Nedeljska reportaža

V Sloveniji ima pesnjenje ne le tradicijo, temveč tudi konstitutivno vlogo. A žal zadnje čase Slovenci pesnike odrivamo na rob družbe. Ne le, da kultura postaja v pogojih podivjanega potrošništva odvečna, skoraj stigmatizirana dejavnost, vse več naših sodržavljanov postaja neobčutljivih za njeno vlogo v družbi. Drži pa tudi ugotovitev, da je pesniška pokrajina v Sloveniji hermetična in od imenitnih pesnikov preteklosti, ki se niso upali javno izpostaviti, hkrati pa so bili mojstri svojega poklica, ni ostalo dosti. Eden zadnjih resničnih bardov generacije, ki je dala ton petdesetim, šestdesetim in sedemdesetim letom, je mariborski pesnik Andrej Brvar. Ne le kot sopotnik, temveč kot dejaven opazovalec najslavnejših časov modernistične slovenske poezije, je tudi prejemnik najvišjih pesniških in priznanj za delo na področju umetnosti pri nas. Ob svoji osemdesetletnici je povabil zainteresirano javnost in nekaj najbližjih, da se mu pridružijo na sprehodu skozi mesto Maribor. Mesto, ki ni le njegov kraj bivanja, temveč pogost subjekt njegovih premišljan in njegove poezije.

Po Sloveniji sledimo na desetinam kuharskih festivalov, ki se odvijajo na prostem in predvsem pred očmi javnosti. Priprava hrane v kotličkih je na teh prireditvah obvezna, dogodki pa so nekje na presečni množici med turizmom, gastronomijo, etnologijo in promocijo posameznih regij. Zagotovo nekaj tega navdušenja korenini v izjemni popularnosti kulinarike in kuhanja, ki sta se povzpela tudi s pomočjo televizijskih kuharskih oddaj, nekaj pa gre pripisati bogati tradiciji piknikov in poletnih druženj, s katerimi je naša dežela v toplem delu leta prav okupirana. A če hočemo obiskati kralja vseh teh prireditev, moramo v Lendavo. Tam imajo v okviru svojega poletnega festivala poseben dogodek, imenovan »Bogračfest«, tekmovanje v pripravi te tradicionalne jedi, ki vsako leto privabi rekordno število tako obiskovalcev kot kuharskih ekip. Letos ga je obiskal tudi Marko Radmilovič in Nedeljska reportaža prinaša njegov uvid v teorijo in prakso, v sedanji in pretekli trenutek te mamljive jedi.

Kaj se dogaja na posebnem dnevu v Živalskem vrtu Ljubljana, ko so v ospredju živali iz Azije in še zlasti slonica Ganga, ki letos praznuje 50 let? Obeta se nam predstavitev novega prebivalca, veliko glasbe, zanimivih naravovarstvenih delavnic, plesa in sladic. Ekipo Prvega pa zanima tudi zakulisje: kakšna je kuhinja živalskega vrta in kakšne prehranske posebnosti morajo za 130 živalskih vrst pripravljati tamkajšnji nutricionisti? To nam razkriva vodja kuhinje za živali Saša Purkart.

Letos mineva 110 let od trenutka, ko so na obrežju smaragdne Soče prvič zagrmele topovske salve in se je začelo eno najtežjih poglavij prve svetovne vojne – soška fronta. Enajst ofenziv, več sto tisoč padlih vojakov in neizmerno trpljenje domačega prebivalstva so zaznamovali dolino, gore in ljudi.

Ob obletnici je Kobariški muzej v sodelovanju z domačini in šolarji med drugim pripravlil razstavo mladih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki zrisbo in barvo pripovedujejo zgodbo svojih prababic in pradedov.To ni le zgodovina na slikah in zemljevidih, temveč spomin, ki ga nosimo še danes.

V oddaji vas bomo popeljali od tistega usodnega maja 1915, skozi največjo in prelomno – dvanajsto bitko pri Kobaridu, do današnjega dne, ko se spomin prepleta z željo po miru. Sto deset let pozneje nas soška fronta in Kobariški muzej še vedno učita: vojna pušča rane, mir pa gradijo ljudje. Tokratno Nedeljsko reportažo pripravlja Miha Žorž.

V že tako ali tako reliefno razgibani Sloveniji je nekaj kupov zemlje gor ali dol povsem zanemarljivih. Ampak ni vsak kup zemlje enak drugemu. Pod nekaterimi se skrivajo sledi preteklih tisočletij, ko je narod v plenicah ždel nekje za Karpati.

Antična dediščina je v državah, kjer se je nekoč razprostiralo mogočno Rimsko cesarstvo, danes velik posel. Muzeji, muzeji na prostem, prirejanje iger ali bitk na antičnih sejmih privabljajo na tisoče obiskovalcev. Pri nas, ne glede na to, da imamo antično zgodovino bogato in dobro raziskano, capljamo pri repu. Mogoče pa bi morali začeti tam, kjer se je za antičnega človeka končalo. Na območjih, kjer so Rimljani in romanizirano lokalno prebivalstvo pokopavali svoje mrtve. Med antičnimi gomilami se je v Nedeljski reportaži sprehodil Marko Radmilovič.

Eden izmed najpristnejših spomenikov druge svetovne vojne pri nas je ilegalna partizanska tiskarna pod Vojskarsko planoto. Tam so v zadnjih mesecih vojne tiskali Partizanski dnevnik, ki je bil edini dnevni tiskani časopis odporniškega gibanja v takratni okupirani Evropi in predhodnik današnjega Primorskega dnevnika. Pomen Tiskarne Slovenija, kot je bilo uradno ime tega obrata, pa ni bilo le informiranje o poteku vojne in krepitev odporniškega gibanja, temveč predvsem ohranjanje slovenske besede. Več strani dnevnika je bilo namreč namenjenih kulturnim vsebinam. Kaj lahko tam vidimo danes, smo izvedeli v eni od aprilskih oddaj Nedeljska reportaža.

Če bi vam kdo povedal zgodbo o mestu, ki je bilo iz nič načrtovano kot ena od propagandnih izložb v hladni vojni, nato pa je bilo zaradi geopolitičnih razmer prisiljeno v vse bolj skromne načrte od prvotnih, zgodbo o mestu, ki je nastalo kot zgled mesta delavcev, že po nekaj desetletjih pa je bil velik del tamkajšnjih prebivalcev zaposlen v igralnicah, v katerih so denar puščali bogatejši sosedje z zahodne strani meje, bi se verjetno z zanimanjem podali na izlet v ta nenavaden kraj. Četudi je Nova Gorica vse to, pa se prejkone le malokdo od nas skoznjo sprehodi na način, da bi lahko najzanimivejše zgodbe tega modernistično zamišljenega mesta tudi dejansko ugledal. Na današnjem sprehodu po Novi Gorici bomo storili prav to. Skozi ulice, bloke, drevesa, izložbe in igralnice ter zgodbe o uresničenih in neuresničenih urbanističnih načrtih bomo Novo Gorico odkrivali ob pomoči raziskovalca in turističnega vodnika, kulturologa dr. Blaža Kosovela, ki je pot po mestu opisal tudi v knjigi Nova Gorica: novo mesto ob meji: vodnik po somestju obeh Goric in okolici, ki je izšla pri Zavodu Magistrala in Društvu humanistov Goriške. Knjižni vodnik je izdan v sklopu projekta Ab Initio – urbana utopija, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture Nova Gorica 2025. Gre za ponovitev oddaje Nedeljska reportaža, ki jo je pripravila Alja Zore.

Delitev Slovenije na podeželsko in mestno je sicer nepopularna, nekoliko izključujoča, a vendar še kako živa. Praviloma je podeželska Slovenija manj prisotna v medijih, ima svoje, nekoliko skrivnostne rituale in stereotipno velja, da je bolj naklonjena tradicionalnim vrednotam. Čeprav bi pričakovali nasprotno, se prepad med obema skupnostnma še poglablja. Eden izmed največjih izzivov podeželja je, kako na zemlji obdržati mladino. Bleščava mesta je mamljiva, zato smo v preteklih desetletjih opazovali boleč proces staranja podeželja, kar pa se, kot kažejo podatki, kljub vsemu nekoliko umirja. Vse več mladih razume življenje na podeželju, kmetovanje in stik z zemljo kot primerjalno prednost. Enkrat letno se podeželska mladina dobi na veliki in tradicionalni prireditvi, ki se imenuje »Državne kmečke igre!« Obiskal jih je Marko Radmilovič.

Opaziš, da se v potočku med travo nekaj premika. Slabih deset centimetrov velikega raka mirno uloviš, si ga temeljito ogledaš, potipaš njegov oklep in škarje ter ugotoviš, da gre najverjetneje za koščaka - vrsto, ki je iz slovenskih voda domala izginila. V osrčje transilvanske kotline se je več kot sto nadobudnih študentk in študentov biologije, sorodnih naravoslovnih ved, tudi zgolj ljubiteljev narave odpravilo po tisto, česar jim študijske klopi ne morejo dati: spoznavati floro in favno tujih dežel; v mrežo uloviti metulja, prijeti žabo, izostriti ušesa za nova ptičja oglašanja, spoznavati življenje romunskih rek. Študentski raziskovalni tabor Ekosistemi Balkana v izvedbi Društva študentov biologije poteka že od leta 1998, tokrat jih je pot prvič vodila v Romunijo. V gozdnato deželo se je podala tudi Klara Jurečič.

Opaziš, da se v potočku med travo nekaj premika, slabih deset centimetrov velikega raka mirno uloviš, si ga temeljito ogledaš, potipaš njegov oklep in škarje ter ugotoviš, da gre najverjetneje za koščaka. Vrsto, ki je iz slovenskih voda domala izginila. V osrčje transilvanske kotline se je več kot sto nadobudnih študentk in študentov biologije, sorodnih naravoslovnih ved, tudi samo ljubiteljev narave odpravilo po tisto, česar jim študijske klopi ne morejo dati: spoznavati floro in favno tujih dežel, v mrežo uloviti metulja, prijeti žabo, izostriti ušesa za nova ptičja oglašanja, spoznavati življenje romunskih rek. Študentski raziskovalni tabor Ekosistemi Balkana v izvedbi Društva študentov biologije poteka že od leta 1998, tokrat jih je pot prvič vodila v Romunijo.