Ocene

Piše: Miša Gams

Bereta: Lidija Hartman in Igor Velše

Aleš Jelenko se je v slovenskem literarnem prostoru utrdil s kratkoprozno zbirko Zgodbe iz podtalja, zbirko dramskih tekstov z naslovom Praznina in s številnimi pesniškimi zbirkami, ki jih je izdal bodisi v samozaložbi bodisi pri založbah Volosov hram, Kulturni center Maribor in Mariborska literarna družba. Pesniška zbirka Terra incognita, ki je v nasprotju s prejšnjimi izšla pri ljubljanski založbi KUD Apokalipsa, je že sedma po vrsti, v njej pa Jelenko raziskuje kognitivne pokrajine svojega uma v brezmejnem času in neopredeljivem prostoru. Zbirka je razdeljena na tri dele s pomenljivimi naslovi Prihod, Tavanje po goloti in Večerna sodba, v katerih se pesnik tu in tam obregne ob egipčansko mitologijo in filozofske ugotovitve ter jih spretno “zapakira” v kratke in domiselne koane, ki predstavljajo najbolj avtentičen izkaz avtorjevih občutij, o katerih sicer ne izvemo kaj dosti. Pesniški koani, ki v obliki vprašanj tu in tam skočijo iz pesmi, pa skozi združevanje navideznih nasprotij bralca napeljejo na pot raziskovanja sveta onkraj dualnosti. V pesmi z naslovom Dvojajčna dvojčka zapiše: “Je lopato mogoče zasaditi / v oster sneg / in izvleči roso? / In iztisniti limono / v kozarec / ter popiti čokolado? / Dvoplastnost, dvoplastnost, / še vedno / nas povsem / razorožiš.” O sebi pravi, da ni preobčutljiv, le mehak, čeprav se v pesmi Razmerje moči sprijazni z ugotovitvijo “Naša mehkoba / je naša / smrt!”, v pesmi Grob pa se na koncu pomenljivo vpraša: “Tudi sam se / izlivam vase. / Le kdo bo prste / pomolil vame?” V pesmi Stapljanje se pomudi ob stapljanju bitja s prstjo, ki mu predstavlja mater, in se skozi igro besed sprašuje, kakšno bi šele bilo stapljanje prsta s prstom in bitja z bitjem, v pesmi Dotik pa ugotavlja, da je najbolj resničen prav dotik, ki ga ni mogoče občutiti, saj prav njegov neobstoj vzpostavlja njegovo resničnost.

Vendar pa Jelenko v svojih pesmih ne zahaja v dolgo filozofsko polemiziranje, temveč le navrže misel in jo skozi pesem precizno vodi do konca, v katerem zastavi vprašanje ali pa ga na kratko zaokroži v obliki lucidne sugestije. Občutja mehkobe se skozi pesniško zbirko Terra incognita prenašajo iz pesmi v pesem, dokler se občasno ne “utekočinijo” v drobcih vizualne poezije, ki mu služi kot igra besednih asociacij in zvočnih pomenov. V pesmi Crawling in my skin, posvečeni prezgodaj umrlemu ameriškemu glasbeniku Chesterju Benningtonu, na primer zapiše: “Demoni vstopajo / vate in vata/ v tvojem telesu / je premehka / za prihodnje / spomine, / ki u/d/a/r/j/a/j/o/, //dokler povsem / ne izgine / vata in vate / ni več mogoče / vstopiti.” Pesnik doživlja svet kot družbeni konstrukt, poln ostrih robov, znotraj katerega smo kot slabi opazovalci “vpeti v kartonaste škatle” in utesnjujoče kletke, medtem ko mu molk po drugi strani predstavlja “krik najiskrenejših besed”. Morda so zato njegove pesmi kratke, precizne in lucidne, saj je iznašel način, da, podobno kot to počno mojstri haikuja, z manj pove več in se bolj posveti izpeljavi misli kot kvantiteti samega zapisa. Najkrajše pesniške utrinke imenuje Okruški, v njih pa najpomembnejše ugotovitve preseje še skozi zadnje kritično sito, dokler jih ne strne v nekakšne zenovske parabole, kot sta: “Je groza prisotna / zaradi praznine?” in “Ne išči odgovora / v soseski, / ki ne vsebuje / tvojega imena.”

V prvem delu zbirke Terra incognita se Aleš Jelenko ukvarja z očesom in pogledom ter ga spremlja vse do konca knjige, v drugem delu se spopada z dualnostjo življenja in smrti, v tretjem pa se dotakne razmerij moči in politične nekorektnosti. V pesmi z naslovom Politična (ne)korektnost zapiše: “Izdolbel / sem si / oko // in ga /postavil / na mizo, // da bi / tudi jaz / razumel // (s)lepoto.” Zdi se, kot da se pesnik zaveda etimologije in morfologije besed ter želi pojmom vrniti primarni pomen. Tako kot egipčanska boginja Izis sestavlja dele razdrobljenega Ozirisovega trupla v veri, da bo lahko spočela Horusa, tako Jelenko sestavlja drobce pojmov v veri, da bo vrnil starodavna občutja in pomene v obliki dekonstruirane pesmi. V seriji pesmi z naslovom Panteon, ki se nahaja v osrednjem delu zbirke, nagovarja egipčanske bogove, kot so Oziris, Tot, Ra, Set in Horus, da mu pomagajo priti do odgovorov in spoznanj o samem sebi. Tako v nekem trenutku pozove staroegipčanskega boga modrosti in zavetnika pisarjev Totha: “K tebi kličem, Tot: / “Je umetnost / norost? Odgovori mi,” / pogosto me namreč zanese / do skrajnega roba. // In če je rob / že del skrajnosti?” Po drugi strani pa se Jelenko sklicuje tudi na sodobnike. Med njimi prevladuje Miklavž Komelj, ki ga povzema na več mestih – najbolj nazorno v pesmi Duality of life and death, v kateri primerja življenje s filmsko dvorano in slikarskim platnom, medtem ko mu smrt predstavlja “prgišče besed, iz katerih raste življenje.” V pesmi Utopija ugotavlja, da nikjer ne najde takšne dojemljivosti kot v poeziji, zaključek pesmi pa bralca kljub predvidljivosti kar malo pretrese: “In ko bom umrl, / bom umrl // zato, / da me bodo / brali.”

Kaj za konec reči drugega kot to, da upamo, da bodo Aleša Jelenka brali še za časa njegovega življenja in da bo pesniška zbirka Terra incognita dobila mesto v literarnem panteonu sodobnikov, kot si ga zasluži.

Piše: Veronika Šoster

Bereta Igor Velše in Lidija Hartman

Druga zbirka kratke proze Leonore Flis Enakozvočja je izšla pri založbi Miš v zbirki, posvečeni prav kratki prozi. Avtorica je leta 2015 že navdušila z zbirko Upogib časa, v kateri se je spogledovala z dnevniško formo in lovila okruške newyorškega prostora in časa. V njeni drugi zbirki so zgodbe veliko bolj klasične, enak pa ostaja njihov rahlo nostalgični in rahlo trpki nadih, ki se obrača v preteklost. Liki v zgodbah pogosto gledajo stare fotografije, lastne ali družinske, na njih iščejo kaj znanega, kaj odkritega, kaj še skritega, kaj toplega ali preprosto domačnega. Naslovna enakozvočja tako niso čisto zavezana glasbi, temveč bolj ljudem, ki doživljajo zelo različne usode, pa vendar ostajajo podobno zveneči v svoji občutljivosti, nežnosti, pogosto tudi bolečini in razočaranju.

Največ zgodb je družinskih, pri čemer nekatere ostajajo čisto prijetne, druge pa pokažejo svojo temno stran. Sploh v drugi polovici zbirke naletimo na kar tri težke zgodbe, na primer o fantu, ki ga zlorablja očim, a nima moči, da bi se komu zaupal, pa o sestri, ki obišče brata na psihiatričnem oddelku, saj se je zaradi travme iz otroštva popolnoma zaprl vase, pa tudi tista o deklici, ki jo babica za kazen zapira v temno vlažno klet, medtem ko se iz kuhinje širi sladek vonj po biskvitu. Zagotovo te zgodbe najbolj izstopajo po intenzivnosti, vendar še bolj delujejo tiste bolj sanjave, ki se samo s konicami prstov lahno dotikajo bolečin tipk klavirja. Ravno klavir je tisti simbol, ki se v zbirki največkrat pojavi v povezavi z izgubo, zato ne preseneča, da je pristal tudi na naslovnici knjige. Najprej naletimo na veličasten, več kot sto let star očetov klavir iz rdečerjavega mahagonija, ki je v hišo prišel z Dunaja. Hči pa se ob pogledu nanj ne ukvarja z zvočnostjo ali čim romantičnim, kot je pogosto pri glasbenih motivih, temveč razmišlja, katero drevo je moralo umreti za izdelavo tega imenitnega glasbila, ki ji toliko pomeni. Obnemeli klavir je namreč njena vez z očetom, ki ga ni več. Tudi kasneje sreča neuglašeni in tihi klavir, na katerega nihče ne igra – gre za simbolni prikaz zamujene priložnosti, odteklega časa, ko naše želje in sanje prekine usoda. Obenem gre za spoznanje, da življenja ne moremo ujeti v stekleno kroglo ali na fotografijo, pa če si še tako želimo. V zvezi s tem se pojavi izraz, ki se zrcali v naslovu, brezzvočje. Ta odsotnost zvoka v prisotnosti glasbila je nekaj še posebej glasnega in tragičnega.

Med družinskimi zgodbami izstopajo tudi tiste, ki pokažejo večplastne like, kompleksne situacije ali spreminjanje odnosov skozi čas. Takšna je na primer zgodba o družini z majhno deklico, ki jih v domači trgovini med vojno obiskuje italijanski vojak. Deklica se z njim poveže, saj čuti, da je tudi njemu vojna nekaj tujega in neznosnega, ob njegovi smrti pa žaluje. Z njim jo povezuje tudi glasba, njegove orglice, ki ostanejo neme, a se sčasoma nauči, kako jih pripraviti do pesmi in s tem pozdraviti svojo otroško bolečino. Tudi zgodba o deklici in njenem dedku, ki je vedno nosil klobuk, zdaj pa je priklenjen na posteljo, je grenko-sladka, saj se protagonistka ne more odtrgati od srečnih in živahnih podob, ki se rišejo pred njo in so tako v kontrastu z nepremičnim človekom, ki počasi odhaja. Avtorica zna iz najbolj banalnih predmetov ustvariti močne simbole, tako je tudi tukaj, saj klobuk ni le pokrivalo, ki spremlja vse njene lepe trenutke z dedkom, temveč skriva tudi vojne brazgotine. Poleg predmetov so pomembne tudi čutne zaznave, saj lahko spomin prebudi vonj očetovega najljubšega puloverja, toplina dotika, vonj po morju ali občutek vetra na obrazu. Priklic spominov tako deluje skozi različne kanale, obenem pa je tu še vedno vprašanje točnosti in natančnosti spomina. Spomini so lahko bledi, izmišljeni, prikrojeni, včasih si naslikajo kaj, kar lažje prenesemo, včasih kaj, kar bi si želeli, da se je zgodilo:

»Vsako pomlad Zana sedi v velikem zaprašenem fotelju v sicer skoraj prazni dnevni sobi stare očetove hiše in posluša. Da ujame šepet tistega, kar je nekoč bilo. Ugnezditi se želi v spomine. Pozorno sledi vsakemu občutku in vsaki misli, ki jo vodita skozi preteklo. Čeprav obnavlja večkrat obnovljeno, se ji vedno znova izrišejo novi odtenki doživetega. Lahko pa tudi izmišljenega. Ve namreč, da si dele zgodb zdaj piše sama, da ustvarja svetove, ki jih morda nikoli ni bilo.«

Poleg družinskih so tu tudi partnerske zgodbe, recimo o prvem srečanju in skupnem življenju, o odtujitvi, pa tudi zgodbe o odraščanju in iskanju svojega poslanstva. Nekatere se dogajajo v preteklosti, zaznamuje jih rahlo starinski jezik, ki ni pretiran, spet druge se dogajajo nekje v približni sedanjosti. Tudi krajevno so različne, največkrat pa se pojavita Slovenija in ZDA, kar je avtorici Leonori Flis tudi iz lastnih izkušenj najbližje. Kljub temu pa Amerika, čeprav je izpisana avtentično, pogosto deluje le kot kulisa, saj ni zares izkoriščena kot dogajalni prostor. Še vedno je odlika avtorice, da zgodb ne gradi proti nekemu šokantnemu vrhuncu ali preobratu, ampak ji uspevajo izseki in impresije, ki se pogosto končajo lirično in pobožajo s svojo predanostjo in skrbnostjo do likov, škoda pa je, da knjiga ne izraža bolj prepoznavnega avtorskega sloga, ki se je nakazoval že v Upogibu časa, ki je močno izstopal. Ves čas se nam namreč zdi, da smo te zgodbe nekje že brali. Morda pa je to le spomin, ki se prebuja. Ob tišini ali zvoku črnih in belih tipk.

Ocena filma

Izvirni naslov: Tár

Režiser: Todd Field

Nastopajo: Cate Blanchett, Noémie Merlant, Nina Hoss, Sophie Kauer, Julian Glover, Allan Corduner, Mark Strong

Piše: Muanis Sinanović

Bere: Renato Horvat

Francoska filozofa Michel Foucault in Gilles Deleuze sta pred nekaj desetletji imela debato o naravi družbenih sprememb, ki sta jim pričala. Ob vzponu neoliberalizma sta razvijala tezo, da prehajamo iz disciplinske družbe v družbo nadzora. Prva je utemeljena na organiziranju ljudi v zaprtih, totalnih ustanovah, kot so zapori, šole in tovarne. Gibanje ljudi je koordinirano, usmerjeno, časovno racionalizirano. Z vzponom informacijske družbe pa prehajamo v čas fluidnosti, na videz prostega prehajanja, kreativnega kaosa, ki ga zaznamuje učinkovitejši nadzor s tehnologijo, kodami za dostop in podobno. Oblast se razprši. Če v času Stasija prebivalci niso vedeli, kdo je vohun, danes vemo, da je vohun lahko vsakdo od nas. Skoraj vsakdo ima dostop do družbenih omrežij in kamere na telefonu, pa tudi do širokih možnosti manipuliranja z informacijami.

Tár je film, ki se v svojem bistvu ukvarja prav s tem prehodom. Lydia Tár je uspešna dirigentka, lezbijka, karizmatična profesorica, popolnoma posvečena svojemu delu. Čeprav je ženska v moškem svetu in pripadnica manjšine, v nasprotju s pričakovanji verjame v tradicijo visoke umetnosti, ne verjame v cancel kulturo in spodbuja študente, da ne bi bili roboti, da se ne bi avtomatično podrejali novim ideologijam. Gre za subverzijo pričakovanj, za katero bi lahko rekli, da je že nekoliko predvidljiva. Protagonistka, ki jo – zopet pričakovano – dobro upodobi Cate Blanchet, ni popolna oseba, vendar tega niti ne zanika.

Filmu, ki se precej opira na hanekejevsko tradicijo psihološkega suspenza, neočitne grozljivke, uspe tudi povedati relevantno zgodbo. Ta suspenz se ustvarja tudi z mešanjem skoraj dokumentarnega realizma in skrajno subjektivnih, intimnih zarez v objektivno podobo. Glavna junakinja je nekoliko avtoritarna, istočasno pa je obkrožena z generacijo občutljivih milenijcev in mlajših, ki ure posvetijo opravljanju in dokumentiranju njenega življenja. Ko se proti Tár začne kampanja obtožb, nikoli ne izvemo, koliko je res in kaj je bolj demonsko … Gorečnost novega pravičništva, ki samo preži na priložnost, da pokoplje osebo ter s tem praznino svojega nihilizma … Usmeri zakriti izvor svoje tesnobne depresije v določen cilj ... Ali na drugi strani: samozaverovanost, hladnost, nečlovečnost visoke kulture. Film, ki učinkovito manipulira z gledalcem, sam prikaže neštete možnosti manipulacije z dejstvi v času novih tehnologij.

Kljub vsej prepričljivosti pa Tár vseeno izkazuje določeno izčrpanost zahodnega filma. Ta se v zadnjih letih ukvarja predvsem še z lastno izčrpanostjo, kritiko kulturnega pogona in identitetnimi politikami, nekoliko pa zanemarja probleme slehernika, tako eksistenčne kot eksistencialne. Povprečnemu gledalcu tako v glavnem ostajajo žanrski filmi, filmi o superjunakih. Kljub temu je zanimivo, da takšna taktika deluje: Tár je, morda prav zaradi cancel kulture, ne glede na navdušene kritiške odzive, s prodajo vstopnic za zdaj v blagajne prinesel precej manj od pričakovanega.

Piše: Miša Gams

Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja

Nadžanrski pisec, popotnik, prevajalec, ljubitelj psov in vsestranski mislec Branko Gradišnik je avtor številnih potopisov o potovanjih po Irski, Korziki, Portugalski in Zakavkazju. Njegova zadnja knjiga nas vodi na potovanje po Provansi in Languedocu v času covida. Avtor, ki o sebi pravi, da je “laik, ki mu je uspelo 70+ let živeti v bolj ali manj prijetni koeksistenci z virusi, bakterijami, paraziti in plesnimi, ki ga poseljujejo,” se v pričujočem potopisu na zabaven način sooča z izzivi, ki ga prinaša potovanje z družino in tremi psi, in tudi s številnimi epidemiološkimi in birokratskimi omejitvami, ki so septembra 2021 zaznamovale življenje na jugozahodu Evrope. Poleg nenehnega preračunavanja časa veljavnosti PCR testov in iskanja zdravnikov, ki bi izdali potrdila mimo čakalne vrste, se namreč tričlanska družina sooča še z začasnim izginotjem pasjih sočlanov družine in njihovimi poškodbami na poti. Za nameček Gradišnik, ki je na Filozofski fakulteti diplomiral iz umetnostne zgodovine in sociologije, na svoj hudomušni način skicira sociološko-zgodovinski okvir tako “mačjeljubne” Francije, o kateri pravi, da ni nič drugega kot“zgodovina širjenja Toxoplasme gondii v nove kraje, v nove gostitelje, na tuje obale neznanih morja” … in tudi domovine, ki se prav v času njegovega potovanja sooča z največjimi omejitvami svobode gibanja in delovanja. Pri tem ironično pripominja, da se bo slovenski narod prisiljen zatekati k metodam partizanske osvobodilne fronte pa tudi mafije, da bi si povrnil človekove pravice in dostojanstvo: “konspirativnost, sporazumevanje na štiri oči, nesledljivi telefoni (na odmet), falsifikacije dokumentov in potrdil, ilegalni nakupi, trojke, podkupovanje uradnih oseb in novačenje simpatizerjev, neprijavljeno orožje”

Knjiga V raj in nazaj je veliko več kot klasičen potopis – je osebnoizpovedni filozofski priročnik, v katerem Branko Gradišnik bralcem podaja svoj pogled na svet v času koronske krize. Predstavlja pa tudi načine za preživetje in intelektualno samoobrambo v družbi, ki le navidezno podpira gesla in načela francoske revolucije. V poglavju z naslovom Preživetvena filozofija tako bralcu po imenu Petruška podaja konkretne nasvete za dolgoživost, ki vključujejo telesno dejavnost, zbirateljstvo, aktivno udejstvovanje v glasbi in drugih vejah umetnosti, redno spanje ter sprehode in vrtičkanje. Pri tem mu polaga na srce, da si lahko pridobi obilo časa že s tem, da neha “trapiti glavo z lažmi, grožnjami, ščuvanjem in zapeljevanjem”, ki jih je “vsak dan ure in ure deležen od medijev.” V sklopu Deset spletnih zapovedi, podaja sugestije o uporabi politično in ideološko neodvisnih spletnih brskalnikov, dostopih do znanstvenih člankov in iskanju spletnih vsebin. Med najbolj zanimiva sodi poglavje Navodila za uporabo človeka, v katerem se Gradišnik pogovarja z dvojnim doktorjem – psihiatrom in epidemiologom – ter mu predstavi slutnjo, da mu je neznani virus ali parazit okupiral center za humor v možganih. Pri tem se sklicuje na naravo plazmodijev in drugih mikroorganizmov, ki kljub poskusom zajezitve z obsesivnim razkuževanjem, samoizolacijo in cepivi vsakič znova najdejo obvoze, da pridejo do cilja, ki so si ga zadali. V poglavju Cikcak korak pa se obregne ob zgodovino evropskega (neo)kolonializma in ga primerja s protikoronskimi ukrepi posameznih evropskih držav v zadnjih letih.

Knjiga Branka Gradišnika V raj in nazaj je vse prej kot romantičen opis potovanja po južni Franciji, čeprav tu in tam preberemo kakšen Petrarcov sonet ali pesem Williama Wordswortha. V knjigi več izvemo o pasteh ideološkega “pranja” možganov in zgodovinsko-antropoloških smernicah, ki so pripeljale do vznika “korona histerije”, ter veščinah prilagajanja psov na družinskih potovanjih, kot bi izvedeli o sami Provansi. Pa vendarle jo bo bralec, po možnosti prav Petruška, z veseljem vzel v roke in si postregel z uporabnimi spletnimi povezavami in družbenokritičnimi refleksijami oziroma nasveti.

Praznovanje, ki so ga v režiji Janusza Kice premierno uprizorili na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega, je odrska priredba filmskega scenarija, ki so ga napisali Thomas Vinterberg, Mogens Rukov in Bo Hr. Hansen; prevedla jo je Alenka Klabus Vesel. Režiser Kica je, kot je povedal, "poskušal opisati paradoks, ki se dogaja v tem večeru, ko se odvija drama. Nekdo ljudem odkrito v obraz pove resnico, kaj se je zgodilo, pa nihče tega ne vzame zares, kot dramatično resno izjavo."

Festen, 1998

Drama

Premiera: 30. januar 2023

Prevajalka Alenka Klabus Vesel

Režiser Janusz Kica

Dramaturginja Eva Mahkovic

Scenografka Karin Fritz

Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov

Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina

Lektorica Maja Cerar

Korepetitorka Višnja Kajgana

Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik

Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš

Nastopajo Boris Ostan, Judita Zidar, Branko Jordan, Iva Krajnc Bagola, Filip Samobor, Viktorija Bencik Emeršič, Joseph Nzobandora – Jose, Jožef Ropoša, Meta Mačak k. g., Jaka Lah, Alojz Svete k. g., Boris Kerč, Tomo Tomšič, Gašper Jarni, Voranc Boh k. g., Klara Kuk k. g., Julita Kropec k. g., Gal Oblak, Tjaša Železnik

Foto: Peter Giodani

https://www.mgl.si/sl/predstave/praznovanje/

Piše: Katja Šifkovič

Bere: Eva Longyka Marušič

Pisateljica, režiserka, dramatičkarka in seveda pesnica Bina Štampe Žmavc se je vrnila k poeziji. V zbirki Ljubeznitve, ki obsega 40 pesmi, se je sprehodila po posameznikovi intimi, še več, prevprašuje čustvovanje, ki se pojavi v ljubezni, v ljubosumju in samoti, ki jo avtorica najbolj izpostavi prav na začetku zbirke, ko zapiše: »Šla sem po ulici, da nazdravim samoti, dober dan, samost! Tu sem, ob tvoji poti.«

V zanimivi spremni besedi Jerneja Kunsterleta lahko preberemo, da se Bina Štampe Žmavc tokrat spogleduje s poetiko intimizma. Pred bralcem je razgrnjeno še utripajoče srce s poudarjenim reliefom, ki življenje predstavlja kot zgodbo intimnih prehodov med jaz in midva. Zato se že med prvimi pesmimi soočimo z vprašanjem, kako ustvarimo pomen, ko jezik pomeni vrzel med občutenjem, branjem in razumevanjem?

Subtilni znak avtoričine suverenosti pesniškega jezika se kaže v tem, kako je vsako pesem zmožna pripeljati do mesta, kjer se srečata lirski subjekt in ona sama. Pesmi sicer morda na nek način tavajo, raziskujejo refleksivno naravno našega človeškega, živalskega, moralnega uma, vendar se vsaka pesem, do zadnje vrstice, popolnoma vživi vase. Avtorica sliši in začuti, zadrži srčne trenutke v tem hitrem času in jih razpre, naelektri in naredi tunel za njihovo razumevanje. V pesmi zapiše: »Ne odhajaj z rdečimi češnjami zdoma, ker me tako neznansko boli. Ko počasi izginjaš z zaslona, češnje zorijo v kaplje krvi.«

Pristnost v pesmih izhaja iz iskrenosti in resničnosti avtoričine izkušnje, jezik je bogat, natančen, globok in hkrati berljiv. Zbirka se bere, kot da bi prebirali naše lastne misli – zapisane, polne čustev in uglašene z našo lastno domišljijo. Avtorica pa se ne izraža izrecno v posameznih pesmih, ampak je prisotna v vseh, kot nekakšen ključ in razlaga nje same.

Pesmi Bine Štampe Žmavc v zbirki Ljubeznitve z neustavljivim intimnim načinom izražanja govorijo o privlačnosti, ljubezni, osamljenosti, razočaranju in intimnih zvezah, kar pa je samo po sebi, če pogledamo sodobno slovensko poezijo, kontroverzno. V zbirki se pojavlja nujnost, da človekovo izkustvo, ljubezen pravzaprav, sprejmemo takšno, kot je. Sporoča nam, da je razočaranje včasih lahko tudi začetek upanja in ne pomeni vedno le konca.

Piše: Katja Šifkovič

Bere: Eva Longyka Marušič

Pisateljica, režiserka, dramatičkarka in seveda pesnica Bina Štampe Žmavc se je vrnila k poeziji. V zbirki Ljubeznitve, ki obsega 40 pesmi, se je sprehodila po posameznikovi intimi, še več, prevprašuje čustvovanje, ki se pojavi v ljubezni, v ljubosumju in samoti, ki jo avtorica najbolj izpostavi prav na začetku zbirke, ko zapiše: »Šla sem po ulici, da nazdravim samoti, dober dan, samost! Tu sem, ob tvoji poti.«

V zanimivi spremni besedi Jerneja Kunsterleta lahko preberemo, da se Bina Štampe Žmavc tokrat spogleduje s poetiko intimizma. Pred bralcem je razgrnjeno še utripajoče srce s poudarjenim reliefom, ki življenje predstavlja kot zgodbo intimnih prehodov med jaz in midva. Zato se že med prvimi pesmimi soočimo z vprašanjem, kako ustvarimo pomen, ko jezik pomeni vrzel med občutenjem, branjem in razumevanjem?

Subtilni znak avtoričine suverenosti pesniškega jezika se kaže v tem, kako je vsako pesem zmožna pripeljati do mesta, kjer se srečata lirski subjekt in ona sama. Pesmi sicer morda na nek način tavajo, raziskujejo refleksivno naravno našega človeškega, živalskega, moralnega uma, vendar se vsaka pesem, do zadnje vrstice, popolnoma vživi vase. Avtorica sliši in začuti, zadrži srčne trenutke v tem hitrem času in jih razpre, naelektri in naredi tunel za njihovo razumevanje. V pesmi zapiše: »Ne odhajaj z rdečimi češnjami zdoma, ker me tako neznansko boli. Ko počasi izginjaš z zaslona, češnje zorijo v kaplje krvi.«

Pristnost v pesmih izhaja iz iskrenosti in resničnosti avtoričine izkušnje, jezik je bogat, natančen, globok in hkrati berljiv. Zbirka se bere, kot da bi prebirali naše lastne misli – zapisane, polne čustev in uglašene z našo lastno domišljijo. Avtorica pa se ne izraža izrecno v posameznih pesmih, ampak je prisotna v vseh, kot nekakšen ključ in razlaga nje same.

Pesmi Bine Štampe Žmavc v zbirki Ljubeznitve z neustavljivim intimnim načinom izražanja govorijo o privlačnosti, ljubezni, osamljenosti, razočaranju in intimnih zvezah, kar pa je samo po sebi, če pogledamo sodobno slovensko poezijo, kontroverzno. V zbirki se pojavlja nujnost, da človekovo izkustvo, ljubezen pravzaprav, sprejmemo takšno, kot je. Sporoča nam, da je razočaranje včasih lahko tudi začetek upanja in ne pomeni vedno le konca.

Piše: Sašo Puljarević

Bere: Aleksander Golja

Lani smo dobili kar nekaj bolj ali manj literarnih del, ki jih predpisujejo, pardon, podpisujejo domači zdravniki. David Zupančič z Življenjem v sivi coni je podrl vse prodajne rekorde in še vedno kraljuje na vrhu lestvice najbolj prodajanih knjig, relativno za petami mu sledi Marko Pokorn z zbirko zapisov, kolumn Smešno, ma non troppo, Alojz Ihan pa je izdal kar dve, zbirko kolumn Skupinska slika z epidemijo in roman Karantena. Omeniti gre še poklicno biografijo Eldarja Gadžijeva Škarje, prosim, pozornejši bralci pa bi verjetno našli še kak naslov. A za začetni oris bodi dovolj, leto je bilo za može v belem očitno precej navdihujoče. Glede na dogajanje na družbenem in zdravstvenem področju to seveda ne preseneča, literarni odziv pa je bil pri fenomenu razsežnosti, kot je epidemija, povsem pričakovan.

V romanu Karantena beremo o druščini, ki se znajde na jadrnici, ravno ko v Evropo prodre novi koronavirus. Rentgenolog Andrej, njegov brat Peter in kolega epidemiolog Egon poskušajo jadrnico spraviti iz Barcelone v Pulj, kar pa se zaradi lastne nepazljivosti in zaradi zaostrovanja epidemioloških razmer izkaže za precej težaven podvig. A začetni prizor, kljub intrigantnemu izhodišču, zgolj postavi protagoniste na prizorišče, kaj dlje se ne razvije. Dogajanje se hitro preseli v Slovenijo, kjer z gledišča Andreja spoznavamo njegovo in Petrovo družino, starše, soprogi, otroke ter prepletanje in razpletanje njihovih medsebojnih odnosov. Roman je pisan v velikem zamahu, a čeprav naj bi mnogi odvodi, rokavi, razmisleki in pobliski v preteklost pripomogli k bogatejšemu ozadju likov, bolj dodelani psihologizaciji ali vsaj motivaciji, po nepotrebnem razgaljajo osnovne idejne mehanizme romana. Če se namreč na neki točki vprašate, zakaj, bo odgovor zelo verjetno sledil na eni od naslednjih strani. Pri tem se roman na vse pretege trudi zakoličiti gabarite, po katerih se giblje, a prav zato podleže pretiranemu ponavljanju. Včasih gre celo tako daleč, da se zazdi, da se je določen stavek, če že ne v identični, pa vsaj v zelo podobni obliki ponovil (npr. tarnanje o ceni priveza, Petrovi poskusi samomora, očetova jokavost, Petrova žena kot duša družinskih kosil in še bi lahko naštevali). Pri tem pa tudi jezikovno ne variira, slog ima bolj kot estetsko predvsem informativno težo, ki mora štiristostransko pripoved zapakirati in pripeljati do konca.

Če bi ob naslovu in avtorju pričakovali prodorno študijo družbenih in predvsem intimnih odnosov v času epidemije, roman pusti nekoliko grenak priokus. Epidemija in epidemiološki ukrepi delujejo predvsem kot prikladna kulisa, ki poganja dogajanje, medtem ko se osamljenosti, strahu in naraščanja nestrpnosti loti le bežno ali pa sploh ne. Dogodki in ukrepi so predstavljeni le kot dejstva (npr. Diamond Princess, Kitajska, Bergamo) in delujejo precej publicistično. Eden od prizorov, ki v tem smislu odpira smiselne refleksije, je mednarodni sestanek epidemiologov s proizvajalci cepiv, ki se ga udeleži Egon. Na sestanku se namreč lov za cepivi izkaže le kot še eden v vrsti dobičkonosnih podvigov, ki deluje po načelih prostega trga in marketinga. Podobno prepričljivo deluje tudi pričevanje Andrejeve žene, pulmologinje, ko opisuje naporno delo v skafandrih in splošno stanje v bolnišnicah. A ravno na tej točki roman tudi nekoliko pokroviteljsko zdrsne. Za zapiranje bolnišničnih oddelkov okrivi sestre in strežnice, ki se nočejo odpovedati druženju med malico. Podobne nenavadne komentarje najdemo tudi na drugih mestih. Andrej na primer natakarja označi za geja, ker samo geji lahko tako dolgo govorijo o pečenem jajcu.

Če se vrnemo k epidemiji, je bežna kritika usmerjena v koruptivno dogajanje na ministrstvu, roman pa kritično ne pretrese položaja Andreja, ki kot zasebnik prav lepo služi na račun epidemije, sicer pa se pritožuje, kakšno izgubo mu povzroča zaprta ambulanta, in s pridom izrablja zveze, znanstva in prepustnice, ki mu jih ponuja zdravniški stan. Tudi ko kar hudo zboli in se odreče dodatnemu zaslužku, to stori bolj zaradi prevelikih finančnih tokov in potencialnih sitnosti, in ne toliko zaradi bolezni ali celo družine, kot si to poskuša utemeljiti sam.

Vse poti torej vodijo na konec, ki pa zazveni nekoliko solzavo in enostavno poantirano. Naslovno karanteno gre namreč prej kot v epidemiološkem razumeti v čustvenem, človeškem smislu. Sklepno dogajanje naj bi nas prepričalo, da se je treba izkalupiti iz lastnih karanten in srečo poiskati v bližnjih; zaradi krščanske motivike – družina dementni materi postavi improvizirano cerkev – pa se zdi, da sporočilnost odmeva v duhu izvirne karitas. A vendar bi tovrstna teza prej prišla do izraza, če bi se lahko oprla na kompleksnost družbeno-zgodovinskega trenutka, v katerega je roman postavljen. Če bi bil naslov drugačen, to morda ne bi bilo tako zelo moteče, tako pa roman Karantena, če kaj, ponovno kaže, da med epidemijo ali pa kakšno drugo družbeno oziroma naravno katastrofo pač nismo vsi v istem čolnu.

Piše: Iztok Ilich

Bere: Aleksander Golja

Pripadniki zdravniškega ceha so v marsičem posebna poklicna skupina. Mnogi se iz dneva v dan soočajo s tanko ločnico med življenjem in smrtjo. Od njihove prisebnosti, znanja in izkušenj je pogosto odvisno, na katero stran se bo prevesila tehtnica. Najbrž prav breme usodne odgovornosti pri njih budi potrebo po ustvarjalnem sproščanju v prostem času. V nobenem drugem poklicu namreč ni najti toliko predanosti glasbi, slikanju ali pisanju. Spomnimo na Lojza Kraigherja, Josipa Vošnjaka, Danila Lokarja, Slavka Gruma in Bogomirja Magajno, med sodobniki vsaj še na Jožeta Felca in Alojza Ihana.

V zadnjem času sta se jim pridružila še dva, pediater Marko Pokorn in infektolog David Zupančič, prvi srednjih let, drugi precej mlajši, a tudi že z izkušnjami v pisanju. Oba bolj kot približevanje literarnim presežkom spodbuja svojevrstna nuja, da iz osebnih izkušenj z ljudmi, potrebnimi zdravstvene pomoči, pišeta o vprašanjih in pojavih, ki na tem področju pretresajo naš čas in ki so s kovidno pandemijo dobili strašljivo planetarno razsežnost, ki je, ne le pri nas, neusmiljeno razgalila ožine in plitvine preobremenjenega zdravstvenega sistema. Oba zagovornika znanosti zoper zarotniške teorije vseh vrst sta tudi mojstra v mehčanju ostrine najtežjih trenutkov z dobrohotno, tudi na lastni račun uperjeno humornostjo.

David Zupančič se je z bralci povezal z blogom na instagramu in se kmalu uvrstil med tako imenovane vplivneže z več deset tisoč sledilci. Tako so njegovi Prizori iz življenja mladega zdravnika že pred natisom v knjigi Življenje v sivi coni lažje postali uspešnica. Založba je z dotisi knjige komaj sledila povpraševanju, pika na i pa je bila razglasitev za knjigo leta.

Avtor si je naklonjenost bralcev pridobil z iskreno skromnostjo in obenem stvarnostjo zdravnika začetnika, vpetega v tradicionalno hierarhijo, v tednih in mesecih, ko hitro širjenje za mnoge usodne virusne pljučnice ni dopuščalo postopnega prilagajanja. Po naključju je prav on obravnaval prvi primer okužbe s covidom pri nas. Po tem se je vse odvijalo z bliskoviti naglico. Sprva je bilo nevednosti več kot znanja, odrešilno cepivo še v laboratorijih, načrtovanje prihodnosti povsem negotovo. Mladi zdravnik je bil ves čas zraven. Ure in ure v dušečem skafandru, ponoči in podnevi, kadar je prišel na vrsto na kliniki ali v intenzivni rdeči coni, ki se je širila do roba zmogljivosti. Sredi prizadevanj preobremenjenega, a čudežno vztrajnega zdravstvenega osebja, da bi z že pojemajočimi močmi obvladalo širjenje okužbe, preden bi se sistem usodno zlomil. Ko se pričevalec domá nepopisno razveseli novega življenja, v bolnišnici vedno znova spoznava, da niso vse smrti enake.

V knjigi Življenje v sivi coni pripoveduje tudi o sebi, svoji družini in svojevrstni življenjski filozofiji, ki temelji na nujnosti lenarjenja, odklopa, ko ne gre več. Predvsem pa sijajno opisuje takratno razpoloženje v Kliničnem centru z dramatičnimi zasuki s srečnimi in tragičnimi izidi daleč od oči javnosti. Pravi, da s knjigo dobro leto po vrhuncu krize ne želi z obsojanjem in teoretiziranjem prilivati olja na požar strasti, ki ga je zanetila epidemija, a se tudi ne umika v medlo relativiziranje. Nič mu ni tuje, za vse najde pravo, če je treba, tudi robato besedo.

David Zupančič si rad pomaga s slikovitimi prispodobami in dovtipi, ko sproti pojasnjuje strokovne in žargonske izraze. Na primer, da so covidna urgenca in siva cona infekcijske klinike »nekakšne vice, kjer obravnavaš bolnike s sumom na covid, nimaš pa še izvida brisa«. Neizprosen pa je v sodbi, da je človeški dejavnik s stopnjevanjem nestrpnosti, gorečim nasprotovanjem stroki in neustavljivim širjenjem dezinformacij prispeval ogromen delež k problemu. »Javni napadi na zdravstveno osebje in epidemiologe so se stopnjevali sorazmerno s količino primerov covida. Kot da bi epidemija virusne pljučnice sprožila sočasno epidemijo jeze in sovraštva,« piše. In za to najde tudi kanček razumevanja, češ »človek, ki je dovolj prepričljivo potisnjen v kot, lahko sčasoma izgubi svojo človeškost«. Da je vse najtežje ostalo za zaprtimi vrati, je po besedah avtorja »absolutno zmagoslavje z vidika medicine in epidemiologije. Je pa žal navzven dalo ljudem občutek lažne varnosti.«

Zupančičev sklep, da bo po impresivnem srečanju s prihodnostjo v medicinskem centru v teksaškem Houstonu, bolj podobnemu nakupovalnemu središču kot bolnišnici, raje ostal doma in se v službo še naprej vozil s kolesom, nazadnje tudi bralcu, ki je še pod vtisom ubesedenih srhljivih podob, prinese nekaj olajšanja.

V majhni in skromni vaški skupnosti na Irskem, katere osišče sta pivnica in cerkev, se nenadoma prekine dolgoletno prijateljstvo. Colm, violinist in ljubiteljski skladatelj, sporoči preprostemu Pádraicu, da ga ne želi več videti, ob vsakem njegovem poskusu nadlegovanja pa si bo odrezal po en prst. To, kar sprva deluje kot bežen izbruh moške trme v okolju, v katerem ravno ne primanjkuje robustnežev, se začne stopnjevati v spiralo absurda. Kot je položaj na trenutke že smešen, je obenem tudi smrtno resen; priče smo globoki eksistencialni drami, v kateri si ljudje ne morejo kaj, da ne bi bili žrtve svojih lastnih značajev, pri čemer ni preproste zamejitve na krivce in žrtve.

V novi celovečerni mojstrovini dramatika, scenarista in režiserja Martina McDonagha Duše otoka se srečamo s potujitvenim učinkom že v prvem prizoru, ki združi tipično bolgarsko ljudsko pesem in tipično zahodnoirsko priobalno pokrajino. Glasbo za film je prispeval Carter Burwell, ki sicer ni edina vez McDonagha z bratoma Coen; film namreč prežema podobno črnohumorno razpoloženje.

Delo, v katerem posmeh ne prevlada nad sočutjem in razumevanjem vseh vpletenih, zelo posrečeno preigrava kar nekaj človeških grehov in zapovedi. V stranski vlogi se na nekonvencionalen način znajde tudi katoliški duhovnik, ob strani pa vse skupaj opazujeta macbetovska vešča in vaški idiot. Vse je nekako na robu karikature, a McDonagh lovi po tem robu kot avtorski virtuoz ravnotežje med komičnim in tragičnim, med nečimrnostjo in melanholijo, da pridejo na plan različne plasti človeških značajev.

Celovečerec bi bil po vseh svojih sestavnih delih težko bolj irski, kot je, pri čemer smo priča prečudoviti, skoraj slikarski upodobitvi podeželja izpred natanko stoletja, naseljenega z ne tako idilično človeško skupnostjo. Hkrati pa je film s svojim minimalizmom težko bolj univerzalen. Dogaja se na podlagi državljanske vojne; med prijateljema, skoraj bratoma, ki stopnjujeta kljubovalnost in tih, samouničevalen, neracionalen spor do neslutenih razsežnosti. Dogaja se v brezperspektivnem okolju, iz katerega je težko izstopiti.

V tem duhu je mogoče razumeti tudi konec filma, ki je glede na graditev napetosti izrazito frustrirajoč in nekatarzičen. A popolnoma smiseln in v resnici dobro poznan − v tem svetu sprava ni zares mogoča, v najboljšem primeru lahko privede do nekega stanja strpnosti, pa še ta pojem ima v svojem korenu trpljenje. Letos boste težko našli bolj Sloveniji na kožo pisan film, kot so to Duše otoka.