Ocene

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj

Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko

Avtorica recenzije: Ana Geršak

Bralka: Barbara Zupan

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri

V zadnjih mesecih so vzporedne resničnosti oziroma filmska večvesolja vroča tema, saj je bil ta koncept v središču dveh največjih uspešnic leta, Spider-man: Ni poti domov in Doktor Strange in multivesolje norosti. A ob ogledu neodvisnega filma Vse povsod naenkrat kmalu postane jasno, da stripovski spektakli tega fantastičnega koncepta ne znajo izkoristiti za drugo kot spektakel, medtem ko ta film postreže s kompleksnimi liki, pristnimi odnosi in vizualno svežino, ki si jo bomo zapomnili bolj kot poplavo digitalnih posebnih učinkov.

Glavna junakinja Vse povsod naenkrat je Evelyn, lastnica družinske pralnice, ki se ukvarja s strogo davčno revizijo in vse bolj skrhanimi odnosi z družinskimi člani. A ta brezup vsakdana se nenadoma spreobrne v divjo pustolovščino, ko z njo vzpostavijo stik subjekti vzporednega vesolja, ki potrebujejo njeno pomoč, da bi ustavili veliko zlo. Koncept in številni elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri, pogosto prežete z nepričakovanim humorjem in pristno, skorajda patetično srčnostjo.

Na simbolni ravni film, če ga primerjamo z Matrico, ni kritika odtujenosti korporativnega sveta in potrošniške družbe, temveč skozi znanstvenofantastično zgodbo govori predvsem o družinskih odnosih, generacijskem razkoraku in nenazadnje o osebni rasti.

Osebna rast je sicer prav tako skupna točka z Matrico in s transspolno preobrazbo njenih režiserjev, saj je ena ključnih interpretacij filma Vse povsod naenkrat priznavanje lastne drugačnosti in iskanje moči v njej. A tukaj se zgodi ključen razkorak, v katerem korenito preseže Matrico. Medtem ko se je v Matrici junakova moč pokazala v orgiji genialno posnetega nasilja, poseže Evelyn po nasprotnem pristopu k razreševanju konfliktov in ponudi gledalcu bistveno bolj pozitiven konec.

Navduši tudi vizualna podoba filma, ki v veliki meri temelji na praktično izvedenih učinkih in izpiljenih ter brezhibno izvedenih bojnih koreografijah. Pri tem se izkažeta tudi glavna igralca Michelle Yeoh, ki je v enaki formi kot pred dvema desetletjema v uspešnici Prežeči tiger, skriti zmaj, in Ke Huy Quan, nekdanji otroški zvezdnik iz Indiane Jonesa in templja prekletstva, ki se je po dvajsetih letih dela za kamero vrnil k igri.

Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.

Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.

Premiera: 3. junij 2022

Informativni program RA SLO

V Lutkovnem gledališču Ljubljana je bil včeraj premieren lutkovno – gledališki, predvsem pa interaktiven dogodek za malčke in starše z naslovom Slišati morje. Raziskovalno estetsko potovanje je režirala Saška Rakef, predstavo pa si je ogledala Magda Tušar:

Avtorica recenzije: Tonja Jelen

Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih

Ljubljana: Beletrina

Pesnica, pisateljica, pripovedovalka zgodb, antropologinja in ne nazadnje kolumnistka Ana Svetel je v novi pesniški zbirki Marmor izostrila opazovanje in čutenje ter poglobila esenco poezije. Po zelo opaženem prvencu Lepo in prav je nastala kompleksnejša pesniška zbirka, v izbrušenem jeziku in z globokimi uvidi. Še posebej pa jo odlikuje prepletanje najrazličnejših svetov, ki predstavljajo različne veje umetnosti, kot so glasba, kiparstvo in literatura. Po drugi strani se ti svetovi spajajo z vsakdanjim, ki nas obdaja na slušnem in vidnem polju. Vez med rekom Užij dan in vabilom v morebitno skupno prihodnost pa so potovanja ali, bolje, dopustovanja. Gre za poezijo, ki nas povede v intimne trenutke oddiha, pri čemer pa ne manjka modrosti.

V zbirko nas povabi citatom iz Pisma Hebrejcem: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja.« Pesnica z njim najprej dopolnjuje idejo iz prvenca, hkrati pa nas vabi v nov pesniški svet. Ta je še zrelejši in bolj premišljen. Iz preprostih vsakdanjosti avtorica tvori in izpeljuje premisleke o pogosto spregledanih, a samoumevnih rečeh. Take so na primer pesmi Lubenica, Rožiči in Koromač. Skoraj nerudovski način nas potegne v resne premisleke o prehranjevanju, o apokaliptičnosti vse večje lakote ali nedostopnosti hrane, kar je hkrati pomembna aktualizacija in metaforičnost. »Rožiči pa – / ravno prav grenki, ravno prav redki, / kdor jih vzljubi, jih bo zmeraj iskal.« Rožiče primerja s fižolom, ki ga je več. Prav ta prefinjenost in izbranost sta v Marmorju pogosta. Kako namreč ubesediti izgubo, kako iskati smiselne povezave v prepletanju užitka in pronicljivosti. Drobni družinski utrinki so povezani tudi s smrtjo, a prav ta prinaša novo spoznanje: »Ko je umrl moj dedek, / sem uzrla / ljubezen.« Tako je pesem Valentinovo razumeti na več načinov in je tudi kontrapunkt vsej komercializaciji in kiču.

Zdi se, kot da bi stopili v svet mlajše eruditke, ki nas samozavestno vodi skozi verze. V njih si je mogoče ustvariti različna razkošja premislekov. Le redko smo vabljeni v vesolje motivov o fizikalnih in matematičnih pojmih. Čeprav bi bilo zlasti like mogoče še izraziteje izpesniti, pa sta pesmi Aerosoli in Fotoni precizni v iskanju in primerjavi odnosov in posledičnosti. V pesmi Aerosoli pravi: »Skozi telesa, ki se ne zmorejo / meriti v metrih, se izcedijo, / nakapljajo po pločnikih, / v vlažna tla bližine. / Skozi telesa, ki si delijo zrak, / se zvrtinčijo, dvigajo odpadlo listje / in drobne smeti.«

Ana Svetel v pesmih ubeseduje občutje, z lahkotnostjo ji uspeva otipati nevidnost in neotipljivost. Prva zbirki je bila še šaljiva in dobrodušna, zdaj pa nas sooča tudi z ranljivostjo. Prav rana pa v tej zbirki pomeni tudi možnost za novo lepoto ali pomiritev.

Tako kot pesmi v prvencu Lepo in prav tudi pesmi v Marmorju ustrezajo naslovu zbirke. Poudarila bi še zadnji pesmi, pri katerih so besede še posebej izostrene, to sta pesmi Psalm in J. S. Bach: Matejev pasijon. V obeh je najti vse tisto, kar zajema celotna zbirka: kozmos doživetega, prebranega, slišanega in pregnetenega v celostno podobje. Zbirka Marmor prinaša izbrušene pesmi s preciznimi pogledi v globine, v katerih migota vse tukaj in onkraj.

Avtor recenzije: Robert Šabec

Bralec: Aleksander Golja

Trst : Založba Mladika, 2021

Roman Leona Marca Katedrale, male in velike je postavljen v namišljen prostor primorskega podeželja. Bralec ga lahko predvsem s pomočjo poslikav lucidnega Toneta Kralja locira na širše območje nekdanje rapalske meje, ljubitelj gurmanskih užitkov pa ga lahko še ožje postavi v Idrijsko-Cerkljansko hribovje. Zakaj je v uvodu treba govoriti o dogajalnem prostoru, ni težko ugotoviti. Svojstveno razlago prinaša večkrat sicer le bežno omenjeni Tone Kralj, slikar, ki je domala ves mejni primorski prostor poslikal z nabožnimi freskami, ki pa poleg biblijske motivike vsebujejo tudi izrazito protifašistično noto. In njegovi naročniki niso bili nihče drug kot čedermaci, torej zavedna primorska duhovščina.

Roman Katedrale, male in velike prinaša sodoben, kritičen in poglobljen pretres številnih vprašanj, ki zadevajo kar najrazličnejša področja družbenega življenja v preteklosti in sedanjosti, a so pogosto omejena na odnos 'za' ali 'proti'. Vsi osrednji protagonisti romana, med katerimi se večkrat krešejo mnenja, so katoliški slovenski izobraženci. Tradicionalistični, brezkompromisni župnik Peter Bogataj, ki v času socialistične Jugoslavije 27. aprila pred župnišče izobesi državno zastavo na pol droga, je bolj »pes čuvaj, kot pastir svoje črede«. Precej bolj empatičen, svetovljanski in širokim nazorom odprt je dekan Cerkovelj Marjan Furlan in ne nazadnje je tu še šentviški župnik Gregor Kobal. Med romanesknimi liki ne moremo prezreti še energičnega mladega bogoslovca, poznejšega novomašnika Janeza, ter ptujskega škofa in kandidata za kardinala Božidarja.

V osredju njihovega zanimanja je vprašanje poslanstva in mesta Cerkve nekoč in danes. Cerkev je razumljena v kar najširšem pomenu kot mesto druženja, zbiranja, kot prostor svobode in izmenjave idej, ki je svoj prispevek dodala tudi ob osamosvojitvi Slovenije, protagonisti romana pa razmišljajo tudi o Cerkvi kot avtoritativni ali permisivni materi, Leon Marc se v delu ne izogne niti problematiki ženskega duhovništva, homoseksualnosti in pedofilije za cerkvenimi zidovi, pravic skupnosti LGBT in finančnim škandalom, povezanih z aferami slovenske duhovščine. Iz tovrstnih razglabljanj izhaja luciden, prepotreben klic po reformi cerkvene organiziranosti in delovanja, ki občasno zadiši celo po pravi revoluciji.

V tovrstni konstelaciji bolj ali manj svobodomiselnih idej je najbolj očitno črno-belo prikazana polpretekla zgodovina s partizani kot hudobnimi fanti in nekoliko naivnim, a slovenskemu življu nič hudega želečim domobranstvom. Prve v času poslednje spovedi oziroma ob svojem odhodu v onostranstvo ponazarja nekdanji politkomisar in likvidator Vrabec, oče zdaj uspešnega podjetnika, druge pa slikajo posamezni poskusi ideološkega zagovora »taktične« kolaboracije in podobnega. Marc v tovrstnih izsekih v precejšnji meri pozablja, da so čedermaci in tudi Tone Kralj pekel povezali s fašizmom.

Bolj večplastno je prikazan poskus sprave v sklepnem delu romana Katedrale, male in velike. Uspešen in mednarodno uveljavljen arhitekt, tudi faran Bogatajeve župnije, osvoji prvo nagrado na natečaju prenove osrednjega trga slovenske prestolnice. V njegovi nagrajeni rešitvi je aktualizirana nikdar uresničena Plečnikova Katedrala svobode, osrednje stičišče le-te postanejo brižinski spomeniki, Boris Kidrič pa dobi okoli nog simbolno kito modrih las iz Hude jame.

Vsaj omeniti je treba še odnos med krščanstvom in drugimi religijami, ki pa ga ne zaznamuje toliko relacija med krščanstvom in islamom, kot bi morda pričakovali, temveč med krščanstvom in newagevskimi gibanji. Prvega najodločneje brani že omenjeni župnik Bogataj, drugega pa zagovarja vaška učiteljica joge Melita Vrabec.

Roman Leona Marca Katedrale, male in velike prinaša zrel, kritičen, skoraj sokratski dialog med katoliškimi intelektualci z občutno kontemplativno noto. Opazna je težnja po sintezi profanega in sakralnega, trdno usmerjeni tako v tostransko življenje (z vsemi svojimi napakami) kot tudi v vse tisto, kar naj bi bivalo v večnosti onostranstva. Izrazit je esejistični pridih, ki več kot le občasno (za)zveni v blagem sozvočju z dobro znanim Nokturnom za Primorsko Alojza Rebule.

Avtorica recenzije: Marija Švajncer

Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih

Novo mesto: Goga, 2022

Goran Vojnović je eden najbolj uveljavljenih in branih pisateljev na Slovenskem Miselni in doživljajski svet pisatelja, filmskega režiserja in esejista združuje veliko aktualnih tem. V knjigi Zbiralec strahov se vedno znova vrača v otroštvo; rojen je bil sicer v Ljubljani, a piše o svojem bosanskem poreklu in negotovosti, ki jo je doživljal kot otrok priseljencev, prav tako o tem, kako se je znašel v večjezičnosti. Spomin je ponekod zamegljen, toda nikakor ne more pozabiti, da je v njegovi preteklosti ugasnila Jugoslavija. Vrača se v čas, ko so ga preganjali strahovi v stiku z vrstniki, sčasoma pa se dokoplje do spoznanja, da je strah tudi druge ljudi, tako otroke kot odrasle.

Pretresla ga je vojna, ki je izbruhnila ob razkroju prejšnje države, bolijo ga posledice nesmiselnosti in krutosti vojnih spopadov, preganjajo ga žrtve Srebrenice. Na oživljanje fašizma ter paberkovanje in kramljanje o vojnih zločincih se odziva z ogorčenjem in zgroženostjo. Ni mu vseeno, da je v svetu toliko zla; čedalje bolj spoznava, da je zlo trdoživo in skoraj neobvladljivo. Vse preveč je ljudi, ki ga namerno in načrtno ohranjajo, se sprenevedajo ter lažejo sebi in drugim. V tem kaotičnem bivanju se pisatelj pogosto počuti ogroženega, kaj kmalu pa se zave, da mu ne sme biti vseeno, zato se svoji angažiranosti in kritičnosti nikakor ne bo odrekel. Vsako dobro dejanje šteje in prispeva k spreminjanju sveta na bolje. Pomembno je njegovo spoznanje, da ljudje sicer zganjamo vsakršne norosti, toda »večina nas v življenju težko naredi kaj več od tega, kot da se trudimo ostati ljudje. Morda pa je to celo edino, kar lahko naredimo zase in za svet …«

 Goran Vojnović je humanist, zagovornik svobode in pacifist. Kot pogumen človek govori tudi tistim, ki so prepričani, da je zveličavna in prava samo njihova resnica. Grebe po svoji notranjosti in se hkrati skuša vživljati v druge ljudi. Od njih se v marsičem tudi razlikuje, na primer v tem, da si prizna, kako se je na določene okoliščine odzival v preteklosti in se sčasoma spremenil. Meni, da življenje v Jugoslaviji ni bilo samo črno-belo in da se je zgodilo tudi veliko tistega, kar je vredno spomina. Njegova nostalgija za jugom nima nič skupnega z nekdanjo državno strukturo. Vojnović tako kot pokojni, žal prezgodaj umrli pesnik in vsestranski ustvarjalec Aleš Debeljak, govori o nostalgiji za nekdanjim kulturnim prostorom in jugoslovansko kulturo. V novi slovenski državi so to kulturo iztrgali iz zavesti ljudi. »Tiste čase so pač iz registrov brisali žive ljudi, nedolžne starce, žene in otroke, pa se ni nihče v Sloveniji posebej razburjal. Zakaj bi se kdo torej vznemirjal zaradi izbrisa mrtvih pisateljev.« Nobelov nagrajenec Ivo Andrić, Miroslav Krleža in Danilo Kiš nikakor ne bi smeli utoniti v pozabo.

Ni mu do poenostavitev in nestrpnosti, odstranjuje predsodke. Spoštuje različnost in razume ljudi, ki so iz kakršnih koli vzrokov, med drugim tudi zaradi porekla, potisnjeni na družbeni rob. Vojnović je subtilen človek in ustvarjalec, ki se na vse okoli sebe odziva kot umetnik. Marsikaj se mu prikazuje v filmskih podobah. Dogajanje teče mimo njega in se ga v hipu dotakne. Nostalgije, ki jo občuti po nekdanjih časih, ne odganja od sebe. Toliko vsega se je nakopičilo v njem, vredno se je vračati k preteklim dogodkom in se odzivati nanje. Hkrati pa se ima za človeka, ki hrepeni po védenju, jasnosti in razumljivosti sporočila. Ko je skoraj vse videti jasno, odgovore obrne in si zastavi nova vprašanja. Njegov svet se šele gradi in se oblikuje, dokončnost mu je tuja. Določili pisateljeve eksistence sta samoizpraševanje in nepripadnost. Parafrazira Descartesa in dahne: »Ne pripadam, torej sem.« Množice pridejo in grejo, ostanejo pa nepripadajoči, osamljeni člani manjšine, imenovane Jaz. Nepripadanje je lahko tudi privilegij.

V zbirko strahov so uvrščeni otroški strah pred temo in zapuščenostjo, strah pred velikimi psi, ki nevarno režijo, in prav takimi krohotajočimi se nasilnimi fanti, pred letenjem, osamljenostjo, posmehom, ponižanjem in razkritjem strahu in pred smrtjo. Nekega dne zbiralec strahov vendarle ostane brez svoje zbirke. Po tridesetih letih začuti osvobajajoč mir. »Bolj kot prisotnost nečesa je moj mir odsotnost negotovosti, odsotnost dvoma, odsotnost ogroženosti.«

Čeprav je tematika v marsičem že znana iz drugih Vojnovićevih del, je vsebina knjige Zbiralec strahov sveža, zanimiva, vznemirljiva in zelo bralna. Avtor v sebi povezuje preteklost in sedanjost ter prepoznava prostor, ki ga je nekoč določal, in skuša nekdanje doživljanje povezati s sedanjim. Zasluti neizgovorjen opomin svoje drage, češ da se spet ukvarja z neobstoječimi problemi, se sizifovsko trudi iz nič ustvariti nekaj in si umišljati, da se je zgodilo kaj pomembnega. Da, samokritično vse to priznava, toda veličina njegove umetnosti so prav ti ujeti trenutki, obvladana žalost, nenehno spominjanje, iskanje samega sebe in vrednotenje dogajanja. Toliko vsega je vredno premisleka. Goran Vojnović ni samo pripovedovalec zgodb, temveč je čarovnik lepote. Njegovo čaranje privablja ljudi in morda v njihova življenja prikliče tudi drobce dobrote.

Na platnici je natisnjenih nekaj naklonjenih besed Borisa Dežulovića in Svetlane Slapšak. Antropologinja in pisateljica pravi, da Vojnovićeve zgodbe o otroštvu, družini, preteklosti, nostalgiji in svetu kratkega spomina in dolgih zablod močno presegajo format esejev, zapisov in avtobiografij; te zgodbe sledijo toku spomina, njegovi dvoumnosti in razdrobljenosti.

Avtorica recenzije: Ana Geršak

Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja

Prevedla Jana Pavlič; Ljubljana: Beletrina, 2021

»Nevarnost ... je v odsotnosti enotnosti, v pravici, ki jo ima vsakdo, da strelja po svoje ... Kaj pomeni vse to? Razkosanje. In kaj potrebujemo? Enotnost ... Sklep je diktatura.« Besede, ki jih Marat izreče na tajnem srečanju z Robespierrom in Dantonom, so Hugojeva literarna interpretacija rojstva terorja, ki ga zgodovinarji francoske revolucije datirajo v leto 1793. Gre za čas, ko začne revolucija žreti svoje otroke, ko Narodni konvent izglasuje smrt Ludvika XVI., s čimer poglobi notranji razkol v novonastali republiki ter prilije olje na ogenj državljanskih in evropskih protirevolucionarnih gibanj.

Zgodbo o poskusu simbolne sprave Triindevetdeset je francoski pisatelj Victor Hugo po besedah hugologa Jeana-Marca Hovassa pisal tako rekoč vse življenje. Hugo, rojen trinajst let po začetku francoske revolucije, je odraščal v času Napoleonove ekspanzije, dunajskega kongresa in restavracije oziroma vzpostavitve ustavne monarhije. To je čas globokih ideoloških delitev, ki jih pomenljivo povzema naslov leta 1829 ustanovljene Revije dveh svetov (Revue des Deux Mondes), v kateri je objavljal tudi Hugo. Francosko revolucijo je dojemal kot temeljni dogodek francoske zgodovine, čeprav je bil njegov odnos do takratnega dogajanja ambivalenten. Revolucija je bila na eni strani sinonim svobode, na drugi pa vzrok internih razkolov, ki so se vlekli skozi vse 19. stoletje.

Hugo je politično pot je začel kot rojalist in nadaljeval kot demokrat, in morda je bil prav ta dvojni vpogled razlog, da se je v zadnjih letih svoje ustvarjalnosti intenzivno posvečal vprašanju sinteze oziroma kompromisa. Tej logiki sledi tudi roman Triindevetdeset, ki se osredotoča na eno od bolj krvavih žarišč spopadov med revolucionarji in rojalisti: Vendejo. V pokrajini v zahodni Franciji se je kontrarevolucionarna vstaja razvila v državljansko vojno in tako ključno vplivala na nadaljni razvoj revolucije. »Vendeje ni več,« naj bi leta 1793 izjavil general revolucije François-Joseph Westermann, »umrla je pod mečem naše svobode. Zravnal sem jo z zemljo.« Leto zatem so ga obglavili, spomin na pokole v Vendeji pa je še danes jabolko spora številnih zgodovinarjev revolucije.

Hugojev prozni opus se napaja v zgodovini zahodnoevropskega prostora; pripoveduje o dogodkih, krajih ali objektih, ki so s časom dobili simbolni status. Najboljši primer tega je nemara Notredamski zvonar, ki je nastal kot pobuda proti tedaj razširjenemu uničevanju gotske arhitekture zaradi ambicioznih urbanističnih posegov. V Hugojevem svetu nosilci spomina niso le ljudje, temveč tudi predmeti, stavbe in seveda prostori. Vendeja, kraj nesrečnega imena, v romanu prerašča v ideološko bojišče. V pripravah na pisanje si je Hugo zadal težko nalogo iskanja ravnotežja med različnimi perspektivami. Zlo je recipročno, zlo rojeva zlo: neusmiljenost, ki jo izkazujejo skrajneži, briše njihovo človečnost, toliko bolj, ker osrednji liki Lantenac, Gauvain in Cimourdain delijo skupno zgodovino, prijateljstvo, sorodstvo. Če Lantenac in Gauvain utelešata ideološki skrajnosti, je Cimourdain temna stran slehernega režima, ki verjame, da je zakon pravičen le takrat, ko zanika svojo človečnost in ko torej postane ne-človeški. Morda se tudi zato načrtovana sprava ne izteče zares spravljivo; umik osrednjih likov iz narative ne vpliva na nadaljnji tok dogodkov. Zgodovina je mašina, revolucija se nadaljuje, z njo pa se poglablja razklanost družbe.

Roman Triindevetdeset je v slovenskem prevodu prvič izšel davnega leta 1931 s podnaslovom Leto strahote; gledano nazaj bi bilo v izbiri časa in naslova prav mogoče prepoznati nekaj simbolnega. Vendeja je bila za Hugoja šolski primer tega, kako se kabinetne odločitve od sveta odmaknjenih ideologov plačujejo s človeškimi življenji. A to je le ena od plasti, ki roman reaktualizirajo v sodobnem kontekstu. Zahvaljujoč mojstrskemu prevodu Jane Pavlič poleg strahote vsebinske ravni pride do izraza še Hugojev izredno poetični jezik.

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022

Režija: Livija Pandur

Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur

Dramaturg: Tibor Hrs Pandur

Scenograf: Sven Jonke

Kostumograf: Leo Kulaš

Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin

Glasba: Silence

Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec

Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh

Lektorica: Tatjana Stanič

Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček

Asistent kostumografa: Matic Veler

Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.

Foto: Aljoša Rebolj

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.

Režija: Livija Pandur
Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur
Dramaturg: Tibor Hrs Pandur
Scenograf: Sven Jonke
Kostumograf: Leo Kulaš
Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin
Glasba: Silence
Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec
Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh
Lektorica: Tatjana Stanič
Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček
Asistent kostumografa: Matic Veler
Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina