Mesec september, ali kot mu ljudsko rečemo kimavec, naznanja konec sproščenega poletja in obrača naš vsakdanjik v delovno rutino. Središče življenjskega utripa postanejo šole, vrtci, fakultete, ki široko odpirajo vrata. Začetek je vedno poln pričakovanj, ambicij, iskanj tako v primarnih družinah, kot v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Vsako šolsko leto je zgodba zase, z novimi, zahtevnejšimi vsebinami, številnimi dogodki, zapleti in razpleti ter težko pričakovanim zaključkom.

Z novim šolskim letom pa stopamo tudi v šolo vere. Naj bodo naša dejanja, dejanja izpolnjevanja Božjega načrta.

Komentar je pripravila profesorica kemije Jasna Korbar.

Človek je v stalni skušnjavi, da bi postal prvi in zadnji odločevalec o življenju in smrti. 

Življenje je večno in ni omejeno na rojstvo in smrt človeka. 

Virus je postal orožje tistih, ki se gredo v času epidemije boga z malo začetnico.

O aktualnem dogajanju razmišlja dr. Ivan Štuhec.

Če spoznam, da kakšna beseda ni bila pri Bogu, otresem besedo iz svojih ušes in iz svojega srca in iščem drugo, ki prihaja iz dobrega vira, z dobrim namenom. Potrebno je torej aktivno sprejemanje besed. Potrebno je razmišljanje. Potreben je pogost počitek pri Besedi, ki je bila v začetku. Kajti v njej je življenje in življenje je luč ljudi. In luč Besede sveti tudi v najtrši temi.

Komentar je pripravil generalni vikar murskosoboške škofije, Lojze Kozar ml.

Imperij ZDA bo trajal še desetletja, Evropa pa mora znotraj danega okvira poskušati zase pridobiti čim večji manevrski prostor tudi zato, ker če bi se svet - kot ga poznamo danes – porušil, je skoraj nemogoče, da bi Evropska unija, kot jo zgrajena danes, preživela. 

Komentar je pripravil Predsednik slovenskega panevropskega gibanja, dr. Laris Gaiser.

Epidemija Covid 19 z nizko precepljenostjo na svetovni ravni kaže, da še ne bo kmalu končana.

Čez dva tedna bo minilo leto dni, odkar je Beirut prizadela strahotna eksplozija, ki je uničila pristanišče, mestno infrastrukturo spravila na kolena in 300 tisoč ljudem odvzela domove. Kakšne so vzporednice tega dogodka z dogajanjem v Sloveniji?

Komentira kancler slovenske asociacije Roman Vučajnk.

Človekova biološka narava in njegova kulturna moč ne moreta biti v konfliktu in medsebojnem zanikanju. Samo v medsebojni solidarnosti in sožitju lahko obe razsežnosti ustrezno odgovarjata na realne in tudi navidezne probleme. Človekova narava ni popolna, kdaj je tudi obremenjujoče nepopolna. V takih primerih ima sodobni človek ustrezne in učinkovite kulturne rešitve, ki vsaj delno lahko naravi vrnejo tisto, kar je sama izgubila ali deformirala. Nasilno vstopanje kulture v naravo in njeno zavestno sprevračanje, ne more biti v službi človeka in njegovega dostojanstva. Nekakšen novi razredni boj, med naravo in kulturo, ki posnema onega, med delom in kapitalom ni rešitev problema. Še manj pa je rešitev v tem, da nekateri želijo iz tega narediti ideologijo pluralnih spolnih identitet. To modno muho zahodnjakov bodo brez težav povozili vitalisti iz Afrike in Azije. In to upravičeno, saj vedno zmaga moč življenja. Kdor jo ima, mu pripada prihodnost. Kdor moč življenja ubija in zanika, si piše sodbo sam. Evropa, quo vadis?

Večina Slovencev se veseli praznovanja tridesetletnice samostojne države in predsedovanja slovenske Vlade Svetu EZ. Očitno pa to ne gre v račun njim, ki jim (sicer počasi a vendar) polzi iz rok absolutna oblast, prisvojena z revolucijo. Zato revolucionarni nasledniki vztrajajo na svojih metodah: vse ali nič in z vsemi sredstvi. Celo praznovanje so levičarji izkoristili za svoje pritlehno politikantsko nastopaštvo, ko očitno ne zmorejo prispevati kaj pozitivnega za dolgoročni razvoj samostojne Slovenije. Začudeni in prizadeti smo, da so se dali za začetek predsedovanja v to vplesti evropski voditelji, ki smo jim pripisovali vsaj priznavanje demokratičnih standardov zato je to višek cinizma in posmeh demokraciji. To veliko pove tudi o njih, ki naj bi spoštovali svoje dokumente ter ne dovolili poveličevanja totalitarnih simbolov. Človek se sprašuje, kaj je z njihovim pojmom demokracije ter politike na krščanskih temeljih, če to še sploh obstaja. 

Slovesnost ob dnevu državnosti še ni bila zajeta v petkove komentarje, zato ji danes namenjamo par besed. Kdor je bil pretekli petek tam, je lahko čutil zanos, ki nas je na istem trgu preveval pred tremi desetletji. Sanje, ki so nam jih dovolili za tisti davni dan, vendarle niso zamrle. Vztrajno nam sicer poskušajo jemati veselje do naše države, a niso uspeli. Še vedno znamo biti nanjo ponosni, še vedno smo zanjo iz srca hvaležni. 

Čeprav je vprašanje iz pesmi »Veš poet, svoj dolg?« že tisočkrat uporabljeno, je vedno znova na mestu. Kot učiteljici mi je pomagalo pogledati v oči domovini in učiteljskemu stanu. V dobri veri, da izobražujemo in vzgajamo za svetlo prihodnost Slovenije, tudi sama vzklikam: Bodi zdrava, domovina, mili moj Slovenski kraj!