Ocene

Avtorica recenzije: Nada Breznik

Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Ljubljana: LUD Literatura, 2021

Tudi za bosansko-slovenskega pesnika Josipa Ostija velja, da je jezik njegova domovina. Ta osvobajajoči občutek lahko zazna le človek, ki se mu misel in pesem postopno porajata v drugem, ne le v maternem jeziku.

Osma zbirka haikujev Josipa Ostija Panova piščal prinaša vso tisto občutljivost, prekipevajočo ljubezen do narave in življenja v vseh odtenkih in legah, ki jo je ta pesnik premogel in razdajal. Haiku kot strogo določena minimalistična oblika le redkim omogoča tako bogato izpovednost, čaščenje lepote, ljubezni in nostalgije, kot jo je zapisoval Osti.

Pesnik piše slavospeve cvetju, zvezdam, dežnim kapljam in pticam, barvam, zvokom, svetlobi in sencam. Besede se vsega dotikajo z veliko rahločutnostjo, s katero piše tudi o najintimnejših občutjih človeka, ki je ljubil, ki se je od ljubljenega bitja moral posloviti in se v samoti pripraviti na lastno smrt.

»Ko si daleč / od mene, sem tudi jaz / daleč od sebe.« »Objemam te kot / zrak – nevidno. In toplo / kot sončev žarek.« 

Zbirko Panova piščal sestavlja sedem sklopov. V vsakem je mogoče prepoznati značilno noto, poudarek in razpoloženje. Osti, ki se je pred vojno iz Sarajeva preselil v Slovenijo, je svoj vrt v Tomaju upesnil tako, da se zdi, kot da je od nekdaj njegov dom, ves njegov svet in varno zavetje.

»Na nikogaršnji zemlji sanjam življenje in živim sanje.«  

Prvi sklop pesmi, ki ga uvaja haiku »Prebudila me je Panova piščal. In vse v mojem vrtu«, je v celoti posvečen pomladi, prebujajočim se cveticam in brstečim popkom, iz katerih pesnikovo občutljivo uho sliši melodije in zvoke. Vse priča o prekipevajočem razpoloženju. Prevzet od prizorov, ki se mu ponujajo, izbira osupljive primerjave:

»Sonce po dežju / v lestencih kostanja / prižge luč kapelj.«

Glasba in poezija sta kot dvojčici. Ko pesnik v drugem sklopu omeni Sapfin glas in njeno liro, oznani njuno neločljivost. Ne preseneča, da so mu blizu Vivaldijevi Štirje letni časi, da meditira ob Haydnu in se z glasbo Albinonija umiva od znotraj. Tako kot posluša glasbo, prisluškuje vsem zvokom okoli sebe, ptičjemu petju, oglašanju čričkov, tiktakanju detla, celo črnemu boru, ki poje. Pesmi v zbirki Panova piščal sledijo štirim letnim časom, štirim obdobjem in mejnikom narave in človekovega življenja. V njih je čutiti starodaven zven neumrljive, čiste lirike.

Iz sveta barv, svetlobe in zvokov se v nadaljevanju lušči beseda grenkoslad. Nekateri so to ime dali roži, pesnik ljubezni. Zdi se, da svetloba pesmi postopno ugaša, da barve temnijo, tomajski vrt preraščajo koprive, robide in bršljan:

»so črni dnevi / in bele noči ko je / Sibir v meni.«

V pesnika se tihotapi zla slutnja. Ljubezen piše haikuje, a jih tudi briše. Toda tudi v bolečini ostajajo njegova čustva plemenita: »Školjka sem. Pesem / v meni je biser – lep / in hkrati boleč.« Nastopi obdobje skrajne občutljivosti. Lastno ranljivost projicira v naravo. Zdi se mu, da z vsakim dejanjem, z vsakim korakom in posegom v naravo povzroča uničenje in bolečino travam, trti in drevju, a po nepotrebnem, kajti narava se sama celi in obnavlja. Le po spomladanski toči je upravičeno zdraviti ranjene rože na vrtu. Bolečina izgube, osamljenost in razmišljanje o lastni minljivosti ni slovesu se tematsko zgostijo v zadnjih sklopih zbirke:

»že slišim veter, / ki igra na piščal iz moje kosti.«

Književnik Josip Osti je kljub bogatemu opusu in številnim nagradam ostal skromen. Sebe je dojemal kot le enega v dolgi verigi pesnikov, ki ne bo prekinjena, dokler bodo na svetu nadarjene in občutljive duše.

»Napisal sem / tisoč in en haiku. / Še več jih nisem.« »Morda se pesmi, / ki jih nisem napisal  / spomni drug pesnik.«

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič

Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2022

Meta Hočevar je arhitektka, scenografka in režiserka, kostumografka, profesorica. Je pa tudi pisateljica. S pisanjem je pritegnila pozornost na začetku leta 1997, ko je v Sobotni prilogi mesec dni objavljala dnevniške zapiske. Sicer pa je napisala dve knjigi o scenografiji in oblikovanju odrskega prostora. Prva je Prostori igre iz leta 1998 in druga Prostori mojega časa z letnico 2020. V obeh knjigah se posveča fenomenu prostora samega, prostoru kot »ujeti svetlobi«, kot sama pravi, in še posebej prostoru v gledališki predstavi: »Vsaka uprizoritev ustvari sebi lasten sistem odnosov v času dogajanja med zgodbo, prostorom in gledalcem, med slišnim in vidnim. Prostor ne govori, je pa zelo zgovoren.« preberemo. To sta knjigi, ki ju mora prebrati vsak, ki se ukvarja z razmislekom o obstoju fenomena prostora, v katerega se človek rodi in brez katerega ne more bivati. Pa tudi vsak, ki bi rad pogledal v skrivne plasti pod površino domišljenega gledališkega dogodka, še posebej likovne in scenografske.

Drobnarije, nova knjiga Mete Hočevar, kot da s prvima dvema in vsem, kar dela in je delala, nima nič skupnega – bela naslovnica s svetlo modrim robom, na njej avtoričina risba: čolniček iz papirja na vodi. Drobna risba ene izmed drobnarij. V knjigi je še več njenih risb, ki ilustrirajo in komentirajo, dopolnjujejo, o čemer piše: ptice na električnih žicah, luna, ki postane krompir, deklice, ki se dotikajo oblakov, hiša, ki je pravzaprav ženska – Tazgrajéna, kot se je reklo in je pomenilo: na pravi politični liniji; čoln na morju, s katerega stresajo pepel, moški, ki je padel s tepke. Krhke podobe – nekaj potez, ki se zdijo, kot da se bodo razblinile, stalile, odšle. Pri zadnji izmed njih piše: »ODŠLA BOM …« Na njej je drobna deklica s kitkami in vejico španskega bezga. Ne more se preriniti skozi množico ljudi, ki so prišli pozdravit svobodo.

Ilustracije korespondirajo z besedilom, z drobnarijami o tem in onem, ki jih je veliko več kot risb. Razdeljene so v tri poglavja z naslovi Mama, Španski bezeg, Vse je igra. Meta Hočevar se z njimi vrača daleč nazaj: v otroštvo, v mladost, včasih pa tudi v ne tako zelo oddaljeno preteklost. Ampak vedno v preteklost. Kot bi hotela z besedami zatipati v neki skoraj pozabljeni trenutek, obuditi občutek, kako ga je doživljala in kako se tega doživljanja spomni, ga ohraniti s tem, da pride na papir. Zato uporabi jezik od takrat. Zapiše, kaj je slišala reči, kako je kaj razumela, kako so njene otroške besede opisale, kar je videla, dojemala, kar se ji je zgodilo in kako. Včasih nas v tem spomni na Nathalie Sarraute in roman Otroštvo. V njem je francoska avtorica z nekakšnim preverjanjem same sebe skušala zabeležiti najmanjše vzgibe iz otroštva, kot se jih je spomnila in kakor so jo zaznamovali. Toda Meta Hočevar je s svojim pisanjem veliko lahkotnejša, tudi humorna in neobremenjena, predvsem pa pušča prosto pot igrivosti in domišljiji:

»Deček se ji je nasmehnil in pokimal. Tudi ona se je nasmehnila. Mogoče se ji je vse skupaj samo zdelo. Mogoče sta bili to dve prikazni, mogoče je bil čudež. Slišala je, kako so se ženske enkrat pogovarjale, da se je neki ženski iz sosednje vasi prikazala Marija. Da je stala sredi poti, stegovala roke, kot bi nekaj prosila, potem pa izginila.«

V zgodbi Praznik pa beremo:

»Mogoče je tole izmišljeno ali pa tudi ne? Mogoče je resnično, ne vem več, kje se konča resnica in kdaj se spremeni v fantazijo. Pa saj to je vseeno. Ne vem, katera vrata sem odprla na tem dolgem hodniku in v čigavo zgodbo me je odneslo.«

Kljub fantaziji in sprijaznjenosti, da je svet, posebej tisti v preteklosti, tak, kot se ga spomni (lahko pa da je povsem drugačen), se skozi pripovedi in drobce pripovedi Mete Hočevar oblikuje resničnost povojnega obdobja v Ljubljani, zaznamovanega s tedanjimi navadami, izrazi, pa tudi morda ne ravno s pomanjkanjem, bolj s skromnostjo, ki nima v sebi nič tragičnega ali obremenjujočega. In s politično resničnostjo, do katere pa ne zavzema stališča. Bilo je, kot je bilo, v otroških očeh in ušesih so ostale podobe in besede, ki v svoji prostodušnosti izražajo bistvo sporočila med vrsticami:

»V hišo dobimo nove stanovalce. Na podstreho se vselita dve tovarišici, Fani in Zinka. Njima rečemo Tazgorne. V klet se naseli ena družinica, njim rečemo Taspodni. Ludvikova in Janezova soba je prazna. Tja se vseli teta Micika s sinom Janezom in hčerko Bebo, ker je njihov oče tudi nekam izginil. Tako so bili že trije izginuli. Eden je bil Tabel, drugi je bil Tardeč, tretji, ta od tete Micike, pa je bil Taplav. Tako so rekli. In na vrhu so bile Tazgorne in v kleti so bili Taspodni.«

Drobnarije Mete Hočevar so zelo osebno in posebno pisanje, včasih namerno preprosto in včasih meditativno poetično o komaj še dosegljivih krhkih drobcih preteklosti, včasih pa neposredno, svobodno in brez dlake na jeziku o pojavih in dogodkih, ki v bralcu, skupaj z zapisanim, zgane in dvigne na površje njegove izkušnje tako iz bližnje kot iz daljne preteklosti.

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj

Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Ljubljana : KD Hiša poezije, 2021

Pesnik Rok Komel v zbirki Na Mirojevi razstavi pred bralcem razgrinja vso plejado možnih uresničitev poezije, čeprav drobna knjižica na začetku tega ne obeta. Pa vendar je ta poezija nabita pomenov (in zato tudi interpretiranja, doživljanja, občutenja), zbita v jezik, presukana in okretna, predvsem pa natančna v izpeljanih variantah, ki segajo v datum 28. 2. 2015, ko zapiše: »Biti zasidran v ideji, v maternici izvira, v katakombah upov.«

Zasidran torej, iz izvira izhajajoč, zapet v izvir z Ariadnino nitjo, katapultično prisesano in zasidrano, ki pa se bo nekoč aktivirala, potegnila bit nazaj v svoj lastni izvor. Medtem pa je še čas za razstavo, za premislek ob slikah, ki v podobi pesniškega jezika na uvodni in epiloški steber nasnuje biserne jagode tega okrasja. Uvodni cikel Na Mirojevi razstavi in končni Pobirki iz beležnice sta stebra, ki podpirata lok mostu, prek katerega se pomikamo. V pesniški zbirki se sprehajamo od ene slike-metafore do naslednje: vse pesmi so okna, ki zaokrožajo pomen naslova. In zdi se, da nam bo uspelo prehoditi most z enega brega na drugega.

Že takoj na začetku postane jasno, da pesnik poskuša razbiti molk sveta, njegovo temačno nespremenjenost in nesprejemljivost, z besedami udarja v negibnost stvari, da bi razpokale in zazvenele. Te podobe so udarci gonga, ki se širijo čez planet in opozarjajo – silhuete. Noči držijo osenčeno dolžino nad poljem, fagot občestva in ples smrti, ki jo poezija ubeseduje in hkrati postavlja v zaklepaj. Ta zaklepaj s svojo silo in resnicoljubnostjo izcedi barve, svetlobo, trajanje, celo upornost iz Mirojevega slikarstva, po katerem se pesnik v izhodišču zgleduje oziroma ima zapisano v očesni mrežnici. »Čas je zapahnjen, gora zamaknjena«, in če je tako, potem ni niti bližine niti razdalje, gora je zamaknjena, njen vrh ne obstaja, ne zremo tja gor, da bi se povzpeli na goro, tega ne želimo, tu ždimo, ujeti, priklenjeni, siromašni – silhuete, ki se jim daljša senca in se bo kmalu pretrgala.

»Čudeži poginejo, svojat začuti priložnost in napade. Ogroža gradove, bisernice in natančnost. Mah je premagan.« Točno to se dogaja, to se zgodi. A naslovna pesem je globlja in razsežnejša: »Vodovje je veličastno v svoji modrini.« Pesnikovo neposredno izjavljanje ima dvoumen pomen, za seboj vleče prazne prostore naših bojazni in strahov – tja polaga kompleksnejši, inovativnejši manko naših negotovih življenj. Na gladini poskuša razgibati površino vidnih stvari sveta, njegovo odsevnost, ki se narcisoidno blešči v samozadovoljstvu. Pesnik torej združuje to, čemur pravimo stvarnost (realnost) in irealnost, nadstvarnost, tja sega poezija s svojim metaforičnim orodjem in ritmom, ki sta v zbirki Na Mirojevi razstavi zaklinjavska, v zajčevsko zagovorjenih zarotitvah. Upira se s pesmijo, ki jo požene v galop, vse bolj smo opiti od pesemskih podob, kot bi zaužili magično vino ugank in vstopili v isti realni svet s popolnoma drugačnim pogledom in védenjem; poezija nas ne samo oplazi, ampak nas dobesedno prisili k razmisleku. Kot rečeno, pa je to mogoče zgolj takrat, ko je pesem že sama po sebi obred, ritual, nekakšna notranja molitev. Vse to pesniku uspeva in ga hkrati razgalja kot bistroumnega in prizadetega pričevalca zdajšnjosti in tukajšnjosti, ne da bi pozabil na celovitost gibanja v prostoru, na pot ki jo je človeštvo naredilo od izvora in se bliža nevarnemu robu. Pesnikovo postavljanje verzov je kot tkanje usode, v tem je čar te poezije in je tudi odprtost vseh možnosti. Tu se pesnik kaže kot slepi Videc.

Na videz nedolžno in kratkočasno sprehajanje po razstavi poezije oziroma slik se sprevrže v temeljno samospraševanje o smislu in nesmislu našega nedovršenega sveta, o bistvu stvari, pa tudi o tihem pozvanjanju ob trudnem kostanju, o poti, ki je labirint, zvoku, ki obmiruje, o radosti in trpkosti, o lovu na skorjo mladčevih razkritij. Smisel je že to, da smisla ni – ali: nesmiselno ga je iskati, v tem neiskanju je že to smisel. Vprašanju smrti, na katero nimamo odgovora, se tako pridruži še eno vprašanje, na katero prav tako nimamo odgovora, nemara je to celo isto vprašanje. Razkrivajoči nesmisel našega bivanja se nam kaže prav zaradi človeka, ki je svoj obstoj pripeljal v to vsenavzočo vprašljivost. Ali ni pesnik v pesmi Altamira zapisal: »Po Altamiri samo še sledimo / bizonovemu očesu, / ki nas pogleduje nepremično / in nam hipnotično jemlje razburkano, otožno / hrepenenje.« Še zadnji oprimek, ki smo ga že zdavnaj izgubili in ga kot nagnit zob ali kot ribjo kost nosimo v srcu?

Z vsakim novim verzom poskuša pesnik razrahljati strukturo sveta, z vsako novo metaforo razvezati nov vozel nerazrešljivih vprašanj, razširiti poskuša trenutek nazaj in naprej, postaviti enoten čas trajanja, pripeljati preteklost v sedanjost, da bi pod mikroskopsko besedo ugledal liso svetlobe, zavestno črtico ključa prepoznanja, da bi v pesniško besedo ujel človeške katakombe bivanja, to gnanost, izgubljanje vsega človeškega, to podajanje v neznano, vlečenje niti iz gležnja, tega človeškega romanja, zanikovanja, ugaslosti in hkrati ustvarjalne iskre v očeh. Predniki-maske se oddvajajo v mrzlih nočeh, poplesujejo, padajo, na zemlji je vedno bolj mraz – nikamor se ne moremo obrniti, ničesar nimamo, na kar bi se lahko naslonili. »Vse je le igra« zrcal, »razodetje ne obstaja.« Kaj lahko storimo? Odgovor, ki nam ga pesnik ponuja, je: Samo biti ti, na drevo pribiti to spoznanje. Ne išči smisla, ki ga ni: »Človek-Bog žubori z jalovim semenom.« Samo biti ti, najbolj, kolikor se da. Trenutek, zajet v trajanju, vreteno, natezalnica, dih jemajoče hrepenenje v razbeljeni pesniški samoti vseh samot – z dotikom v odprtem, jasnem obrazu … Metaforična mreža, ki jo zapisuje pesnik Rok Komel, je tako gosta in hkrati tako prepustna, kot so Mirojeve izrezbarjene slikarije – na žarkih, ki obsvetijo svet, so pripete vse človeške sanje.

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič

Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021

Branje (dobre) poezije skoraj nikoli ni preprosto početje, celo najbolj komunikativni (narativni) verzi po sami naravi poezije zahtevajo veliko recepcijskega vložka, zagone domišljije, čustvene, intuitivne in intelektualne angažiranosti, a tudi razprtosti za neznano, pripravljenosti videti, doživeti ali še natančneje odkriti nov svet. Poezija je torej v samem bistvu ne le ustvarjalni, temveč tudi recepcijski napor.

Poezija Janeza Ramoveša pa je ena tistih, pri kateri se recepcija še dodatno zaplete, napisana je namreč v narečju Poljanske doline. Branje dialekta, sploh če vanj nismo socializirani, je lahko precej težavno samo po sebi, v pesemski podobi pa je zaradi skoposti konteksta sploh zahtevna naloga. Pri recepciji Ramoveševe tudi najnovejše poezije gotovo pomaga, če imamo v ušesih kakšen pesnikov uglasbeni komad v izvedbi Uršule Ramoveš in Fantov z Jazbecove grape oziroma kar avtorjevo interpretacijo pesmi iz njegovih predhodnih zbirk, ki so izšle tudi v obliki zvočnic.

Skupinska slika izhaja skoraj desetletje let po zbirki Skuz okn strejlam kurente, ki je prejela Jenkovo nagrado in v narečju pisano poezijo dokončno potisnila v literarno, kanonično središče. Ramoveševa poezija si je takrat po letih, desetletjih izbojevala ne le pozornost, temveč status tako imenovane visoke literature. Osvobojena formalnih folklorističnih oziroma domačijskih okvirjev zdaj, tako se zdi, z njimi polemizira še na vsebinski ravni. Pričujoča zbirka, izrecno podnaslovljena Folklora, namreč prikazuje drugo, temnejšo in zatajevano stran t. i. ljudske kulture. Ima izrazito baladne nastavke in je daleč od poskočnih viž, ki v dandanašnji vse bolj retradicionalizirani družbi veljajo za branik vsega kmečkega, vaškega in torej pristno domačega. Tradicija v Ramoveševi poeziji ni oblečena v takmašni gvant, niti v narodno nošo ne, preseva predvsem skozi tragiko življenja:

»Moji ritmi nisa tričetartinski. / Moji ritmi nisa sjedmosminski. // Moji ritmi sa zajebani. / Moji parjatli sa martvi.«

Zbirka je zastavljena tematsko, kot nekakšen sprehod skozi raznolike običaje in vse prej kot retuširane ali digitalizirane prizore iz ruralnega, t. i. tradicionalnega okolja. Gradivo in pesniška obdelava ostajata surova, kar lepo ponazori kar uvodna pesem Skupinska slika, po kateri je zbirka tudi naslovljena:

Teške mesarske muhe,
povhne statične elehtrike,
se skuz posvaljkane pogljede počas pogrizaja
v znakažen spodjednn
rwob skupinske slike.

Pesmi skozi raznolike, pretežno žalostne usode vaščanov in prebivalcev samotnih grap z redkimi izjemami idiličnih momentov izrisujejo pretežno temno, celo docela počrnelo skupinsko sliko opuščenosti, zanemarjenosti, revščine, samote, grobosti, mraza, gostilniške zapitosti, zgaranosti, agresije, tragike, smrti, še na šrangi »/v/si maja zribane nasmjehe«. Ramoveš upesnjuje prav tisto, česar na tradicionalni skupinski sliki nikakor ne bi želeli ovekovečiti. Prisiljeni veselosti tradicionalnih gasilskih slik se upira z beleženjem vseh sestavin življenja, torej tudi trpljenja, žalosti, joka, strahu, nasilja, samote. V eseju ob koncu knjige avtor razmišlja: »V tem izročilu je polno skrivnosti in nedoumljivosti, kljubovalnosti in žilavosti, magije in razkrinkanega praznoverja, objestnosti, nespoštovanja avtoritet, ustvarjalne radosti, prostaških šal in otožnega prepevanja …« V pesmih našteto srečamo na primer v podobi kmečkih fantov, ki se med seboj koljejo, mačke, ki ima resda sedem življenj, a je tudi na sedem različnih načinov pokončana, rute, ki daje otrokom zavetje in je nazadnje cula za prenašanje razstreljene glave, ponorelega bika in kurje slepote, bolnega zaljubljenca, zamaknjenosti, mesarja s cigareto v ustih … V tem polnokrvnem svetu ni stroge ločnice med živimi in mrtvimi, snovnim in duhovnim, čutečim ali nečutečim, v njem vse živi in poje, neredko tudi toži ali pa preprosto zgovorno molči, naj bodo to zapuščene hiše, podrtije, štrik, samotne poti, drevesa, lazi, košenine, poščipani kljuni, križi, veter, kupi zemlje ali dotiki.

Prizori so tihi, a zgovorni. Srž poezije in življenja v zbirki Skupinska slika je namreč zamolk, odmevna in povedna tišina. Molk, v katerem kljub smrti, trpljenju, samoti ali zmrzali prevladuje trdoživosti in skoraj neznosna pristnost. Skopost besed ne zrcali nemoči jezika ali nezmožnosti pogleda, pred nami so pesmi natančnega in odmerjenega zarisa kot izraz spoštovanja do najbolj živega, četudi hirajočega jedra izročila. Ali s pesnikovimi besedami: »/O/b najbolj krutih in krvavih delih zgodb so pripovedovalci vedno obmolknili. Tistih stvari niso izgovorili. Tudi najlepših delov niso povedali. Duhovnost se ne prenaša s čvekanjem. V zamolkih so skriti najboljši deli tradicije.« In lahko dodamo, da tudi najboljši deli poezije, ki marsikaj zgovorno zamolči tudi v plasteh narečja.

Janez Ramoveš torej tudi z zbirko Skupinska slika vrača pesmi in tradiciji, pisani in peti v narečju, dostojanstvo, ne zapira je v zaprašen arhiv, ne getoizira v veseljaške prigodnice, humoristične skeče, ne daje ji umetnega dihanja, ne krasi z umetnimi rožami, temveč temu tihemu žitju dopušča lasten dih in utrip – zamolkel, tih, utrujen, včasih tudi srhljiv, a tudi docela izviren in neponovljiv.

NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma.

Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič:

Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022

Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču)

REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas

DRAMATURGINJA: Jera Ivanc

SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik

KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković

AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač

LEKTORICA: Tatjana Stanič

ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez

OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš

ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš

IGRAJO:

Silva Čušin: Vera, astronomka

Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto

Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica

Mia Skrbinac: Vida, domača perica

Iva Babić: Ivana, papež

Nina Valič: Marijana, podoba svobode

Saša Pavček: Dolores, kip matere božje

Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022

Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič.

REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas
DRAMATURGINJA: Jera Ivanc
SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik
KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković
AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač
LEKTORICA: Tatjana Stanič
ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez
OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš
ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš
IGRAJO:
Silva Čušin: Vera, astronomka
Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto
Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica
Mia Skrbinac: Vida, domača perica
Iva Babić: Ivana, papež
Nina Valič: Marijana, podoba svobode
Saša Pavček: Dolores, kip matere božje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije

Vojvoda je komična drama, zasnovana na resničnih dogodkih iz šestdesetih, ko Kempton Bunton, starec, ki želi izboljšati svet, v ta namen ukrade sliko vojvode Wellingtona iz londonske Narodne galerije. Odmeven in zelo drag nakup slike ga namreč razjezi, saj v njem vidi poveličevanje kolonializma in razrednega zatiranja, medtem ko si vojni veterani in upokojenci ne morejo privoščiti niti televizijske naročnine. Film prikaže zgodbo iz Buntonove perspektive in tako ton filma pretežno sledi njegovi dobrodušni in pozitivni naravi. Posledično ta nekoliko komičen pristop trivializira resne teme, kot so revščina, rasizem in policijska represija. Tako je film družbenokritičen zgolj na načelni ravni, saj je v prvi vrsti šov zmeraj izjemnega Jima Broadbenta v glavni vlogi, ki iz donkihotovskega borca proti sistemu ustvari celovitega in življenjskega junaka. Še posebej zaživi v pariranju s svojo ljubečo, a zaradi njegovih številnih neuspehov tudi trpečo ženo, ki jo prav tako navdušujoče upodobi Helen Mirren.

Bunton je prikazan kot neposreden borec, ki ga nič ne more ustaviti, ko želi nekaj spremeniti na bolje. Tako ostane brez službe taksista, ker noče zaračunavati vožnje revnim. V pekarni ga odpustijo, ko stopi na stran rasistično zatiranega sodelavca, a njegova glavna strast je pravica dostopa do televizije. To dojema kot orodje za zbliževanje razcepljenega in razslojenega naroda, vendar se zaveda, da si mnogi ne morejo privoščiti naročnine na BBC in tako poskuša z državljansko nepokorščino, zbiranjem podpisov in celo nagovorom poslancev v avli parlamenta. V Goyevi umetnini Bunton vidi puhel nacionalizem, zato jo ukrade in skuša s pisanjem policiji, galeriji in medijem doseči financiranje dobrodelnih organizacij. Podobno kot njegovi prejšnji načrti, tudi ta propade, a ko sliko vrne v galerijo in se preda, mu odmevno javno sojenje ponudi možnost zagovora svojih načel in pogleda na svet.

Hkrati s kritiziranjem elitistične narave slike vojaškega poveljnika v galeriji film izpostavi tudi terapevtsko plat umetnosti, saj je Bunton zagret dramatik, ki se skozi pisanje trudi prebroditi tragično smrt hčerke v prometni nesreči, medtem ko njegova žena prisega na potiskanje v pozabo. Čeprav drame nikoli niso uprizorjene, Bunton ne izgubi zagona in je na koncu zanj pravzaprav dovolj velik uspeh, ko eno od dram prebere žena.

Film je režiral Roger Mitchell, ki je najbolj znan po romantični komediji Notting Hill, in njegova žanrska naklonjenost osredotočanju na junake kot simbole družbenih vprašanj je opazna tudi pri Vojvodi. Tako dobimo prikupen film z odlično predstavo dveh oskarjevcev, a kar se tiče opozarjanja na družbene spremembe je prav toliko uspešen kot Buntonove eskapade.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Film, posnet po istoimenskem avtobiografskem romanu Annie Ernaux, je dobitnik zlatega leva beneškega festivala

Anne prihaja iz delavskega okolja in je prva v družini, ki se je vpisala na univerzo. Pri študiju nima težav, tudi vklapljanje v okolico ji gre dobro, le nekoliko preveč svobodomiselna je za strožjo meščansko moralo, a zdi se, da je to ne gane kaj preveč. Anne poskuša predvsem živeti in uživati – tudi telesno. A ko zanosi, se ji svet popolnoma sesuje. Leta 1963, v katerem se odvija zgodba filma Dogodek, je v Franciji splav namreč kaznovan z zaporno kaznijo, nosečnost in materinstvo pa za mater avtomatično pomenita konec študija, konec mladostniškega družabnega življenja ter neizbežno preusmeritev na gospodinjska in službena opravila. Drugače rečeno – če Anne otroka obdrži, je konec z njenim izobraževanjem, torej z njenimi največjimi sanjami, splava pa zakonsko ne sme opraviti. Pat pozicija, s katero pa se odločna mlada študentka, prepričana, da ima enako pravico do zadovoljevanja telesnih užitkov kot njeni moški kolegi, ki posledic vsaj na tak način seveda ne morejo občutiti, nikakor ni pripravljena sprijazniti. Kljub nerazumevanju celo svojih vrstnic in dobrih prijateljic, kar je morda še najbolj boleč trenutek filma, se Anne poda na tvegano pot prekinitve nosečnosti, s katerim lahko ogrozi tudi svoje življenje.

Film Dogodek, posnet po istoimenskem avtobiografskem romanu Annie Ernaux, je dobitnik zlatega leva beneškega festivala, še posebej pohvalno pa je, da je dobil tudi nagrado Kinotripove mladinske žirije na lanskem Liffu z utemeljitvijo, da boj glavne junakinje (začetek citata) »presega prostor in čas ter se boleče poveže z našim časom«, kjer »boj za življenje in svobodo še zdaleč ni končan« (konec citata). In prav to je tisto, kar je pri Dogodku daleč najbolj pretresljivo. Če bi film lahko gledali zgolj kot dokument nekega minulega časa, bi bila Annina zgodba sicer globoko pretresljiva pripoved neke močne ženske, ki je naredila vse, da bi ji bilo dovoljeno življenje užiti tudi telesno, a dogodki zadnjih let, ki so s skorajda popolno prepovedjo splava dosegli enega svojih vrelišč pred dobrim letom na Poljskem, nam tako zgodovinsko distanco žal preprečujejo. Splav še vedno ne sodi med osnovne človekove pravice in je marsikje še vedno tudi zakonsko kaznovan, zaradi česar je predvsem fizična, telesna plat Annine zgodbe, na katero se osredinja režiserka Audrey Diwan prav boleče aktualna. Morda celo bolj, kot še pred nekaj leti.

Avtorica recenzije: Alenka Juvan

Bere Lidija Hartman

Avtorica recenzije: Miša Gams

Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman

Avtor recenzije: Robert Šabec

Bere: Jure Franko