pastir.si

Tretja velikonočna nedelja - Duhovnik Simon Potnik, 4. 5. 2025

Ali me ljubiš? so Jezusove besede Petru v današnjem evangeliju. Gospod nas vabi, da vstopimo v vero, ki se rodi iz odnosa, ki se zgodi ob srečanju. Evangelij pripoveduje o tretjem Jezusovem razodetju po njegovem vstajenju. Vstali Jezus se ne vsiljuje, ampak se razodeva tistim, ki so pripravljeni gledati s srcem. Ključna drža Kristjana je iskati navzočnost in ne zahtevati dokazov. Vrnitev v preteklost brez Gospoda ne obrodi sadov. Vera se začne tam, kjer pustimo, da nam Bog govori. Božja milost nas vabi k sodelovanju.

Vera ne potrebuje vedno razlage, včasih zadostuje da si, da si z Njim. Na vprašanje “Ali me ljubiš” je Jezus Petra povabil v odnos. V Petrovi nemoči in bolečini se rojeva novo poslanstvo Pasi moje ovce. Peter, ki je spoznal lastno nemoč, lahko vodi druge. Sledi povabilo Hodi za menoj. Jezus Petra znova kliče, tokrat kot zvestega učenca.

Vsak od nas je v tej zgodbi. Znova lahko začnemo samo z Njim. Potrebujemo pogled, da nas nekdo znova pogleda z ljubeznijo. Sledi Gospodu, ki te vpraša Ali me ljubiš? Odgovori na njegov klic: Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad in hodi za njim.

Druga velikonočna nedelja - Duhovnik Simon Potnik, 27. 4. 2025

Vstali Jezus pride skozi zaprta vrata. Ne da bi trkal, ne da bi poravnal račune, ne kot duh, ampak kot ranjen. Vrata so bila zaklenjena zaradi strahu – pred Judi, pred samim seboj, pred lastnimi izdajami. Jezus se postavi mednje, sredi njihovih ran, sredi njihovega sramu, in reče: Mir z vami. To je mir, ki ima rane, mir iz odpovedi in ljubezni, ki je šla do konca. V njih vdihne svoj mir in pravi: Prejmite Svetega Duha. Bog ustvarja na novo, z novo človečnostjo in poslanstvom. Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni. Božji obraz je obraz usmiljenja. Tudi če bi bila duša kakor razpadajoče truplo – po božje ni tako. 

Tomaž, ki ga ni bilo z njimi, se želi prepričati. Jezus pride tudi zaradi njega in se ne sramuje njegovih dvomov. Tomažu zadostuje navzočnost, beseda. Moj Gospod in moj Bog! Ta izpoved vere ne izhaja iz nauka, ampak iz odnosa. Jezus se dotika tam, kjer najbolj boli – z mirom, z odpuščanjem. To je vera, ki raste iz Jezusovega dotika mene. Rane so ostale. Vstajenje jih ni izbrisalo. Križani je vstal, vstali pa je še vedno križani. Križ brez velike noči je slep, velika noč brez križa pa prazna. Nedelja božjega usmiljenja je blagor za nas, ki nismo videli, pa verujemo. On pride znova in znova – čez naše zaklenjene strahove, ponos, padce – in reče: Mir s teboj. Ne zato, ker si ga zaslužimo, ampak ker ga potrebujemo. Usmiljenje je edina pot. 

Velika noč - Duhovnik Simon Potnik, 20. 4. 2025

Ljubezen je močnejša od smrti. Žene ne vedo, kako bodo odvalile kamen, vodi jih srce. Zora velike noči, se začne s praznino, ki ni takoj upanje, ampak najprej zmeda. Grob je odprt, kamna ni, telesa ni, so pa besede: “Kaj iščete živega med mrtvimi?”

Velika noč nas ne sili v pozabo trpljenja, ne briše križa in ne ponuja poceni sreče. To je noč vere, noč upanja. Ljubezen ne ostane zakopana v grobu. Največji sovražnik smrti ni življenje, ampak ljubezen. Samo ljubezen ima moč, da vstane od mrtvih. Kristus je vstal, da bi nam bil še bližje, saj je Emanuel, Bog z nami.  Dovolimo, da nas najde.. Velika noč je povabilo, da iščemo Živega med živimi. Aleluja.

Velika sobota - Duhovnik Simon Potnik, 19. 4. 2025

Na pragu naših cerkva gori ogenj. Luč premaguje temo. Voda postaja simbol novega rojstva. Praznina groba je napolnjena z življenjem. Kamen je odvaljen, ne za to, da bi Jezus prišel ven, ampak da bi mi lahko vstopili, da bi zaslutili, da ni živega med mrtvimi. Izziv za nas, kje  iščemo življenje? 

Velika noč je trenutek, ko smo poklicani, da vstanemo. Da odvalimo kamen pred svojim srcem. Da dovolimo, da se nas dotakne svetloba jutra. Kamen je bil odvaljen, grob je odprt, Kristus je vstal. To je noč, ko se za nas začne novo življenje, ko iz grobov vstopimo v jutro. Naj nihče ne ostane v temi. Aleluja!

Veliki petek - Duhovnik Simon Potnik, 18. 4. 2025

Veliki petek je dan tišine, bolečine in skrivnostne Božje navzočnosti. Zdi se, kot da se je nebo zaprlo in da je Bog utihnil – a Bog ne beži, ne obsoja, temveč tiho trpi z nami. Križ postane prostor, kjer se razodene globoka modrost ljubezni, ki ne kriči, temveč molči in ostaja. Kristus ni sestopil s križa, ker je ostal zaradi ljubezni. Njegove prebodene roke niso znak poraza, temveč povabilo k spreobrnjenju.

Križ razkriva resnico o človeku, ki zna ubijati, in o Bogu, ki zna ljubiti do konca. Jezusove besede "Oče, odpusti jim" razodevajo usmiljenje, ne obsodbe. In Božja ljubezen seže tudi do tistih, ki vedo, kaj delajo, a kljub temu grešijo. Ob križu tiho stoji Marija. Ne beži, ne obsoja – samo ostaja.

Cerkev se rojeva tam, kjer so trpeči, kjer vlada tišina, kjer je ljubezen močnejša od bolečine. Iz Jezusove rane pritekata kri in voda – zakrament življenja in milosti. Križ, čeprav težak in prežet z grehom, postane drevo življenja, ker se je Bog po njem dotaknil najtemnejšega v nas, da bi nas rešil. Poslušnost v trpljenju, kot jo opisuje Pismo Hebrejcem, kaže na moč tihe vere. Zato križ ni več le simbol bolečine, temveč prestol ljubezni. In kot pravi papež Benedikt XVI, je ljubezen močnejša od smrti.

Morda so cerkve danes tihe, prazne, brez okrasja – a če ostanemo s tihim »hvala«, s solzami in vero, potem smo tam, kjer Cerkev resnično živi: pri križu, ob Mariji, v ljubezni, ki nikoli ne mine. In iz te rane na Jezusovem boku že sije svetloba. Še ni vstajenje – a se bliža. Bog nikoli ne ostane v grobu.

Veliki četrtek - Duhovnik Simon Potnik, 17. 4. 2025

Veliki četrtek nas ne vodi le v spomin, ampak v zgodbo, ki se dogaja tudi danes. To je dan, ko si Jezus sname plašč Boga in si zaveže predpasnik služabnika in umiva noge svojim učencem. S tem ne izgubi svoje božanske veličine. Zmoremo tudi mi, dati kdaj prednost drugim, čeprav nam bi morda pripadala?

Jezus to stori, ker ljubi in svojim izkaže ljubezen do konca. Takšna ljubezen postane zakrament, ki se ne vsiljuje, a postavi mejo. Evharistija je skrivnost bližine za utrujeno dušo. Bog se vedno znova daje in nikogar ne izključuje. Štola brez predpasnika je prazna, predpasnik brez štole pa le sterilna usluga. Duhovništvo, ki se ne sklanja ni Jezusovo. Evharistija ni nagrada za popolne, ampak zdravilo za ranjene. Danes nas Jezus znova vabi, naj sedemo z njim in si pustimo umiti noge. Bog je postal človek, da bi človek postal božanski.

Cvetna nedelja - Duhovnik Simon Potnik, 13. 4. 2025

Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem, vzklika množica, ko obhajamo cvetno nedeljo. Vendar čez nekaj časa bodo ti isti glasovi kričali križaj ga. Kje sem jaz med tema dvema vzklikoma? Cvetna nedelja me vabi k hoji za križanim.

Jezus ob vstopu v Jeruzalem ne išče slave, ampak križ. Jezusova ljubezen je ljubezen, ki se ne boji biti ranjena. In ta ljubezen me izziva, da je ne bi občudoval od daleč, ampak da bi šel z njo. Cvetna nedelja je povabilo, da hodim za Jezusom, da ne ostanem v množici, ki maha s palmovimi vejami, da ne obsojam s čistimi rokami in da ne gledam od daleč. Povabljen sem, da stopim z Njim; v tišino, v vrt, v smrt. Naj v velikem tednu odmevajo v nas trenutki in besede Jezusovega trpljenja.

Peta postna nedelja - Tiha nedelja - Duhovnik Simon Potnik, 6. 4. 2025

Post nas spominja na minljivost in nas vabi k premisleku o svojem življenju. Jezus v evangeliju o prešuštnici pokaže, kako Bog ne obsoja, ampak odpušča in vabi k novemu življenju. Farizeji vidijo v ženski le predmet obsodbe, Jezus pa se sklanja in piše v prah – morda njeno ime, morda Očetove besede. Njegova molčeča prisotnost govori glasneje kot obsodba. Ko reče: Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen, se grešniki umaknejo. Ostaneta le On in žena – greh in usmiljenje, strah in ljubezen. Jezus ji ne postavlja pogojev, temveč ji vrne dostojanstvo: Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in ne greši več.

To je povabilo, ne ultimat. Bog ne rešuje z grožnjo, ampak z ljubeznijo. Ne zahteva popolnosti, temveč pripravljenost na spreobrnjenje. Evangelij je za utrujene, za ranjene, za tiste, ki si ne znajo odpustiti. Bog ne išče popolnih ljudi, ampak tiste, ki mu odgovorijo in mu dovolijo, da jih oblikuje. To je srce evangelija – ne kamen v roki, ampak roka, ki dviguje. Ne obtožba, ampak objem. In potem gremo naprej, nepopolni, a zaznamovani z milostjo in zaupanjem v novo življenje. Bogu hvala.

Četrta postna nedelja - Duhovnik Simon Potnik, 30. 3. 2025

Še odmeva klic iz gorečega grma, ki kar ne zgori. Bližina Boga zahteva drhtenje srca in glasu. Sezuti je treba čevlje z nog, ker je to sveta zemlja. Kdaj si nazadnje klečal pred Bogom? Ni težava klečati kje drugje, ko čakamo v vrstah, na izvid, na povišico, na popuste. Na kolena nas spravi obilje in pomanjkanje. Mojzes je klečal pred Bogom in ga zato ni bilo več strah ne faraona, ne nadlog in ne upornega ljudstva. Gospod je klical Mojzesa, Abrahama, Samuela in v novi zavezi Simona in Savla.

Še vedno se nas drži obljuba, ki je je bil deležen Abraham, še vedno hodim v upanju na svobodo kot Mojzes in nas kot Savla dela iz preganjalcev evangelija v pričevalce veselega oznanila. Izgubljeni sin se je v stiski in pomanjkanju spomnil doma in očeta. Spomnil se je ljubezni, ki jo je zapustil in se odloči vrniti k očetu.

Tudi mi se kdaj oddaljimo od vrednot, ki življenju dajejo resnični smisel. Sledi stiska, nezadovoljstvo in hrepenenje po nečem večjem. V tej stiski se spomnimo na Očeta, ki ne obsoja, temveč nam teče naproti. Ne glede na to kako globoko smo zašli, nas Gospod čaka, da nam vrne dostojanstvo. Bodimo zato hvaležni.

Tretja postna nedelja - Duhovnik Simon Potnik, 23. 3. 2025

Spomnimo se na naše srečanje s klicem, z obljubo, z mislijo na Boga, da je Bogu mar zame in da me ljubi. Mojzes je zaslišal klic v gorečem grmu. Nagovorjen je v svoji majhnosti in svoji skromnosti. Mojzes posluša. Ne beži, se ne skriva, ne prelaga odgovornosti. Bog se sklanja k človeku, zazna njegovo stisko. Bog se mu razodene, kdo je. Se sprašujemo, kakšno je božje ime? Mojzesu Bog odgovori: Jaz sem, ki sem. Bog, ki je tukaj. Bog, ki je z nami, v vsakem trenutku našega življenja, v vsaki stiski, v vsakem veselju. Božje ime je rešitev, je svetišče, je trdnjava, je posvečeno. Božje ime je Jezusovo poslanstvo, prinaša odrešenje. Božje ime prinaša blagoslov. Božje ime moramo častiti, slaviti, klicati v veri. Mojzesovo poslanstvo je, da gre. Bog ga kliče k akciji. Mojzes sprejme klic k odgovornosti. Klic, ki ni lahek in zahteva pogum ter zaupanje.

Smo kdaj nad čem ali kom že obupali? V evangeliju slišimo o smokvi, ki ne rodi sadu. Če ne obrodi sadu, zakaj je ne bi posekali? Kaj pa, če smo mi ta smokva? Kaj je sad v božjih očeh? Vrtnar je tisti, ki verjame. On, ki me kliče po imenu, ne obupa nad nami, kljub našim napakam, slabostim in naši zvestobi. Daje nam priložnost, da se spreobrnemo in obrodimo sadove. Moja nerodovitnost v njem postaja nova njiva, polna plodov vere, upanja in ljubezni.