Ocene

Piše: Katarina Mahnič,

bereta: Bernard Stramič in Mateja Perpar

Saša Pavček, znana in cenjena slovenska dramska in filmska igralka, prvakinja ljubljanske Drame, se s knjigo Živi ogenj gledališča pridružuje skupini gledaliških kolegov – igralcev, režiserjev, lektorjev – ki so svoje umetniške izkušnje in odnos do govorjene besede tako ali drugače, sami ali s pomočjo nadomestnih pisateljev, popisali v knjigah. Pavčkovi sicer pisanje ni tuje – tako dramskih besedil kot pesmi in esejev. Leta 2005 je v knjižnem prvencu Na odru zvečer objavila tri drame in nekaj esejev, sledili sta pesniški zbirki Obleci me v poljub in Zastali čas, napisala pa je tudi nekaj knjig za otroke.

Knjigo Živi ogenj gledališča odpira obdobje korone, ko je gledališče izgubilo svoj ritual. Pavčkova se je v tem ustavljenem času zatekla med svoje zapiske in se tolažila z mislijo, da je “pavza vendar sestavni del dramaturgije predstave”, ter z vero v “živo vakcino umetnosti”, kot posrečeno imenuje, ki bo v prihodnosti spet vse postavila na svoje mesto. Nato se vrstijo spomini na zgodnje otroštvo in začetke igralske poti. Bila je vase zaprt, plašen in zasanjan otrok; svojci so jo opisali kot “krhko, šibkega zdravja in z bolj malo telesne moči”. Njen prvi spomin na gledališče je obisk lutkovnega teatra pri treh ali štirih letih, ki se ji je zdel majhen kot škatlica za vžigalice, a poln netiva. Zvezdica Zaspanka in razbojnik Ceferin, ki bi rad omehčal kamnito srce, sta ostala z njo za vedno. Spominja se Mladinskega gledališča, kjer je bil nekaj let umetniški vodja njen oče in kjer sta jo kot otroka zasvojila vonj gledališke garderobe, šminke in prepotenih igralskih teles ter oder, ta svet neskončnih možnosti. Začutila je, da je gledališče njen dom, nelagodno pa se je počutila v vrtcu in osnovni šoli. Bila je dislektik v času, ko se o disleksiji še ni govorilo, ampak so drugačne otroke preprosto razglasili za lene in butaste. Staršem so učitelji celo predlagali, naj gre po osemletki na kakšno lažjo poklicno šolo. “Disleksija pa je po mojem samo nekoliko drugačna pamet od splošno veljavne,” piše Pavčkova.

Dramski krožek v Pionirskem domu, gimnazija Poljane, Šentjakobsko gledališče, sprejemni izpiti na Akademiji, prve vloge, zgodnje materinstvo, režiserji, s katerimi je sodelovala, predavanje umetniške besede na AGRFT-ju … Ta avtobiografski del je Pavčkova skladno prelila v bolj esejistične zapise, ki so nastali ob različnih priložnostih, za razna glasila ali prireditve, in se jim ponekod pridruži kakšna njena pesem. Govorijo o svobodi umetniškega izražanja, kulturi, knjigi, predsedovanju Združenju dramskih umetnikov Slovenije …

V drugem, posebnem delu knjige imenovanem O ljudeh, gorečih za gledališče, pa predstavi še šestnajst portretov njej ljubih gledališčnikov, med njimi Poldeta Bibiča, Dušo Počkaj, Ivanko Mežan, Borisa Cavazzo, Jerneja Šugmana, Dušana Jovanovića …, saj “brez ljudi, ki jih ni več med nami, naše bivanje ne bi imelo temeljev in naša življenja ne darovanega bogastva”. Eni so bolj živi in domišljeni od drugih, saj je pri tistih, ki jih je osebno bolje poznala, lahko vpletla tudi posrečene anekdote. Mene je najbolj “zadela” predstavitev velikega igralca Poldeta Bibiča, pravzaprav razmišljanje o njegovi umetniški besedi in interpretiranju. Avtorica se je dotaknila treh Bibičevih interpretacij: Menartove balade Galeja, Prešernovega Uvoda h Krstu pri Savici in Levstikovega Martina Krpana. Opisuje jih tako sočno in preprosto, da bralec res zasliši izjemno moč in modrost interpreta. In dojame, da še zdaleč ni dovolj, da nekaj samo tekoče prebereš in malce pomolčiš vmes. Še tako lep glas, nas opozarja Pavčkova, ki obvlada raznolike lege, modulacije in bravure, mora biti vedno in vselej tudi glas vesti in odgovornosti.

Živi ogenj gledališča je na prvo branje zahtevna knjiga; seveda če bralec ni vsaj malo posvečen v skrivnosti gledališke in govorne umetnosti. Če jo primerjam z nekaterimi knjigami o teaterskih ljudeh, ki so jih bralci vzeli za svoje, na primer z Racem, Cavazzo in Mileno Zupančič, je Saša Pavček veliko bolj zadržana v razkrivanju osebnega življenja in veliko bolj detajlna in precizna v poglabljanju v igralčevo poslanstvo – v njegov govor, moralno držo, smisel za sodelovanje z drugimi. To je tudi knjiga, ki jo je, v nasprotju s prej naštetimi, napisala igralka sama, zato slog pisanja jasno izžareva njeno osebnost, ki se kot rdeča nit lesketa skozi raznovrstno strukturo zapisanega. In je, preprosto, lepa. Skromna. Zadržana. Humorna – nič čudnega, saj ji je od vseh dramskih zvrsti najbližja komedija. Jasna in preprosta, tudi ko piše o zapletenih stvareh. Polna človeškega etosa. Stalno na preži, da ne bi komu naredila krivice, koga spregledala, da njena svoboda ne bi stopila na pot drugega.

“Umetnik vedno postavlja v ospredje človeka. Bo postavil sebe ali drugega? Če denimo v dramatiki postavi sebe v ospredje, bo potreboval tudi drugega, da mu nasprotuje in ga s tem osvetli, mar ni tako? Kako pa bo ravnal v življenju? Bo v življenju postavil sebe na prvo mesto, kar pravijo, da je dobro in prav. Tega se skušam (pozno sicer, a nikoli ni prepozno) naučiti. Kako pa je, če si sam sebi vedno prvi in edini, pri tem pa ignorantski do drugih? Umetnik mora imeti svobodo, le-ta mu omogoča izražanje; do kod sega ta svoboda, da ne omejuje svobode drugega, da daje rast tudi drugemu, pa je zame zelo važno vprašanje.”

Saša Pavček v Živem ognju gledališča izpostavlja še dve za vse pomembni temi. Prva je materinstvo, ki je bilo v umetniškem poklicu zanjo zahteven izziv, sploh ker je bila mlada mati samohranilka. Hkrati pa ji je pomagalo držati smer, pomagalo ji je pri vztrajnosti in disciplini. “Nenadoma sem razumela in občutila življenje bolj polno, bolj globoko, bolj zares, bolj naravno in preprosto.” Druga je predavateljstvo, saj je imela svoje študente resnično rada, verjela je vanje, verjela, da je treba z mladimi ljudmi, enako kot z besedami, ravnati previdno in čuječe. Nekoč jo je nekdo vprašal, kakšno korist ima kdo od študija predmeta umetniška beseda. Tisti trenutek je ostala brez odgovora, pri sebi pa si je ves čas tiho prizadevala in si resnično želela, da bi bila korist tega študija: postati boljši človek: “Ne zgolj vešč recitator, virtuozen igralec, marveč plemenitejši človek!”

Naj končam z anekdoto, ki jo je Saša Pavček zapisala pri portretu režiserja Dušana Jovanovića. Po neki premieri jo je pobožal po licu in rekel, da je en tako občutljiv zračen človek. Nikoli ni ugotovila, kaj je mislil z zračnostjo, vprašala pa ga tudi ni. Po prebranem Živem ognju gledališča me je obšlo, da je Jovanović besedo transparentnost, ki jo tako radi uporabljajo politiki, nadomestil z bolj estetsko zračnostjo. Prepričana sem, da sem v knjigi spoznala odkrito, čisto in jasno Sašo Pavček, zračno Sašo, zasvojenko z besedami, ki na vprašanje, kako pravilno kaj povedati, odgovarja: govorite čiste misli.

Čudovit in dragocen prispevek h kulturi slovenskega gledališča in splošni kulturi slovenskega naroda.

Ocena filma

Izvirni naslov: Asteroid City

Režiser: Wes Anderson

Nastopajo: Jason Schwartzman, Scarlett Johansson, Tom Hanks, Jeffrey Wright, Tilda Swinton, Bryn Cranston, Edward Norton, Adrien Brody, Liev Schreiber, Hope Davis, Stephen Park, Rupert Friend, Maya Hawke, Steve Carell, Matt Dillon, Hong Chau, Willem Dafoe, Margot Robbie, Tony Revolori, Jake Ryan, Jeff Goldblum

Piše: Gorazd Trušnovec

Bere: Dejan Kaloper

Televizijski voditelj napove produkcijo najnovejše drame Conrada Earpa, ki je postavljena v malo ameriško puščavsko mestece Asteroid City, znamenito po velikem kraterju in ostanku asteroida. V drami se v to mestece pripelje vojni fotograf Augie Steenbeck s tremi majhnimi hčerkami in nadarjenim najstniškim sinom, ki se namerava v tem mestecu udeležiti tekmovanja v znanstvenih izumih mladostnikov. Augie je pred kratkim ovdovel, vendar otrokom še ni sporočil, da mame ni več. V istem času se znajde v Asteroid Cityju tudi slavna igralka Midge Campbell s svojo najstniško hčerko. Medtem ko se začnejo odnosi prisotnih v mestu prepletati, se nad kraterjem pojavi NLP in vojska takoj zapre celotno območje. Zunaj drame, ki se odvija v živo, imajo igralci težave z motivacijo svojih likov, zapleta pa se tudi življenje samega dramatika ...

Če se za začetek malce pošalimo, bi lahko rekli, da spada tudi novi igrani celovečerec Wesa Andersona Asteroid City v paket letošnjega fenomena Barbenheimer – dogajanje je večinoma postavljeno na puščavsko področje, kjer nedaleč stran testirajo atomske bombe, tako da so vsi prisotni tudi nekajkrat priča tresku in gobastemu oblaku. V stranski vlogi oziroma v zaodrju gledališke predstave znotraj filma pa se med številnimi zvezdniki pojavi tudi Margot Robbie – še več, eksistencialni strah pred smrtjo, ki sproži plaz dogodkov v lucidni komediji Barbie, je tudi med osrednjimi motivi filma Asteroid City. V zvezi z Oppenheimerjem pa bi moral biti znameniti citat iz Bhagavadgite nekoliko obrnjen: »Jaz sem postal Wes Anderson, stvaritelj svetov.«

Ampak to, da se celovečerec sklicuje na druga dva filma, ki sta nastajala približno istočasno, je samo češnja na torti samonanašalnega cirkusa – kot vedno doslej bi lahko tudi tu gledalec, če bi seveda imel to možnost v kinu, pritisnil na pavzo po vsakem prizoru in razmislil, kateri citati so vse vključeni v posamezen kader. Kot vselej doslej je pri Andersonu – ali celo še v večji meri – vse izjemno precizno izmerjeno, izračunano, dosledno pastelna barvna paleta (razen dramskih črno-belih prizorov) pa je v nekakšnem nasprotju s podtonom hlada, ki pride kljub duhovičenju na ravni mizanscene z vso to dodelanostjo.

Asteroid City je med vsemi Andersonovimi filmi tudi najbolj široka ameriška freska, v kateri z ansambelsko zasedbo – znanih imen in stalnih nastopajočih je preveč, da bi jih na tem mestu naštevali –, s prepletom naracij, sklicevanjem na ameriške dramatike oziroma dramsko in literarno strukturo nasploh ter s poigravanjem z možnostmi filmskega izraza in kršenjem pravila četrte stene po svoje kanalizira Roberta Altmana. Vse tukaj je reciklaža in citat nečesa, še avtor glasbene spremljave Alexandre Desplat, s katerim sodelujeta pri zadnjih petih celovečercih, na veliko ponavlja samega sebe. Zanimivo bi bilo sicer slišati, kaj bi si Altman mislil o tem postmodernizmu, če je že Petra Bogdanovicha na višku slave v 70. letih ošvrknil, da je samo »režiser-fotokopist« ...

Toda ali sploh smemo Wesu Andersonu zares očitati, da je preveč »andersonovski«? V tem stopnjevanju lastnih izraznih idiomov do ekstravagance in karikature spominja na poznega Fellinija. Anderson bo pač očitno ostal Peter Pan ameriškega filma, večni mladenič, simbol eskapizma, arhetip nedolžne igrivosti in ljubke domišljije – taki so pogosto osrednji liki njegovih celovečercev in tak je tudi on sam s svojim opusom. Novih oboževalcev ne bo pridobil, starih pa ne odvrnil.

Vsaj še eno posrečeno samonanašalno komponento najdemo znotraj filma Asteroid City. Celovečerec je nastajal na španskem podeželju – prav tam, kjer so bili posneti številni špageti vesterni, ki so tudi med referencami – med pandemijo covida in v že sicer zaprtem svetu avtorjevih del se je znašla dodatna ideja karantene, v kateri se znajdejo njegovi liki ... Za to nesrečno obdobje pandemije covida se je nekako pričakovalo, da bo prineslo izbruh ustvarjalnosti in prebojnih idej, saj so številni imeli veliko prostega časa, marsikje so državne strukture tudi omogočile razne oblike univerzalnega temeljnega dohodka – vendar bi z zamikom le težko rekli, da so se odprli posebni kreativni kanali. Kot kaže, smo bili tačas čisto preveč vsi zapredeni sami vase, da bi nastalo kaj več od recikliranja.

Piše: Jera Krečič

Bereta: Eva Longyka Marušič in Renato Horvat

Roman francoskega pisatelja ruskih korenin Andreïa Makina z naslovom Armenski prijatelj je postavljen v Sovjetsko zvezo sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Prvoosebna pripoved 13-letnega najstnika v mestu na bregu Jeniseja v osrednji Sibiriji, opisuje nekaj poznopoletnih tednov, ko se je v četrti, imenovani Hudičev kot, nastanilo nekaj Armencev, katerih sorodniki so v tamkajšnjem zaporu čakali na sojenje. Nekaj mladih je namreč ob petdesetletnici poboja Armencev ustanovilo tajno organizacijo in se bojevalo za ponovno neodvisnost Armenije. Sovjetska oblast se je na to hitro odzvala, jih prijela in odpeljala na sojenje v Sibirijo.

Pripovedovalca, otroka iz sirotišnice, vajenega krutih razmer in nesprejemajočega okolja, globoko spremeni kratko prijateljstvo z armenskim dečkom Vadranom in njegovo skupnostjo – mamo Šamiram, mlado Gulizar in kraljem tega začasnega armenskega kraljestva Sarvenom. Vadranov pogled na svet in njegovo dojemanje bivanja je v primerjavi z okoljem, v katerem živi pripovedovalec, izjemno, odmaknjeno in nenavadno. Kot bi se ta bolehni deček zavedal minljivosti življenja in se znal usmeriti k bistvenemu – temu, kar je drugim zaradi banalnosti vsakdana, rivalstva in hlepenja po praznem nevidno.

V kratkih, epizodičnih poglavjih pripovedovalec postopoma odkriva skrivnost kavkaškega ljudstva, njegovo zgodovino in grozljivo tragične usode. Kljub hudi represiji oblast, ki jo je posredno mogoče čutiti skozi vso knjigo, je pripoved svetla, topla in polna upanja. Dečka se pred zunanjim svetom zatekata v skrivališče v nasipu ob zaporih, ki sta si ga ustvarila v eni od velikih lesenih kock s propagandnimi poslikavami. Prav to skrivališče postane ključno v nadaljevanju dogajanja in proti koncu usodno za pripovedovalca. Vrhunec romana, ko se dogajanje močno zgosti, predstavlja dan sojenja, zaključek pa postopoma prekinjajo pripovedovalčevi skoki v »sodobnost«, ki celoto zarišejo iz še večje časovne distance.

Spoznal sem, da bi avtor, če bi opisoval »armensko kraljestvo«, popisal anekdote, ki so se širile po mestu. Pobeg, podzemni rov, streli – slikovit konec, ki bi izpostavil to epizodo, kot da se je svet tam ustavil in neumnost dva dni kasneje ni priklenila tisoč pogledov na ledeno ploščo, na kateri je dvanajst moških s palicami tolklo po črnem paku.

Ne, odhod majhne armenske skupnosti ni prekinil niti tega cirkusa na ledu, niti vrtincev vsakodnevnih podlosti, niti političnih burlesk.

Bilo mi je jasno, da se edina skrivnost, ki jo je vredno raziskovati, skriva v naši sposobnosti, da se upremo temu toku bedastoč, ki nas odvračajo od preteklosti, kjer se skriva naše najgloblje bistvo.

Roman Andreïa Makina Armenski prijatelj je hvalnica univerzalnim vrednotam človeštva ter poudarja nesmiselnost vojne in nasilja. To pretresajo tudi zaključna poglavja, ki problematizirajo površno dojemanje zgodovine in brisanje pomembnih dogodkov iz zavesti, ki jih zbanalizirajo vsakodnevnost in tok življenja.

Prihod pripovedovalca na isti kraj po petdesetih letih, v mesto, ki je povsem drugačno od tistega, ki ga je poznal kot otrok, sproža v njem neprijetne občutke, povezane predvsem s spremembami, ki so se zgodile mestu in svetu. V tej kritičnosti do sodobnega potrošništva podvomi o tem, da bi bil tak svet še pripravljen sprejeti majhno skupino izgnancev in jim zares prisluhniti. Sodobna gluhost, kot jo imenuje, posledica vseh sofisticiranih povezav, ki človeka odvračajo od resnične povezanosti, zazveni izpeto, junake romana, ki se jih protagonist ob sprehajanju po istih krajih spominja, pa romantizira in pusti zaključku romana pokroviteljski pridih olepšane preteklosti.

Piše: Iztok Ilich

Bere: Igor Velše

Zgodovinar Janko Prunk je o raziskovanju razvoja slovenske politične misli, kot se spominja, začel razmišljati že med študijem. Pozneje se je občasno posvečal posameznim pojavom in obdobjem, načrt, da bi v eni monografiji zajel celoto, pa je moral počakati do upokojitve. Pri pisanju knjige Zgodovina slovenske politične misli je postavil v ospredje preglednost in željo, da bi vsak bralec dojel, da smo imeli Slovenci na poti k nacionalni samozavesti in emancipaciji poleg kulturne in narodne tudi politično misel. Zaživela je v pomladi narodov po revoluciji leta 1848 in se izkazala s pogumno zahtevo po združitvi vseh v avstrijskih deželah živečih Slovencev v politični enoti, kar bi jim, znotraj habsburške monarhije, omogočilo samostojno odločati o svojih zadevah. Začetnik prizadevanj za ta cilj je bil koroški duhovnik Matija Majar Ziljski s programom za Zedinjeno Slovenijo.

Petdeseta leta 19. stoletja je zaznamoval Bachov absolutizem, ki je politične razmere vračal v čas pred revolucijo. Obenem so množične izdaje Mohorjeve družbe močno okrepile slovenski tisk s konservativnimi Bleiweisovimi novicami in cerkveno Zgodnjo Danico. Naslednje desetletje se je z ustanavljanjem čitalnic – v Trstu, Mariboru, šele tretje v Ljubljani itn. – ter podružnic telovadnega društva Južni Sokol poživilo društveno življenje. Nastala je Slovenska matica, politični list Naprej, ki ga je izdajal narodnjak Miroslav Vilhar in urejal do oportunizma konservativnih veljakov kritični Fran Levstik, pa je cenzura zadušila. Po porazih Avstrije v severni Italiji ter izgubi Lombardije in Benečije je idejo Zedinjene Slovenije v brošuri Slovenci, kaj hočemo? znova obudil Josip Vošnjak. Bleiweis ga je ostro zavrnil: »Kdor premišljuje snovanje samostojnega južno-slovanskega kraljestva, ta je sam bedak ali pa ima za bedake nas …« Kajti »naš dom je v Avstriji …«

V tem času, posebno po razmahu taborskega gibanja z zahtevami po uveljavitvi slovenskega jezika, je politična misel na Slovenskem znova dobila zalet. Liberalci so dobili svoj politični časopis Slovenski narod, konservativna katoliška stran pa nekaj pozneje časnik Slovenec. Razkol med taboroma se je po obdobju slogaštva le še poglabljal. Liberalci so se na Dunaju in doma, kadar so v tem videli korist, povezovali z Nemci, Cerkev pa se je odločno zavzemala za slovenstvo, vendar predvsem v podložnosti nadnacionalni papeški oblasti. Pa tudi tukaj so bile razlike: medtem ko je Anton Mahnič zaostroval kulturni boj in mu je bila vera pomembnejša od narodnega vprašanja, se je socialno občutljivi Janez Evangelist Krek ob zahtevah za boljše življenje kmetstva in drugih deprivilegiranih skupin vrnil tudi k programu Zedinjene Slovenije, češ: »Mi se s ponosom imenujemo Slovenci in zahtevamo za svoj narod skupno upravo in pravično narodno avtonomijo.«

Kulturna samozavest in politična misel, nadaljuje Janko Prunk, sta zlasti pred koncem prve svetovne vojne tako okrepili slovenski narod, da se je leta 1918 odločil zapustiti monarhijo, ki ni bila pripravljena prisluhniti njegovim zahtevam. Slovencem se je po izgubi Primorske in večjega dela Koroške, kar so občutil kot narodno tragedijo, v kraljevini Jugoslaviji nekoliko izboljšal položaj, še naprej pa niso dosegli zakonske ustavne avtonomije. Zanjo se je sprva zavzemala le najmočnejša stranka, SLS pod vodstvom Antona Korošca, medtem ko so liberalci in socialni demokrati vztrajali pri jugoslovanski centralistični in narodno unitarni obliki države. Kljub temu, ugotavlja Prunk, »je bila slovenska politična misel v kraljevini Jugoslaviji zelo živa, pluralistična in ustvarjalna«. Slovenska ljudska stranka z največ volivci je leta 1932 v Koroščevi Slovenski deklaraciji oblikovala svoj odnos do narodnega vprašanja. Po njegovih besedah je celo zatrdila, »da sta teritorialna združitev slovenskega naroda prek vseh imperialističnih meja in njegov avtonomni status v Jugoslaviji nujna za njegov obstanek in razvoj.«

Korošec je ob grožnji naci-fašizma v upanju, da bodo Srbi branili tudi Slovence, nekoliko popustil v svojih zahtevah, razpada in razkosanja države pa ni dočakal. Slovenski narod je bil ob okupaciji prepuščen samemu sebi, kajti nekdanje politične elite so se, ugotavlja Prunk, skrile v pomilovanja vreden atentizem in čakale rešitev od begunske vlade. Sočasno je »komunistična partija prepoznala odporniško voljo Slovencev in jo organizirala v Osvobodilno fronto ...«

Med okupacijo, nadaljuje Prunk, »so Slovenci razvili intenzivno politično misel, tako oefovski, ki so se že poleti 1941 podali v neposreden oborožen boj proti okupatorju, kakor oni, ki so v nekdanjem režimu vladali, zdaj pa so čakali, da jih bo rešila begunska vlada«. Nato podrobneje predstavi še svoj pogled na vso politično misel v letih, ko so se »huda politična nasprotovanja med obema taboroma razplamtela v medsebojen slovenski državljanski spopad«.

Značilnost politične misli v povojni Jugoslaviji avtor vidi v skoraj do konca trajajoči zaznamovanosti s komunističnim ideološkim stereotipom, nad katerim je bedel Edvard Kardelj. Hkrati se je prepovedani nekomunistični politični misli – Prunk izpostavlja preganjanje Edvarda Kocbeka, Jožeta Pučnika in drugih oporečnikov – tu in tam le uspelo prebiti v javnost. Po Kardeljevi smrti je ideološki pritisk sčasoma popustil, tako da so »demokratični misleci vseh ideoloških smeri lahko razvijali svoje politične poglede, usmerjene k odpravi komunističnega režima in ustanovitvi samostojne slovenske države«.

Najočitnejši izraz te politične misli je bila nova Majniška deklaracija, ki so jo opozicijske politične sile objavile 8. maja 1989. Sledila je ustanovitev Demosa in njegova volilna zmaga nad Zvezo komunistov. Zamenjava socialistične zakonodaje z demokratično ter razglasitev neodvisnosti in nove ustave so zadnji mejniki, s katerimi Janko Prunk zaokroža svojo s portreti pomembnejših akterjev ilustrirano monografijo Zgodovina slovenske politične misli.

Piše: Jure Jakob

Bereta: Eva Longyka Marušič in Renato Horvat

V Mariboru rojeni Lev Detela, ki je leta 1960 kot študent slavistike in svobodomiselni intelektualec iz enopartijske realsocialistične Jugoslavije emigriral v demokratično Avstrijo, je mnogostranski in plodovit pisec. V dobrih petih desetletjih je ustvaril zvrstno pester, vsebinsko in stilsko raznolik ter količinsko bogat literarni opus. Vanj sodijo zgodovinski in družbeni romani, esejistika, avtobiografska proza, kratka proza, dramatika in seveda poezija. Kot eden osrednjih kulturnih posrednikov med slovenskim in nemškim jezikovnim prostorom sicer ne piše le v slovenskem, temveč tudi v nemškem jeziku, a je glavnina njegovega literarnega opusa vendarle nastala v rodni slovenščini.

Zbirka Junačenje v koronskem obdobju je že njegova petnajsta pesniška zbirka v slovenščini. Zgovorni, a hkrati enigmatični naslov zbirke dopolnjuje v kazalko uvrščen avtorski pripis, ki pojasnjuje, da so pesmi razvrščene kronološko glede na čas nastanka med začetkom in koncem pandemije koronavirusa COVID-19 ter da izražajo avtorjeve občutke, spoznanja in razpoloženja, ki so ga obhajali v dveletnem pandemičnem obdobju.

Če bi bilo avtorjeve vtise ob brezumju pandemije treba strniti v zgoščen izrek, bi bila še najbolj na mestu znamenita misel iz starozaveznega Pridigarja: Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega na svetu. Uvodna Detelova pesem z naslovom Našim učiteljem, ki vsebinsko zakoliči celotno zbirko, se namreč izteče v prav takem bibličnem duhu: "Nič se ne spremeni. / Vojne so in bodo / in mi na begu / pred samim seboj / in svojo usodo."

Detele literarna plodovitost niti med pandemijo ni pustila na cedilu: ta mala kronika njegovih pesniških opazk, komentarjev, refleksij in verzificiranj po obsegu sploh ni skromna. Sestavlja jo okroglih sto pesmi, razvrščenih v deset pesemskih poglavij: Uvodnim pesmim sledijo še Začaranost pred neurjem, Junačenje v koronskem obdobju, Brez sedla in kopita, Na samotnem otoku, Paranoa - Beach, Ko je zagorel sneg, Grof Montekrypto, Mitografija in zadnji sklop z eno samo, vizualno pesnitvijo Besedna vizualizacija pandemije.

Skladna s takšnim količinskim obiljem je tudi oblikovna mnogovrstnost in heterogenost pesmi: vidi se, da gonilo in smoter te poezije ni estetska perfekcija, ampak čim bolj iskren odziv na vse tiste vidike resničnosti, za katere se je v času pandemije zdelo, da so se postavili na glavo.

Kljub temu je v tej pesniški mnogovrstnosti, ki jo kroji živeti trenutek, mogoče določiti nekaj skupnih imenovalcev. Malo čez palec bi pesmi iz zbirke Junačenje v koronskem obdobju lahko razdelili na nekaj glavnih skupin: recimo na sarkastično-kritične, groteskno-ekspresivne, ludistične in filozofsko-meditativne. S prvimi se Detela zajedljivo odziva na pogosto absurdno nerazumne ukrepe, s katerimi so se družbeni upravljalci spopadali z izzivi, ki jih je prinesla bolezen, ter na prevladujoči duh histerije, ki je prevladoval v medijsko posredovani sliki družbe.

Z roko v roki s temi hodijo groteskne pesmi, s katerimi Detela izraža svojo zgroženost in pretresenost vpričo poniglavosti, sprijenosti in plitkosti človeške narave, ki se v takšnih kriznih okoliščinah, kot je bila nedavna pandemija, praviloma brezsramno razkrije v vsej svoji veličastni bedi. V takih tonih govori na primer pesem A la carte o tistih, ki se na račun družbenega kaosa in nesreče veselo okoriščajo: "žrejo pijano žrejo ob pivu in žganjici / ampak pozor / stara baba jih opazuje / te čričke požrtičke / te prostaške bebce in hudičke! // huda baba brez zob / jih natančno opazuje / ko na hitro presiti / požirajo kot za stavo / dobro hrano za zabavo!«

Določena mera igrivosti je značilna za večino pesmi v zbirki, nekatere pa so po vsebini in obliki tudi v pravem pomenu besede ludistične. Najdlje v tej smeri gre pesem Koronska izguba jezika, s katero Detela absurdnost družbenega odziva na pendemijo ter nemoč in brezglavost človekove narave v okoliščinah velike stiske uprizarja kot razpad smiselnega jezika – pesem se od prvega do zadnjega verza odvije kot izštevanka brezpomenskih besed – zlogov.

V zadnjo, filozofsko-meditativno skupino pesmi sodijo najboljše pesmi zbirke. Praviloma so krajše, kot na primer pesem Nekega jutra, predvsem pa bolj lirične in globoke, kakor je miselna impresija Začaranost pred neurjem. Ta zadnji tip pesmi v zbirki ne prevladuje. Poštenemu pogledu ne more ostati skrito, da tudi med ostalimi prej orisanimi ni na pretek umetniško res močnih pesmi. Zbirko Junačenje v koronskem obdobju si bomo bolj kot po pesniških presežkih zapomnili po živahni inteligenci, ostri miselni pronicljivosti in kritičnem humorju, s čimer se je Lev Detela tako rekoč v živo odzival na veliko družbeno krizo, ki jo je na svetovni ravni predstavljala pandemija virusa covid-19.

Piše: Ana Hancock,

bereta: Barbara Zupan in Igor Velše

Evald Flisar je v pestrem zasebnem in ustvarjalnem življenju prepotoval polovico držav sveta ter objavil številna prozna in dramska besedila. Je prejemnik nagrade Prešernovega sklada in Župančičeve nagrade za življenjsko delo in treh Grumovih nagrad. Prepoznan in cenjen je tudi v tujini, njegova dela so prevedena v več kot štirideset jezikov.

Širšemu slovenskemu bralstvu je najbolj znan po romanu Čarovnikov vajenec. Roman Trgovec z dušami mu je podoben že na prvi pogled. Lahko bi dejali, da Flisar z njim zaokroža svoje delo in se hkrati vrača k izviru. Tako kot v Čarovnikovem vajencu tudi v Trgovcu z dušami pripovedovalec na potovanju po Aziji išče samega sebe. Potovanja so za tovrstno početje prikladna predvsem zato, ker subjekt vržejo iz cone udobja in ga iztrgajo iz njegovih družbenih vlog. Sicer pa je z avtorjevimi besedami »geografska dislociranost pripovedovalca ali njegovih junakov zgolj pobuda za narativni zaplet, ki se ukvarja z univerzalno temo. Ko pripovedujem o svojih poteh … ne skušam naslikati podobe dežel in ljudi,… ampak samega sebe, svojo lastno 'pokrajino'.« Ali drugače povedano, z lahkoto bi samega sebe odkrivali tudi doma in tega se zaveda tudi pripovedovalec, imenovan kot Evald Flisar, priznan literarni ustvarjalec, ki se v biografskih podatkih povsem prekriva z avtorjem: »Moja pot se je znova … spremenila v pot domov«.

Napetost med fikcijo in resničnostjo preveva delo na več nivojih, poleg že omenjenega, kjer se zdi, da je avtor resničnega sebe umestil v dejansko neobstoječ, a možen svet, je tudi skonstruirano okolje mešanica fantastičnega in še predobro znanega uničujočega poznega kapitalizma.

Prvotni namen pripovedovalca v Trgovcu z dušami je še zadnjič prepotovati odročne azijske kraje v upanju, da bo na nekdanjih poteh našel samega sebe. A po pričakovanjih gre nekaj narobe in za neopredeljen čas ostane ujet na otoku Simba v vzhodni Indoneziji. Otok, kjer je imel do nedavnega glavno besedo vaški starešina, je zavzel Američan Wilson, ki iz lesa za domačine svetega gozda izdeluje slone v skorajda naravni velikosti in jih izvaža na Zahod. Nadrealistični pa niso le vsebina, dogajanje in verovanja, temveč tudi hkratnost povsem različnih diskurzov: eksistencialnega, kapitalističnega, fantastičnega, pri čemer se jezik, primeren absurdnemu in tragikomičnemu dogajanju, mojstrsko prilagodi vsem vlogam. Humor ima veliko oblik, od ostrega sarkazma in ironije do situacijskega humorja in burke. Na isti strani sobivajo starodavna verovanja in kapitalistična računica. A tako kot se pričujoči roman izmika žanrskim opredelitvam, je tudi življenje preveč kompleksno, da bi ga lahko spravili na skupni imenovalec.

Pripovedovalec ostaja ob strani in se posveča predvsem refleksiji, vendar mu tudi z obilico premišljevanja ne uspe razumeti dogajanja. Dogajanje se tik pred koncem romana nepričakovano izkaže za bolj kriminalno, kot smo pričakovali. Nikoli ne moremo predvideti, kaj se bo zgodilo niti kaj je to, kar se godi. Stalno je navzoča epistemološka nemoč subjekta: ne le, da ne razume sveta okrog sebe, tudi samega sebe ne. Edino, kar zares spozna, je, da si svoje življenje oblikuje kot zgodbo. In tukaj je literatura neločljiva od iskanja in dajanja pomena sicer indiferentnim dejstvom. Človekov spoznavni aparat je tako v svojem bistvu skladen z literaturo – ustvarjanjem zgodb: »Zanesljivost smrti me sili, da si življenje, ki bi sicer bilo prazno, osmišljam z izmišljijami.«

Piše: Miša Gams,

bereta: Barbara Zupan in Igor Velše.

Naslov tretje zbirke Sergeja Harlamova – pesnika, sociologa in komparativista – Hypomnemata bi lahko prevedli kot “zapiski na temo pisanja”, glede na vsebino pa bi bil še bolj ustrezen prevod “epistemološko oz. ontološko seciranje pesmi do njene obisti”. Prvenec Jedci je bil poln simbolike in metafor, v zbirki Mnogoboj mitologij pa je Harlamov obravnaval odnose med besedami in strukturo jezika, v Hypomnemati pa to strukturo na novo lušči po semantičnih plasteh in po ontološki paradigmi. Že v prvi pesmi z naslovom Kako pesniti s seizmološko iglo je zapisal poanto svoje poezije ter jo v nadaljevanju še večkrat izpostavil, čeprav z drugimi besedami: “moja pesem / je pričevanje trupla / ne telo brez organov / prej izčiščena luščina samih organov / ki jih goni in preganja zgolj / še lastni samoohranitveni nagon”.

Tako kot v zbirki Mnogoboj mitologij se tudi v Hypomnemati poigrava s pomeni besed in njihovo dobesednostjo, zdi se, kot da bi vsako pesem želel s pomočjo dekonstruktivizma na novo utelesiti, a jo hkrati razbremeniti vsake interpretacije in iskanja smisla oziroma pomena. Skozi pisanje pesmi pesnik išče samega sebe, čeprav se na začetku zdi, kot da hrepeni po ubesedenju paradoksov in neubesedljive srži realnosti, za katero ve, da ne obstaja. Zato ne preseneča, da njegov pesniški jezik vse bolj spominja na konkretno in vizualno poezijo modernistov, s to razliko, da se ob zavedanju samorefleksivne semantične zanke znajde v preseku ontologije in eksistencializma z vprašanji, kot so: Kdo sem jaz, ki pišem? Kdo si ti, ki skozi branje tolmačiš? Kaj bi napisala pesem, če bi se ugledala skozi moje oči? V pesmi z naslovom Odp/i/sovanje je glavni subjekt pesem, ki motri svojega pesnika: “lahko si dopisujeva / toda ljubila se ne bova nikoli / tvoja pesem” Na nekem drugem mestu pa zapiše: “samogovor // nobene intimnosti ni / v prihajanju k sebi”.

Hypomnemata Sergeja Harlamova, s podnaslovom Obnovimo osnove pisanja in razdeljena na štiri pesniške sklope z naslovi Telo/s, Manuf/r/aktura, Mono/log/out in Touch/scream, je jezikovna samoraziskovalna platforma, oluščena vseh pretencioznih domnev, ideologij in estetskih olepšav. Je zrenje v pesniško strukturo samo, ki od ene strani do druge čedalje bolj razkriva svojo belo praznino. In res med listanjem zbirke trčimo ob številne strani, ki zazevajo v nas s svojo praznino ali z “luščinami” črk, ki ostajajo od zadnje zapisane besede. Najmočnejša plat poezije Sergeja Harlamova ni tisto, kar je dejansko napisano, temveč tisto, kar kot nema (in tudi boleča) odsotnost obvisi v zraku. Bodisi da gre za obsesivno ponavljanje besede 'dež' v pesmi Tebi, ki ti ta pesem nikoli ne bo naslovljiva in ki rahločutno izpričuje nezmožnost ubeseditve hrepenenja po odsotnem ljubezenskem objektu (“to niso besede / ki bi jih hotel / podariti kapljam / ampak jezik / ki si želi trčiti z nebom / in se brez izgovora/ razkropiti / v meseni ekspresivnosti / ustnic”) bodisi da gre za odsotnost, ki se pred bralcem razpre kot manko, ki mu mora sam skonstruirati nadaljevanje. To se zgodi v pesmi Zakaj se nikoli nisem naučil narediti papirnatega aviona, ko odgovor v celoti ostaja nedorečen: “nikoli nisem videl ničesar / obviseti v zraku / kot”.

Sergej Harlamov se igra z besedami in bralčevimi pričakovanji kot ludist, ki razbija vse znane sintagme, da bi prišel do najbolj izčiščenega izraza, ki ne poraja več nobenih asociacij pa tudi nobenih odvečnih iluzij – le še golo soočenje s samim sabo. Tu in tam vnese pesem, napisano z roko ali na pisalni stroj, ali pa ima kak verz ali filmski ali literarni odlomek iz filma za odskočno desko za dekonstrukcijski zanos. Tako v pesmi Črti mir “raztelesi” verz iz Prešernovega Krsta pri Savici: “nisem da črtim na tem svetu / ker/ jaz / često / črtam / te črte / ker/ jaz / črtim / te / črte. V pesmi “Intime …” (krik) / Drama za raztelešene glasove pa razčlenjuje verz Marka Pavčka “z vsako pesmijo me je manj”: “je to / razosebljenje / je to / razlastninjenje / je to / razdedinjenje / huje / biti / spraskan v pesem / brez glasu / raztelešen”. Poleg tega, da se Sergej Harlamov nenehno poigrava z besedami, ki imajo enak ali podoben zapis, a drug pomen (“da sem ob bitje / obitje glasu”), se v pesmi z naslovom Babilon je v redu poigrava z možnostjo dvojnega branja iste pesmi – če jo preberemo vodoravno, se glasi: “babilon je v redu / ni dograjen jeziku se / porušen in razpenjen upira”, če jo preberemo navpično pa: “babilon ni porušen / je dograjen in / v jeziku razpenjen / redu se upira”.

Bralec ob branju pesniške zbirke Sergeja Harlamova Hypomnemata dobi občutek, kot da se nahaja na tleh, “tankih kot list papirja” z uvidom, da so meje mojega jezika tudi meje našega sveta – da je narava stvarnosti spolzka, fragmentarna in izmuzljiva, relativizirana skozi diskurz motrenja in pospremljena z mislijo o tem, da se “vsaka globina izteče z udarcem lastne površine.”

Piše: Marko Elsner Grošelj,

bereta: Igor Velše in Barbara Zupan

Marguerite Duras nam je že dolgo je znana in njene knjige so med nami. Tudi v zadnji knjigi Pisati, ki jo je pripravila in izdala v času svojega življenja, je njen nezgrešljivi glas še en kamenček v mozaiku njenih leposlovnih del, romanov Boj z morjem, Moderato cantabile, Bolečina, Zamaknjenost Lol V. Stein in seveda nesmrtnega romana Ljubimec, ki jo je sredi prejšnjega stoletja izstrelil med vrhunske in prepoznane zvezde francoske in svetovne književnosti. Da je bila tudi sama scenaristka in filmarka, se kaže v vsem njenem opusu v močni vizualizaciji antologijskih prizorov, v na poseben način oblikovani pripovedi, ki širi meje čez okvire običajnega, zgolj zgodbenega, zgolj poročevalskega, prinesenega na pladnju vsakdanje banalitete. Torej niti malo trivialno pisanje, čeprav na videz preprosta govorica, ki pa ves čas menja lege, ritem, tonaliteto pogleda in imenovanja, išče vrzeli za tisto, kar je presegajoče, nezaobseženo, skrivnostno. Sama vsebina, njena koherentnost, tako ostaja vedno nedorečena in kljub temu celovita, vseskozi drhteča, okretna in neulovljiva, a se prav zato nekako dopolni z bralčevo angažiranostjo (bralsko izkušnjo), kamor se poseda govorica (jezik) Marguerite Duras in še dolgo odzvanja …

Prav taka je pisava v knjigi Pisati. Marguerite Duras ima poseben glas, je enkraten, neponovljiv glas, plodovit, inovativen, do skrajnosti napet in vznemirljiv – ker to je poseben in hkrati univerzalen svet, transcendenca neizrečenega in zato tako človeškega, nepopolnega. Vse, kar se resnično dogodi, se zgodi med stavki, premolki, miselnimi obrati, paradoksi, med besedami in obrnjenimi pogledi stvari. Vsak, ki piše, ki namerava pisati, ali kar tako, kot radoveden bralec, bi si moral prebrati to knjigo zaradi vznemirljivega odstiranja pisateljičinega sveta, njene izkušnje pisanja – do tistih skrajnih meja, kot v drugi zgodbi o smrti mladega angleškega pilota: »Nič ne morem reči. Nič ne morem napisati. Lahko bi obstajala pisava ne-pisanja. Nekega dne se bo to izpolnilo. Jedrnata pisava brez slovnice, pisava iz samih besed. Besed brez slovnice za oporo. Zablodelih. Tukaj, zapisanih. In takoj zapuščenih.«

Tri besedila v knjigi Pisati so filmana: Smrt mladega angleškega pilota, naslovno besedilo Pisati, za katero si je zaželela, da bi poskusila govoriti o tem pred kamero, in besedilo, ki ima v knjigi naslov Roma, a je bilo najprej film z naslovom Dialog v Rimu. Njena povezanost s filmom je integralna, močna, neuklonljiva in vse izhaja iz besede, iz postavljanja besed v prizor, ki traja.

Če se vrnemo k njenim mislim v knjigi, obteženim s samoto, smrtjo, tesnobo, z živo prizadetostjo ravnanja sveta z vsemi nesrečniki na planetu, ko se na nek distanciran način poistoveti s smrtjo muhe ali s smrtjo dvajsetletnega angleškega pilota v zadnjih dneh druge svetovne vojne – ali pa prav nasprotno, z jokom, solzami in kriki, ki so vsi izraz nepriznane ljubezni do bližnjega, med rimskim imperatorjem in kraljico Samarije, potem na nekakšen čuten način, celo katarzičen, odkrivamo goličavo neke davne civilizacije, ki svojo omiko ni gradila na zgodovini vojne, na kraju prisvajanja misli, kjer so jo predpisovali, pač pa v sijaju, kot ga nikjer drugje niso dosegli: »Ničesar. Razen črte morja za polji. Goličava, nihče od nas ni nikoli pomislil na to, saj razumete … Še nikoli.«

Zdi se, da smo naleteli na durasovski paradoks, na utopijo in hkrati vizijo. Vendar ni tako preprosto, razen če ne razmišljamo dvodimenzionalno, ploščato in kot stroji neosebno, brez čustvene inteligence in izgubljeni v začrtanem krogu, brez možnosti za pobeg, brez možnosti za preseganje in drugačen pogled od optimalno uniformiranega. O Smrti mladega angleškega pilota piše: »Ničesar nimam v rokah, ničesar v glavi, da bi naredila ta film, pa sem to poletje največ mislila prav nanj. Kajti to bi bil vendarle film o nedosegljivi in nori ideji, film o literaturi žive smrti.«

»Pisanje gre zelo daleč …«, pravi Marguerite Duras. Tega preprosto veliko ljudi ne prenese, ta dvom samote, iz katere nastane besedilo oziroma literatura. Brez tveganja ni nobenega pisanja. Ni niti sanjanja, domišljije, utopije – goličave, na katero vsak pisatelj ali pesnik postavlja svoje besede, vizijo, upanje, ljubezen. Potem je to zgolj rutinirana glazura za potrošnike, velika laž Zgodovine. Ali z besedami Marguerite Duras, kaj se zgodi, ko govorimo o pisavi, ki vstopa v družbeni kontekst in ne o samotnem pisanju, ki je pravzaprav protislovje in nesmisel, ker pomeni tudi ne govoriti. Molčati. Tuliti brez glasu: »Tisto utvaro, ki jo ima človek – in ki je točna -, da je edini, ki je napisal, kar je napisal, ne glede na to, ali je izjemno ali brez vrednosti. In kadar sem brala kritike, sem bila najbolj dovzetna, če je v njih pisalo, da to ni ničemur podobno. Se pravi, da se je to vračalo k začetni avtorjevi samoti.«

Knjiga je neznano, je noč, je zaprta knjiga, pravi Marguerite Duras. Vendar je knjiga tudi pot k sebi, drugim, iskanje izraza in obraza, detektiranje sveta, spopad s samoto in smrtjo, lastno smrtjo, smrtjo drugih. Tega človek ne zdrži, če v sebi ne premore ljubezni.

Na redni spored Kinodvora je te dni prišel film Nostalgija Maria Martoneja. Režiserja je za film, ki raziskuje temačno skrivnost glavnega protagonista, navdahnila zgodba iz črne kronike, film pa je postavil v eno od četrti Neaplja, ki je njegovo domače mesto. Piše Gorazd Trušnovec. Bere Igor Velše.

Medtem ko se v Hollywoodu na eni strani slišijo glasovi stavke podplačanih scenaristov in igralcev, ki želijo, da se delo umetne inteligence, denimo pri pisanju scenarijev, primerno uredi, predvsem pa, da to ne bi še poslabšalo njihovega položaja, se na drugi strani v filme naseljuje raznovrstno tematiziranje umetne inteligence. Romantična komedija Roboti Casperja Christensena in Anthonyja Hinesa, ki je ravno prišla v Kinodvorane, je tako za navdih vzela kratko zgodbo avtorja Roberta Sheckleyja Robot, ki je bil videti kot jaz. Film si je ogledala Gaja Pöschl. Bere Maja Moll-