Ocene

V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin

V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin.

Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin
Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan
Gost: Manuel Rodríguez
Glasbenik: Davor Herceg
Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg
Kostumografija: Uroš Belantič
Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin
Fotografija: Barbara Čeferin
Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA
V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane

Po zgodbah Petra Svetine / premiera: 26. marec

V Slovenskem mladinskem gledališču so ob začetku festivala Bobri igralci Lina Akif, Daša Doberšek, Blaž Šef in Stane Tomazin navdušili s premiero predstave Razcufane zgodbe. Uprizoritveno različico besedila, ki je nastala po zgodbah Petra Svetine, je režirala Maruša Kink, ogledala pa si jo tudi  Magda Tušar.

Dokumentarec Marije Zidar je plod osemletnega raziskovanja življenja v odročni albanski gorski vasici

Dokumentarec Marije Zidar je plod osemletnega raziskovanja življenja v odročni albanski gorski vasici in njegov rezultat je film z univerzalno temo o možnosti odpuščanja za zločin, pa tudi o procesu vznika starih, spečih in pozabljenih tradicij, ki jih sodobni človek (ne le v Albaniji) znova uporablja, da bi z njihovo pomočjo odgovoril na življenjske težave, ki ga pestijo.  Odpuščanje prikazuje poskus sprave med družinama, potem ko je bilo po večletnem sporu ubito 19-letno dekle. Čeprav je njen morilec v zaporu, se oče dekleta spopada s pritiski okolice, ki želi spravo in odpuščanje za zločin. Daljši pogovor z režiserko dokumentarca bomo objavili 7. aprila v oddaji Razgledi in razmisleki na programu Ars. V njem Marija Zidar razloži temeljne pojme, s katerimi se je srečala med ustvarjanjem filma: besa, krvno maščevanje, kanonsko pravo in možnost sprave pod določenimi pogoji.

V slovenščino odlično sinhroniziran film je namenjen vsem gledalcem, starejšim od šestih let

Prej ko slej pride čas, ko se vsak otrok sreča smrtjo, minljivostjo, končnostjo, torej čas, ko mu morajo odrasli te teme kar se da prijazno približati in ga varno voditi skozi vsa težka, a hkrati povsem življenjska vprašanja. Pri tem so lahko v veliko pomoč tematsko zasnovani in dobro izpeljani otroški filmi, kakršen je na primer češka animirana pustolovščina Tudi miši gredo v nebesa. V naših kinematografih ga je te dni moč videti v distribuciji Društva za oživljanje zgodbe 2 koluta, uvrstil pa se je tudi na program ljubljanskega festivala kulturno-umetnostne vzgoje Bobri.

Po knjižni predlogi češke mladinske pisateljice Ive Procházkove ohlapno posneta dogodivščina spremlja napeto posmrtno popotovanje miške Hopke in lisjačka Beloprsca, ki sta bila za časa življenja največja sovražnika, v živalskih nebesih, kjer vsem dobro poznani naravni zakoni ne veljajo več, pa morata temeljito pretresti svoja prepričanja. Šele potem, ko bosta na stvari pogledala z drugega zornega kota, ko se bosta otresla vseh predsodkov in se – predvsem srborita in precej neotesana Hopka – temeljito zamislila tudi sama nad sabo, bo njuno prijateljstvo lahko zares zaživelo. Pa čeprav šele po smrti.

Posebna odlika zgodbe filma Tudi miši gredo v nebesa, pretežno posnete v tako imenovani stop motion animaciji, za katero so ustvarjalci potrebovali več kot leto snemalnih dni, se skriva v njeni mračnosti. Smrt, strahovi, stiske, bojazni, travmatične izkušnje, prenarejanje … vse to morata Hopka in Beloprsec med svojim raziskovanjem živalskih nebes premagati, mladi gledalci pa seveda skupaj z njima in to brez kakšnega nepotrebnega pomilovalnega ali pokroviteljskega odnosa. Režiserja Denisa Grimmová in Jan Bubeníček otroškega dojemanja življenja in tudi njegovih nekoliko temnejših plati namreč ne podcenjujeta, kvečjemu nasprotno, svojemu mlademu občinstvu popolnoma zaupata in ob spretno izpeljanem razpletu simpatične zgodbe je rezultat pri otrocih skoraj osupljiv.

V slovenščino odlično sinhroniziran film Tudi miši gredo v nebesa je namenjen vsem gledalcem, starejšim od šestih let. Otroci se ob njem lahko prvič soočijo s strahom pred smrtjo in minljivostjo, starejši pa se lahko opomnimo, kako zares živeti, preden bo prepozno.

Filmski prvenec Tijane Zinajić štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart

Eva (igra jo odlična, malo ostra, malo prostaška in malo fantovska Liza Marijina), že tri mesece ni dobila menstruacije. Slikarka, ki je ravno dopolnila 27 let, skozi svoje mlado življenje pluje nekoliko izgubljena; v službi ji ne gre najbolje, ima ustvarjalno blokado, hrano ji kupuje cimer, zapletla se je z moškim, svojim mentorjem (Jure Henigman), ki živi s partnerico. A vse le ni brezupno. Njena cimra Blaž (Tosja Flaker Berce) in Nina (Anuša Kodelja) sta tudi njena najboljša prijatelja, ki ji stojita ob strani in ji krize pomagata prebroditi … na bolj ali manj zdrav način.

Prasica, slabšalni izraz za žensko, filmski prvenec Tijane Zinajić, štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart. Oba sta se z navdušenim odzivom podeljevalcev nagrad vesna in občinstva zapisala v zgodovino Festivala slovenskega filma v Portorožu in Mednarodnega filmskega festivala v Ljubljani, kjer sta razprodala vse projekcije. Oba pripovedujeta o mladih ženskah v obdobju, ki naj bi bilo poklicno in zasebno najbolj plodovito, a se junakinjama prav v tem času nekako zatakne. Obe izgubita prijatelje, ker gredo ti boljše življenje iskat v tujino. Obe se morata osvoboditi takšnih ali drugačnih družbenih spon, tega, kar naj bi bili, kot ju določajo normativi, ki jih je čas povozil in z resničnostjo nimajo več zveze.

Ne bom več luzerka je film, ki so ga zaznamovale posledice finančne krize med letoma 2008 in 2012, ko so mladi začeli množično ostajati brez dela in se seliti nazaj k staršem ali pa odhajati v tujino. Film, v katerem je prvič zazvenelo grenko spoznanje milenijske generacije, da je svet čisto drugačen, kot so jim obljubljali starši in učitelji, in da »biti pridna« nima več nobene vrednosti. Prasica, slabšalni izraz za žensko, je nastal v bolj cinični resničnosti, ki se od tega spoznanja zdi že neskončno daleč. Eva se za službo niti ne trudi več, za mlade ljudi, delujoče na področju umetnosti in kulture, se zdi »boemsko« življenje, če temu tako rečemo, prav toliko neizogibno kot samoumevno. Ključno vprašanje ni več, kako se postaviti na noge, kako uspeti, ampak predvsem, kako se spraviti k sebi ...

Prasica, slabšalni izraz za žensko, je tudi nostalgično posvetilo mladosti; klubu 27 tistih, ki so ostali živi, cimrskemu življenju z njegovimi prednostmi in slabostmi, ljubljanskemu nočnemu življenju, Metelkovi, slengu, sodobnemu »seksu-drogam-in-rokenrolu«. V njem ni niti sledu o kakšnem socialnem realizmu v medlih, rjavo-sivih barvah. Ne – Prasica od toplih, živih, nasičenih barv kar poka, tako, kot od življenja pokajo njeni liki. Če ne zdaj, kdaj?

S filmom smo lahko zadovoljni le, če ga gledamo na fetišističen način

Bodimo odkriti – V senci zarote je po vseh kriterijih filmske umetnosti slab film. Gre za enega tistih drugo ali tretjerazrednih izdelkov, ki jih je mogoče videti v poznih urah na komercialnih televizijah. Ljudje jih gledajo za sprostitev in kot uspavalo. Je eden tistih ameriških domoljubnih akcijskih trilerjev, pri katerih, za razliko od denimo današnjih grozljivk ali superherojskih filmov, ni zaznati nobenega truda, da bi se oskrbeli s patino umetnosti. Vsak prizor deluje naivno. Tendenciozni in očitni dialogi, pretepaške koreografije na slikovitem kraju, preskoki kamere v estetiko videoiger, slabe očetovske šale, kartonasti liki in klišejski glavni junak, ki ga upodobi dežurni igralec, tokrat Liam Neeson.

Zanimiva je sprememba v ideologiji, če jo primerjamo s tovrstnimi filmi iz preteklosti. Nekoč so vsemogočni moški, fantazijske projekcije otroških predstav o očetih, branili republikanske, konservativne vrednote. Danes je Liam Neeson varuh demokratov in social justice warrior kulture. Ta ni prikazana kot element mainstream ideologije, temveč kot revolucionarno podtalno gibanje v vzponu, ki naj odreši svet. Podobno kot so nekoč prikazovali neokonservativno strujo.

Pri tem je zanimivo, da si film za vodilo nikakor ne vzame promocije ideologije. Ta je zgolj samoumevno ozadje, kar je dodatni pričevalec sprememb v ameriški družbi – ki vsaj deloma sega tudi onkraj meja države. V skladu s tem mora dober družinski moški nekoliko uravnovesiti svoj testosteron, priznati svojo “toksično moškost” ter si spet pridobiti zaupanje hčere in vnukinje. Ideološko ozadje je podobno predvidljivo kot akcijski prizori in replike, zato je, tako kot oni, komično na enak način. Nasploh film oddaja avro nenamerne smešnosti.

Tako je, na primer, tudi pri nenadnih trzajih zaslona in pospešenih prehodih, ki želijo poudariti dramatičnost trenutka ali prizora ustreljenega lika, vendar vsaj toliko učinkujejo kot parodija samih sebe. Prikaz redneckov z juga je popolna dehumanizirajoča karikatura.

S filmom smo lahko zadovoljni le, če ga gledamo na fetišističen način. Z naklonjenostjo do campa, nostalgijo po zlatem obdobju žanra. In s tem seveda ni nič narobe. Nimamo vtisa, da ima film potencial postati uspešnica. To pomeni, da si ga zlahka ogledamo v prazni dvorani, v pozni večerni uri, sproščeno in brez kakršnihkoli pričakovanj; bolj zaradi nas in naših spominov, zaradi doživetja konteksta, kot zaradi filma samega. Tovrstne izdelke po navadi gledamo v retrospektivi, ob posebnih večerih v alternativnih miljejih. V senci zarote ponuja odlično priložnost, da stvar tokrat opravimo “živo”.