V Šaleški dolini je kraj, ki ima v svojem imenu nemškega izvora pridevnik lep. Čeprav tega precej zanika tista novodobna termo zverina pred samim mestom, pa Šoštanj vsekakor ima svoje prikupne podrobnosti. Ena od teh je tudi Vila Mayer, občinski objekt, ki stoji sredi mesta ob Kajuhovi cesti, nekdanji glavni mestni vpadnici. Vilo je dal okrog leta 1900 postaviti doktor Fran Mayer. Šoštanjski odvetnik, ugleden meščan in pripadnik takratne šoštanjske elite, ki je bil tudi pobudnik ustanovitve meščanske šole, kot župan pa zaslužen, da je mesto dobilo prvi vodovod v Šaleški dolini.

V svoji zgodovini je imela vila, vsaj po koncu precej kratke družinske dinastije Mayer, nekaj časa bolj klavrno usodo, zdaj pa, obnovljena po svoji prvotni podobi, predstavlja kulturni spomenik lokalnega pomena. V njem domuje tudi nekaj zbirk s področja kulturne dediščine, ki nekako povezujejo šoštanjsko življenje v prvi polovici 20. stoletja. Fotografije prikazujejo življenje družine Mayer, zbirka 60 kipov spomni na enega pomembnejših kiparjev v slovenskem umetniškem prostoru Ivana Napotnika, na ogled sta tudi domoznanska zbirka šoštanjskega zbiratelja Zvoneta Čebula in prav posebna hortikulturna zbirka vrtnarskega mojstra Alojza Kojca, ki velja za edinstveno v slovenskem in evropskem prostoru.

Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.

V Šaleški dolini je kraj, ki ima v svojem imenu nemškega izvora pridevnik lep

V Šaleški dolini je kraj, ki ima v svojem imenu nemškega izvora pridevnik lep. Čeprav tega precej zanika tista novodobna termo zverina pred samim mestom, pa Šoštanj vsekakor ima svoje prikupne podrobnosti. Ena od teh je tudi Vila Mayer, občinski objekt, ki stoji sredi mesta ob Kajuhovi cesti, nekdanji glavni mestni vpadnici. Vilo je dal okrog leta 1900 postaviti doktor Fran Mayer. Šoštanjski odvetnik, ugleden meščan in pripadnik takratne šoštanjske elite, ki je bil tudi pobudnik ustanovitve meščanske šole, kot župan pa zaslužen, da je mesto dobilo prvi vodovod v Šaleški dolini.

V svoji zgodovini je imela vila, vsaj po koncu precej kratke družinske dinastije Mayer, nekaj časa bolj klavrno usodo, zdaj pa, obnovljena po svoji prvotni podobi, predstavlja kulturni spomenik lokalnega pomena. V njem domuje tudi nekaj zbirk s področja kulturne dediščine, ki nekako povezujejo šoštanjsko življenje v prvi polovici 20. stoletja. Fotografije prikazujejo življenje družine Mayer, zbirka 60 kipov spomni na enega pomembnejših kiparjev v slovenskem umetniškem prostoru Ivana Napotnika, na ogled sta tudi domoznanska zbirka šoštanjskega zbiratelja Zvoneta Čebula in prav posebna hortikulturna zbirka vrtnarskega mojstra Alojza Kojca, ki velja za edinstveno v slovenskem in evropskem prostoru.

Evropsko leto kulturne dediščine. Zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi s pomočjo evropskih sredstev.

Oddajo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Vila Mayer na začetku 20. stoletja, zasnovana kot enodružinska hiša z odvetniško pisarno. Iz fotoalbuma družine Mayer. Arhiv Vile Mayer. dr. Fran Mayer (1886–1940), odvetnik in šoštanjski župan med svetovnima vojnama, ki je dal postaviti Vilo Mayer. Arhiv Vile Mayer. Družina Mayer, ki je živela v vili: prvorojenec Anče (v vojaški uniformi), dr. Fran Mayer, Dušan, Majka in mati Marija. Posneto spomladi 1917 v Mayerjevem vrtu pri vili. Iz fotoalbuma družine Mayer. Arhiv Vile Mayer. Mayerjevi otroci: Majka, Anče in Dušan, na začetku 20. stoletja. Iz fotoalbuma družine Mayer. Arhiv Vile Mayer. Salon v prvem nadstropju Vile Mayer, kjer so nekoč Mayerji kot ugledni meščani sprejemali svoje goste. Danes je salon protokolarni prostor in hkrati uradni prostor za sklepanje zakonskih in partnerskih zvez. Foto: Uroš Acman Hortikulturna zbirka šoštanjskega vrtnarskega mojstra Alojza Kojca (1898–1945) v kletnem prostoru vile. Zbirka je v lasti Občine Šoštanj. Foto: Uroš Acman V Vili Mayer je danes spominska soba družine Mayer z reprodukcijami fotografij iz njihovega družinskega albuma in ambientalno postavitvijo odvetniške pisarne. Foto: Uroš Acman V prvem nadstropju vile je stalna kiparska zbirka akademskega kiparja Ivana Napotnik (1888–1960). Razstavljenih je okrog 60 od več kot 400 evidentiranih Napotnikovih umetnin. Zbirka je v lasti Občine Šoštanj. Foto: Uroš Acman Mačka, 1920, orehov les, kipar Ivan Napotnik. V lasti Občine Šoštanj. Foto: Uroš Acman Cvetoči tulipanovec v vrtu Vile Mayer, najverjetneje zasajen okrog leta 1900. Drevo je visoko okrog 22 m, obseg debla na prsni višini je 245 cm. Podstrešje vile s starimi igračami, kamor se prihajajo igrat otroci iz bližnjega Vrtca Šoštanj.

V Šaleški dolini je kraj, ki ima v svojem imenu nemškega izvora pridevnik lep. Čeprav tega precej zanika tista novodobna termo zverina pred samim mestom, pa Šoštanj vsekakor ima svoje prikupne podrobnosti. Ena od teh je tudi Vila Mayer, občinski objekt, ki stoji sredi mesta ob Kajuhovi cesti, nekdanji glavni mestni vpadnici. Vilo je dal okrog leta 1900 postaviti doktor Fran Mayer. Šoštanjski odvetnik, ugleden meščan in pripadnik takratne šoštanjske elite, ki je bil tudi pobudnik ustanovitve meščanske šole, kot župan pa zaslužen, da je mesto dobilo prvi vodovod v Šaleški dolini. V svoji zgodovini je imela vila, vsaj po koncu precej kratke družinske dinastije Mayer, nekaj časa bolj klavrno usodo, zdaj pa, obnovljena po svoji prvotni podobi, predstavlja kulturni spomenik lokalnega pomena. V njem domuje tudi nekaj zbirk s področja kulturne dediščine, ki nekako povezujejo šoštanjsko življenje v prvi polovici 20. stoletja. Fotografije prikazujejo življenje družine Mayer, zbirka 60 kipov spomni na enega pomembnejših kiparjev v slovenskem umetniškem prostoru Ivana Napotnika, na ogled sta tudi domoznanska zbirka šoštanjskega zbiratelja Zvoneta Čebula in prav posebna hortikulturna zbirka vrtnarskega mojstra Alojza Kojca, ki velja za edinstveno v slovenskem in evropskem prostoru.

Pomlad se marsikomu zdi ta hip še zelo daleč, a v Goriških brdih jo bomo tudi v letu 2018 Slovenci dočakali najprej. Obnovljena Vila Vipolže v istoimenskem zaselku nudi poleg estetskih še druge užitke, saj je izrazito večnamenska. O kulturnem, zgodovinskem in kongresnem turizmu – s katerim je obogatila Brda, bomo še govorili; a med drugim jo lahko najamete za zasebno zabavo ali poroko. V njej so se celo zgodovinsko izpričano skrivali prepovedani ljubimci. Že pred 400 leti, ko je renesančna vila doživela svoj največji razcvet, sta pred nemilo usodo v njej našla gnezdece Raimond VI. Della Torre in Ludovica Hoffer.

Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.

Že pred 400 leti, ko je renesančna vila doživela svoj največji razcvet, sta pred nemilo usodo v njej našla gnezdece Raimond VI. Della Torre in Ludovica Hoffer.

Pomlad se marsikomu zdi ta hip še zelo daleč, a v Goriških brdih jo bomo tudi v letu 2018 Slovenci dočakali najprej. Obnovljena Vila Vipolže v istoimenskem zaselku nudi poleg estetskih še druge užitke, saj je izrazito večnamenska. O kulturnem, zgodovinskem in kongresnem turizmu – s katerim je obogatila Brda, bomo še govorili; a med drugim jo lahko najamete za zasebno zabavo ali poroko. V njej so se celo zgodovinsko izpričano skrivali prepovedani ljubimci. Že pred 400 leti, ko je renesančna vila doživela svoj največji razcvet, sta pred nemilo usodo v njej našla gnezdece Raimond VI. Della Torre in Ludovica Hoffer.

Evropsko leto kulturne dediščine. Zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi s pomočjo evropskih sredstev.

Oddajo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Griči in sotočje Save in Krke pa meja med Štajersko in Dolenjsko, vinogradi in voda, vse to so Brežice – kraj, v katerem se stikajo svetovi. Vsi ti svetovi pa so na neki način zbrani na enem mestu: v starem mestnem jedru. Grad Brežice je bil zgrajen konec 16. stoletja in je nasledil tistega, ki je bil požgan med kmečkim puntom. V njem že vse od leta 1949 deluje muzej, ki z bogatimi zbirkami kulturne dediščine ponuja vpogled v dediščino Posavja in za celoten ogled bo tudi dobra ura premalo. Pri ogledu drugih razstav in zbirk izvemo več tudi o reformaciji in protestantizmu Posavja, pokukamo v intimnost nekdanje meščanke spalnice in se spomnimo, kaj vse se je tam zgodilo pod devetimi zastavami. Del muzeja pa je posvečen tudi spominu na ustanovitelja muzeja, zbiratelja, slikarja in dolgoletnega muzejskega ravnatelja Franja Stiplovška.

Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.

Grad Brežice, v katerem je Posavski muzej

Griči in sotočje Save in Krke pa meja med Štajersko in Dolenjsko, vinogradi in voda, vse to so Brežice – kraj, v katerem se stikajo svetovi. Vsi ti svetovi pa so na neki način zbrani na enem mestu: v starem mestnem jedru. Grad Brežice je bil zgrajen konec 16. stoletja in je nasledil tistega, ki je bil požgan med kmečkim puntom.

Če vemo, da so ga gradili kar 60 let, njegova veličina in to, da je razglašen za nepremični spomenik kulturne dediščine državnega pomena, ne preseneti.

V njem že vse od leta 1949 deluje muzej, ki z bogatimi zbirkami kulturne dediščine ponuja vpogled v dediščino Posavja in za celoten ogled bo tudi dobra ura premalo.

Razstava o vodi, ki so se je domislili v čudoviti Viteški dvorani, v celoti poslikani z baročnimi freskami iz grško-rimske mitologije, pripoveduje o vodi, Savi, ženskem ribolovu, pa tudi o tako malo znanih savskih kolnarjih.

Pri ogledu drugih razstav in zbirk izvemo več tudi o reformaciji in protestantizmu Posavja, pokukamo v intimnost nekdanje meščanke spalnice in se spomnimo, kaj vse se je tam zgodilo pod devetimi zastavami. Del muzeja pa je posvečen tudi spominu na ustanovitelja muzeja, zbiratelja, slikarja in dolgoletnega muzejskega ravnatelja Franja Stiplovška.

Posavski muzej v gradu Brežice pa je verjetno tudi edini muzej, ki ima pujse.

 

Evropsko leto kulturne dediščine. Zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi s pomočjo evropskih sredstev.

Oddajo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Griči in sotočje Save in Krke pa meja med Štajersko in Dolenjsko, vinogradi in voda, vse to so Brežice – kraj, v katerem se stikajo svetovi. Vsi ti svetovi pa so na neki način zbrani na enem mestu: v starem mestnem jedru. Grad Brežice je bil zgrajen konec 16. stoletja in je nasledil tistega, ki je bil požgan med kmečkim puntom. Če vemo, da so ga gradili kar 60 let, njegova veličina in to, da je razglašen za nepremični spomenik kulturne dediščine državnega pomena, ne preseneti. V njem že vse od leta 1949 deluje muzej, ki z bogatimi zbirkami kulturne dediščine ponuja vpogled v dediščino Posavja in za celoten ogled bo tudi dobra ura premalo. Razstava o vodi, ki so se je domislili v čudoviti Viteški dvorani, v celoti poslikani z baročnimi freskami iz grško-rimske mitologije, pripoveduje o vodi, Savi, ženskem ribolovu, pa tudi o tako malo znanih savskih kolnarjih. Pri ogledu drugih razstav in zbirk izvemo več tudi o reformaciji in protestantizmu Posavja, pokukamo v intimnost nekdanje meščanke spalnice in se spomnimo, kaj vse se je tam zgodilo pod devetimi zastavami. Del muzeja pa je posvečen tudi spominu na ustanovitelja muzeja, zbiratelja, slikarja in dolgoletnega muzejskega ravnatelja Franja Stiplovška.

Nedeljski izlet nas pelje v Prekmurje, točneje na Goričko, v neposredno bližino največjega gradu pri nas. Ampak tokrat nas ne bo zanimal grad v vasi Grad pač pa bližnji mlin, v vasi Doljni Slaveči.

Pütarov mlin je edini primer pri nas še redko ohranjene podeželske stavbne dediščine panonskih ravnin, povezane z mlinarstvom. Izvedeli smo tudi to, da je omenjeni mlin, ki je vse kaj drugega kot plavajoči mlin iz naših predstav o prekmurskih mlinih, zgrajen iz vulkanskega kamna. Zakaj ravno vulkanskega?

Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.

Pütarov mlin je edini primer pri nas še redko ohranjene podeželske stavbne dediščine panonskih ravnin, povezane z mlinarstvom

Nedeljski izlet nas pelje v Prekmurje, točneje na Goričko, v neposredno bližino največjega gradu pri nas. Ampak tokrat nas ne bo zanimal grad v vasi Grad pač pa bližnji mlin, v vasi Doljni Slaveči.

Pütarov mlin je edini primer pri nas še redko ohranjene podeželske stavbne dediščine panonskih ravnin, povezane z mlinarstvom. Izvedeli smo tudi to, da je omenjeni mlin, ki je vse kaj drugega kot plavajoči mlin iz naših predstav o prekmurskih mlinih, zgrajen iz vulkanskega kamna. Zakaj ravno vulkanskega?

Evropsko leto kulturne dediščine. Zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi s pomočjo evropskih sredstev.

Oddajo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Nedeljski izlet nas pelje v Prekmurje, točneje na Goričko, v neposredno bližino največjega gradu pri nas. Ampak tokrat nas ne bo zanimal grad v vasi Grad pač pa bližnji mlin, v vasi Doljni Slaveči.

Pütarov mlin je edini primer pri nas še redko ohranjene podeželske stavbne dediščine panonskih ravnin, povezane z mlinarstvom. Aleš Smrekar pa je izvedel tudi to, da je omenjeni mlin, ki je vse kaj drugega kot plavajoči mlin iz naših predstav o prekmurskih mlinih, zgrajen iz vulkanskega kamna. Zakaj ravno vulkanskega? Poslušajte Nedeljski izlet.

Elemente beneške, gotske in baročne arhitekturne dediščine boste lahko občudovali med obiskom veličastnega Lanthierijevega dvorca s pripadajočimi gospodarskimi stavbami, ki danes, obnovljen z vsemi funkcionalnimi modernimi pridobitvami, tako kot nekoč, predstavlja bistvo strogega središča Vipave. Če vsemu naštetemu dodamo še pripadajoči park z vhodnim portalom, si lahko zamislimo prvotno os, oziroma glavno trško vpadnico, v povsem drugačnih prometnih časih. Ne samo obsežna večletna obnova polovice hektarja notranjih površin, srečen konec je dočakala tudi njegova potencialna denacionalizacija. Vnuk zadnjega grofa Lanthierija namreč ni imel nobene želje po še eni strehi.

Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.

Dvorec z vsemi funkcionalnimi modernimi pridobitvami, tako kot nekoč, predstavlja bistvo strogega središča Vipave

Elemente beneške, gotske in baročne arhitekturne dediščine boste lahko občudovali med obiskom veličastnega Lanthierijevega dvorca s pripadajočimi gospodarskimi stavbami, ki danes, obnovljen z vsemi funkcionalnimi modernimi pridobitvami, tako kot nekoč, predstavlja bistvo strogega središča Vipave. Če vsemu naštetemu dodamo še pripadajoči park z vhodnim portalom, si lahko zamislimo prvotno os, oziroma glavno trško vpadnico, v povsem drugačnih prometnih časih. Ne samo obsežna večletna obnova polovice hektarja notranjih površin, srečen konec je dočakala tudi njegova potencialna denacionalizacija. Vnuk zadnjega grofa Lanthierija namreč ni imel nobene želje po še eni strehi.

Evropsko leto kulturne dediščine. Zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi s pomočjo evropskih sredstev.

Oddajo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Na polici 60 metrov nad sotočjem potoka Brestanica in reke Save okolico že stoletja nadzoruje grad Rajhenburg. O njem se je dolgo govorilo, da je naš najstarejši grad, a se je ta podatek pozneje izkazal za lažnega. Brez dvoma pa gre za grajski objekt, ki je bil na to ozemlje – takrat je sodilo v Salzburško nadškofijo – postavljen okoli leta 1140.

Spomenik srednjeveške grajske arhitekture, ki je danes kulturni spomenik državnega pomena, je bil najprej vojaška utrdba, pozneje pa bivališče. Stoletja so ga upravljali gospodje Rajhenburški, pozneje pa so v njem skromno in v tišini izdelovali sir, likerje in čokolado Imperial trapisti, ki svojih receptov niso zaupali nikomur. Menihi, ki so prišli iz Francije iskat nov dom, so najprej veljali za čudake, ki molčijo kot lipovi bogovi, kmalu pa so si s svojo naprednostjo pridobili veljavo. Bili so lastniki prvega traktorja v Posavju, prvi so škropili trto proti peronospori.

V gradu je na ogled razstava o življenju trapistov, ena redkih muzejskih postavitev o zaprti skupnosti, ki jo zdaj lahko spozna vsak. Ob tej pa o zgodovini dogajanja na gradu in v Sloveniji govorita tudi razstavi o kazenskih ustanovah na gradu in o slovenskih izgnancih. To pa še zdaleč ni vse kar ponuja grad, a ker je po zadnji obnovi, ki se je končala leta 2012 in za katero so bila pridobljena tudi evropska sredstva, ogrevan, si človek za ogled gradu Rajhenburg brez težav vzame čas.

Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.

Ko bi grajske stene le znale govoriti in povedati, kaj se je v teh prostorih dogajalo

Na polici 60 metrov nad sotočjem potoka Brestanica in reke Save okolico že stoletja nadzoruje grad Rajhenburg. O njem se je dolgo govorilo, da je naš najstarejši grad, a se je ta podatek pozneje izkazal za lažnega. Brez dvoma pa gre za grajski objekt, ki je bil na to ozemlje – takrat je sodilo v Salzburško nadškofijo – postavljen okoli leta 1140.

Spomenik srednjeveške grajske arhitekture, ki je danes kulturni spomenik državnega pomena, je bil najprej vojaška utrdba, pozneje pa bivališče. Stoletja so ga upravljali gospodje Rajhenburški, pozneje pa so v njem skromno in v tišini izdelovali sir, likerje in čokolado Imperial trapisti, ki svojih receptov niso zaupali nikomur. Menihi, ki so prišli iz Francije iskat nov dom, so najprej veljali za čudake, ki molčijo kot lipovi bogovi, kmalu pa so si s svojo naprednostjo pridobili veljavo. Bili so lastniki prvega traktorja v Posavju, prvi so škropili trto proti peronospori.

V gradu je na ogled razstava o življenju trapistov, ena redkih muzejskih postavitev o zaprti skupnosti, ki jo zdaj lahko spozna vsak. Ob tej pa o zgodovini dogajanja na gradu in v Sloveniji govorita tudi razstavi o kazenskih ustanovah na gradu in o slovenskih izgnancih. To pa še zdaleč ni vse kar ponuja grad, a ker je po zadnji obnovi, ki se je končala leta 2012 in za katero so bila pridobljena tudi evropska sredstva, ogrevan, si človek za ogled gradu Rajhenburg brez težav vzame čas.

Evropsko leto kulturne dediščine. Zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi s pomočjo evropskih sredstev.

Oddajo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Zimska sezona se začenja brez večjih vidnih novosti na večini smučišč, ponekod so sicer poskrbeli za nadgradnjo sistemov zasneževanja, kupili nove teptalce in poskrbeli, da bo smuka prijetnejša. Le redka pa so smučišča, kjer vozovnic niso podražili. Na pragu zimske sezone se vsi večji smučarski centri lahko pohvalijo tudi z izjemno letošnjo poletno sezono – ponekod je poletni obisk presegel zimskega.