Ocene

Piše: Jure Jakob

Bere: Jure Franko

Leta 1931 rojeni Antonio Gamoneda je moderni klasik španske poezije. Njegovo ustvarjalno pot so od vsega začetka krojile težke družinske in družbene okoliščine. Komaj enoleten je izgubil očeta, ki je bil modernistični pesnik, in se z ovdovelo materjo na pragu španske državljanske vojne iz rodnega Ovieda preselil v mesto Leon. V času najhujšega vojnega nasilja so bile šole zaprte, zato se je mali Antonio branja naučil kar ob prebiranju poezije iz edine knjige pokojnega očeta. Desetleten je vstopil v osnovno šolo, ki so jo v Leonu za javno dobro vodili menihi avguštinci, a jo je že po dveh letih zapustil ter za vselej končal z institucionalnimi oblikami izobraževanja. Pri štirinajstih letih se je zaposlil kot bančni kurir, nato pa pri Trgovinski banki v Leonu na različnih delovnih mestih služboval vse do leta 1969. V tem obdobju se je izoblikoval tudi kot pesnik. Leta 1960 je izdal odmeven pesniški prvenec Negibni upor, s katerim se je opazno oddaljil od realizma, ki je takrat prevladoval v španskem literarnem prostoru. Odmik od realizma je bil neke vrste literarna subverzija, s katero je Gamoneda izražal nestrinjanje s totalitarizmom in krvavo dediščino bratomorne vojne, ki sta špansko družbo držala v represivnih kleščah vse do smrti generala Franca leta 1975. Gamoneda, ki je bil tudi član protifrankistične odporniške skupine intelektualcev, v kateri so se združevali svobodomiselni španski umetniki in izobraženci različnih estetskih in strokovnih provenienc, je v tem obdobju ustvaril še štiri pesniške zbirke, ki pa so zaradi državne cenzure vse izšle šele po smrti generala Franca.

Po odhodu z banke se je Gamoneda zaposlil kot vodja kulturnega odseka pokrajinske državne uprave, ustanovil njižno zbirko Provincia in istoimensko galerijo ter skušal v zatohlih razmerah policijsko nadzorovane družbe odpirati prostor za sveže, disidentske literarne in likovne poetike. Kot ravnatelj zasebne kulturne in izobraževalne ustanove je ostal vpet v družbeno-kulturno delo tudi v tranzicijskem, pofrankističnem obdobju. Takrat, se pravi v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, je tudi njegova poezija doživela celovito in pravo kritiško pozornost, z uglednimi nagradami pa tudi širši družbeni odmev.

Zbirka Knjiga hladu, prva Gamonedova knjižna predstavitev v slovenskem jeziku, je v izvirniku prvič izšla leta 1992, kasneje pa, nekoliko predelana in razširjena, še dvakrat. V spremnem zapisu prevajalca beremo, da gre za avtorjevo najbolj inovativno zbirko, ki hkrati konsekventno vztraja pri tistih poetoloških značilnostih, ki so njegov prepoznavni znak vse od začetka stvarjalne poti.

Knjiga hladu je obsežen in po svoje tudi zahteven bralski zalogaj, ki svoje bogastvo razkrije le imaginativno odprtemu in poustvarjalno gibkemu in zmogljivemu bralcu. Zahteva potrpežljivost, pozornost in vztrajnost; v zameno za bralsko predanost pa odpira vrata v nenavadno zamolkel in prostran, neskončno širok prostor, ki pritajeno, skoraj neslišno žari od lepote.

Zbirko sestavlja sedem ciklov: Georgike, Čuvar snega, Še kar, Opolzka pavana, Sobota, Hlad meja in zadnji, nenaslovljen, ki vsebuje le eno kratko pesem. Vse pesmi so brez naslova in oblikovane v prostem verzu, ki se ponekod preliva v napol prozni stavek, večinoma pa zaokroža v zgoščena dvo- ali trostišja. To je strnjena, izrazito ekonomična pisava, ki z veliko opisno natančnostjo prinaša podobe iz prepoznavne resničnosti in jih s presenetljivimi pomenskimi zasuki in preskoki introspektivnega izpovedovalca predeluje v pomenljive notranje prizore. Za te prizore je značilna velika statičnost, nepremičnost, ki spominja na fotografije ali dolge filmske sekvence, v katerih se nič ne dogaja in veliko kaže. Na drugi strani pa ta pesemska nepremičnost sije od silne, intenzivne živosti. Ta dvojnost se ujema s kontrastnostjo med motiviko na eni in tehnopoetskimi postopki njene obdelave na drugi strani. Na motivni ravni se srečujemo z izrazito snovnimi, čutnimi, nazornimi, otipljivimi podobami, ki pa se v pesemskem telesu kakor na mah spremenijo v nekaj nesnovno čvrstega, zamrznjenega, ovekovečenega. Gamonedove pesmi delujejo hkrati polteno vzburljivo in eterično hladno; v njih odmevajo težke, globoke strasti, skoraj v isti sapi pa tudi slutnje odrešenega, nebeškega miru.

Na snovni ravni se motivika Gamonedove poezije v zbirki Knjiga hladu večinoma napaja v naravi ter intimnem spominu, oboje pa prepleta z arhetipskimi položaji človeškosti, iz česar izvira značilni eksistencialno-duhovni značaj teh pesmi. Zdi se, da je predvsem to tisto, kar trajno vzdržuje posebni "goreči hlad", tisto hladno in obenem krčevito napeto lepoto, s katero Gamoneda v vsebinskem in estetskem smislu "premika obzorja". V tej luči lahko prevod Knjige hladu pozdravimo kot še en praznik slovenske besede, umetnosti in univerzalnega duha, na katerem slednja sloni.

Na Kinodvorišču, letnem kinu Kinodvora, se vrti dokumentarec o "kraljici Morne" Cesarii Évori. Film si je ogledala Tesa Drev Juh.

Ljubezen, nemške marke in smrt je tretji celovečerni film turškega režiserja Cema Kaye, znanega predvsem po filmih, v katerih raziskuje popularno turško kulturo in družbo, ki jo ustvarja. Med drugim je posnel dokumentarni film o glasbenem svetu turških arabesk, pa tudi o fenomenu iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so turški režiserji in scenaristi kopirali in predelovali filme z vsega sveta za turški trg. V zadnjem celovečercu, ki je po premieri v okviru Festivala migrantskega filma in Druge godbe trenutno na sporedu Kinodvora, se je Kaya namenil raziskati zgodovino turškega delavstva v tujini in glasbe, ki ga je spremljala. Film ocenjuje Petra Meterc.

V kinih Cineplexxa se te dni med drugim vrti akcije polna Misija Kandahar. Oceno filma, ki je poln izjemnih puščavskih prizorišč, predvsem pa, kot je pričakovati od tega žanra, eksplozij, je pripravil Gorazd Trušnovec. Bere Lidija Hartman.

Japonska kinematografija ima dolgo tradicijo filmskih družinskih zgodb in melodram. Mojstrsko se jih je loteval Yasujiro Ozu, med sodobnimi vrhunskimi ustvarjalci žanra je vsekakor Hirokazu Koreeda. V art kino mreži se je ta teden zavrtela družinska melodrama Ljubiti življenje scenarista in režiserja Kojija Fukade. Muanis Sinanović pravi, da je film poln že videnih motivov, da pa ogled filma vendarle priporoča. Njegovo oceno bere Igor Velše.

Piše: Aljaž Krivec

Bere: Jure Franko

Po s kresnikom ovenčanem romanu Sto let slepote nam Roman Rozina tokrat v branje ponuja krajše besedilo, ki v nasprotju s prejšnjim ne ubeseduje daljšega zgodovinskega obdobja, ki bi ga naseljevalo večje število likov, izpostavljenih zgodovinskim spremembam in lastnemu razvoju. Tujintuj je namesto tega močneje poantirano, morda celo problemsko branje, ki je v osnovnih koordinatah prej bližje Rozinovim zgodnejšim romanom, denimo Zločinu in ljubezni ali Županskemu kandidatu Gamsu.

Pisatelj jemlje pod drobnogled priseljensko tematiko. V lovskem domu v bližini državne meje so nastanjeni begunke in begunci, ujeti med želje lovske tovarišije, ki deluje kot ad-hoc zbrana protibegunska paravojaška skupina ter pomoč humanitarne organizacije, ki jo predstavljata Mira in Miha. In prav na mestu spora dveh skupin nastaja glavnina pripovedi Rozinovega romana. Starešina Branko in morebitna bodoča lovca Marijan in Bernard, ki jih uradni organi očitno uporabljajo za opravljanje umazanega dela, predstavljajo nacionalističen, preračunljiv in oportunističen pol, medtem ko Mira in Miha kljub nekaterim praktičnim zagatam sledita humanističnim idealom, ki pa jih je na robovih mogoče razumeti tudi kot del njune zunanje podobe. Iz povedanega je razvidno, da begunska skupina ostaja skoraj brez besede, tudi naslovni junak Tujintuj. Ta ne želi biti klišejska podoba niti begunca niti integriranca, a vendarle postane eden vidnejših begunskih obrazov.

Rozina tako elegantno opozarja na sprejemanje vnaprej dodeljenih vlog in kontinuirano stanje na okopih, kar lahko vodi v izbris individualnega. Pri tem skoraj vse stavi na dialoge, pa naj se ti odvijajo med skupinama ali znotraj lovskega tria, v katerem se s potekom zgodbe stopnjuje sumničavost. Mogoče je reči, da delo v tem oziru ponuja domiselne zasuke in izvedbe, dialoge pa pogosto preveva neki praktični um, iz česar izhaja dobra motivacija dejanj nastopajočih.

Podobno prepričljivo se zdijo izbrane neke osnovne koordinate romana Tujintuj. Izbira lovske skupnosti, ki ima enostaven dostop do orožja, hkrati pa v družbenem habitusu pogosto visoko kotira, ne da bi ob tem uradno sodila v katero od vej oblasti, morda res ni povsem nova – v romanu Pelji svoj plug čez kosti mrtvih jo je na primer na podoben način izpisala nobelovka Olga Tokarczuk – ima pa svojstveno življenje v slovenskem kontekstu. Ob tem velja omeniti še Rozinovo opisovanje trofej v lovskem domu in ne nazadnje odnos lovcev do ženskega lika, Mire. Gre skratka za dve razsežnosti besedila, ki roman Tujintuj do neke mere že postavljata v območje intersekcijskega.

A navedeno se nemalokrat zdijo nekakšni orisi, intrigantna izhodišča, ki bi jih še veljalo dodatno raziskovati. Zanimivo bi bilo denimo vedeti še kaj več o Miri in Mihu, prav tako bi bilo tezo o drugačnosti, ki jo simbolizira navezava na Tantadruja, mogoče še raziskovati in ne nazadnje tudi izdatneje motivirati vpeljavo Kosmačeve klasike, ki je citirana na začetku in na koncu romana. Ob navedenem pa bi bilo nemara smotrno v delo pritegniti več konteksta, takega, ki bi presegal golo dogajanje v lovskem domu. Vse navedeno pa morebiti za ceno popisovanja razmišljanj katerega od lovcev, posebej Marijana, ki se pogosto gibljejo po enakem terenu, s čimer prihaja do podvajanja informacij ali vsaj onemogočanja, da bi bralstvo sámo razmišljalo o vseh razsežnostih povedanega.

Ustaviti se velja tudi ob nekoliko bolj tehničnem vprašanju izvedbe. Pri tem ne govorimo na primer o gradnji pripovedi, ki je dobro umerjena, pač pa o dialogih. Čeprav je Tujintuj z njimi prežet, lahko izpadejo nekoliko papirnati, predvsem pa pogosto dajejo vtis sledenja logiki majevtike. Ali drugače: zdi se, da bi bilo na teh mestih mogoče več pokazati in manj povedati.

Leposlovje o sodobnem begunstvu je pri nas doživelo vrhunec pred nekaj leti, a se zdi, da je v zadnjem času nekoliko potihnilo. V tem oziru velja pozdraviti Rozinovo knjigo zaradi revitalizacije teme, ki absolutno presega vprašanje aktualnosti oziroma neaktualnosti, kot jo narekuje medijska krajina. Povedano drugače: preseljevanje je v resnici vedno aktualno in vedno eno temeljnih vprašanj tako človeških kot nečloveških skupnosti. Po drugi strani pa je nujno opozoriti, da gre za tok literature, ki se je nemalokrat ujel v številne pasti, in tudi Rozina se ni izognil vsem.

Piše: Iztok Ilich

Bere: Jure Franko

Soavtorstvo pri ustvarjanju knjig vseh žanrov je dokaj pogost pojav, redkeje pa tovrstne izdaje podpisujeta oče in sin, kot sta to počela Franc in Zoran Jerončič. V zadnjih dvanajstih letih sta napisala in s slikovnim gradivom opremila pet knjig z domoznansko in etnološko vsebino, večinoma povezane z dogajanjem na območju Kolovrata, dobrih 1100 metrov visokega grebena blizu meje z Italijo. Pod njim na zahodni strani zdaj žubori, zdaj hrumi Idrija, večji del svojega 54-kilometrskega toka mejna reka med državama.

Na prvi predstavitvi zadnje skupne knjige Mejna reka Idrija sta sodelovala še oba avtorja, naslednje pa do zadnjega zgovorni in šegavi Franc, ki bi letos izpolnil sto let, ni več dočakal. V njegovi bogati zapuščini so poleg izdanih knjig v nekdanjem gospodarskem poslopju ob hiši v zaselku Melinki ostale tudi tri zbirke: v pritličju etnološka z orodjem in opremo kmečke domačije ter zbirka orožja in drugih predmetov, povezanih s soško fronto, v večjem prostoru v nadstropju pa še najbolj osebna zbirka izrezljanih človeških likov – največ pozornosti takoj pritegne portret generala Boroevića – ter različnih predmetov, ki jih je z dletom in kladivom iz lesa priklical sam Franc Jerončič.

V monografski predstavitvi reke Idrije, italijanske Yudrio, sta se avtorja še enkrat vrnila v dobro znano, ničkolikokrat prehojeno in premerjeno domačo pokrajino, med domače ljudi in njihove zgodbe. Tja, kjer sta leta 2011 s knjigo Življenje na Kanalskem Kolovratu naredila prve korake proti cilju, ki sta si ga zastavila: da bosta po svojih močeh zapisala, opisala in v podobah ohranila vse, kar je vrednega spomina. V prvi vrsti spomina na bližnje in bolj oddaljene sosede, prijatelje in znance, od katerih mnogih ni več, ter na na domačije in mline, na katere spominja le še nekaj razmetanih kamnov ob zaraščenih stezah. Tokrat sta pozornost namenila porečju Idrije, skozi stoletja in še danes – razen nekaj krajših obdobij – tudi mejne reke, politične ločnice med romanskim svetom pod beneško oziroma italijansko oblastjo ter slovanskim svetom pod habsburško, jugoslovansko in nazadnje oblastjo samostojne slovenske države.

Avtorja sta na različnih ravneh oživila spomin na usodne premike po stoletjih vojn Benetk in Rima z Dunajem ter vmesnim Napoleonovim pohodom. Politične spremembe, ki so jim sledile, ljudem ob Idriji niso prizanašale. Umirali so, trpeli, bežali, se izseljevali. Zoran Jerončič se je odpravil za njihovimi sledmi v porečju Idrije ter doživeto v besedi in sliki spletel v dokumentarno mrežo prizorov in razmišljanj. V divjih, večidel brezpotnih strminah je bilo težko, pogosto tudi nevarno, je priznal, ko si je v Benečiji ob izlivu Idrije v Ter lahko zadovoljno oddahnil. Vedel je, da brez tveganega, v presledkih dve leti trajajočega raziskovanja ponekod komaj prehodnega območja ne bi mogla nastati knjiga, kakršna je.

Zoran Jerončič najprej oriše pomen Idrije kot mejne reke v različnih obdobjih, nato pa pozorno sledi potokom in pritokom, ki se na slovenski in italijanski strani zlivajo v deloma ponikalniško Idrijo. Njihova imena so večinoma slovenska, na primer Sušnik, Podčelo, Mišček, nekatera tudi italijanska, kot Mirnik-Mernico ali Dolenje-Dolega, imena nekaterih manjših pritokov pa se niti niso ohranila. Avtor jih je poimenoval po svoje in, da bi zanje vedeli tudi poznejši rodovi, vpisal v knjigo.

Sledijo opisi vasi in zaselkov – mnogih že davno zapuščenih – prav tako na obeh bregovih, ter opozorila na posebno zanimive, tudi nevarne odseke poti, ki si jo je utiral ob vodi. Pozornost je namenil še slikovitim verinom, kot pod Kolovratom rečejo tolmunom, pa ribam in drugemu »življu« ter nazadnje še delu človeških rok: mlinom na slovenskih in italijanskih tleh, ki jih je bilo v najboljših časih kar 25, mostovom in zdaj večinoma že propadlim lesenim senikom. Zoran Jerončič je svoje poročilo zaokrožil s poklonom Idriji, ki je ob obilnejšem deževju znala tudi podivjati ter ljudem ob njej v kosti pognati strah in spoštovanje.

Oče Franc je sinovim empiričnim opisom na primernih mestih dodajal anekdote in zgodbe, izluščene iz spominov. Svojih in svojih vrstnikov, nekaterih še iz časa očeta, tudi Franca, ki je bil prav tako rojen pripovedovalec. Te pripovedi, ki jih je Zoran sproti zapisoval in prirejal za knjižno objavo, govorijo o nekdanjih otroških in fantovskih igrah, tudi nevarnih, zlasti s strelivom, ki je ostalo za vojskami. Veliko povedo tudi zgodbe o čezmejnem kontrabantu, plavljenju lesa za prodajo v Furlaniji, ki se ni vedno srečno končalo, o prepovedanem kopanju in ribarjenju v bistrih tolmunih pa tudi o mnogih, že pozabljenih šegah, navadah ter zgodah in nezgodah ljudi ob reki Idriji.

Piše: Miša Gams

Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko

Pesniška zbirka Naprej naprej vključuje socialno, družbeno angažirano in protestno liriko, ki jo je Vinko Möderndorfer pisal od slovenske osamosvojitve do danes. Vsebuje 66 pesmi in je razdeljena na štiri sklope: V tvojem imenu, Balade, Jaz in ti ter Zgodovina, slepi nemir človeštva. Möderndorfer ne skriva, da so ga življenjske zgodbe “malih” ljudi, zaznamovale kot človeka in kot pesnika. Med prebiranjem njegovih pesmi bralec dobi občutek, da gre za izjemno občutljiv, razmišljujoč in empatičen subjekt, ki ozavesti vsako še tako negativno čustvo, vsako krivico in jo zapakira kot tempirano bombo, ki opozarja, da ni daleč dan, ko sistem, ki se je ustvaril na plečih ubogih in izkoriščanih duš, ne bo več zdržal in bo pod seboj pokopal tako tiste na dnu kot tudi tiste na vrhu. Bodisi da gre za očeta, ki vsak dan moli k bogu, da bi lahko preživel štiri otroke, bodisi za mater, ki vsak dan hodi v razdelilnico hrane, da bi omogočila hrano sebi in otroku, ali pa za starca, ki stoji v dolgi čakalni vrsti v lekarni, dokler osramočeno ne skloni glave, saj si dragega zdravila nikakor ne more privoščiti … Vsi ti ljudje – kronično bolni delavci, prekarne matere, osiromašene gospodinje, podhranjeni upokojenci, resignirani begunci – iz dneva v dan bijejo bitko z nadrejenimi, z družino, ki kot osnovna celica nezadržno razpada, in tudi sami s sabo, saj se nenehno spopadajo s slabo vestjo, da niso dovolj naredili zase in za potomce. V pesmi Popevka pesnik zato ne more mirno sprejeti prijateljeve razlage, da so vsi ti ljudje le postranska škoda kapitalizma: “… bistvo kapitalizma / niso kos kruha nov avto bazen / bistvo so odstotki kotiranje / številke cene nafta / vlaganje v vojne / vse kar / pomeni napredek //… // tisti ki nimajo ničesar / so samo kolateralna škoda / nezanimivo dolgočasno dejstvo / ki ni niti toliko pomembno / da bi o njem napisali popevko”.

V pretresljivem pesniškem ciklu Dvanajst pesmi iz črne kronike, Vinko Möderndorfer opisuje tegobe z revščino prednikov in brezupom prihajajočih generacij zaznamovanih delavcev in delavk, ki poskušajo dobiti odškodnino za poškodbe pri delu, se trudijo obdržati ali si povrniti službo. Sklop pesmi o izkoriščanih se zaključi s pozivom delavcu, “tovarišu”, naj le še bolj odpre oči in ušesa, saj ga bo resnica v nasprotju z manipulacijami in iluzijami, s katerim ga hranijo kapitalisti, osvobodila: “kadar misliš da je konec / je začetek / kadar misliš da si tam / si tu / kadar padaš / se v resnici pobiraš / in kadar te prepričujejo / da si slep in gluh / moraš videti največ / moraš slišati največ // tovariš”.

Prav zato nas ne čudi, da je dal Möderndorfer pesniški zbirki optimističen in revolucionaren naslov Naprej naprej, s katerim je želel pozvati ponižane in razžaljene žrtve neoliberalnega kapitalističnega sistema, naj ne izgubijo upanja in moči, naj se dvignejo kot posamezniki in kot del zatiranega družbenega razreda. V svojih pesmih je neposreden, pesniški suspenz stopnjuje s ponavljanjem besed in verzov, ki jim iz kitice v kitico pridaja večjo težo. V pesmi Treba je vedeti, posvečeni dnevu Osvobodilne fronte, s ponavljanjem naslovne stavčne zveze stopnjuje preizkušnje, odrekanja in izzive partizanov, ki so zastavili svoja življenja za “abstraktne stvari”, kot so “Domovina, Država in Narod”, ter navaja izdajstvo kot najbolj zavrženo dejanje: “… najbolj na dnu / V najbolj zadnjem krogu / In da ga ne zaceli / noben čas.” Tudi v pesmi Rekli so nam, ki zaključuje prvi pesniški sklop z naslovom V tvojem imenu, čutimo pesnikovo naraščanje jeze vsakič, ko beremo o breznu, ki zazeva med izrečenimi besedami in zunanjim svetom, hkrati pa zaslutimo nemoč, da bi skupaj s pesnikom lahko karkoli spremenili: “… rekli so nam: potrpite / in mi trpimo // rekli so nam: ne sekirajte se / zato da jim je lahko padla sekira v med / in ko smo na koncu ostali brez vsega / so rekli: z vami se nimamo kaj pogovarjati // saj tako ali tako nimate nič”.

Möderndorfer se igra s pomeni besed in njihovimi koreni, ki v sebi združujejo navidezna nasprotja, hkrati pa išče rešitev iz utesnjenosti v svetu, ki ga zaznamuje manko potrpljenja in empatije. Njegov stil pisanja je preprost, lahko bi rekli, da ga poleg Edvarda Kocbeka, katerega citat navaja v zadnjem pesniškem sklopu z naslovom Zgodovina slepi nemir človeštva, navdihujejo tudi drugi pisci socialne in družbenoangažirane lirike: Srečko Kosovel, Karel Destovnik Kajuh in Ervin Fritz. Le v tretjem sklopu z naslovom Jaz in ti se za trenutek pomudi pri ljubezenski tematiki in spominih na otroštvo – skupaj s spomini na babico pa vzniknejo tudi spomini na umirajoče sorodnike in prijatelje ter izgubljene ljubezni.

Vinko Möderndorfer v pesniški zbirki Naprej naprej ne izgublja časa s postavljanjem ločil, povsem se osredotoča na zgodbe, ki zaznamujejo naš groteskni vsakdan v času, ko t. i. turbokapitalizem zbira zagon za nov spiralni vrtinec, v katerega bo potegnil vse tiste, ki nimajo moči, da bi se postavili po robu njegovim kapricam. Predstavlja slavospev jezi malega človeka in posvetilo tistim, ki dostojanstveno ohranjajo svoj kritični um v kaosu brezumja.

Piše: Marica Škorjanec-Kosterca

Bereta Maja Moll in Aleksander Golja

»Naš Tone se bo v spominih in poeziji vedno vračal v Slovenske gorice na nekdanjo domačijo, ki je že davno ni več,« mi je pred leti na literarnem srečanju v Mariboru dejala zdaj žal že pokojna Angela Fujs, sestra pesnika Toneta Kuntnerja, ki je bila tudi sama nadarjena pesnica; brat ji je posvetil pesem Domačija.

V zbirki Mati zemlja Tone Kuntner nadaljuje čustveno in miselno pot svojega pesniškega sveta. Zbirka je razdeljena na šest sklopov, ki se po občutju skoraj neopazno prelivajo drug v drugega, razmejujejo pa jih posnetki istega razvejanega drevesa s pretanjeno simboliko. Vsak posnetek namreč prinaša majhno razliko: drevo obrašča bršljan kot zajedavec, ki se vse bolj razrašča in postopoma uničuje svojega gostitelja, da na koncu ostane od drevesa le še trhel panj.

Uvodni hvalnici zemlji sledijo spomini na trate pesnikove mladosti. Pesnik se je rodil na Tratah, kraju ob meji z Avstrijo. Tu je doživljal lepote narave, spremenljivost letnih časov in trdo kmečko delo na skopi zemlji od setve do žetve. V resničnem življenju pa mala kmetija ni mogla preživeti velike družine, zato so se morali preseliti, ko je oče ostal »kmet brez zemlje.« Selitev in izguba domačije sta mladega pesnika prizadeli za vse življenje. »Tu je teh pet hektarjev niča,« ugotavlja pesnik. A hkrati: »Ta nič je zapisan v moje srce.«

Naslednja skupina pesmi govori o gozdu, krčenju, sekanju, podiranju, o pripravi drv in dračja za nesmilečno zimo. Svojo osebno rast primerja z drevesom:

Ponosen

sem stal

kot drevo med drevesi,

prisegajoč na višine.

Zdaj z njimi

živim

kot mrtev panj;

zakopan

med spomine.

V naslednjem ciklu se izgubljajo utripi narave in spomini, sedanji čas pesnik občuti z bolečino. Prizadeva ga odtujenost ljudi, ki so si bili nekoč blizu, ne more razumeti nesmiselnega sovraštva. Rani ga divjaštvo pocestnih ljudi.

Z otožnostjo se spominja izjemnega dogodka, ki je bil kot »nasmeh zgodovine,« ko so se Slovencem uresničile stoletne sanje in je Slovenija praznovala rojstvo države. Ta za narod izjemni dogodek pa se po več kot tridesetih letih spreminja v poraz. Z grozo misli na žrtve bratomorne morije po vojni in na pokopane v roški jami.

Odi vulgus profanum. Sovražim prostaške ljudi, govori rimski poet Horac. Šele sedaj ga razume tudi naš pesnik. Pred zlobo se iz zamočvirjenega mesta zateka v gozd, med tiha drevesa v rešilno samoto, samo da ne bi zaživel sovraštva. Osamljen praznuje dan spomina na milostni čas zgodovine, na praznik, ko je Slovenija razglasila osamosvojitev.

Tone Kuntner je eden redkih sodobnih pesnikov, ki ustvarja iskreno domovinsko liriko, ne da bi mu smel kdo od sodobnih zagovornikov multikulturnih gibanj očitati nacionalizem. V pesmi Kdo si, tujec govori o migrantih, ki prihajajo od daleč v tuje domove, tudi v njegovo hišo. Te saludo, Slovenija, pozdravlja izseljence, ki se vračajo iz daljnih dežel na obisk v domovino prednikov.

V pesem se pogosto pretaplja razmišljanje o smrti. Tudi v poznih letih je pomembna bližina ljubljene, saj ju vežejo dolga leta skupnega življenja, ljubezen in spoštovanje.

Tone Kuntner ni poet modernizma ne postmodernizma. Njegova pesniška beseda je jasna in odkrita, neizumetničena. Zvest je samemu sebi, Slovenske gorice so mu kljub revnemu otroštvu in izgubljeni domačiji še vedno nebesa na zemlji. Poleg pozitivnega pesniškega sporočila bo knjiga Mati zemlja zagotovo tudi z izbrano zunanjo podobo in opremo spodbujala bralce in bralke slovenske poezije, da sežejo po njej.

Dr. Edvard Kovač v spremni besedi o Tonetu Kuntnerju piše: »Zemlja mu je vse, pomeni mu dobesedno vse, zibel, dom in grob … Vedno bo ostala odsev presežnega, ki ga zaznava pesnikova duša in ga imenuje tuzemska večnost.«

Varen kraj je eden od hrvaških igranih filmov prejšnjega leta, ki so vzbudili največ pozornosti. Za svoj prikaz majhnosti človeka v trenutkih velike duševne stiske, je Juraj Lerotić, ki je napisal scenarij za film, ga režiral in v njem odigral glavno vlogo, prejel nagrado za najboljši prvenec v Locarnu, za najboljši film na Sarajevskem filmskem festivalu, prejel je tudi vodomca na ljubljanskem Liffu. Oceno filma je pripravila Petra Meterc.