Ocene

Misija: nemogoče je zdaj dobila svoj 7. del s podnaslovom Maščevanje 1.del. O novem filmu, v središču katerega je agent Ethan Hunt, ki ga igra Tom Cruise, razmišlja Ana Jurc. Bere Maja Moll.

Harrison Ford je pri 80. letih petič in s tem še zadnjič nastopil v vlogi pustolovskega arheologa Indiane Jonesa. Novi del franšize z naslovom Indiana Jones in artefakt usode je prvi del serije, pri katerem nista idejno ali režijsko sodelovala niti Steven Spielberg niti George Lucas, sta pa film oba producirala. Režiser je tokrat James Mangold, ki je pred leti režiral z oskarjem ovenčano delo Hoja po robu o življenjski zgodbi legendarnega Johnnyja Casha. Novega Indiano Jonesa si je ogledal Gorazd Trušnovec. Bere Bernard Stramič.

Belgijska brata Dardenne sta znana po svojih družbeno angažiranih filmih. Otrok, Fant s kolesom in Dva dneva, ena noč je le nekaj naslovov njunega izjemnega filmskega ustvarjanja. V izhodišču imajo njuni filmi sicer vedno nek socialni problem, a so v osnovi natančne karakterne študije in tako daleč presegajo temo, ki jo obravnavajo. Za njuno novo delo Tori in Lokita sta ob 75. obletnici Cannskega festivala prejela posebno nagrado. Oceno je za oddajo Gremo v kino pripravil Muanis Sinanović. Bere Maja Moll.

Predstavo House Bolero je Matej Kejžar ustvaril na povabilo Studia za suvremeni ples iz Zagreba, ob 60. obletnici njihovega delovanja. Premierno je bila izvedena maja 2022 in je gostovala v Ljubljani na Festivalu Spider 2023. Ogledala si jo je Petra Tanko.

foto: Nina Đurđević, www.ssp.hr

Režiserki Tjaši Črnigoj, ki je s svojo veliko uspešnico Babice, v izvirniku Bakice, delo je namreč nastajalo na Reki na Hrvaškem, uspel močan preboj tako pri nas kot v tujini. V letošnji gledališki sezoni se njen fokus raziskovanja problematike pravic žensk v sodobni družbi širi na raziskavo seksualnega užitka. Serijo predavanj-performansov Spolna vzgoja II, ki so bili izvedeni na Novi pošti, v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in Mesta žensk, je sklenilo predavanje-performans Borba. Ogledala si ga je Petra Tanko.

foto: Nada Žgank, mladinsko.com

Morda se spomnite filma Proxima izpred štirih let – z Evo Green kot astronavtko, ki se pripravlja na misijo v vesolje in obenem na enoletno ločitev od osemletne hčerke. Francoska scenaristka in režiserka Alice Winocour se rada loteva psihološko težkih tem, v trilerju Motnja ima glavni lik na primer hudo posttravmatsko stresno motnjo, ki je posledica vojne; tudi Mia v filmu Spomini na Pariz se spopada s tovrstno motnjo, posledico terorističnega napada, ki ga je doživela. Film ocenjuje Gaja Pöschl.

Nedavno smo v oddaji Gremo v kino vzeli pod drobnogled odlično iransko kriminalko Sveti pajek režiserja Alija Abbasija, tokrat se posvečamo iranskemu filmu Leilini bratje, za katerega je Saeed Roustaee prejel nagrado FIPRESCI na festivalu v Cannesu. Gorazd Trušnovec, ki se je posvetil obema filmoma, je napisal, da skupaj »tvorita prav zanimiv par vpogledov v drobovje sodobne iranske družbe«. Več pa v nadaljevanju.

Piše: Anja Radaljac

Bere: Eva Longyka Marušič

Knjižni prvenec Aleša Mendiževca Naključje in jaz, Filozofija za Louisa Althusserja je razdeljen na dva dela – Naključje in struktura ter Naključje in subjekt. V jedru knjige je vprašanje, ali se človek lahko odveže od samega sebe oziroma ali se lahko odveže od človeškega stanja, ki je z Althusserjem ključno opredeljeno z istovetenjem ideološke zavesti ter zavesti kot take; v skladu s to mislijo (človeška) zavest zunaj ideološkega strogo gledano ne obstaja.

Mendiževec (od)rešitev človeka skupaj z Althusserjem – a tudi v odmiku od njega – išče na področju kontingence, v polju potencialnih možnosti. Vznikne iz naključja, ki ga poglobljeno, mestoma težje dostopno, razvije prvi del knjige Naključje in struktura. Naključje se predstavlja kot tisto, kar vzrok odveže od njegovega učinka – na mestu, kjer bi pred vznikom naključja obstajala trdna, rigidna struktura, po kateri bi iz vzroka A vselej sledil učinek A', naključje ustvari zdrs, razgibanje strukture in vznik kaosa. Naključje omogoči, da se vzroki in učinki razvežejo in da med njimi ni povezave. Nastane prostor odvezanosti.

V drugem delu Naključje in subjekt Mendiževec pokaže, kako iz bivajočega individuuma nastane subjekt. Individuum pri tem temeljno opredeljuje, da obstaja v materialnem svetu ter ga individualno doživlja – tako iz spoznavno nedostopnega »objektivnega sveta« nastane doživeti svet, ki je torej vselej že opredeljen z individualnim doživljanjem. Tak doživeti svet, tako Mendiževec, ima človek, ima pa ga tudi slon – ali celo roža, saj tako za človeka, kot za slona ali rožo velja, da imajo telo, ki biva v svetu in svet doživlja.

Po Althusserju subjekt iz individuuma vznikne preko ideologije oziroma, natančneje, preko ideološke zavesti – Mendiževec ob tem na primer izrazi, da ni subjekta brez države. Človekov individuum je tisti, čigar učinki delovanja so vselej ideološki, saj v subjektu vselej že deluje polje ideološkega. V temelju avtorja zanima, kako doseči razvezavo te določujoče vezi, v kateri je celo naključje človeku naloženo kot breme, saj vse, celo naključje, nekako odseva v človeku oziroma človek odseva celo v naključju.

Da bi Mendiževec spel osvobodilni potencial koncepta naključja ter sámo zmožnost odvezave človeka od samega sebe, mora najti način, kako človeka izviti iz primeža ideološkega – ideološka zavest je namreč tisto, kar človeka temeljno opredeljuje kot človeka. Ta naloga je strogo znotraj Althusserjevega razumevanja zavesti nerešljiva in je stalna nevralgična točka v njegovi misli. Če bi namreč naključje odprlo prostor odvezanosti, v katerem bi vzniknil kaos, bi se sesula tudi ideološka zavest; človek bi v tistem hipu bival brez zavesti – in tako bi kvečjemu šlo za nek moment suspenzije, ki pa ne bi imela potenciala osvoboditve.

Mendiževec tako uvaja koncepcijo zavesti, ki jo razlaga deloma prek Spinoze in deloma prek premišljanja – in zavračanja – nevroznanstvenih izpeljav Antonia Damasia. Pri tem je Mendiževec nekoliko poljuben; sicer je res, da se Damasio prek Spinoze smiselno povezuje z Althusserjem, a vendarle velja pripomniti, da v nevroznanosti – pa tudi v kvantni fiziki, kognitivni znanosti in drugih področjih – prav tako obstaja kopica različnih razumevanj zavesti.

Če to dejstvo odmislimo, je pomembna sama potreba po vključitvi neke ne povsem althusserjevske izpeljave zavesti, ki je vezana na telo, na telesno, na individuum, ki zavest ohranja onkraj lastnega stanja subjekta (spomnimo: ni subjekta brez države!). Osvoboditveni potencial naključja s tem postane večji: človeku v trenutku naključja ni odvzeta zavest. Ta biva s celoto njegovega bitja – tako kot lahko biva tudi v drugih organizmih.

V tem smislu se zdi zavrnitev posthumanizma, ki jo Mendiževec opravi nekako mimogrede, na zgolj dveh straneh, prehitra. Avtor ga v grobem enači z deleuzovskim konceptom postajanja, četudi posthumanizem obstaja kot širok nabor pomembno različnih filozofskih usmeritev. Zagata je v tem, da mora človek, če se želi osvoboditi samega sebe, odkriti – po možnosti trajen, ne zgolj začasen – način bivanja, ki bo odvezan od človeškega, sicer se bo vedno znova vračal k sebi in v človeško stanje, to pa se zdi prej humanističen kot antihumanističen napor. Obrat k drugim načinom bivanja in vključitev mišljenja teh načinov bivanja nam lahko pomaga videti potenciale, ki jih odpira Mendiževčev prostor kontingence in ki so nakazani s samim mišljenjem zavesti kot enotne s telesom in razširjene na druge oblike bivajočega.

Naključje in jaz je knjiga, ki na kreativne načine povezuje koncept naključja, ki se ga filozofija tradicionalno otepa, in pojem osvoboditve ter pri tem sega onkraj realpolitičnih osvobodilnih bojev k vprašanju samega načina obstajanja in stanja (človekovega) individuuma v svetu.

Piše: Muanis Sinanović

Bere: Aleksander Golja

Čudaštvo v moji glavi je eden najbolj ambicioznih romanov Orhana Pamuka. Dogajalni čas obsega drugo polovico dvajsetega stoletja in začetek sedanjega, sestavljen pa je iz množice glasov, ki preživljajo ogromne spremembe v panorami in demografiji Istanbula v tem obdobju. Ambicioznosti ne prepoznamo zgolj v številčnosti teh glasov, v golem potenciranju že ustaljenega sredstva postmodernističnega romanopisja, temveč tudi v tem, da so ubesedeni na še posebno pretanjen način. Njihovo videnje dogodkov se skozi čas spreminja v zelo blagih, a razvejanih odtenkih, ki pa imajo odločilen vpliv na razumevanje samih sebe in etičnosti svojih dejanj. V tem romanu, ki je v izvirniku izšel leta 2014, Pamukova pisava dosega vrhunec svojega raziskovanja večplastnosti resnice ter prepletenosti ljubezni in sovraštva, zavezništva in zoprništva, pomaganja in izkoriščanja.

To mu uspeva tudi zato, ker obravnava življenje širše anatolske družine, ki se preseli v glavno mesto. Prepoznavno kulturno ozadje otomanskih kultur, ki v veliki meri temeljijo na kupčiji, torej tudi na dvoumnosti medosebnih vezi, nudi vstop v univerzalne teme.

V središču pripovedi je Mevlut, ki ugrabi eno od treh sester, da bi se z njo poročil, in šele v prvi svetlobi opazi, da je bil opeharjen, saj gre za napačno sestro. Vendar v nasprotju s predvidevanji z njo kasneje uživa zakonsko srečo. Ukvarja se z ulično prodajo boze, pijače otomanskega izvora, katere priljubljenost z modernizacijo vse bolj upada, tako da sčasoma postane relikt nekega obdobja. Medtem pa njegova bratranca bogatita in metropola se nenadzorovano širi. V obrobnih naseljih, polnih črnih gradenj, se spopadajo turški nacionalisti in kurdski komunisti, korupcijska mreža pa vse bolj raste.

Medtem ko Mevlut sabotira vsako priložnost za gmotni uspeh, da bi se lahko prepuščal nočni prodaji in sprehodu po skrivnostnih ulicah, se predajal “čudaštvu v svoji glavi”, ugotavljamo, da je pravzaprav edini lik, ki življenje v resnici razume. Utrip njegovega srca je usklajen z utripom mesta in njegovih nepreštevnih protislovij.

Pamuk pa nas do tega spoznanja nikakor ne vodi na kakšen očiten način. Mevlut ni prikazan kot posebno ekscentričen, tendenciozno pa niso izpisani niti ostali liki. Nasprotno, za vsakega od njih bi lahko rekli, da je izjemno pretanjena, empatična upodobitev slehernika iz province, ki se preseli v prestolnico. Nobelovec znova dokazuje, da je zmožen izrazitega razumevanje najnižjih slojev in tistih delov ljubljenega domačega mesta, do katerih turisti in elite navadno nimajo dostopa oziroma jih ta sploh ne zanima.

Izvirna je tudi ljubezenska zgodba romana. Prevprašuje namreč standardne trope ideje romantične ljubezni in ji nasproti postavlja usodno ljubezen. Glavna junaka se skupaj znajdeta po pomoti, vendar je njuna ljubezen nepremagljiva in večja od ljubezni vseh parov, ki so sledili romantičnim vzgibom in svojim željam. Tako se postavi vprašanje: gre res za pomoto ali pa je v igri morda usoda?

To vprašanje Pamuk, ki se je sicer izrekel za kulturnega muslimana, ki ne prisega na osebni stik z Bogom, prepletel z izročilom islamske mistike in tudi z nekaterimi osrednjimi vprašanji islamske etike. Kakšna je razlika med namenom dejanja, namenom srca in namenom jezika? Ali smo res dobri, če storimo dobro, čeprav smo mislili storiti nekaj drugega? Ali lahko dobro mislimo, vendar tega ne izrečemo, molčimo ob krivici, ki jo vidimo?

Čudaštvo o moji glavi je tako zelo dovršena, čeprav mestoma rahlo dolgovezna freska sodobne turške družbe, med branjem katere moramo biti ves čas pozorni, da nam ne uidejo male variacije mnenj in videnj dogodkov, ključnih za razumevanje resnice kot za človeka v zadnji instanci nedosegljivega pojava. Pa vendar kljub tej nedosegljivosti, kljub neizogibnosti minevanja, staranja in zgodovinskih pozab, življenje v svoji bujni nepreglednosti nenehno brsti.

Piše: Tonja Jelen

Bere: Eva Longyka Marušič

Postumno izdana knjiga pesnika, pisatelja, kritika, publicista in esejista Jožeta Snoja Očetov sin – Sin Očetov ima podnaslov Na novo o Bogu. Gre za hibridno delo – na začetku je poezija, ki se nato prelije v prozo, ki pa se prepleta z esejistiko, pri čemer vsestranski umetnik operira z nenehnimi utrinki, razmisleki in refleksijami. Vmes so tudi posamezni poetični pasusi, ki so kot dodatne potrditve zapisanemu.

Delo obravnava tri osrednje teme, in sicer o mami, očetu in bogu. V ospredju je avtorjev odnos z vsemi naštetimi, pa tudi razmislek o veri in tudi kritika katere koli oblasti ali njenih deležnikov. Pri tem pa je veliko humorja – tudi sveti, posvečeni ljudje se znajo zabavati in iti čez svoje meje. Avtor najbolj problematizira oblast, ki mu ni pustila misliti po svoje. Prav tu poudarja svojo samostojnost in ne vzgiba svojih staršev, o katerih sicer govori v večini obravnavanega dela.

A rdeča nit so odnosi, v katere prehaja umetnik. Nenehno jih razčlenjuje, pri čemer govori o svojem nenehnem dvoboju. Gre za bojevanje med njim samim in osebami ter silami, ki jim sam ne more ubežati. Vse pa se začne z vprašanjem o obstoju boga oziroma veri vanj. To je lahko beg ali kazanje vere na zunaj in s tem posledično njena sama potrditev. Snoj ni toliko iščoči, kot je živ v vsem, kar veruje. Verzi »v nepretrganem / visenju / se mi močijo usta« podajajo jasno izjavo o zlitju in prepletanju subjekta z bogom oziroma očetom.

V celotnem delu Očetov sin – Sin Očetov se Snoj v živem jeziku poigrava z deli molitev in Svetega pisma. Izpisuje se življenjska pot vernika, umetnika, človeka, sina, moža in očeta, ki je nenehno gnetel, razmišljal in razčlenjeval ves obstoj, ga členil na različne točke, kot sta na primer otroštvo in takratni odnos z očetom ali zrela doba z njegovo ostarelo materjo. Pri tem mu ne uide posmehljivost in večno vprašanje o Ojdipovem kompleksu in seveda pedenjpedstvu. Tega Snoj smeši, kot zaradi njega smeši samega sebe in svojo nemoč. Prav ta zbanaliziranost avtorja počloveči in mu poda svojevrstno žlahtnost. Najvišje pri vsem tem pa je postavljeno življenje samo z vsemi hibami in lepoto. To je najti v družini, sakralni umetnosti in intimnem razmišljanju o poeziji, bogu in Mariji. Prepleta se duhovno in fizično: »Na božji tron namreč postavim svojega ata,« zatrdi avtor. Prav zato je mogoče zbirko skleniti v neko troedinost, ki je presežna in tehtna tako z verskega kot z literarnega vidika. Ta prispodoba je mogoča tudi zaradi avtorjevega lastnega izkustva medvojnega begunstva Snojeve družine iz Maribora v Mokronog.

Poetični del se poglobi v iskanje sebstva in se v nadaljevanju knjige nadgradi v nenehnem analiziranju. Pri tem ne prizanaša ne sebi ne žugajočim okoli sebe.

Kot je ob koncu pripisal Vid Snoj, je bilo poetično-prozno delo Očetov sin – Sin Očetov končano nekaj dni pred avtorjevo smrtjo, kar je razvidno iz pripisanega datuma. Gre za večplasten pogled v življenje in razmisleke avtorja, ki se ni uklonil sistemu, znal pa poklekniti pred lastnim spraševanjem in dvomi, ki so mu dajali nenehno možnost za premišljevanje in nova leposlovna dela.