predstav, umanjka pa bolj poglobljen, morda celo bolj oseben in reflektiran premislek o slovenskem gledališču. Na dogodke, kot sta spolno nadlegovanje in zloraba moči na Akademiji in v umetniških institucijah, se odzove zgolj s presenečenjem in razočaranjem ter se ne dotakne problema ženskih vlog v gledališču, čeprav se njihovih stereotipizacij in pomanjkljivosti še kako zaveda. Prav tako se ne sprašuje o političnih dimenzijah gledališča in razmerja med institucionalno in neinstitucionalno produkcijo. Morda razlog za to tiči tudi v tem, da se avtoričin pogovor z igralko nikoli ni dotaknil tovrstnih tematik.

Vsekakor je biografski roman Joži lahko navdih za marsikatero igralko, najsi je šele na začetku igralske poti ali pa že globoko v njej. Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika skušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni vkalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je predala svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti.

Redki so igrani filmi, ki zgodbo pripovedujejo iz perspektive neke živali. Gre za velik izziv, ki se ga je lotil Poljak Jerzy Skolimowsky v filmu IA. S svojim tankočutnim pristopom je prepričal gledalce, pa tudi žirijo v Cannesu, ki mu je podelila svojo nagrado. Film ocenjuje Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič.

V nedeljo je svoje nagrade podelila Britanska filmska akademija. Netflixovi produkciji Na Zahodu nič novega so namenili kar sedem BAFT – za najboljši film, najboljši tujejezični film (gre namreč za nemško produkcijo), za režijo, za scenarij po predlogi, za filmsko fotografijo, filmsko glasbo in zvok. Film, ki si ga lahko ogledate na Netflixu, v nekaterih državah je na ogled sicer tudi v kinih, ima tudi devet nominacij za oskarje. Film ocenjuje Igor Harb, bere Bernard Stramič.

Piše: Tadeja Krečič

Bereta: Maja Moll in Igor Velše

Ob nedavnem ponatisu celotnega opusa sedmih romanov Marcela Prousta s skupnim naslovom V iskanju izgubljenega časa, ki jih je prevedla zdaj že legendarna Radojka Vrančič, je izšla tudi veliko drobnejša knjiga z enako zasnovano opremo kot romani. Naslov: Marcel Proust: Petinsedemdeset listov. Prevedla jih je Katarina Marinčič in dodala izčrpno spremno besedo na več kot štiridesetih straneh, ki pomaga razumeti Prousta samega, njegovo pisanje, predvsem pa pomen nove knjige, ki prihaja med slovenske bralce štiri leta po tem, ko je petinsedemdeset Proustovih rokopisnih listov prišlo v arhiv Francoske narodne knjižnice. To se je moglo zgoditi šele po smrti Bernarda Falloisa, ki jih je hranil in je bil zaslužen za objavo Proustovega nedokončanega romana Jean Santeuil in njegovih dognanj o književnosti z naslovom Proti Saint-Beuvu, za objavo petinsedemdesetih listov, mladostnih fragmentov, pa se ni odločil. Verjetno zato, razlaga Katarina Marinčič, ker leta 1908, ko so nastajali, Proust še ni bil pravi pisatelj. V zapisanem je sicer mogoče že zelo dobro prepoznati snov in motive, ki ga zanimajo, zaslutiti je mogoče njegov slog, vendar je to pisanje še daleč od strukturiranosti naracije v mogočni zgradbi romanov, ki jih je pisal štirinajst let, od leta 1913 do 1927. Avtorica spremne besede zato ugotavlja, da je Petinsedemdeset listov bolj biografski dokument kot kar koli drugega. Takrat se je namreč šele rojevala odločitev za obdelavo za Prousta edine mogoče snovi, se pravi, njegove notranje predelave sveta, ki ga je poznal, in jo postavil za temelj svojega celotnega ciklusa: »Mož poznih tridesetih let, postaran otrok, diletantski pisec, snobovski častilec kneginj, ljubitelj gloga in špargljev, je skrivaj postal velik pisatelj,« beremo v spremni besedi.

In vendar je Proustovo besedilo vznemirljivo branje tako za poznavalce njegove literature kot za nove bralce. Petinsedemdeset listov je morda mogoče brati celo bolj kot zložno in tipajoče uvodno vstopanje v Proustov romaneskni svet in slog, kot če bi začeli pri prvem romanu V Swannovem svetu. V Petinsedemdesetih listih se namreč avtor še ne prepušča toliko dolgim povedim z neštetimi prirednimi in podrednimi stavki, oklepaji in podpičji, ko izraža vso vijugavost spominov, opažanj in razmišljanj, iz katerih zida svoj univerzum.

V prvem sklopu besedil Večer na deželi tako stopimo v svet Proustove družine, premožnih meščanov in njihovih navad, pa tudi že travmatičnih doživljanj dečka, prvoosebnega pripovedovalca, ki se oklepa misli na materin poljub, preden gre v posteljo: »dovolili so mi samo enega samega, zdelo se jim je smešno, da bi jo poljubljal več kot enkrat – ali še drugače, da bi si ga v mislih podaljšal, tako da bi v trenutku, ko bi se v svoji sobi zavedel, da sem sam in ločen od mamice, in bi začel sopsti, lahko segel po skrbno shranjenem spominu kakor po hostiji, ki bi predstavljala njeno telo in kri – …« Tipično proustovsko razpredanje o materinem poljubu se že tu razrašča čez nekaj strani, dokler ne preide v razpravo strica in babice po odhodu gosta, nato pa se spet nadaljuje z obsedenostjo z mamico in sanjarijami o njej, z doživetji in najrazličnejšimi detajli.

Besedilo V villebonsko smer in proti Méseglisu najbolj razkriva, kako se je Proust loteval opisovanja krajev z različnimi prijemi in poskusi; kako je prestavljal, dopolnjeval in napisano razporejal, vendar tudi že neizogibno jasno oblikoval način pisanja, predvsem pa ustvarjanja značilnega, nespregledljivo proustovskega univerzuma. Tákšno je tudi besedilo z naslovom Dekleta o deklicah, ki jih je opazoval na morski plaži in bi se z njimi rad družil, vendar je pri tem videl nešteto ovir.

Sledijo še listi, na katerih je Proust zapisal razpredanje o plemenitih imenih, pa o Benetkah – na to mesto je imel najradostnejše spomine.

Posebna dodana vrednost knjige Petinsedemdeset listov je spremna beseda Katarine Marinčič: poznavalsko poglobljena, hkrati pa sproščena in nič po nepotrebnem zapletena, predvsem pa tudi rahlo humorna, da je branje poseben užitek, saj se zdi, kot bi bralec Proustov svet romanov in njega samega gledal skozi izložbeno okno in si zaželel, da bi potisnili starinska vrata, na katerih bi zacingljal zvonček, v izgubljeni čas. Sam pa bi postal akter v menažeriji visokega meščanstva na začetku prejšnjega stoletja, v katero je nezadržno vdirala sodobnost in z njo način doživljanja in zapisovanja. Tisto, čemur so literarni zgodovinarji pozneje prilepili nalepko: »modernost v književnosti«.

Piše: Avtorica recenzije: Katja Šifkovič

Bereta: Igor Velše in Maja Moll

»Večni nauk narave je, da ni posameznikov, ni resnično ločenih vrst in vsekakor ni stvari, ki bi bila ločena od človeštva in bi se imenovala narava. Obstaja en sam neskončno razvijajoč se in soodvisen eksperiment o možnostih življenja na nenehno spreminjajočem se planetu,« je povedal Richard Powers. Podobno je zapisala tudi Anja Radaljac v spremni besedi k pesniški zbirki Tanje Badalič Volk Razraščanja. Označila jo je za ekofeministično antispecistično zbirko, ki z zelo preciznim jezikom kritično in premišljeno zaobrača temeljna določila sodobnih družb ter hkrati že ponuja nadomestek zanje.

Tanja Badalič z umetniškim imenom Tanja Badalič Volk, doktorica primerjalnih študijev idej in kultur, je zbirko Razraščanja izdala pri novoustanovljeni založbi Animot, ki bo, kot kaže, suvereno zavzela slovenski literarni in založniški prostor. Izdana pesniška zbirka je namreč oblikovno, vsebinsko in uredniško zelo suverena, pravzaprav res odlična.

V zbirko vstopimo s samostoječo pesmijo brez naslova, ki najbrž nosi naslov same zbirke: »Razrasla se bom s sanjami tuzemskih bitij, s tisto krhko lepoto, ki mi zre v oči, dan za dnem, medtem ko jo poskušam dojeti.«

Za tem nas zbirka vodi nazaj k naravi in k razmišljanju o momentu ločitve od nje. Kje je meja med človekom, živaljo in naravo? Med celico in organizmom, med življenjem in smrtjo, med obstojem in neobstojem?

Pesmi govori en sam glas in prek njega avtorica pristopa k obravnavanim temam. Poglavitna je zagotovo zanikanje antropocentričnega pogleda na svet, odmik od hierarhije sodobnega bivanja, v kateri se je človek postavil za vladarja. Avtoričino opazovanje je neustrašno in bojevito. Zbirka odkrito govori o smrti, koncu, potovanju, odhajanju in nasilju. Pesmi preveva ekstatična svoboda, ki govori, da sprememba je mogoča, če si jo le drznemo zamisliti si. Pesniški jezik je nadrealistično sanjski, prestopa mejo med življenjem in neživljenjem in Tanja Badalič Volk ta občutek svobode skozi vso zbirko krepi z elementi refleksivnosti, resignacije, razočaranosti, pa tudi muhavosti in humorja.

Razraščanja so pesniška zbirka, ki bo bralcem dala misliti. Avtorica ima neznansko močan arsenal podob, bralca z njimi zasuje, da se med branjem v trenutku znajde na gozdni jasi ali morda celo na gori. Občutek imamo, da si avtorica pesmi sploh ne lasti, ampak se je le znašla med njimi in je skupaj z nami v tej pesniški zbirki le gostja.

Tanja Badalič Volk: Razraščanja;

Agata Tomažič: Čmrljev let;

Romain Gary: Življenje pred seboj;

Marcel Proust: Petinsedemdeset listov

Recenzije so napisale Katja Šifkovič, Katarina Mahnič, Ana Geršak in Tadeja Krečič.

Piše: Katarina Mahnič

Bereta: Maja Moll in Igor Velše

Kriminalni roman Agate Tomažič Čmrljev žleb s spremno besedo Maje Novak je kombinacija, ki sem se je zares razveselila, saj sta mi obe avtorici neznansko pri srcu. Novakova je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izdala kar tri vsebinsko in slogovno izredno drzne novodobne kriminalne romane (zame še vedno najboljše slovensko kriminalno čtivo). Tomažičeva se je kriminalke lotila prvič, ji pa drznosti, zagonetnosti in inovativnosti ni manjkalo niti v njenih zbirkah kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki in Nož v ustih. S še dvema prijateljicama je besedno žonglirala v perfektno zblojenem Blodniku po Istri, humorni hvalnici ženskemu vandranju in svojevrstni socialistični estetiki, njene otipljive reportaže v potopisni knjigi Zakaj potujete v take dežele pa so sploh poglavje zase. Skratka, Agata Tomažič je pisateljica, ki se odlično znajde v zelo različnih žanrih, zakaj se ne bi tudi v kriminalnem. Seveda po svoje.

Čmrljev žleb je ena izmed smučarskih prog v gorski vasici Strmčnik, ki ji kraljuje neuklonljiva in preračunljiva ter še vedno nad smučanjem navdušena devetdesetletnica Vera Flajs. Po denacionalizaciji je podedovala in obnovila družinski hotel, ki ga zdaj vodi s pomočjo pokorne hčere Vlaste. Njenega z alkoholom in igrami na srečo zasvojenega moža Romana, torej Verinega zeta, nekje proti pomladi najdejo ustreljenega globoko pod snegom v novem avtomobilu (ki ga je tja jeseni – ironično, kot igro na srečo – nastavil krajevni podjetnik Miran). Čez zimo Romana nihče ni pogrešal, saj naj bi, kot že toliko zim prej, odpotoval na Tajsko. Nihče ga tudi pretirano ne objokuje, še več, zaradi prikladnosti smrti – saj ne bo več mogel sramotiti družine in ogrožati proračuna družinskega podjetja – je dvom o njegovem samomoru več kot upravičen.

To je pravzaprav edini očitni kriminalni zaplet v vsej knjigi, pa še ta se zgodi čisto na začetku. Tako da se po prvem branju Čmrljevega žleba vprašaš, ali je to sploh kriminalni roman? Ni šokov, ni krvi, ni brutalnosti, ni očitne akcije. Maja Novak v spremni besedi piše, da je po današnjih merilih kriminalka lahko katerakoli knjiga, v kateri sta navzoča kaznivo dejanje in negotov razplet zgodbe, celo Zločin in kazen Fjodorja M. Dostojevskega. In da so pravila zato, da jih kršimo. Agata Tomažič obvlada ‘drugačnost’, obvlada kršenje pravil, zato njena knjiga kar kliče po tem, da jo prebereš drugič. Kot smučanje. Ko se prvič spustiš po beli strmini, si osredotočen na progo, na tisto, kar se ti dogaja pod nogami in tik pred nosom, vsenaokrog je belina – čista, nedolžna, osvobajajoča. Šele pri drugem spustu začneš zaznavati okolico, barve, nevarnosti in pasti na videz še tako nedolžnega smučišča. Ali kot razmišlja Alma, ko začne snežiti:

“Na začetku je bilo vedno vse videti ljubko, vasica s poprhom snežnih zrnc, ki kot čarobni prah posedejo po strehah in krošnjah dreves ter ponujajo idilično podobo. … Izkušnje so jo naučile, da se bodo lahne snežinke ponoči skoraj zagotovo okrepile v mokre, težke krpe, ki ne bodo več samo nedolžno čepele po strehah in žlebovih hiš v vasi in smrekah ob smučarskih progah, temveč bo njihova teža postala nevarna in uničevalna, one pa bodo povzročile kakšen udor ali celo plaz. Snega se ni dalo zaustaviti, kot ogenj je bil. Poguben in zloben.”

Podobno se v Čmrljevem žlebu, najprej počasi in potem vedno hitreje, množijo, grmadijo in postopoma odstirajo zamolčane skrivnosti. Kot pri dobri stari Agathi Christie postanejo sumljivi vsi: Alma, mlada pomočnica v hotelu, ki si ne želi le preživeti, ampak hoče živeti dobro, bolje, tako da njena prizadevnost in ustrežljivost ne poznata meja. Bi po naročilu gospodarice lahko tudi ubijala? Miran, lokalni podjetnež, Almin ljubimec in Verin poslovni partner – bi ga ena ali druga ženska lahko pregovorila za umor? Ali pa bi bilo to lahko maščevanje Vlaste, ki se je z Romanom poročila bolj zaradi materinih zahtev kot iz ljubezni; ali Stojana, Vlastinega prvega, a nesojenega ljubimca, sina partijskega veljaka, ki se je raje, kot da bi živel v očetovi senci, odločil za gojenje konj v Strmčniku? Bi lahko ubijala Vera sama?

Skupaj s sumi na levo in desno, med katere se mešajo spomini iz preteklosti, izpod površja vznika nova zgodba, povezana z našo polpreteklo zgodovino, razkrivajo se spori in nasprotja prejšnjih generacij, izrisujeta se dva bregova, na katerih so stali in stojijo protagonisti, na plan prihajajo družinske zamere in skrivnosti. Precej pogosto temo v slovenski literaturi zadnjih let je Agata Tomažič vključila v roman lahkotno, pa vendar ne poenostavljeno ali površno. Z dobršno mero ironije je iz že tolikokrat ubesedene tragične nespravljivosti med brati sestavila svežo, čeprav srhljivo povest. Prav tako je zanimivo, da je bralcu razkrito veliko več, kot lahko odkrije kriminalistični inšpektor, ki se suka po Strmčniku, saj so se v malih vaških skupnostih “domačini večinoma vedli kot čreda bivolov, ki v snežnem metežu strne svoje vrste”. Mu pa, Robertu Obrhu (ki je pravzaprav detektivski antijunak, saj ga bolj kot preiskava zanima brezplačno parkirno mesto in nekaj ur brezskrbne smuke), večje zanimanje kot truplo v avtomobilu zbudi davno pogrešana oseba, tesno povezana z Vero Flajs. Vzvišena in maščevalna Vera, ki kroji usodo vsem okoli sebe, je namreč pred nekaj več kot petdesetimi leti prikrojila tudi svojo. Kako in zakaj boste morali poiskati v knjigi, tako kot Vera s prispodobo gradnje egitovskih piramid pokroviteljsko poduči inšpektorja: “Enigme, dragi moj inšpektor, so del življenja.”

In prav enigmatičnost, zamolčanje, odprt konec … ki bralcu prepuščajo različne interpretacije, so bistvo in mikavnost za kriminalko kratkega, zato pa toliko bolj zgoščenega in dinamičnega Čmrljevega žleba. Seveda poleg stilske briljance, kratkih cinično-humornih uvidov, pikrih dovtipov in bistrega namigovanja ter posrečeno umeščenih umetnostnozgodovinskih vložkov. In tudi živih in zapomnljivih oseb z izdelanimi karakterji, za katere ti je mar – pa naj jih pomiluješ ali sovražiš – kar v kriminalkah pogosto pogrešam. V Strmčniku so glavne ženske, moški so bolj marionete; tako kot so pri čmrljih, ki se spomladi in poleti pasejo na pobočju Čmrljevega žleba, samo samice dovolj močne in trpežne, da ne podležejo nizkim temperaturam in preživijo zimo. Knjiga je ravno toliko napeta, kot je zabavna, ravno toliko visoko literarna, kot sproščeno ‘plažna’. Pisateljica bralcu z opisovanjem idiličnega okolja in zasnežene vasice ves čas mojstrsko zbuja zlovešč občutek in ga skupaj s protagonisti zapira v “snežno kroglo brez možnosti pobega”.

Ponavadi kriminalko preberemo na dušek in zelo hitro pozabimo nanjo. Čmrljev žleb, kjer se ti že pri izgovarjanju naslova zdi, da so ti jezik popikali čmrlji, pa ti roji po glavi še dolgo po tem, ko obrneš zadnji list.