Ocene

Avtorica recenzije: Miša Gams

Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko

Maribor: Litera, 2021

Čeprav se večina pisateljev ponavadi najprej preizkusi v pisanju kratkih zgodb in šele potem zbere pogum za pisanje romana, je Kazimir Kolar v tem pogledu precej drugačen. Romaneskni prvenec Glas noči je izdal pri 37 letih, navdihovale pa so ga izkušnje iz časa študija filozofije na Filozofski fakulteti in babištva na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani. V zbirki s pomenljivim naslovom Zgodbe nekega slabiča se že prva zgodba Sladoledarjevo poročilo vsebinsko precej navezuje na roman, v katerem prav tako nastopa protagonist Lampreht. Posebnost te zgodbe je tudi v tem, da se od začetka do konca zgleduje po Camusovem romanu Tujec – začne se s skoraj enakimi stavki: “Ponoči je umrla babica. Ali mogoče včeraj, ne vemo točno. Mogoče zjutraj. Pogreb čez tri dni.” Glavni junak, ki opravlja poklic varnostnika v knjižnici, po spletu nesrečnih okoliščin ubije Arabca, o katerem zmotno meni, da ga namerava zahrbtno umoriti. Tudi protagonista zgodb Divji pesnik in Kirurginja sta razpeta med groteskne psihotične epizode in bizarno realnost, meje med obema pa postajajo vse bolj zabrisane. V prvi zgodbi se Pesnik boji, da bi ga pojedle mravlje, v drugi zgodbi pa se kirurginja podaja v bližnji park s kovčkom vrhunskih japonskih nožev, da bi vsaj deloma uživala v fantaziji ubijanja, ki pa se na koncu zgodbe prelevi v realnost. Pri tem izreče pomenljivo misel: “Kdor ubija, ima absoluten nadzor, kdor je ubit, se popolnoma podredi, takšen je zakon narave.”

Kazimir Kolar slika psihološke profile svojih junakov prek njihovih razmišljanj in načinov reševanja konfliktnih situacij. Omenjenim junakom je skupno to, da iščejo prizemljitev svojih psihotičnih epizod v dejavnostih, ki se navadnim smrtnikom zdijo nenavadne. Tako varnostnika pomiri le njuhanje priljubljene droge, ki se ji reče “sladoled”, divjega pesnika poživi branje čilskega književnika Roberta Bolaña, medtem ko kirurginja najde svojo izpolnitev v pisanju kratkih zgodb in opazovanju ljudi v parku. Nasprotno pa protagonist zgodbe Angeli nad Atosom išče svoj notranji mir v izolaciji v samostanu, namenjenem zgolj moškim, ki se postijo, med postom pa doživi najrazličnejša razodetja in halucinacije. Tudi brata v zgodbi z naslovom 1943 se zavedata, da ju bodo ljudje obravnavali kot slabiča, če se po končani vojni ne bosta iz gozdne votline vrnila v vas, pa vendar na koncu ponosno izjavita: “Nikoli več ne bova šla živet nazaj v vas. Domovala bova v gozdni votlini. Govorili bodo: “Slabiča.” Ampak midva bova ostala to, kar sva. Navadila sva se na votlinsko življenje in tako bo ostalo.”

Naslov knjige Zgodbe nekega slabiča tako lahko beremo po eni strani kot samoironijo, po drugi pa ga lahko ugledamo kot nekakšen eksistencialni manko subjektov, ki še iščejo svoj pravi poklic in identiteto v svetu, ki nezadržno razpada. Motiv samodestrukcije posameznika in uničevanja planeta, ki zaradi nerazsodne politike bogatašev postaja nevzdržen za bivanje, se prenaša iz zgodbe v zgodbo. Tako junak zgodbe Trolovo pismo politikom ogorčeno zapiše: “Včeraj, na primer, so v obmorsko ordinacijo pripeljali dva morska konjička, ki so ju naplavljena na morski breg našli otroci iz sosednjega kampa. Pri obdukciji prvega so ugotovili zadušitev s polietilenskimi vlakni, pri drugem pa je šlo za odpoved dvanajsternika v prebavilih, saj so se tam nabrali koščki poliamidov, iz katerih je nastala zaplata, ki je usodno zamašila konjičkovo prebavno cev. Kam gre ta naš svet – ne vem!”

Dokončen razpad sveta, kot ga poznamo, je najbolj opazen v zgodbi 20 4 9, ki se dogaja v bližnji prihodnosti, ko znanost toliko napreduje, da začnejo bakterije razvijati svoj jezik in zavest o lastni eksistenci, v moškega pa v vmesnem času umestijo maternico in jajcevode. V tej zgodbi Kazimir Kolar razgrne ves spekter domišljije in najrazličnejše odtenke sarkazma in parodije – s pomočjo dolgih in izčrpnih opomb, v katerih pojasnjuje geopolitično podobo novega sveta, bizarne biotehnološke rešitve in nenavadne umetniške smernice postopoma gradi pogled na distopijsko družbo, v kateri so odpravljene skoraj vse biološke in politične omejitve, želje pa se uresničijo skupaj s pripadajočimi strahovi.

Kazimir Kolar se zlasti v zgodbah na koncu zbirke Zgodbe nekega slabiča mojstrsko poigrava z literarnimi žanri in stilističnimi izzivi. V romanu Glas noči je bil njegov jezik brutalno realističen, lahko bi rekli naturalističen, v pričujoči zbirki pa se spreminja glede na psihološko stanje protagonistov in njihovo razmišljanje. Zgodba 1943 je npr. napisana v več krajših refleksijah o travmatičnem otroštvu, Trolovo pismo politikom je napisano v obliki zgoščenega pisma misleca, ki nima kaj dosti izgubiti, zgodba 20 4  9 pa predstavlja dnevniški zapis anonimneža, ki kronološko popisuje faze razpadanja zahodne družbe. Razen zgodbe Angeli nad Atosom, ki je napisana v tretji osebi, so vse napisane v prvi osebi ednine, bodisi iz vidika moškega ali ženske. Podobno kot kirurginja v zgodbi z istoimenim naslovom išče udarni uvodni stavek, s katerim bi vstopila v svet pisateljevanja, se tudi Kolar loteva zgodb bodisi s kratkimi, a pomenljivimi stavki, bodisi z neobičajno besedno zvezo, ki nas takoj postavi v središče dogajanja. Zgodbo z naslovom V kazenski koloniji začne z besedami: “Tistega jutra sem imela vizijo: nekje na severu Nemčije sva s Pesnikom nekemu konju prekinjala semenovode.”

Lahko bi rekli, da se Kazimir Kolar pri pisanju nadvse zabava, to pa se ne nazadnje prenese tudi na bralca, da prek zgodb zdrsne v labirint lastnih asociacij in zamisli …

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.

Premiera v Španskih borcih, 22. 4. 2022

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.

Koncept: Sebastijan Horvat, Milan Ramšak Marković
Režija: Sebastijan Horvat
Ustvarjalci in izvajalci: EN-KNAP Group (Mattia Cason, Luke Thomas Dunne, Katja Kolarič, Rada Kovačević, Tamás Tuza, Carolina Alessandra Valentini)
Dramaturgija: Milan Ramšak Marković
Scenografija, video in fotografija: Igor Vasiljev
Avtorska glasba: Drago Ivanuša
Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc
Kostumografija: Belinda Radulović
Igralska zasedba v videu: Damjana Černe, Eva Jesenovec, Iztok Drabik Jug, Julija Travančić, Katja Gabrijelčič, delavke in delavci podjetja Diotec Semiconductor Trbovlje
Prevod besedila Herakles 2 ali Hidra: Mojca Kranjc
Branje besedila: Igor Samobor
Prevod spremnega besedila: Predrag Petrović

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Zanimiv in konsistenten film z izpiljenim prepletom akcijskega okvira in umetniškega pristopa

Severnjak je vikinška maščevalka, kot je še ni bilo. Režiser Robert Eggers se po zgodovinskih trilerjih Čarovnica in Svetilnik, ki sta bila postavljena v Novo Anglijo 17. in 19. stoletja, podaja v 9. stoletje v Evropi in predstavlja novo interpretacijo skandinavske legende o Amlethu. Ta je bila tudi predloga za Shakespearjevega Hamleta, vendar ima film s slovito tragedijo danskega princa skupnih le nekaj zgodbenih okvirov.

Amleth je v otroštvu priča, kako mu stric umori očeta in prevzame njegovo ženo in krono. Amleth zbeži in si ob tem ponavlja maščevalno mantro, ki postane njegov kredo. Naslednjič ga vidimo odraslega, kako kot vikinški berserker sodeluje pri vpadu v rusko naselbino in brutalnem pokolu njenih prebivalcev. Ko ga duh opomni na zavezo, se odpravi v stričevo kraljestvo na Islandijo, kamor se vtihotapi kot suženj in začne metodično izvajati svoj surovi načrt. Tok dogajanja je veliko neposrednejši kot pri Shakespearju ali izvirni legendi, saj filmskega Amletha usmerjajo mitološke sile in tako ni prostora za melanholijo ali dvom glede stričeve krivde, temveč je fokus na prepletu pretkanosti in sile, s katero izvaja svoj načrt.

Pri Severnjaku ne gre brez omembe vizualne podobe in prikaza nasilja, saj je eden najsurovejših in najbolj živalsko instinktivnih filmov, kar jih je prišlo v kino. Režiser Eggers pri bitkah in dvobojih uporablja zelo stilizirane pristope z mnogimi do podrobnosti koreografiranimi dolgimi kadri, polnimi klanja in pohabljanja. Akcija se pogosto dogaja na celotnem vidnem polju, tako da vizualno-zvočna podoba preplavi gledalčeve čute, a se lahko ta po začetni zgroženosti bolje osredini na umirjen tempo kontemplativnih, mitoloških ali romantičnih prizorov, ki sledijo. Upodobitev nasilja je del zgodovinskega in religioznega konteksta zgodbe in legende, tako kot podobe narave in običajev, ki jih vidimo v filmu. Pri tem se ne moremo izogniti primerjavi s Kristusovim pasijonom iz leta 2004, ki je doslej veljal za najbolj krvav film, ki ni grozljivka. V obeh primerih je surovost del prikaza junakovega doživetja, ki ponazori razliko med njegovim in našim svetom ter nam ob pomoči šoka videnega poda vpogled v ta drugi svet.

Kljub nekaterim fabulativnim spodrsljajem v tretjem dejanju je Severnjak eden najzanimivejših in najbolj konsistentnih filmov leta, izpiljen preplet akcijskega okvira in umetniškega pristopa, ki gledalca do temeljev pretrese.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Lahko mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, izstopa?

Štirinajstletni Tobi, sin Slovenke in Kanadčana, po dolgih letih pripotuje z mamo iz velikega Toronta v njeno malo rojstno mesto. V Kostanjevici na Krki naj bi preživljal poletne počitnice, se družil z babico in vrstniki ter pomagal mami umetnici, pri postavitvi razstave v lokalni galeriji, kmalu pa naj bi za njima pripotoval tudi oče. Idilično. Skoraj tako, kot »broccoli land«, kakor z duhovito metaforo zeleno dolenjsko pokrajino označi Tobi, a seveda stvari še zdaleč niso niti tako čudovite niti tako preproste. Lokalni pobje nad čokoladnim dimnikarčkom, kakor zaradi temnejše polti zafrkljivo kličejo prišleka, nikakor niso navdušeni, odrasli pa se čisto predolgo in preveč pomenljivo spogledujejo, da bi bilo še moč prikriti njihove napete odnose in neizgovorjene besede. Tobi, ki je zato kljub druženju s simpatično vrstnico Tjašo vedno bolj zmeden, jezen in  osamljen, se po tolažbo zateče k oslepelemu staremu astronomu, edinemu, ki je v vaški okolici še večji izobčenec kot on sam. V nočeh, ki jih na skrivaj preživljata pod velikim teleskopom, nato Herman Tobija uči o vesolju in življenju …

Vesolje med nami, celovečerni prvenec režiserke in soscenaristke Rahele Jagrič Pirc ima odlično zasnovo, saj obeta zanimivo raziskovanje medsebojnih odnosov skozi vedno vznemirljivo prizmo vesoljskih zakonitosti, žal pa se izpeljava projekta ni povsem posrečila. Namesto poglobljenega razvoja dogodkov in osvetlitve ozadja, ki neposredno in posredno vpliva na Tobijevo jezo, izgubljenost in nemoč, film deluje bolj kot nekakšno površno in razvlečeno nizanje neotipljivih prizorov brez prave oprijemljive ustvarjalne iskrice. Še več, številni prizori delujejo okorno, papirnato in celo nekoliko ne prav verjetno, kot na primer sklepni prizor, ko se mama Kristina prvikrat v filmu zares izpoveduje svojemu več kot očitno povsem dvojezičnemu sinu v angleščini in pri tem niti za trenutek ne preklopi na materinščino, kot bi bilo pričakovano. Takšne in podobne rešitve morda res pripomorejo k sodobnejšemu filmskemu izrazu, a delujejo precej umetne oziroma prisilno vpeljane. Žal tako deluje tudi igra večine nastopajočih – svetle izjeme so predvsem odlično neprijetna Alenka Kraigher, nergaško zoprni Ivo Barišič in nostalgično zasanjani Aljaž Jovanovič –, pohvaliti pa gre predvsem čudovito fotografijo Darka Heriča in nadvse posrečen glasbeni izbor.

Vesolje med nami je mladinska drama, ki mlade sicer lahko nauči marsičesa o odnosih, odraščanju in nenazadnje tudi o vesolju, a pri tem žal nič kaj posebej ne izstopa od drugih tovrstnih filmov. Tudi slovenskih.

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič:

TV-mreža

Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega.

Režija: Matjaž Pograjc

Prevod: Arko

Premiera: 20. 4. 2022

ZASEDBA:

Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj

Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent

Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa

Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora

Janja Majzelj: Louise, Maxova žena

Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora

Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa

Klara Kastelec: Tajnica režije

Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora

Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS

Mitja Lovše: režiser

Liam Hlede: asistent studia

Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji

Nathalie Horvat: maskerka

Žana Štruc: garderoberka

Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci

Dare Kragelj: prodajalec hot doga

USTVARJALCI:

Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc

Režija videa: Tomo Brejc

Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva

Dramaturgija: Urška Brodar

Lektorica: Mateja Dermelj

Kostumografija: Neli Štrukelj

Oblikovanje prostora: Greta Godnič

Glasba: Tibor Mihelič Syed

Koreografija: Branko Potočan

Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič

Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič

Oblikovanje maske: Tina Prpar

Asistent režije: Mitja Lovše

Asistentka kostumografije: Estera Lovrec

Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž

Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin

Vodja predstave: Liam Hlede

Na posnetkih:

Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos

Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis

Predsednik Ford – Dario Varga

Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)

Avtor recenzije: Peter Semolič

Bralec: Renato Horvat

Novo mesto: Goga, 2021

Sporočilo Fernanda Pessoe je simbolistično epsko delo, sestavljeno iz 44 kratkih pesmi, organiziranih v tri cikle: Grb, Portugalsko morje in Zakriti, ti pa se členijo v še krajše cikle.

Pesmi prvih dveh ciklov se nanašajo na različne dele portugalskega grba iz petnajstega stoletja in na osebnosti, ki so tako ali drugače prispevale k osamosvojitvi in nato uveljavitvi Portugalske kot mednarodne politične sile oziroma k vzpostavitvi portugalskega imperija. Pesmi torej korespondirajo z zlato dobo odkritij, ki je hkrati tudi zlata doba Portugalske. Vendar pa Pessoi ni šlo za opevanje in objokovanje veličastne preteklosti, temveč – kot v izčrpni spremni besedi piše prevajalec Sporočila Miklavž Komelj – za opredelitev esence zgodovine Portugalske, »ki izhaja iz mita in se vrača v mit – in je lahko tudi v sedanjosti živa ravno v stiku z mitom«. Ta mit sega od Odiseja, ki naj bi po izročilu med desetletnim vračanjem iz trojanske vojne ustanovil Lizbono, do kralja Sebastijana I. Portugalskega, ki je izginil v bitki pri Alcácer Quibirju, njegova nejasna usoda pa je zaplodila nov mit, po katerem naj ne bi bil mrtev, ampak naj bi spal in le vprašanje časa je, kdaj se bo kot kralj Matjaž zbudil in popeljal Portugalsko k stari slavi.

Prav s kraljevim izginotjem se konča drugi cikel Portugalsko morje, posvečen dobi raziskovanj, odkritij in rojstva portugalskega imperija. S koncem cikla se končajo tudi sanje o preteklosti in skupaj s pesnikom se zbudimo v sedanjosti. Vendar ostanemo budni le za hip: v zadnjem ciklu Zakriti potonemo v sanje o prihodnosti, v sanje o petem imperiju – nekakšni mitski projekciji slavne portugalske zgodovine na prihodnost – kamor nas bo popeljal Zakriti oziroma vnovič budni kralj Sebastijan. Peti imperij po Pessoi ni materialistični, ampak duhovni imperij, ki ga je Bog načrtoval že pred začetkom časa in v katerem se bo izpolnila usoda človeštva in še posebej usoda Portugalske – Pessoa je namreč Portugalce videl kot izbrano ljudstvo, iz katerega bo izšel novi mesija, Zakriti.

Idejno ozadje Sporočila je raznoliko, povečini pa je sestavljeno iz različnih ezoteričnih tradicij, od alkimistične prek templjarske, prostozidarske in teozofske do gnostične tradicije ter iz že implicitno omenjenega portugalskega mesijanizma oziroma sebastijanizma. Pri tem je treba pripomniti, da se je Fernando Pessoa tudi sam aktivno ukvarjal z magičnimi praksami. Sporočilo ima tako elemente nacionalnega epa, vidčevske poezije in ezoteričnega besedila in kot takšno je s svojo sicer na prvi pogled preprosto govorico, a kompleksno sporočilnostjo že ob izidu naletelo na raznorodne interpretacije in prisvojitve. Tako so si ga prisvajale sila raznolike skupine, kot so nacionalisti in fašisti, prostozidarji in katoliki – vsi po vrsti so v njem videli potrditev svojih nazorov in hotenj. Fernando Pessoa pa je o knjigi trdil predvsem to, da ga niti približno ne  zajema v celoti ali kot je zapisal v enem svojih pisem: »Sem pa /.../ še veliko drugih stvari. In teh Sporočilo ravno zaradi narave knjige ne vključuje.«

Fernando Pessoa si je želel biti tvorec mitov, to je bil zanj »najvišji misterij, s katerim lahko deluje pripadnik človeštva«. To mu je s Sporočilom vsekakor uspelo, saj je ustvaril knjigo, ki ne le govori o mitu, ampak ga tudi reproducira in celo sooblikuje.

V nasprotju z na primer Pomorsko odo, ki jo je podpisal Pessoev heteronim Álvaro de Campos, je Sporočilo zaradi svoje izrazito portugalske tematike znano in zanimivo predvsem portugalskemu bralstvu (mimogrede povedano, kar nekaj verzov iz pričujoče knjige je ponarodelih), vendar je kljub temu izjemno dobrodošlo tudi v prevodu, saj šele z njim dobivamo vsaj približno celosten pogled v Pessoevo snovanje. Kolikor je takšen pogled zaradi raznorodnosti pesnikovega dela sploh mogoč.

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca

Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat

Prevedla Nada Grošelj: Ljubljana: Beletrina, 2021

Naš skupni prijatelj je zadnji dokončani roman Charlesa Dickensa. Izjemno obsežno delo na 1060 straneh z vsemi odlikami genialnega, enega najbolj priljubljenih pisateljev 19. stoletja, ponuja nove razsežnosti v upodabljanju človekovih značajev in različnih družbenih skupin, ob tem pa presega pisateljevo sodobnost in je v svojem sporočilu enako pomembno, veljavno tudi za današnji čas.

Zahtevno besedilo je odlično poslovenila dr. Nada Marija Grošelj in poskrbela tudi za temeljite sprotne opombe z obrazložitvami pojmov, ki bralcu sicer ne bi bili dostopni. Besede in fraze takratne londonske ljudske govorice prevajalka ustrezno nadomešča s slovenskim slengovskim ali pogovorno obarvanim besediščem.

Naslov romana Naš skupni prijatelj lahko razumemo različno, saj ni označen z imenom, kot je pri romanih David Copperfield, Oliver Twist in Nicholas Nickleby, ali z vodilnim motivom, kot so Veliko pričakovanje, Pusta hiša, Povest o dveh mestih. Morda je ta skupni prijatelj John Harmon, ki naj bi utonil v Temzi, ali njegov drugi jaz; skrivnostni tujec z drugimi imeni je v romanu ves čas prisoten, a njegova življenjska zgodba se razreši šele na koncu.

O prijateljih se veliko pogovarjajo v salonih; saj gospe rade predstavljajo goste, ki jih sploh ne poznajo, kot najboljše, najdražje, najtesnejše prijatelje.

V viktorijanski dobi je Združeno kraljestvo doživljalo razcvet kapitalizma in veliko gospodarsko rast. Številni meščani so naglo obogateli, a sta jih povezovala pohlep in cilj, kako obogateti še bolj. Njihov skupni prijatelj je denar. Tudi žensko lepoto je mogoče dobro prodati, spodbuja izkušena dama kot zaščitnica svojo mlado prijateljico Bello:

»Za denar se zagrebi, srček. Denar je tisto pravo!«

Pisatelj z bogatimi, a tudi težkimi življenjskimi izkušnjami, zre na svet z ironično distanco. Njegove sodbe o ljudeh, ki se zbirajo na srečanjih po salonih povzpetnežev, presenečajo z ironijo, celo sarkazmom, gospa v elitni družbi je opisana kot kup kosti z vratom in nozdrvmi kot jahalni konj.

 »Gospod in gospa Veneering sta bila jara gospoda v jari hiši v jari londonski četrti. Vse pri Veneeringovih je bilo jaro in novo kot iz škatlice. Novo je bilo vse njuno pohištvo, novi vsi njuni prijatelji, nova vsa služinčad, nova njuna srebrnina, nova zaprega, novi konji, nove slike, pa tudi sama sta bila nova …«

Skrivnostna zgodba o sinu najbogatejšega smetarja, starega skopuha, ki si je premoženje zaslužil s pobiranjem odpadkov, ob njegovi smrti pa za njim ostanejo velikanske gomile smeti, razkošna hiša, veliko denarja in, kot se izkaže, tri različne oporoke. V eni zapušča vse premoženje sinu, čigar truplo je »delavec na reki« izvlekel iz Temze, druga oporoka zapušča vse imetje britanski kroni, tretja za dediča imenuje dolgoletna služabnika pri skopem Smetarju, zakonca Boffin, vendar morata ob tem izpolniti nenavadne pogoje, poskrbeti za dekle, ki jo je »zlati smetar« kot majhno deklico določil za nevesto svojemu sinu.

Ljudje so dobri ali slabi. Tatovi in roparji niso le nepismeni »delavci na reki«, ki se preživljajo s plenom iz Temze, med podleži so tudi posamezniki iz višjih krogov – politiki, poslovneži; ti pa so v svoji stremuški dejavnosti bolj prefinjeni. Goljufivi izposojevalec denarja se pri svojih umazanih poslih skriva za hrbtom plemenitega starega Žida, ki naj bi bil kriv za premoženjske brodolome.

Dickens je kljub vsemu prepričan, da zločinu sledi tudi kazen:

 »In to je večni zakon, kajti Zlo se pogosto ustavi pri samem sebi in umre s povzročiteljem, Dobro pa nikoli.«

V romanu srečamo veliko bogatih in revnih družin, zakonskih parov, dobrih in slabih dvojic, ki jih povezujejo posli, očetov in vdanih hčera, izumetničenih očarljivk, domišljavih gostiteljic, podrejenih zakonskih mož, nadležnih gostov, samotnih nesrečnih posameznikov – bogatašev in siromakov.

Tudi v tem romanu je Dickens zagovornik revežev in sočuten do vseh trpečih. Srdito obsoja zlorabo zakonov, ki naj bi zaščitili siromake. Pretresljivi so prizori o umiranju ponosne starke, ki se skuša preživeti brez miloščine, vendar je v tem boju poražena.

Dr. Janko Kos v spremni besedi k romanu Naš skupni prijatelj o Dickensu piše: »Izhodišče mu ni misel o politično-ekonomskih ozadjih, ampak o moralni in estetski degradaciji, ki jo v meščanski svet vnaša liberalna želja po moči, udobju in ugledu.«

Pisateljev humor, značilen za vsa njegova dela, je še vedno prisoten pri opisovanju smešnih plati, čudaštva, prizanesljiv je do neškodljivih napak, afektiranega govoričenja ali koketnosti postarane gospe s seznamom ljubimcev. V odkritem sovraštvu do lopovov vseh vrst se ironija stopnjuje v sarkazem.

Življenjske zgodbe o družinah in posameznikih, vsakdanjih in tudi nenavadnih literarnih junakih, se dogajajo v petdesetih letih 19. stoletja, ko je bil London največje in najbogatejše mesto sveta. Vendar je Dickensov pogled na velemestni London mračen:

»Bil je meglen londonski dan in megla je bila težka in temna. Živi London je pekočih oči in razdraženih pljuč mežikal, hropel in se dušil; neživi London je bil sajasta prikazen, razklana med namenoma, da bi bila vidna in nevidna, zato pa ni bila ne eno ne drugo .V trgovinicah so gorele plinske svetilke z izmozganim in nesrečnim izrazom, kakor da bi se zavedala, da kot nočna bitja nimajo kaj iskati pod soncem…«

 V takšnem okolju poteka razreševanje kriminalnih dejanj, ubojev, samomorov in ropov, a pisatelj dopušča, da se posameznik pod vplivom hudih življenjskih preizkušenj lahko spremeni na bolje; dobrota v srečnem prijateljskem sožitju poveže podobno čuteče. Resnična zakonska sreča temelji na ljubezni, a tudi tu brez denarja ne gre. Frfrasta lepotica Bella se ob moževem bogastvu spremeni v ljubečo soprogo in srečno mater; Jenny Wrems, pritlikava šivilja za lutke, pa sanja o vonjavah cvetočih rož, ptičjem petju in ženinu, ki bo nekoč vstopil v njeno življenje. Sanje so edina prihodnost zanjo in za druge siromake, ki jih življenje ne bo nikoli obdarilo.

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram

Bralec: Renato Horvat

Prevedla Marija Zlatnar Moe; Ljubljana: KUD Logos, 2021

Paul Tyson, raziskovalec na Inštitutu za humanistične študije v Queenslandu v Avstraliji, pri svojem delu združuje filozofijo, teologijo in sociologijo. V knjigi Vrnitev k resničnosti nazorno predstavlja zgodovinski prerez dojemanja krščanskega platonizma in njegovo aktualno veljavo. O krščanski metafiziki trdi, da je bila v skladu s Platonovim pogledom na resničnost, a je v prehodu v modernost izgubila svojo prepričljivost. To pa, kljub prevladujoči razsvetljenski miselnosti, po njegovem ne pomeni napredka. Nasprotno, to je redukcija v enodimenzionalno naturalistično razlago resničnosti. Po drugi strani se je tudi krščanstvo oddaljilo od metafizičnih temeljev, zato se zavzema za vrnitev k resničnosti, torej za uveljavitev izhodišč krščanskega platonizma, ki bo izpostavil pristnejši način življenja v času pragmatičnega realizma.

Paul Tyson zavrača mit o modernosti, da se od grške in rimske filozofije do Descartesa ni zgodilo nič. Dokazuje, da je maternica modernosti poznosrednjeveška teologija, ki je znova odkrila ideje o tem, kaj je razum, kaj je znanje, kakšno je razmerje med teologijo in filozofijo in kaj je filozofija sama. Po njegovem prepričanju moderna doba nosi frančiškansko zapuščino Dunsa Skota  Vilijema iz Ockhama. Dominikanski brat Tomaž Akvinski pa je postavil razmerje med razumom in vero in trdil da si Božja modrost in človekov razum ne nasprotujeta, saj ni dveh resnic, je ena sama.

Moderni nazor po prepričanju Paula Tysona ne bi bil mogoč, če se ločevanje vere od razuma ne bi začelo že v 13. stoletju in če v 17. stoletju ne bi doživelo vrhunca z željo, da bi ločili to, čemur zdaj rečemo »znanstveno spoznanje«, in sicer ne le od teologije, ampak tudi od filozofije. Tako je moderna doba posledica razdvajanja znanja in modrosti na način, da teoretičnemu znanju o naravi daje metodo, ki se šteje za popolnoma neodvisno od verskih oblasti in ki je tudi filozofsko nevtralna, tako da ima znanstvena resnica objektiven odnos do dejstev brez bistvenega razmerja do teoloških in filozofskih pomenov in ne da bi se ozirala na interpretativne avtoritete.

Krščanski platonizem je bil predvsem stališče s koreninami v krščanski veri in življenju Cerkve. Prilagajanje in vključevanje združljivih platonističnih idej v krščansko teologijo se je na naraven način zgodilo v prvih stoletjih življenja Cerkve. Platona so pogosto imeli za božansko navdihnjenega poganskega predhodnika krščanske vere, tako da Božja beseda ni bila izgovorjena le v neposrednih teofanijah, ampak tudi z umevanjem. Znotraj krščansko platonističnega razmišljanja je Bog v svoji skritosti vedno navzoč kot večni in umljivi Temelj svojega minljivega stvarstva. Bog je ontološki Vir, iz katerega vse bivajoče stvari dobivajo svoje umljivo bistvo in svoj posebni obstoj. Predstava o ontološkem deležju ima izjemen pomen za naše razumevanje življenja Cerkve in odnosa kristjana do stvarstva.

Paul Tyson strne svoje razmišljanje o krščanskem platonizmu s pozivom kristjanom, naj se vrnejo k videnju resničnosti, ki temelji na razodeti resnici pristno duhovne in transcendentno utemeljene narave. Brez takega videnja bomo imeli samo amoralno moč, instrumentalno izkoriščanje in vse hujšo slepoto za dejanske človeške resnice, ki našemu obstoju dajejo smisel in namen.

Branko Klun v spremni besedi ugotavlja, da gre v knjigi Paula Tysona Vrnitev k resničnosti za vprašanja, ki so se izoblikovala kot ključna za krščanski metafizični pogled na stvarnost in pri katerih vidimo aktualnost krščanskega platonizma, ter pomenljivo zaključuje z mislijo, da platonizem in krščanstvo danes skupaj kljubujeta ne le zanikanju vsake transcendence, temveč izvotlitvi razumevanja stvarnosti in človekovega življenja v celoti.

Avtorica recenzije: Tonja Jelen

Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat

Novo mesto: KUD Severina Šalija, 2021

Pesniška zbirka Valentina Bruna Pogozdovanje je strastno in popolnoma iskreno upesnjevanje volje in uživaštva v življenju. Subjekt nas nazorno vabi po podeželju in po boemskih srečanjih z okoliškimi prijatelji. Je tudi nekoliko naivno hvaljenje ljubezni. Najbolj prepričljiv pa je avtor v odnosu do narave, v prikazovanju njene lepote in pri upodabljanju okoljskih sprememb in posledic.

Že naslov zbirke Pogozdovanje je pomenljiv, pomeni preporod, kar nakazuje tudi vsebina pesmi. Gre za novo rojstvo narave in tudi subjekta. Prav ta je zavezan naravnim ciklom in hvalnici vere. Pri tem je treba poudariti, da pesmi ne moralizirajo ali vsiljujejo kakršnega koli prepričanja. To je predvsem radostna izpoved vere:

»Kjer južni vetrovi nežno pihajo, / častilci bele breze / z rokami navzgor slavimo / Očeta nebeškega.«

Krščanski svet s svojo motiviko ni težak, prikazan je s posebno lahkotnostjo in nikakršnim dvomom o njem. Subjekt je vernik, častilec sakralnih umetnin in romar. Kot poimenuje eno izmed pesmi, je puščavnik. To lahko povežemo tudi s svetnikom Antonom Puščavnikom in njegovim življenjem. Z gostobesednim izpovedovanjem te pesmi delujejo kot romarski potopisni utrinki. Valentin Brun nam je že v prejšnjih zbirkah, kot sta Vzpon na goro ljubezni in Razveseljevanje, prikazal intimen odnos do vere, posebno slavljenje lepote verovanja in s tem povezanega slavljenja do vsega živega. Prav tukaj pa Brun odpira nov vidik, to je ekokritika.

V Pogozdovanju nam namreč po eni strani prikazuje lepoto rastlinskega in živalskega sveta, po drugi pa nam na prikrit ali nazoren način kaže ekološko krizo. To nakazuje na primer z motiviko prehitrega zorenja sadežev ali poznimi poletnimi nevihtami v jeseni:

»Najprej bliskanje in potem še grmenje, / ko se poraja jesenski večer / na območju srečne samote, / gromozansko odmeva …«

Vse to povzroča nemir živali in naravne katastrofe in Brun nam s tem niti malo ne prizanaša. Čeprav je slikanje lepote narave ena izmed pesnikovih ključnih odlik, je tudi izjemno in pretresljivo upodabljanje rušenja ekosistema. Brun v takih primerih včasih uporablja stvaren jezik, vendar ta stanja povezuje tudi z idejo romantike in romantičnega junaka in tako nekatere pesmi spominjajo na to prelomno literarno obdobje. Vendar se pesniški jaz ne vzdiguje nad druge ali kakršni koli sistem, prepričljivo se vživlja v okolje, v katerem bolj ali manj biva ali pohajkuje. Prikaže nam uživaštvo sredi dopoldneva na podeželju, kjer naj bi imel čas čisto druge zakonitosti. Subjekt je v teh pesmih šegav in si dopušča slaviti vse okoli sebe.

Prav v teh primerih pa pesnik ponekod zdrsne v pretirano glorifikacijo ljubezni. Ta je skorajda nezemeljska in plastična, subjektko na primer imenuje deklica, tudi kača ipd., kljub temu pa pravi:

»njen strup me oživlja v razkošju zoreče jeseni, / njen strup mi krepi srce in kosti«.

Brunov subjekt se v erotičnem razmerju do ženske podobe nekoliko izgubi, z veliko spoštljivostjo pa govori o podobi device Marije oziroma Matere Božje.

Pesnik skozi celotno zbirko Pogozdovanje slika izjemno atmosfero ruralnega okolja, že skoraj izginulega življenja in pretrganega odnosa med posameznikom in naravo. Čeprav se z vsemi subjektovimi pogledi ni mogoče strinjati, sta prav upodobljena narava in celotna nakazana problematika ob njej odlika tega pesniškega dela. Skupaj z veliko radostjo do bivanja in razmišljanja.

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022

Režija: Mojca Madon

Prevajalka: Dijana Matković

Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti

Lektorica: Anja Pišot

Scenografinja: Urša Vidic

Kostumograf: Andrej Vrhovnik

Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova

Avtor glasbe: Luka Ipavec

Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak

Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini

Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.

Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan