Ocene

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram

Bralec: Renato Horvat

Prevedla Marija Zlatnar Moe; Ljubljana: KUD Logos, 2021

Paul Tyson, raziskovalec na Inštitutu za humanistične študije v Queenslandu v Avstraliji, pri svojem delu združuje filozofijo, teologijo in sociologijo. V knjigi Vrnitev k resničnosti nazorno predstavlja zgodovinski prerez dojemanja krščanskega platonizma in njegovo aktualno veljavo. O krščanski metafiziki trdi, da je bila v skladu s Platonovim pogledom na resničnost, a je v prehodu v modernost izgubila svojo prepričljivost. To pa, kljub prevladujoči razsvetljenski miselnosti, po njegovem ne pomeni napredka. Nasprotno, to je redukcija v enodimenzionalno naturalistično razlago resničnosti. Po drugi strani se je tudi krščanstvo oddaljilo od metafizičnih temeljev, zato se zavzema za vrnitev k resničnosti, torej za uveljavitev izhodišč krščanskega platonizma, ki bo izpostavil pristnejši način življenja v času pragmatičnega realizma.

Paul Tyson zavrača mit o modernosti, da se od grške in rimske filozofije do Descartesa ni zgodilo nič. Dokazuje, da je maternica modernosti poznosrednjeveška teologija, ki je znova odkrila ideje o tem, kaj je razum, kaj je znanje, kakšno je razmerje med teologijo in filozofijo in kaj je filozofija sama. Po njegovem prepričanju moderna doba nosi frančiškansko zapuščino Dunsa Skota  Vilijema iz Ockhama. Dominikanski brat Tomaž Akvinski pa je postavil razmerje med razumom in vero in trdil da si Božja modrost in človekov razum ne nasprotujeta, saj ni dveh resnic, je ena sama.

Moderni nazor po prepričanju Paula Tysona ne bi bil mogoč, če se ločevanje vere od razuma ne bi začelo že v 13. stoletju in če v 17. stoletju ne bi doživelo vrhunca z željo, da bi ločili to, čemur zdaj rečemo »znanstveno spoznanje«, in sicer ne le od teologije, ampak tudi od filozofije. Tako je moderna doba posledica razdvajanja znanja in modrosti na način, da teoretičnemu znanju o naravi daje metodo, ki se šteje za popolnoma neodvisno od verskih oblasti in ki je tudi filozofsko nevtralna, tako da ima znanstvena resnica objektiven odnos do dejstev brez bistvenega razmerja do teoloških in filozofskih pomenov in ne da bi se ozirala na interpretativne avtoritete.

Krščanski platonizem je bil predvsem stališče s koreninami v krščanski veri in življenju Cerkve. Prilagajanje in vključevanje združljivih platonističnih idej v krščansko teologijo se je na naraven način zgodilo v prvih stoletjih življenja Cerkve. Platona so pogosto imeli za božansko navdihnjenega poganskega predhodnika krščanske vere, tako da Božja beseda ni bila izgovorjena le v neposrednih teofanijah, ampak tudi z umevanjem. Znotraj krščansko platonističnega razmišljanja je Bog v svoji skritosti vedno navzoč kot večni in umljivi Temelj svojega minljivega stvarstva. Bog je ontološki Vir, iz katerega vse bivajoče stvari dobivajo svoje umljivo bistvo in svoj posebni obstoj. Predstava o ontološkem deležju ima izjemen pomen za naše razumevanje življenja Cerkve in odnosa kristjana do stvarstva.

Paul Tyson strne svoje razmišljanje o krščanskem platonizmu s pozivom kristjanom, naj se vrnejo k videnju resničnosti, ki temelji na razodeti resnici pristno duhovne in transcendentno utemeljene narave. Brez takega videnja bomo imeli samo amoralno moč, instrumentalno izkoriščanje in vse hujšo slepoto za dejanske človeške resnice, ki našemu obstoju dajejo smisel in namen.

Branko Klun v spremni besedi ugotavlja, da gre v knjigi Paula Tysona Vrnitev k resničnosti za vprašanja, ki so se izoblikovala kot ključna za krščanski metafizični pogled na stvarnost in pri katerih vidimo aktualnost krščanskega platonizma, ter pomenljivo zaključuje z mislijo, da platonizem in krščanstvo danes skupaj kljubujeta ne le zanikanju vsake transcendence, temveč izvotlitvi razumevanja stvarnosti in človekovega življenja v celoti.

Avtorica recenzije: Tonja Jelen

Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat

Novo mesto: KUD Severina Šalija, 2021

Pesniška zbirka Valentina Bruna Pogozdovanje je strastno in popolnoma iskreno upesnjevanje volje in uživaštva v življenju. Subjekt nas nazorno vabi po podeželju in po boemskih srečanjih z okoliškimi prijatelji. Je tudi nekoliko naivno hvaljenje ljubezni. Najbolj prepričljiv pa je avtor v odnosu do narave, v prikazovanju njene lepote in pri upodabljanju okoljskih sprememb in posledic.

Že naslov zbirke Pogozdovanje je pomenljiv, pomeni preporod, kar nakazuje tudi vsebina pesmi. Gre za novo rojstvo narave in tudi subjekta. Prav ta je zavezan naravnim ciklom in hvalnici vere. Pri tem je treba poudariti, da pesmi ne moralizirajo ali vsiljujejo kakršnega koli prepričanja. To je predvsem radostna izpoved vere:

»Kjer južni vetrovi nežno pihajo, / častilci bele breze / z rokami navzgor slavimo / Očeta nebeškega.«

Krščanski svet s svojo motiviko ni težak, prikazan je s posebno lahkotnostjo in nikakršnim dvomom o njem. Subjekt je vernik, častilec sakralnih umetnin in romar. Kot poimenuje eno izmed pesmi, je puščavnik. To lahko povežemo tudi s svetnikom Antonom Puščavnikom in njegovim življenjem. Z gostobesednim izpovedovanjem te pesmi delujejo kot romarski potopisni utrinki. Valentin Brun nam je že v prejšnjih zbirkah, kot sta Vzpon na goro ljubezni in Razveseljevanje, prikazal intimen odnos do vere, posebno slavljenje lepote verovanja in s tem povezanega slavljenja do vsega živega. Prav tukaj pa Brun odpira nov vidik, to je ekokritika.

V Pogozdovanju nam namreč po eni strani prikazuje lepoto rastlinskega in živalskega sveta, po drugi pa nam na prikrit ali nazoren način kaže ekološko krizo. To nakazuje na primer z motiviko prehitrega zorenja sadežev ali poznimi poletnimi nevihtami v jeseni:

»Najprej bliskanje in potem še grmenje, / ko se poraja jesenski večer / na območju srečne samote, / gromozansko odmeva …«

Vse to povzroča nemir živali in naravne katastrofe in Brun nam s tem niti malo ne prizanaša. Čeprav je slikanje lepote narave ena izmed pesnikovih ključnih odlik, je tudi izjemno in pretresljivo upodabljanje rušenja ekosistema. Brun v takih primerih včasih uporablja stvaren jezik, vendar ta stanja povezuje tudi z idejo romantike in romantičnega junaka in tako nekatere pesmi spominjajo na to prelomno literarno obdobje. Vendar se pesniški jaz ne vzdiguje nad druge ali kakršni koli sistem, prepričljivo se vživlja v okolje, v katerem bolj ali manj biva ali pohajkuje. Prikaže nam uživaštvo sredi dopoldneva na podeželju, kjer naj bi imel čas čisto druge zakonitosti. Subjekt je v teh pesmih šegav in si dopušča slaviti vse okoli sebe.

Prav v teh primerih pa pesnik ponekod zdrsne v pretirano glorifikacijo ljubezni. Ta je skorajda nezemeljska in plastična, subjektko na primer imenuje deklica, tudi kača ipd., kljub temu pa pravi:

»njen strup me oživlja v razkošju zoreče jeseni, / njen strup mi krepi srce in kosti«.

Brunov subjekt se v erotičnem razmerju do ženske podobe nekoliko izgubi, z veliko spoštljivostjo pa govori o podobi device Marije oziroma Matere Božje.

Pesnik skozi celotno zbirko Pogozdovanje slika izjemno atmosfero ruralnega okolja, že skoraj izginulega življenja in pretrganega odnosa med posameznikom in naravo. Čeprav se z vsemi subjektovimi pogledi ni mogoče strinjati, sta prav upodobljena narava in celotna nakazana problematika ob njej odlika tega pesniškega dela. Skupaj z veliko radostjo do bivanja in razmišljanja.

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022

Režija: Mojca Madon

Prevajalka: Dijana Matković

Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti

Lektorica: Anja Pišot

Scenografinja: Urša Vidic

Kostumograf: Andrej Vrhovnik

Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova

Avtor glasbe: Luka Ipavec

Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak

Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini

Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.

Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan

Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.

Mariborski umetniki z baletoma Svatba in Posvetitev pomladi znova navdušili

Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.

Balet Posvetitev pomladi (oziroma Pomladno obredje), s katerim se je Clug poklonil koreografu Vaclavu Nižinskemu, je po desetih letih izkušenj in dozorevanja ponovno osupnil z brutalnostjo in neposrednostjo. Telesa plesalcev, razgaljena v vsej svoji prvinskosti, so dihala v ritmu zapletene ritmične sheme, ki jo je narekovala glasba in brez kančka poetičnosti poustvarila poganski ritual žrtvovanja device. Gre za motiv iz legende predkrščanske Rusije o človeškem žrtvovanju v poklon pomladnemu božanstvu, da bi se povečala rodovitnost zemlje. Navdih za glasbeno delo je skladatelj Igor Stravinski dobil, ko je zaključeval balet Ognjeni ptič in svojo vizijo dekleta, ki v poganskem ritualu pleše do smrti, zaupal Nicholasu Roerichu, scenografu in kostumografu Ruskega baleta, enega najvplivnejših baletnih ansamblov 20. stoletja, ki ga je ustanovil umetnostni kritik in baletni impresarij Sergej Djagilev. Ob njegovi podpori in po uspehu baletov Petruška in Ognjeni ptič, je Stravinski ustvaril Pomladno obredje, ki je pravzaprav njuna logična posledica, z njim pa je ostal zvest tudi svoji dediščini, saj je snov prav tako črpal iz slovanske folklore. Djagilev je koreografijo za balet, premiero je doživel leta 1913 v Parizu, zaupal Nižinskemu, ki je s svojim delom doprinesel k burnemu odzivu občinstva in kritikov, saj so predstavo preimenovali v Pomladni masaker – glasbo so označili za navaden hrup, ples pa za grdo parodijo klasičnega baleta. Clug svojo koreografijo doživlja kot poklon Nižinskemu in njegovemu razvpitemu neuspehu ob pariški premieri, saj prav ta, izvirna koreografija danes velja za prelomnico v zgodovini plesne umetnosti, saj od prve postavitve do danes lahko prav skoznjo spremljamo evolucijo plesa v 20. stoletju.  In če je Roerich v praizvedbi plesalce oblekel v indijanske kostume, so v Clugovi različici, v kostumografiji Lea Kulaša, pred nami razgaljena telesa plesalcev, ki na ta način pomembno soustvarjajo končni učinek prvinskosti in same brutalnosti motiva žrtvovanja. Prav ta neposrednost in goli prikaz tega krutega in v svojem bistvu izprijenega rituala je najbolj glasen in hkrati najbolj impresiven element Clugove koreografije, ki sicer izhaja iz koreografskih stvaritev Maurica Béjarta in Pine Bausch, ki sta v zgodovini postavitev baleta Pomladno obredje uvedla novo narečje gibalnega jezika in z njim vplivala na nadaljne postavitve. Kot pove Clug ...

Po teh ključnih elementih plesa sem želel v 21. stoletju najti nek nov način interpretacije in menim, da nam je z elementom vode to tudi uspelo. Sami postavitvi smo tako dodali neko dodatno dimenzijo in predstava je ravno zaradi tega postala prepoznavna, kot drugačna od ostalih interpretacij in v zadnjih desetih letih zato tudi zelo popularna.

Element vode, še pojasni Clug, se je ponujal sam, saj gre vendarle za pomladni ritual, v katerem voda predstavlja ne samo očiščevanje zime, temveč tudi čaščenje pomladi in zemlje. Z uporabo vode je koreograf dosegel izjemno močan učinek, ki intenziven gibalni stroj nekoliko ohladi ter na simbolni ravni doda smisel celotnemu obredu. Ikonografija starodavne ruske legende v mariborski izvedbi baleta Posvetitev pomladi ostaja zgolj v sledeh, kot redukcija etnografskih simbolov V dolgih pletenih kitah in rdečih ličnicah deklet ter moških brad, ki sta spolna simbola moškega in ženske. Brade so tokrat sicer umanjkale, kar je lahko tudi posledica desetletnega zorenja in bogatega življenja predstave saj, kot pojasni Clug

Kar je zanimivo sem to predstavo skupaj s svojimi asistenti postavil tudi za druge baletne ansambe, torej z drugimi plesalci, ki imajo druge osebnosti in to tudi odnose v sami predstavi spremeni. In ravno te izkušnje, ki smo jih nabrali drugod smo uvedli v to našo verzijo tako da je skozi nek naraven proces predstava rasla in našla svoje mesto v zgodovini uprizarjanj tega baleta (on reče Posvetitev pomladi nasploh).

Skozi podobo šestih mladeničev in  prav toliko deklet v žrtvenem ritualu so plesalci mariborskega baletnega ansambla gledalcu izvrstno prikazali močno evolucijo čustev - od začetne vznesenosti skozi dvom, paniko in strah razvije v nestrpnost in krvoločnost, ki jo abruptno prekine šele smrt Izbrane. V tej vlogi je bila Evgenija Kóškina, kljub mestoma pomanjkljivi podpori soplesalcev, izjemno prepričljiva.

Večer pa je otvoril vsebinsko soroden doživljajski antipód, balet Svatba, ki je bil pretekli teden v Mariboru izveden premierno. Ta po besedah koreografa predstavlja logični korak naprej v smislu raziskovanja istoimenske baletne glasbe Stravinskega in njene scenske uprizoritve iz leta 1923. Praizvedbo je koreografirala Bronislava Nižinska, Vaclavova sestra. Clug je, kot pravi, namerno sledil izvirnemu libretu in glasbi, ki zelo slikovito narekuje dogajanje in ne dopušča veliko prostora za stranpoti. O povezavi med obemi baletnimi delu Clug pove...

»Snov, ki privlači protagoniste obeh del na vsebinski ravni je nekakšna primarna sila, ki poganja mehanizem družbe v ritualu. Na eni strani imamo ritual poroke v Svatbi ter na drugi ritual žrtvovanja v Posvetitvi pomladi. Zadnji, ultimativni korak je v obeh primerih neizogiben a hkrati usodno privlačen.«

Balet Svatba, z opisnim podnaslovom »koreografirani prizori z glasbo in petjem«, ki ga je Stravinski prav tako posvetil Djagilevu in Ruskemu baletu, se naslanja na ljudske pesmi in svatovska besedila iz južnega in zahodnega dela Rusije. Tako kot glasbeno izročilo, tudi Clugova koreografija izhaja iz tradicionalne ruske kulture in ustvarja okvir za plesno naracijo vnaprej dogovorjene poroke. Sama struktura baleta, ki se v zvočnem smislu opira na izrazito ritmičnost in poudarjen mehanicizem tolkal, je dvodelna in jo zaznamujejo štirje prizori, kjer se skozi ples nanizajo različni deli rituala. Če se na začetku ženin in nevesta pred občestvom svojih družin počutita kot žrtvi, sledi sprva plaho a nato igrivo spoznavanje. Ob živahni spremljavi in spodbujanju svatov pa se z naraščajočo intenziteto začne strast sproščati. Kaotičnost usodnega obreda se konča v umirjenem in melodičnem spevu dveh duš, ki se voljno predata svoji usodi. V mladoporočenca sta se izvrstno vživela Monja Obrúl in Tamáš Darái, ki sta tudi tehnično blestela medtem, ko je svatovski zbor kljub sami kakofonski zasnovi koreografije mestoma deloval neusklajeno. Scenografija Marka Japlja in kostumografija Lea Kulaša pa pričata o tem, da so s koreografom dobro uigrana ekipa, ki ustvarja vizualno in gibalno zelo zgovorne predstave.

Izvajalsko zahtevno glasbo Igorja Stravinskega, ki ima za izhodišče naključno sestavljene kratke odlomke iz ljudskih svatovskih besedil in melodij, je Clug uspešno prevedel v gib in kljub zgoščeni gibalni povédi bogastvu glasbenega dela pustil dovolj prostora. Dobro pripravljene glasbenike je skozi izvedbo, ki sledi izvirni partituri vodil umetniški vodja Simon Krečič.

»Gre za dve kultni kompoziciji iz literature 20. stoletja. Posvetitev pomladi je skladba, ki je spremenila potek glasbene zgodovine in jo v Mariboru izvajamo prvič. Lahko rečem, da smo sedaj razvili in pomladili orkester do te mere, da lahko damo to delo, s pokončno glavo, na repertoar. Zato sem bil vesel povabila baletnega dela naše hiše, da se lotimo teh dveh kompozicij, ker menim, da bosta pripomogli k umetniški rasti vseh naših ansamblov. Pri predstavah namreč poleg plesalcev  sodeluje celoten orkester, zbor, solisti, tolkalci in štirje pianisti tako da je to na nek način prerez našega celotnega dela.«

Prav to sodelovanje in prikaz svojega dela so mariborski umetniki uspešno predstavili svoji publiki, ki jih nedvomno izjemno ceni in jih je tudi tokrat nagradila s stoječimi ovacijami. V svetu, ki drvi v vedno večjo razdvojenost in izključevalnost so prav vključevanje, spodbuda in podpora izraz upanja, da rodovitnost ostaja in vse žrtve niso bile zaman.

Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022

Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.

Režija: Mojca Madon
Prevajalka: Dijana Matković
Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti
Lektorica: Anja Pišot
Scenografinja: Urša Vidic
Kostumograf: Andrej Vrhovnik
Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova
Avtor glasbe: Luka Ipavec
Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak
Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini

Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022

Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter

Glasba: Johann Sebastian Bach

Dramaturgija: Pia Brezavšček

Glasbena analiza: Sašo Vollmaier

Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš

Produkcija: Zavod Mirabelka

Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska

V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.

Foto: Darja Štravs Tisu

V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.

Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022

V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.

Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter
Glasba: Johann Sebastian Bach
Dramaturgija: Pia Brezavšček
Glasbena analiza: Sašo Vollmaier

Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš

Produkcija: Zavod Mirabelka
Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska

Avtorica recenzije: Ana Hancock

Bere Barbara Zupan.

Ljubljana: LUD Literatura, 2021

Triger je zelo specifičen roman. Najprej je predvsem težko branje za povprečno občutljivega bralca, ki si mnogih stvari, če sploh, ne predstavlja zunaj zavetja spalnice in zaupne intime romantičnega odnosa. Ko pa se te stvari ubesedijo, dobijo še veliko ostrejše robove. Pri tem ne smemo pozabiti, da gre že v osnovi za zbir fetišev, ki presegajo konvencionalno v spolnosti. Vsekakor zelo pogumno delo.

Kakor gre za specifično tematiko, je specifična tudi sama premisa. Človek je v Lenkovem romanu zreduciran na zgolj spolno bitje. Gre za neke vrste miselni poskus. Poglejmo Aleksandro. Nima prijateljic, na družino ni navezana, o njeni preteklosti in poklicnem življenju zvemo komaj kaj. Zdi se, da ji ni pomembno nič razen spolnosti, razmišlja le o tem. Kakor da bi človeško bitje zaprli v neprodušno komoro, kjer obstaja le spolnost, s čimer pa je tudi omogočeno, da se neki stvari povsem posvetimo. Spolnost postane človekova edina preokupacija. Področje, prek katerega išče transcendenco, in hkrati obsedenost, ki je neizčrpen vir frustracij, kar Aleksandrin fant Sem pove z besedami: »Pravijo, da odvisniki od heroina vso svojo narkomansko kariero iščejo občutek tistega prvega fiksa. Mogoče vsi počnemo nekaj podobnega.«

Odsotnost družbenega konteksta izhaja iz dihotomije med naturo in kulturo. Spolnost kot področje naravnih danosti in prednosti, ki je hkrati ekskluzivno in kruto ter kot tako v nesoglasju z osnovno idejo družbe. Aleksandra je kot privlačna ženska v apriorni prednosti pred neprivlačnimi moškimi, med katere sodi frustriran Darijan Urh, ki postane morilec z zvenečim vzdevkom Zmaj. V upanju na literarni uspeh Urh svoj t. i. roman, naslovljen Cona, pošlje vsem slovenskim založbam in medijskim hišam. Cona postane mise en abyme. Opis hrepenenja po samouresničitvi v spolnosti, do katere pa nikoli ne pride, kakor na koncu, ne nepričakovano, ne pride niti do Urhovega literarnega uspeha. Jezikovni razpon sega od knjižnega do vulgarnega. Kakor je Triger pornografija, je tudi študija romantičnih odnosov in freudovskih temin odnosa do samega sebe, a vse z vidika spolnosti, zaradi česar lahko delu očitamo monotonost. Osrednji pojem Trigerja je želja. Želja po nečem nedosegljivem in poskus osvoboditve od pričakovan: »Hrepenenje je vedno močnejše od zadoščenja.« je rekel Sem. »Ampak v resnici smo razočarani samo zato, ker ju povezujemo. Ker pričakujemo.«

Hkrati pa je človek zares živ le, dokler želi, dokler čuti strast do česarkoli, v tem primeru do spolnosti ali kakor je rečeno v Trigerju: »Večina ljudi umre pri petindvajsetih, pokopljejo jih pa šele desetletja pozneje.«

Če roman Triger beremo dobesedno, obstaja velika verjetnost, da bo v nas nehote sprožil odpor. Vsak literarni lik je namreč na svoj način krut in sebičen ter ljudi uporablja za dosego nekega cilja. Po drugi strani pa nas Triger opominja na krutost narave in na to, kaj se zgodi, če nam samouresničitev spodleti, življenje pa nima vrednosti samo po sebi. Ali z Darijanovimi besedami: »Moškim z velikimi tiči ni treba pobijati žensk.« Navsezadnje nas svari pred družbo, ki bi se v tekmovalnosti in sebičnosti povsem približala naravi.

Avtor recenzije: Matej Bogataj

Bere Jure Franko.

Prevedla Lijana Dejak; Maribor: Litera, 2021

Ruskega pripovednika Dmitrija Gluhovskega že poznamo po prevedenem romanu Metro 2033, v katerem, navdahnjen z neomisticizmom v stilu Vladimirja Sorokina ali s fantastiko bratov Strugacki, popisuje, kako se po neimenovani katastrofi svet razleti in je labirint moskovske podzemne železnice v tridesetih letih enaindvajsetega stoletja razpršen na majhne državice. Borijo se in trgujejo med seboj knjižničarji in militanti, neonacisti in neokomunisti, ateistične državice proti verskim diktaturam. Seveda tako kot v znamenitem znanstvenofantastičnem romanu Piknik na robu ceste obstajajo tudi stalkerji, ki s površja, na katerem vladajo mutanti, prinašajo dobrine. Valuta v tem podzemnem svetu je naboj za kalašnikovko.

Tekst je bolj realističen in ozemljen roman; fant, ki so mu podtaknili mamila, se po sedmih letih vrne iz zapora, punca ga je medtem zapustila in noče nič slišati o srečanju, vendar jo prav arestantsko še malo nadleguje. Mati je umrla tik pred njegovim prihodom in ga zdaj čaka v pogrebnem zavodu, predvsem pa čaka na denar za pokop, prijatelji, ki jih prosi za posojila, ga na hitro odpravijo. Zato opit vdre v spletni profil policista pod krinko, ki mu je vse skupaj podtaknil in se hoče z njim soočiti, mu postaviti nekaj vprašanj, vendar začneta in nadaljujeta z nožem. Potem pobere njegov telefon – in življenje se mu odpre, dopisuje si z njegovo materjo in zaročenko in očetom, z nadrejenimi in s kriminalci, ki se jim je pod krinko pridružil, v njegovem imenu sklepa posle na lastno roko… Tekst iz naslova  je seveda tisti na telefončku, saj ne sme govoriti z nikomer, razen v metroju, ker bi ga prepoznali po glasu, zato teksta, veliko teksta, ureja in dela zdrahe, vse mogoče.

Gluhovski piše o času popolne omreženosti, ko je vse, kar se nam dogaja, shranjeno, urejeno, dostopno. Najprej nam, potem tistim, ki nam odtujijo ali vdrejo v napravo, ne nazadnje tistim, ki poklicno spremljajo zanimive ali nezaželene ali nevarne. Poba, ki se vživlja v policista pod krinko, ki mu je v zameno za napredovanje podtaknil droge, uspe rekonstruirati vse: hierarhijo in odnose v službi, napetosti v intimni zvezi, družinsko umazano perilo, vse je notri, vsi smo notri … Roman Tekst tako govori o tem, da najbolj intimne stvari, fotografije in korespondenco, spomine in pričakovanja nosimo s seboj, s tem pa tvegamo, da se jih kdo polasti in si jih prisvoji. In zapornik, ki je odslužil svoje, bil celo plemenit in ni hotel namočiti kolega v zaporu, zato ga niso spustili na pogojno prostost, se svojih intervencij v svet, ki imajo včasih tudi pogubne posledice, sramuje. Pravzaprav raje nosi posledice svojih dejanj, kot da bi jih naprtil drugim, in v tem se loči od kriminalnega okolja, v katerem se nehote znajde. Hkrati zaporniško subkulturo prepoznava povsod, v očeh policistov, ki ga po drži in pogledu takoj prepoznajo, tudi v predsednikovem govoru, naperjenem proti obrekovalcem Rusije, »je prepoznal veliko besed, ki jih je prvič slišal v ječi«.

Roman Tekst je tudi roman o kriminalnem okolju in stanju v Rusiji oziroma v njeni prestolnici. Fantovo sodelovanje in dopisovanje s krogi policistov pod krinko razkrije, da pravzaprav ni velikih razlik med vpletenimi v kriminal, policisti nimajo nič kaj bolj čistih rok od kriminalcev, korupcija je sistemska in v vrh kriminala sodijo tudi visoki policijski uradniki. Tem ni nič sveto, brezobzirno se zrivajo s položajev, delujejo drug proti drugemu, ves čas zase in svoje premoženjske koristi. Gluhovski prikazuje sodobno rusko družbo kot visoko hierarhizirano, na eni strani so politične in kapitalske elite, ki si lahko privoščijo vse – ženske, avte, droge, vse mogoče svinjarije – na drugi je gnetljiva in občutljiva brezpravna množica, ki je tudi rasno mešana. Moskva je tako polna Tadžikov, ljudi iz province ruske federacije, takšnih, ki jim zlahka podtakneš karkoli in si lahko prepričan, da pravice ne bodo mogli uveljaviti. V tem pogledu je roman Dmitrija Gluhovskega Tekst satira, nič manj črna kot Metro 2033, čeprav se dogaja pri belem dnevu in na površju Moskve, ne v globinah njene podzemne železnice; podzemlje je v Tekstu prisotno drugače, a nič manj nevarno in svareče.

Avtorica recenzije: Ana Lorger

Bere Barbara Zupan.

Prevedla Nina Habjan Villarreal in Domen Kavčič; Ljubljana: Beletrina 2022

Mieko Kawakami v romanu Vsa moja poletja v središče postavlja vprašanje reproduktivne vloge žensk v še vedno patriarhalni, a tehnološko razviti Japonski. Tematiko umetne oploditve prepleta s problemi klasične družinske celice v odtujeni kapitalistični sodobnosti. Ta je zaznamovana z družbenimi omrežji, tehnološkim napredkom, visoko gospodarsko rastjo in velikim razkorakom med revnim in bogatim slojem prebivalstva. Zgodbe žensk, ne glede na to, iz katerega družbenega razreda prihajajo, so zaznamovane z razočaranjem nad moškimi, prenekatere pretepene, ponižane in zlorabljane že od malih nog.

Glavna junakinja Natsuko Natsume pripoved začne leta 2008, na dan ko jo v Tokiu obiščeta sestra in nečakinja. Njeni spomini na otroštvo nam pred očmi izrišejo nasilnega očeta alkoholika, tipiziran lik odsotnega in agresivnega moškega pa se v romanu ves čas pojavlja. Pisateljica se osredotoča na razmerja med ženskami. Prvoosebna pripovedovalka nam pred očmi slika kompleksnost sestrskega odnosa ter odnosa med materjo in najstniško hčerjo. Pripoved odpira vprašanje lepotnih idealov in razvijanja telesa dekleta v puberteti ter že nastavi motiv žensk samohranilk. Ta se v drugem delu temeljiteje razvija. Odsotnost moških v romanu žari z vedno istega praznega mesta, zgodbe žensk pa se okoli njih sestavljajo, vznikajo in ugašajo ter v iskanju lastne izpopolnitve ves čas plavajo med delom in družino.

Prvi del romana je nastal kot samostojna novela, s katero je Kawakami zaslovela, pozneje pa jo je nadgradila v roman. V drugem delu romana se zato prvi del bere kakor odmev, ki prikliče vzporednice in spomine na njeno sestro in otroštvo. Čas dogajanja je prestavljen osem let pozneje, zavzema veliko več prostora in se v celoti osredotoča na življenje osemintridesetletne Natsume. Pisateljica, ki bi za novi roman sicer morala raziskovati jakuze, se postopoma poglablja v raziskovanje umetne oploditve, problema samskih žensk in rojevanja otrok. Natsume, ki sprva deluje kot obris, se pred nami postopoma izriše v celostni ženski jaz, odnosi, ki jih plete v romanu, pa se prav tako poglabljajo. Sprva se zdi, da so vsi odnosi v romanu prepredeni z distanco in da se ljudje srečujejo kakor vase zaprte kapsule v času in prostoru. S subtilnim valovanjem pripovedi se osebe postopoma odpirajo in odnosi se poglabljajo, vprašanje umetne oploditve samskih žensk pa vse bolj stopa v ospredje. Kar se je prej zdelo zgolj Natsumijina radovednost, se prelevi v strah pred starostjo, samoto in v tesnobo. Odtujenost in manko skupnosti se zdita ključna razloga za njeno željo po otroku.

Kljub feminističnim gibanjem na Japonskem, ki so ženskam izbojevala volilno pravico in možnost svobodne vključitve na trg dela, je biti samska ženska samohranilka pojav, ki zahteva redefinicijo koncepta družine. Sodobnost se znajde na razpotju, kjer družba ženskam omogoča kariero, a jih zasužnjuje z reproduktivnim skrbstvenim delom in vztraja pri svojih tradicionalnih vzorcih. Glavna junakinja s svojo intimno zgodbo izraža trk tega družbeno-zgodovinskega konflikta.

Mesta, ženske in njihovo medsebojno prepletanje valovijo v skrajno natančnem popisovanju krajev in notranjega sveta Natsume, ki se ves čas pogovarja s prijateljicami in sodelavkami. Opisi občutij se gibljejo na površini in postopoma luščijo protagonistkino notranjost. Kraj nasilja in bolečine v romanu predstavlja tradicionalna družina, njen izvor je patriarhat, strukturno zapisan tako v moškemu kot tudi v ženski. Zdi se, da roman v svojem podtonu želi priznati, da patriarhata pač ne bomo izkoreninili, spremenimo pa lahko koncept družine. In na ta način morda nekoč na vrsto pride še patriarhat. Na meta ravni pa so Vsa moja poletja roman o nastajanju romana, saj protagonistka z njegovo zadnjo črko rodi zgodbo, ki smo jo pravkar prebrali.