Ocene

Radio Slovenija, informativne oddaje

Cankarjevem domu v Ljubljani je bila sinoči po motivih Bajk in povesti o Gorjancih pisatelja Janeza Trdine, uprizorjena predstava z naslovom Gorjanci, ki jo je režirala Maruša Kink, avtorska ekipa pa je priredila vsebino. Predstavo, v kateri so igrale Nataša Keser, Urša Kavčič in Zvezdana Novaković, si je ogledala Magda Tušar.

Cankarjev dom, 18. 2. 2023

Gorjanci

Po motivih Bajk in povesti o Gorjancih Janeza Trdine

Besedilo: Janez Trdina in avtorska ekipa

Režija: Maruša Kink

Igrajo: Nataša Keser, Urša Kavčič, Zvezdana Novaković

Scenografija in kostumografija: Vasilija Fišer

Koreografija: Ana Pandur

Glasba: Zvezdana Novaković

Maska: Tinka Pobalinka

Oblikovanje svetlobe: Jaka Varmuž

Lektura: Simon Šerbinek

Izvršna producentka: Mija Špiler

Produkcija: Zavod Margareta Schwarzwald, Cankarjev dom, Mestno gledališče Ptuj in SSG Trst

Ocena filma

Izvirni naslov: Lunana: A Yak in the Classroom

Režiser: Pawo Choyning Dorji

Nastopajo: Sherab Dorji, Ugyen Norbu Lhendup, Kelden Lhamo Gurung, Pema Zam

Piše: Gaja Poeschl

Bere: Barbara Zupan

Prvi butanski oskarjevski nominiranec – za zlati kipec se je potegoval v kategoriji najboljši mednarodni film – Lunana: jak v razredu spremlja mladega učitelja Ugyena med poučevanjem v najbolj odročni šoli na svetu v majhni himalajski vasici Lunana. Do najbližje civilizacije je osem dni hoda po hribovitih gorskih poteh, v vasi pa seveda ni ne elektrike ne tekoče vode, še uporaba toaletnega papirja se domačinom zdi smešno nepotrebna razvada. Ugyen, človek sodobnih navad in materialnih dobrin, napotitev na skrajni rob sveta dojema kot najhujšo možno kazen, kot tlako, ki jo pač mora opraviti, da bo nato končno lahko sledil svojim pevskim sanjam v tri tisoč tristo višinskih metrov nižji Avstraliji. Po poti navkreber svoje nejevolje nikakor ne skriva, prav nasprotno, na vsakem koraku strmega vzpona je nestrpen, odljuden, vase zaprt in nezainteresiran. Skratka, nikakor ni moč spregledati, kako zelo bi si želel biti kjerkoli drugje. A ko se s spremljevalcema končno prebije še čez zadnji prelaz, naleti na osupljiv sprejem in tako iskreno hvaležnost domačinov, za katere je učiteljski poklic skoraj nekaj božjega, za njihove otroke pa edina vez s prihodnostjo, da ga položaj povsem presune. Navdihnjen z drugačnim tempom življenja, z novim vrednostnim sistemom in predvsem z lepoto, ki Lunano prežema znotraj in zunaj, na svoje življenje pogleda s povsem novega zornega kota in meseci poučevanja kar švignejo mimo. Pred zimo pa je treba nazaj v dolino …

Lunana: jak v razredu je film, ki ne komplicira, čeprav ga je bilo precej komplicirano posneti. Filmsko opremo so v vasico, v kateri prebivalci še nikoli niso videli kamere, avta, filma ali celo zobne pase, prinesli s 65 mulami. V treh mesecih, kolikor časa je trajalo snemanje, pa se ekipa ni niti enkrat okopala, zato so bili ob vrnitvi videti kot jaki. Tudi vonjali so menda tako. Domačine so igrali kar prebivalci vasi sami in čeprav je zgodba izmišljena, film podaja širši, skoraj dokumentarni vpogled, ki življenje v tako imenovani temni dolini približa iz različnih vidikov in se imenitno sklada z njegovo nežno, a globoko vsebino.

Glavno sporočilo filma Lunana: jak v razredu je po besedah režiserja Pawa Choyning Dorjia, »da so upi in sanje, ki povezujejo človeštvo, celo v tako edinstvenem svetu enaki«, in prav ta edinstvena povezanost nečesa univerzalnega, kot je sreča, z nečim tako zelo specifičnim, kot je Lunana, film spremeni v vizualno in vsebinsko čudovito potovanje.

Ocena filma

Izvirni naslov: Nekaj sladkega

Režiser: Tin Vodopivec

Nastopajo: Saško Kocev, Jelena Jovanova, Ula Furlan, Tina Gorenjak, Nik Škrlec, Luka Korenčič, Oriana Girotto, Zinaida Dedakin, Nikola Silić, Aleksandar Mikić, Pedja Bajović, Ana Ribič, Ranko Babić, Sašo Đukić, Urška Majdič, Tin Vodopivec, skupina Joker OUT, Karim Merdjadi, Boris Kobal, Gašper Bergant, Aleš Novak, Alen Podlesnik, Jure Rajšp, Vid Sodnik

Piše: Igor Harb

Bere: Igor Velše

Nekaj sladkega je nov neodvisni slovenski film, posnet povsem brez javnega sofinanciranja. Gre za romantično komedijo zmešnjav, žanr, ki je blizu soscenaristu, soproducentu in režiserju Tinu Vodopivcu, sicer znanemu stand-up komiku. Komedija je med gledalci bržkone najbolj priljubljen žanr, saj med najbolj gledanimi slovenskimi filmi prevladujejo komedije, pa čeprav predstavljajo majhen del domače produkcije.

Glavna junakinja zgodbe je organizatorka dogodkov Kaja, ki jo upodobi odlična hrvaško-makedonska igralka Jelena Jovanova. Njena kariera je na dnu, a jo lahko reši udeležba svetovno znanega marketinškega guruja na konferenci v Ljubljani, ki pa žal obtiči v Skopju. Medtem ko se ga na vse kriplje trudi spraviti prek Balkana, prepriča hotelskega slaščičarja, ki mu je precej podoben, da ga oponaša. Oba lika odigra makedonski igralec Saško Kocev. Vse to seveda zakuha vse večjo godljo med organizatorji konference in hotelskim osebjem, vzporedno pa spremljamo dogodivščine guruja na poti v Ljubljano, ki so kot film ceste. Ta dvojna lokacija uravnoteži akcijo in ustvarja tempo zgodbe, poskrbi pa tudi za obilico dodatnega humorja.

In humor je pri komediji vsekakor najpomembnejši element. Vodopivec gradi na bogatih izkušnjah in izpopolnjenjem poznavanju ključnih elementov komedije, tako da izgradnjo vzdušja in napetosti razbija z obilico šal in dovtipov, ki praviloma padejo na plodna tla. Pri tem si zasluži pohvalo za strpnost, saj se ob multikulturni zasedbi uspešno izogiba plehki stereotipizaciji posameznih narodov nekdanje skupne države, kar pa ne pomeni, da humor ni sočen, žmohten in zabeljen s kletvicami. Dobro izkoristi tudi parado znanih Slovencev, ki poživijo sicer povsem epizodne vloge in tako ustvarijo pomenljivejše like. Kljub neodvisni produkciji je tudi podoba filma povsem profesionalna, za kar gre zasluga tako nagrajenemu direktorju fotografije Darku Heriču kot tudi režiserju, ki kljub neizkušenosti očitno ve, kaj počne.

Ustvarjanje filma je kompleksen in dolgotrajen proces, ki ga je brez sredstev skoraj nemogoče izpeljati, kar se je – z izjemo fenomena Pr’Hostar – poznalo pri vseh domačih neodvisnih filmih doslej. Morda Nekaj sladkega odpira novo poglavje.

Piše: Matej Bogataj

Bere: Aleksander Golja

Topologija Zlatoroga Aleksija Kobala je sestrski roman njegovega Glasu; tam se je protagonist, raziskovalec zapuščenih teritorijev, s tovornim dvigalom spuščal v šišensko podzemlje, v vinske in podobne kleti, bil izoliran in tako postavljen pred različna psihična stanja, hkrati igrača in igralec lastnih notranjih vsebin, ki so bile tudi premislek o prostoru, predvsem pa resničnosti tistega zunaj nasproti tistemu znotraj. Ob tem je pomembna tudi pomenljivost najdenih predmetov, kar je bila priporočena eksperimentalna in umetniška metoda francoskih nadrealistov, pa še bi se našlo iz zakladnice zgodovine in teorije umetnosti.

Če je bil v Glasu spust, potopitev v podzemlje, je Topologija Zlatoroga dvig proti nebu, med divje in težko prehodne vršace, kjer bivajo mitološka bitja, kot sta Zeleni lovec in Zlatorog, med skalne previse in nevarne balvane, ves tisti imaginarij, ki ga razvija recimo tudi Dane Zajc v igri Grmače: seveda so nevarnosti samo cena za lepoto in globino spoznanja in Kobalov roman je poln epifanij in mejnih, tudi ožarjenih stanj – eden manifestativnih stavkov romana govori o tem, da je provociranje norosti tudi izvabljanje in soočanje s svobodo.

Zgodba se odvija v retrospektivi, inšpektor in primarij komentirata pripovedovalčevo izpoved in spominjanje na srečanje s skrivnostjo Enio, ki naj bi jo fotograf ob obisku idiličnega gorskega sveta omrežil in pridobil. Kot se izkaže kasneje, je namreč vodilna in najbolj aktivna v ekološki nevladni organizaciji, ki nasprotuje gradnji in pozidavi na območju Alpskega narodnega parka, kjer naj bi ravno agencija, ki je fotografa poslala na teren, z obnovo starih staj pridobila turistične zmogljivosti – in to ob koruptni podpori župana, ki si od tega veliko obeta, čeprav z bolj plemenitimi in bolj religioznimi cilji, kot jih ima mednarodni kapital, ki stoji zadaj. Gradnja objektov na planini se mu namreč zdi odveza in dejanje spomina na njegovo ljubezen Vero, Enjino mater, ki je skrivnostno izginila, za seboj pa kot geodetinja in amaterska raziskovalka gorskih zakotij pustila zapiske o gibanju na terenu, torej o tem, kako se pride na skrivno jaso. Ta v pripovedovalčevih mejnih psihičnih stanjih, ko se njegov odnos z Enio slabša, dobiva skoraj mitsko razsežnost, je torej hkrati gorniški sveti gral, Zlatorog, cilj, na katerega se mora prebiti in povzpeti za vsako ceno, če naj si v potu lastnega obraza prisluži polnost in zadovoljstvo.

Kobal je ljubezensko zgodbo, ki se presenetljivo, skoraj čudežno začne in po nekaj nerodnostih hitro preide v krizo, podložil z mitologijo, gorska jasa je skoraj pravljičen in mitološki predmet, ki naj fotografu, podrejenemu kapitalu in naklonjenemu lagodju, zmakne tla pod nogami in mu da novo, jasnejšo podobo o svetu in njegovi pravi naravi. Pripoved je zagatna, spominjanje na dogodke opotekavo in skrivnostno, dolgo ne vemo, zakaj sta ob njegovi bolniški postelji psihiater in kriminalist, ki vse skupaj komentirata skladno s poslanstvom – eden deluje v smeri psihoanalize in ves čas vidi manke in čustvene pomanjkljivosti v fotografovem poročanju, drugi je sumničav in očitno nekaj ve, česar mi še ne. Pripovedovalec se zadržuje z informacijami, na obe strani, proti zasliševalcu in proti bralcu.

Tudi ljubezenska zgodba je skrivnostna, Enia je bolj darilo z neba, eterična in praktična, zasanjana, idealistična in dejavna obenem. Fotograf, ki je kar nekaj svojih modelov uspešno zvabil v posteljo, kot se reče, je ob njej precej negotov, njegova dejanja naletijo na zanj nedoumljive, tudi skrajne reakcije. Enia je očitno fatalka, njen vedenjski vzorec mora fotograf šele spoznati, pred tem se preveč zanaša na moško moč in predsodkovno žensko pasivnost, kar pa je tokrat povsem drugače – Enia je bolj aktivna, bolj prisotna in bolj ve, kaj hoče in česa ne.

Seveda se Kobalu pozna, da je predvsem slikar in da izhaja iz poznavanja upodabljajočih umetnosti in njihovih praks. Krajine in ljudi opisuje skozi oči nekoga, ki dvomi o svoji umetnosti, ki dvomi, da je fotografija, kakršno ustvarja, sploh umetnost. Občutljiv je za prostorske in barvne razsežnosti realnosti, veliko je opisov, ne le iz gorskega sveta, včasih je Kobal prav natančen, ko gre za svetlobne prelive, odtenke ali razpoke v prostoru, enkrat v visokogorju, pa tudi na gladini jezera, na nebu in sploh. Več je navezav na Anselma Adamsa in njegove fotografije, tudi na njegovo izpostavljenost med fotografiranjem, pa tudi premisleka, kaj zaustavitev trenutka pomeni – ga ubije ali vrže v slab približek večnosti? Ob tem je Topologija Zlatoroga še en prispevek h gorskemu potopisju, prepoznavna je nedvomna očaranost z Julijci, tamkajšnjimi ljudmi in raziskovalci, tudi zaljubljenci v vršace, skrivne poti in skrivnostne globeli.

Piše: Milan Vogel

Bere: Matjaž Romih

Tema aleksandrink, deklet in tudi poročenih žensk, ki so hodile služit v Egipt kot dojilje, hišne pomočnice, sobarice, negovalke in opravljati še mnoga druga dela, je bilo dolgo zapostavljena ali namerno spregledana kot neprijetna in celo obsojanja vredna. Marsikatera mati je namreč doma pustila dojenčka, da je lahko dojila tujega otroka za denar, s katerim je reševala dom. Med prvimi se je aleksandrinstva lotila Dorica Makuc, ki je leta 1993 pri goriški Mohorjevi izdala delo Aleksandrinke. V zadnjih letih je izšlo več študij, posneti so bili filmi in postavljene muzejske zbirke, pisma aleksandrink pa so vključena tudi v projekt spletne zbirke Pisma, ki jo pripravljajo v Raziskovalnem centru za humanistiko novogoriške univerze. Največ žensk je odšlo v različne kraje Egipta iz Vipavske doline in z Goriškega, še posebno med gradnjo in po odprtju Sueškega prekopa, saj so bile plače tudi dvakrat višje. Poleg gospodarskih razmer sta bila pomembna razloga za odhajanje tudi upostošenje med prvo svetovno vojno in vse močnejši pritisk fašističnega režima.

Posebnost obsežne monografije Ljubezen na daljavo, ki jo je zasnovala in uredila ddr. Marija Stanonik, je v tem, da gre za nekaj čez sedemdeset pisem moža ženi in ne nasprotno. Iz njih je mogoče razbrati položaj moža, ki se je znašel v povsem novih vlogah. Njenih pisem se je ohranilo le nekaj, nekaj pa je tudi pisem drugih. Pisma so skenirana in prepisana v sodobnejši jezik. Ko je žena Angela leta 1931 odšla za štiri leta, je možu Ivanu Vetrihu prepustila leto dni staro hčerko, svojo bolno mater in močno zadolženo posestvo, ki pa so ga še med njeno odsotnostjo prodali na dražbi. Mož se je znašel v za takrat za moškega nenavadni vlogi varuha hčerke, kuharja in gospodarja. Veliko mož aleksandrink se je zapilo ali zbolelo, Ivan pa se je zatekal v izredno vernost in občasno tudiv pisanje pesmi. Marija Stanonik v svoji študiji poudarja večplastnost uporabe takšnih osebnih pisem, saj so odlično gradivo za dialektologe (za to monografijo je razpravo o narečju v teh pismih pripravila Danila Zuljan Kumar). Iz njih je mogoče potegniti tudi pomembne podatke o času njihovega nastanka, o materialni in duhovni kulturi, dogajanju v soseski, praznikih in še marsičem. Nekaj teh in še drugih tem so v samostojnih prispevkih obravnavali še potomci in drugi avtorji.

Piše: Marija Švajncer

Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih

Kriminalni roman Metoda Pevca s pomenljivim naslovom Greh je veliko več kot kriminalka in bi ga bilo mogoče ovrednotiti za mojstrovino in véliki roman. In kaj je tisto, kar govori o umetniški vrednosti novega Pevčevega dela? Zgoščeno intelektualno pisanje, premišljevanje o različnih vidikih življenja, od najbolj vzvišenih do tistih na dnu, iskanje odgovorov na vprašanja o smislu človekovega bivanja ter o skrivnostih tako ljudi v različnih položajih kot tudi narave in njene prvinskosti in živosti.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Kot je v kriminalnih romanih običajno, se na začetku zgodi umor. Kriminalista Kajetan Perko in Rudi Vavpotič se lotita dolgotrajnega postopka, s katerim skušata ugotoviti, kdo je umorjeni in kdo naj bi bil storilec. V pogovorih z osumljenci in ljudmi, ki so bili kakorkoli povezani s pokojnikom, kmalu izvesta, da je bil umorjenec dober človek, plemenit, razumevajoč in pogumen. Ves čas je skrbel za druge, bil je skromen, srčen in spodbuden. Toda to še ni bilo vse. Bil je tudi nekdanji duhovnik, ki se je od Cerkve odvrnil zaradi zlorab za njenimi zidovi, človek, ki je za storilce zahteval pravično kazen in je bil zanjo pripravljen tudi pričati na sodišču. Kriminalistična preiskava z vso forenzično strokovnostjo vred ni tisto, kar bi bilo v romanu poglavitno. Pomembne so drugačne metode inšpektorja Perka; preiskovalec se namreč ne drži ustaljenih pravil pri delu, temveč se človeško zbliža s preiskovanci, pričevalci in osumljenci in je z njimi oseben. Pozorno in z razumevanjem prisluhne njihovim življenjskim zgodbam, pripovedovanju o nesrečnem otroštvu, okoliščinah in dogodkih, ki so jih potisnili na rob družbe, med zasvojence z drogami, klošarje ter neprilagojene in izgubljene osebe. Vse te nesrečnike in obstrance prav dobro razume in se zna vživeti v njihovo stisko, saj je tudi sam preživel otroštvo v zavodu. Očeta ni poznal, njegovo precej redko ime, Kajetan, je zanj izbrala socialna delavka.

Perkov sodelavec inšpektor Rudi je nekoliko nestrpen moški. Ne mara drugačnosti, velja pa za dobrega družinskega človeka, tako moža kot očeta. Nekako se pač prilagaja Kajetanu Perku. Ta neobičajni inšpektor je ljubitelj poezije in se k njej zateka kot k neke vrste pomoči pri policijskem delu.

»Pesem ne nazadnje ni nič drugega kot zelo oseben in zelo poseben način govora; zastrt, enigmatičen, prirejen, olepšan, ritmiziran, včasih izgine celo sleherno sporočilo in ostane samo jezik, ostanejo besede, ki se trudijo spomniti pomenov in potrebujejo bralčevo pomoč.«

Umorjeni duhovnik se je poglobil v Prešernovo pisavo in jo prevzel pri svojem kritičnem pisanju o veri in Bogu. Bil je poosebljena dobrota. Vsi prijatelji in znanci so o njem govorili samo naklonjeno in pohvalno, saj jim je znal podarjati občutek veljave in pomembnosti, čeprav jim je v življenju spodletelo in so se znašli v nezavidljivem položaju. In potem se zgodi, da mora tisti, ki opozarja na razloge za človekovo izgubljenost in dreza v osir, plačati z življenjem. Ustanova, ki jo je zapustil, strogo določa, kje so meje individualnega ravnanja in do kod sme posameznik s svojo moralno obsodbo. Umorjeni je bil svobodnega duha in nekakšen odpadnik. Med drugim se je zavzemal za to, da bi bilo treba obuditi zgodnje, predcerkveno in neetatizirano krščanstvo, staroversko religijo bogomilov. Čeprav zveni kot paradoks, je bil pokojnik teološki znanstvenik, pravi pisatelj. Bog je bil zanj zavezanost humanosti, humanost pa je vse prevečkrat ogrožena.

»Ja, in ker v naši družbi dober človek postaja neopazen luzer. Dober človek se razdaja, dober je ravno zato, ker je dober za druge, ampak žal v tem solidarnostnem razdajanju izgublja moč. Če pa bi akumuliral moč – magari v imenu nečesa dobrega –, bi se ta moč prej ali slej sprevrgla v zlo.«

Greh je nekdanji duhovnik razumel kot odstopanje od zapovedi, ki so načeloma sprejete v splošno korist. Institucionaliziranje greha namreč lahko slej ko prej postane zloraba. Dobrotnik se je zavzemal za svetost osebnega prostora. Tak ali drugačen dotik se lahko izrodi.

»Zato se na koži lahko zgodijo najlepše stvari, vendar tudi največja grozodejstva. Z dotikom lahko ponižaš človeka bolj kot z besedo, bolj kot z udarcem.«

Nekdanji duhovnik je občutil sočutje s ponižanimi in tako ali drugače poteptanimi ljudmi. Po svojih močeh je skušal ukrepati in jih rešiti iz obupa.

Pisatelj Metod Pevec je roman Greh napisal na več jezikovnih ravneh. Nekateri protagonisti in protagonistke govorijo v zbornem jeziku, drugi uporabljajo pogovorni jezik ali sleng, prepleten z vulgarizmi in hrvatizmi, duhovnikovo pisanje, ki ga po naključju odkrijejo, je filozofsko poglobljeno in duhovno privzdignjeno. V knjigi je kar nekaj odlomkov, ki imajo poseben pomen in so zato napisani v ležečem tisku. Inšpektorja celo odigrata dialog, kakršen naj bi potekal na sodišču kot spopad med tožilcem in zagovornikom. Nekateri ljudje skušajo z grobo govorico prikrivati svojo ranjenost in občutke odrinjenosti. S posebno nežnostjo je opisana zrela ljubezen med inšpektorjem Kajetanom in novinarko Viardo, žensko, ki izgubi službo, kmalu pa se ji na portalu ponudi nova življenjska priložnost. Njuna ljubezen je preprosta, topla in spoštljiva. Dvojica v avtodomu odpotuje v kraje, kjer so bogomili nekoč verjeli v božjo ljubezen in človekovo dobroto.

Umor je razrešen, toda po vsej verjetnosti se bo zgodila nova zgodba, pravzaprav dolg proces, v katerem bodo zagovorniki našli sto in en razlog, da ne bo nihče kaznovan. Naročniki umora bodo ostali lepo v ozadju. Metod Pevec je napisal veliko besed tudi o siceršnjem dogajanju v naši družbi, ostro in utemeljeno kritiko vsega, kar greni naše dneve.

Piše: Miša Gams

Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih

Vuk Čosić je mednarodno priznan klasik internetne umetnosti in soustanovitelj ljubljanskega laboratorija za digitalne medije (Ljudmila). Pesniška zbirka Nacija – Kultura je izdana kot nadaljevanje razstave Nacija-Kultura, ki je od 13. oktobra 2022 do 15. januarja 2023 potekala v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Na koncu zbirke je avtor pojasnil nastanek projekta, ki sega v leto 2000, ko je v Narodnem muzeju potekala razstava ob dvestoti obletnici rojstva Franceta Prešerna. Takrat se je dva meseca v živo izpisovalo vse, kar so uporabniki vpisovali v spletni brskalnik Mat’Kurja. Na podoben način se je Čosić po 22 letih lotil razstave v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi, le da je namesto nedelujočega portala Mat’Kurje uporabil Twitter, novodobni poligon za prikazovanje stališč, mnenj in vrednostnih sodb tako političnih veljakov kot tudi internetnih vplivnežev in drugih predstavnikov ljudstva. Pesniška zbirka Nacija - kultura je tako razstava v malem. Ponuja pregled sonetov, ki jih generira umetna inteligenca na podlagi promocijskih sloganov, političnih fraz in objav ljudi na družbenem omrežju Twitter, ki naj bi prav v tednih po Muskovem prevzemu bolj sproščeno podpiral svobodo govora.

Zbirka je razdeljena na štiri tematske sklope – vsak izmed njih pa vključuje tri ali štiri poglavja. Prvi sklop je politične narave in vključuje naslove Panteon, Novice, Ustava in Programi. V prvih treh verzih se v njih seznanimo s političnim komentarjem, manifestom, sloganom ali členom iz ustave, nato pa sledi besedilo, ki ga je generirala umetna inteligenca. Ta deluje na način prebiranja tvitov trenutno dejavnega politika in v primeru, da objava ustreza vnaprej določenim tehničnim parametrom, iz njega generira pesem in jo umesti v obliko soneta. Tako npr. iz tvita politika Branka Grimsa, ki se glasi: “Evropa si zatiska oči pred spopadom civilizacije in barbarstva, / ki na njenih tleh vse bolj plamti. / Plameni, v katerih izginja Notre Dame, Naša Gospa, / so zato simbolni konec veličastne evropske civilizacije” … generira nadaljevanje soneta, ki poteka takole: “Ko pa se razvneti Rim nad nami, / se svet razodeva kot bipolarna motnjica; / na njih je samo nebogljena ženska moč: neskončna, / in nežnost konca sveta. /.../ V njih se razvneti duh časa; / očistijo jih le želje po moči, ki jim je sveta: a) nemirnih sil osiromašeni so narodi Evropejcem jasni…«

Poleg Grimsovega najdemo v zbirki tudi tvite Aleša Hojsa, Žige Turka, Janeza Janše, Vinka Vasleta, Žana Mahniča, Aleša Primca, Vlade Republike Slovenije in drugih. Čeprav se je Čosić trudil, da bi izluščil tiste tvite, ki imajo v javnosti najbolj negativen predznak in predstavljajo primer sovražnega govora, dobimo vtis, da jim generator umetne inteligence zelo pogosto “pomaga” priti do bolj filozofskega ali celo romantičnega zaključka. Pri tem se njegova metoda dela le v manjših odtenkih razlikuje od metode dadaistov in nadrealistov, ki so na začetku prejšnjega stoletja metali v zrak fragmente svojih pesmi, da bi pretresli razmerje utečenih stavčnih členov in na naključen način prišli do dekonstrukcije starih vsebin.

Kot zanimivost pesniške zbirke Nacija-Kultura lahko izpostavimo tudi starinsko pisavo, v kateri so napisani naslovi posameznih pesmi, saj njihova grafična podoba spominja na prvo izdajo Prešernovega Sonetnega venca. Pri tem pa se podobnost z delom Franceta Prešerna tudi konča, saj soneti nimajo rime, metruma niti akrostiha – sicer naj bi bili po Čosićevem mnenju preveč omejeni na ponavljajoče se vzorce oz. rešitve. Tudi Prešeren ni bil izbran naključno, saj je, tako pravi Čosić: “osebna zgodba žalostnega Prešerna dovolj žalostna (patriarhalna, pedofilska, alkoholna), da pri vsakokratni novi generaciji razmišljujočih zbuja tisto zdravo aromo nelagodja do pripadanja (kateremu koli) plemenu.”

Svoje ugotovitve, do katerih je prišel v času dela na projektu Nacija-Kultura, je Vuk Ćosić na začetku zbirke strnil v stavek »Slovenija je mala in lepa, kakor duše njenih ljudi,« na koncu knjige pa poudarja, da ne gre za degenerirano, temveč generirano umetnost. Čeprav je umetna inteligenca glavni generator ustvarjanja sonetov, predstavlja zgolj algoritemski posrednik pri filtriranju bolj ali manj sovražnih tvitov, nepremičninskih, zaposlitvenih in erotičnih oglasov, navijaških sloganov in trgovskih reklam. Bolj ko se sprašujemo, kje in kako (po)iskati pesnika, bolj ugotavljamo, da vprašanje ni utemeljeno, saj je v dobi, ko bralčeva pozornost po nekaj sekundah pozornosti drastično upade, bolj pomembno vprašanje: kdo je bralec in kako filtrira oz. selekcionira podatke iz vsakdanjega življenja.

Soneti v zbirki Vuka Čosića Nacija-Kultura niso le odslikava vrednot neoliberalne družbe in reciklirani “povzetki” prikaza delovanja demokracije, so tudi nazoren prikaz tega, na kakšen način delujejo naši možgani. Le-ti ob prebranem sloganu, katerega namen je v človeku prebuditi potrošnika, vernika, privrženca oziroma sledilca, odreagirajo s serijo nezavednih ali polzavestnih asociacij, ki se nanašajo na pretekla doživetja in t. i. dnevne usedline. Pri tem dostikrat odreagirajo čustveno in impulzivno, tako rekoč “na prvo žogo”, kar na družbenih omrežjih med drugim odseva tudi v podobi sovražnega govora. Vprašanje je, kako bi odreagirali, če bi si vzeli čas za razmislek in analizo širšega ozadja informacije, ki je ponavadi vzeta iz konteksta. Zato bi morda vseeno morali brati sonete iz zbirke Nacija-Kultura kot odslikavo iracionalne, degenerirane “instantne” kulture, ne zgolj kot v neskončnost generirane loopinge vedno istih patoloških vzorcev. Čeprav je umetniški trg že precej nasičen z glasbo, slikami in literarnimi poskusi umetne inteligence, je njihova umetniška vrednost na tako nizki ravni, da (vsaj zaenkrat) ne seže do kolen človeku iz mesa in krvi, ne glede na to, kako primitiven ta ostaja v svojih “tvitih”.

Slovensko mladinsko gledališče je na odrske deske sinoči premierno postavilo predstavo Ljubimki. Ta se v režiji Nine Ramšak Marković naslanja na istoimenski roman avstrijske nobelovke Elfriede Jelinek, ki se prek analize ljubezni in nasilja osredotoča na odnose med spoloma in obračunava z družbenimi normami. Na premieri je bil Matic Ferlan.

PREMIERA: 11. 2. 2023, Slovensko mladinsko gledališče, Spodnja dvorana

ZASEDBA:

Režija: Nina Ramšak Marković

Dramaturgija: Milan Ramšak Marković

Scenografija: Igor Vasiljev

Kostumografija: Maja Mirković

Glasba: Drago Ivanuša

Lektorica: Mateja Dermelj

Asistentka dramaturgije (študijsko): Ula Talija Pollak

Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak

Oblikovanje maske: Nathalie Horvat

Vodji predstave: Jera Topolovec / Urša Červ

NASTOPAJO: Primož Bezjak, Daša Doberšek, Boris Kos, Anja Novak, Ivan Peternelj, Romana Šalehar, Stane Tomazin, Miranda Trnjanin, Lara Vouk

Piše: Simon Popek

Bere: Igor Velše

Hrvaški režiser Rajko Grlić, predstavnik tako imenovane praške šole jugoslovanskih režiserjev, ki so se na sloviti češki akademiji FAMU šolali konec šestdesetih let in po zatrtju črnega filma v sedemdesetih odločilno zaznamovali kinematografijo nekdanje skupne države, je več kot filmski režiser. Je predvsem izvrsten pripovedovalec zgodb, ki je sopodpisal številne scenarije za druge avtorje, ustanavljal filmske festivale in imaginarne filmske šole, ustvaril cenjen multimedijski priročnik za snemanje filmov, vseskozi pa se je prepiral z oblastjo, cenzorji in ideološkimi antagonisti.

Grlićevo življenje se bere kot napet roman. Ali film. Ali atraktivno napisana biografija. Ker je tako poseben, tudi knjige njegovih spominov Še ne povedane zgodbe ne moremo brati kot klasično avtobiografijo, kvečjemu kot avtobiografsko prozo, ki jo lahko konzumiramo v poljubnem vrstnem redu, saj se ne omejuje ne na kronološki vrstni red ne na strog formalni okvir. Še najbolj spominja na njegov znameniti multimedijski CD-rom s konca devetdesetih let, kjer je bil uporabnik povabljen, da prosto brska in odpira okna filmskih pojmov. V knjigi ti abecedno razvrščeni filmski pojmi – od antiklimaksa do westerna - občasno eksaktno, še večkrat pa metaforično povzemajo vsebino posamičnih zabeležk, ki bi jih lahko označili za vinjete, spomine, prebliske, z domišljijo prepletene dogodke ali anekdote.

Kdor pričakuje detajlne opise prigod s snemalnih lokacij in razmišljanja o Grlićevem lastnem ustvarjalnem opusu, bo nemara razočaran, Še ne povedane zgodbe govorijo predvsem o dogodivščinah in življenjskih prelomnicah hedonista in gurmana, čigar umetniški status, prijateljstva in mednarodna veljava so mu odpirali vrata in ga povezovali s pomembnimi akterji umetniškega in političnega življenja. S politiko je bil zaradi svojih provokativnih projektov nemalokrat v sporu, še posebej po hrvaški osamosvojitvi; ni se je mogel otresti, čeprav je že med študijem v Pragi, v času sovjetske okupacije, ugotovil, da je politika zanj za vedno izgubila utopično razsežnost.

Kot je Grlić skop v razmišljanju o svojem opusu, pa je precej bolj velikodušen do nekaterih svojih sodelavcev in mentorjev, v prvi vrsti Srdjana Karanovića, s katerim je sodeloval pri številnih scenarijih, ali Lordana Zafranovića, še enega praškega kolega, ki pa ju je sredi osemdesetih let na nasprotna bregova spravila znamenita Bela knjiga, seznam sovražnih elementov v hrvaški kulturi, ki je med drugim denunciral Grlića in ki ga je sopodpisal njegov prijatelj. Branku Bauerju, nemara največjemu hrvaškemu režiserju iz časa skupne države, pa je podelil naziv maverick, ki v filmskem svetu označuje velikega in zares osamljenega mojstra obrti. Mimogrede Grlić pojasni še njemu zoprno tezo črnovalovcev – še posebej Makavejeva in Pavlovića –, po kateri je politika, ki je leta 1972 uničila sijajno filmsko generacijo, z režiserji praške šole krpala svojo vest ter ji dovolila več svobode pri ustvarjanju, ker da je bil njihov odnos do režima blažji.

Grlićeva knjiga Še ne povedane zgodbe je predvsem prvovrstna kronika nekega časa v nekem političnem prostoru in malce manj prvovrstna samorefleksija lastne ustvarjalne poti. V tem kontekstu je naravnost šokantna amnezija v odnosu do klasike Na vrat, na nos (kot so pri nas prevajali Grlom u jagode), najznamenitejše in najpopularnejše televizijske serije z območja nekdanje Jugoslavije, ki sta jo ustvarila Grlić in Karanović in ki še danes pomeni vrhunec ustvarjalnega opusa obeh velikanov. Če drži napoved, da namerava Grlić nadaljevati pisanje in dodajati nova poglavja, se lahko nadejamo popolnitve filmskih pojmov oziroma spregledanih poglavij. Še ne povedanih zgodb je zagotovo dovolj.

Piše: Ana Hancock

Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše

Ženska s srebrnim očesom Katarine Marinčič je krajši roman, uokvirjen z začetkom in koncem kolesarskega izleta pripovedovalca Emila, dobro situiranega pisatelja pri petdesetih. Poletni izlet na prelaz nepričakovano postane pretresljiva izkušnja, ob kateri se pripovedovalec sprašuje, kaj se je zgodilo. Ker mu med prebivalci gorske vasice nihče ne verjame, posumi, da mu prikrivajo nekaj strašnega. Kmalu o njegovi presoji podvomi njegova žena, naposled pa tudi sam. Nepojasnjen dogodek zamaje njegovo zaupanje v svet in v samega sebe, kar privede do premisleka o resničnosti ter o tem, kaj lahko vemo.

Avtorica bralca vseskozi mojstrsko drži v podobno shizofreni napetosti, saj vemo le toliko kot pripovedovalec sam. Sprva pričakujemo, da se bo razkrilo kriminalno dogajanje, nato pa psihične težave pripovedovalca. Na ozadju pričakovanja tako enega kot drugega naposled nenadejano vznikne še grozljivo, ki izhaja iz zloveščega pričakovanja nečesa pogubnega in nerazložljivega, npr. ob opisih zapuščene hiše: »Piš leze po dimniku kot revma po kosteh, bajta vzdihuje kot od privajene, ne prehude bolečine, lesna goba se napihuje kot kura pred spanjem: lahko bi tudi tako, v prispodobah, opisal, kar je slišal skozi priprta vrata. V resnici ni slišal ničesar, kar bi ga spominjalo na človeške glasove niti na glasove udomačenih živali«.

Pripovedovalec je do prelomnega dogodka na prelazu bolj kot ne zgolj opazovalec, a tudi po tem pripoved večinoma izhaja iz njegove refleksije. Večina dogajanja se tako zgodi v pripovedovalčevi notranjosti, najsi gre za introspekcijo, za opažanje ali premišljevanje o tem, kako bi lahko bilo. Njegovo razmišljanje je razvejano, z mnogimi asociacijami, domnevami in predstavljanjem možnega. Od tod tudi za avtoričin stil značilni oklepaji. Pogoste medbesedilne navezave še poudarjajo pripovedovalčev intelektualizem, pri čemer so citati nemških in francoskih literatov v izvirnem jeziku. V odnosu do ljudi je poudarek na psihološki karakterizaciji likov, kot si jih predstavlja pripovedovalec, pri čemer na podlagi trenutnih opažanj sklepa na njihovo preteklo in tudi prihodnjo življenjsko pot: »Ogledal si jo je s spokojnim zanimanjem. Vse je videl, vse razumel. Z obraza ji je prebral, kako malo se ji je v življenju zgodilo.«

Razlika med intelektualističnim diskurzom na eni strani in diskurzom kmečkega oziroma delavskega prebivalstva je očitna. Pripovedovalec je nad ljudmi s prelaza, ki jih imenuje »kmetavzi, kojoti«, vzvišen ne le intelektualno, temveč tudi moralno, zaradi česar ima končni preobrat lahko skorajda vzgojno, če že ne vsaj streznitveno funkcijo. Jezik je slikovit in filmsko nazoren ter gladko tekoč, ponekod se približa poeziji, prispodobe pa so zaradi pripovedovalčevega bogatega notranjega življenja pogosto pričakovano obširne: »… ubogo kot izložbena lutka, ki z izpahnjenimi rokami čaka, da jo bodo oblekli in ji nadeli lase; ganljivo kot okostje velike ribe, obeljeno od soli, na plaži iz vulkanskega peska, nastlani z nečednimi naplavinami.«

Roman Katarine Marinčič Ženska s srebrnim očesom kljub relativni kratkosti odlikuje množica registrov in diskurzov, od knjižnega in celo poetičnega, pogovornega, intelektualističnega do gostilniškega, pri čemer so vsi enako prepričljivi. Struktura je jasno premišljena, slog pa učinkovit in izčiščen. Na stopetdesetih straneh se srečamo s kriminalko, satiro, grozljivim in psihološkim romanom.