Ocene

avtor: Igor Harb

Lahkotne rešitve iz zaloge žanrskih stalnic, veliko humorja in zvrhan koš referenc na Cageeve filme

Nicolas Cage je eden najbolj slavnih igralcev svoje generacije, ki si je skozi natančno sto filmov prislužil tako salve aplavzov in nagrad za prelomna filmska dela kot tudi zasmehovanje zaradi palete obupnih vlog. V aktualnem filmu pa poskuša združiti oboje, ko igra Nicka Cagea, različico slavnega igralca, ki je po seriji neuspešnih filmov in ločitvi v finančni stiski. Tako sprejme povabilo skrivnostnega oboževalca in se za milijon dolarjev udeleži njegove zabave. S Javijem se kmalu odlično ujameta in bi postala najboljša prijatelja, če Cagea ne bi ustavila agenta Cie, ki je na lovu za Javijem, ker je mafijec in ga sumijo ugrabitve politikove hčerke. Lik Cagea se tako prelevi v like, ki jih je ta igral v filmih, in skuša postati pravi vohun, čeprav je povsem jasno, da je stopil v prevelike čevlje. Zgodba filma nato krmari med arhetipi o prijateljstvu in starševstvu na eni strani ter prepletom kriminalke z meta-komentarjem Cageevih filmov na drugi.

Filmu to nenavadno mešanico do neke mere uspe uravnotežiti in gledalcu ponudi tako kritiko neumnosti akcijskih klišejev kot tudi dejanske akcijske klišeje. Težava Neznosnega bremena ogromnega talenta je v tem, da bo vsakdo, ki ceni Cageeve filme, zelo hitro ugotovil, da je igralec tak film že posnel pred dvajsetimi leti. Prilagajanje je vrhunski film oskarjevcev Charlieja Kaufmana in Spika Jonesa, v katerem Nicolas Cage igra scenarista, ki skuša prirediti knjigo, in njegovega odštekanega brata dvojčka. Oba filma na novo izprašujeta koncept pripovedovanja zgodbe in žanrskih elementov, ki se nato tudi odvrtijo, in v obeh Cage igra dva lika v konfliktu. Tudi sama ideja slovitega igralca v zatonu kariere in v finančnih težavah, ki se mora spoprijeti s svojo hollywoodsko podobo, ni sveža. Bolj zanimivo jo je denimo izkoristil belgijski JCVD, v katerem se Jean Claude van Damme znajde na banki med ropom, kjer film sledi vzoru kultnega Pasjega popoldneva, nato pa se prelevi v metafizično introspekcijo zvezdništva in tako ustvarjene osebnosti.

Neznosno breme ogromnega talenta prav tako izpostavi ta vprašanja, a namesto poglobljenega vpogleda v človeka z razklano osebnostjo ponudi lahkotne rešitve iz zaloge žanrskih stalnic, veliko humorja in zvrhan koš referenc na Cageeve filme. Vse to je zelo zabavno, a ne gre spregledati zgrešene priložnosti. Nicolas Cage je z vlogami v Divjih v srcu, Mesečnica, Pokvarjenemu poročniku 2, Brez obraza, Mandy in seveda Prilagajanju ustvaril navdušujoče filmske junake in prikazal neverjeten igralski talent, ki je v tem filmu izkoriščen zgolj za trivialen humor.

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda.

Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda

15 Heroines, 2021

Prva slovenska uprizoritev

Premiera: 12. maj 2022

Prevajalka Alenka Klabus Vesel

Režiser in scenograf Aleksandar Popovski

Dramaturginja Eva Mahkovic

Kostumografka Mia Popovska

Avtor glasbe Kiril Džajkovski

Lektorica Barbara Rogelj

Svetovalka za gib Anja Möderndorfer

Asistent scenografa Janez Koleša

Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen

Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik

Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš

Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin

Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič

Avtor fotografije je Peter Giodani

https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1

Besedilo sodobnih britanskih avtoric po motivih Ovidovih Heroid je režiral Aleksandar Popovski

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda.

Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda
15 Heroines, 2021
Prva slovenska uprizoritev
Premiera: 12. maj 2022

Prevajalka Alenka Klabus Vesel
Režiser in scenograf Aleksandar Popovski
Dramaturginja Eva Mahkovic
Kostumografka Mia Popovska
Avtor glasbe Kiril Džajkovski
Lektorica Barbara Rogelj
Svetovalka za gib Anja Möderndorfer
Asistent scenografa Janez Koleša
Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen
Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik
Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš
Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin

Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič
Avtor fotografije je Peter Giodani

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.

foto: Peter Uhan

Gledališka uprizoritev po istoimenskem filmu v SNG Drami Ljubljana

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.

Gledališka uprizoritev Velikega diktatorja v dogodkovnem smislu sledi filmski predlogi in pred režiserja nalaga odgovornost dinamične in inventivne režije, ki Diegu de Brei tudi uspe. Prizori si nemoteno sledijo drug za drugim in živahno prehajanje med prizorišči, vsebinami iz stranskih motivov ter skoki iz ene v drugo vlogo, kar izvaja majhna ekipa igralcev, je brezhibno. Igralci: Jurij Zrnec, Boris Mihalj, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vojko Zidar, Valter Dragan in Eva Jesenovec, svojo veščino izpričujejo v številnih virtuoznostih, saj se predstava tudi slogovno ravna po izvirniku in posega po izraznih sredstvih mima in gibalnih intervencij. Le Tina Vrbnjak in Bojan Emeršič igrata le po eno vlogo, prva judovsko dekle, in je v svojih virtuoznostih prav tako izjemna, drugi igra Napalonija, vodjo države Bakterije in zvesto sledi začrtanemu liku brezkompromisnega samovšečneža, ki to svojo lastnost najraje kaže pred drugimi. Izjemen je prav tako nastop pianista Jožija Šaleja, tudi skladatelja, ki z glasbeno spremljavo, podobno kot v nemih burleskah, dogajanju določa ritem in vzdušje, večkrat sta usklajeni tudi glasba in igralska akcija. Pomensko uprizoritev ne sega dlje od Chaplinovega izvirnika, nenazadnje se je zgodovina tragično ponavlja, dobrodošel bi bil le kritični premislek o vlogi in odnosu moških do ženskega lika. Vendar pa je učinek Velikega diktatorja na današnjega gledalca drugačen: sklepni monolog, ki ga pove judovski brivec, ko ga naključno zamenjajo s führerjem, dandanes ne vsebuje upanja ali poziva, temveč je v svojem brezupu izjemno tragičen.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Ena sekunda je film, ki predvsem pripoveduje zgodbo dveh oseb v obdobju maovske kulturne revolucije. Prva je taboriščnik, oče na prisilnem delu, ki se ga je družina v inkvizicijski histeriji odrekla. Obvestijo ga, da se v eni izmed epizod “novic” ‒ propagandnega filmskega gradiva, ki ga predvajajo v tamkajšnjih dvoranah ‒ pojavi njegova hči.  Da bi jo za hip uzrl, pobegne. Drugi lik je dekle, sirota, katere bistri bratec je med učenjem sredi ruralne revščine uničil redko zastirko namizne svetilke, zato ga vrstniki trpinčijo. Zastirke so tedaj izdelovali tudi iz filmskega traku in sestra želi ukrasti trak, da bi ga rešila trpljenja.

V središču je torej film: film kot tehnika in kot medij, natančneje, človekov odnos do podobe in materialov, na katerih je. Kako se najgloblja človeška čustva vežejo na sliko in koliko so odvisna od naprav? Gre za obdobje, v katerem je bil kinooperater kralj na vasi, saj je ljudem ponujal vpogled v čarobno življenje na velikem platnu, to pa je hkrati dajalo stik s svetom.

Ena sekunda je vsekakor alegorija, ki s prikazom minule zgodovinske dobe slika protislovja današnje, prepletenost osebnih življenj in interneta, med drugim pa tudi zagate sodobne kitajske države z njenimi visoko razvitimi sistemi nadzorovanja in ovaduštva.

Vendar pri tem ne moralizira, ne poskuša gledati na splet državnega aparata in tradicionalne kulture z zahodnimi očmi. Prej subtilno izraža notranjo kritiko s čustveno zaznamovano zgodbo, ki je prežeta s tragedijo; tragično pa ves čas spremlja senca komičnega, ki se pritaji, da bi iz vsega skupaj naredila človeško komedijo, da bi opozorila na absurdnost človeškega stanja. Sedemo na vrtiljak čustev, ki nas ne izpusti vse do konca.

Ponudi nam veliko razlogov za ganjenost. Predvsem s prikazom revščine v času, ko je Kitajska šele začela delati prve korake k modernizaciji, v kateri je danes vodilna sila. Revnost prostorov, prevoznih sredstev pokrajine, oblačil ter človekova trpežnost, neuničljivost v teh razmerah, sredi puščavske krajine, nas nagovorijo z nostalgijo. Pred nami se razgrinja strast dvajsetega stoletja v vsej naivnosti in pionirstvu; strast, ki se hkrati kaže na področju politike in filma. Tako ljudske množice kot film želijo ujeti čas in zgraditi nov svet, podajata si roko, ta situacija pa bo gotovo nagovorila tudi ljudi, ki so odraščali v obdobju Jugoslavije.

Izjemno rekonstruiran duh časa pa skupaj z zavedanjem o minljivosti vsega ob odlični igri, kinematografskem občutku za pokrajino in nepozabni zgodbi kontrastno poudarja tisto, kar se nikoli ne spreminja; trpljenje in upanje posameznikov, njihovo iskanje smisla, intimnega stika, njegovi dvoličnost in zloba, njegovi nežnost in nasilnost ter boj z gigantskimi silami zgodovine.

Film Ena sekunda – čas, v katerem lahko protagonist na skoraj uničenem filmskem traku “novic” ujame podobo svoje mlade hčere – je sicer izšel že leta 2020, vendar je eden močnejših filmov, ki smo jih letos lahko ujeli v slovenskih kinematografih.

Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk

Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk

Nov film o čarovniškem superjunaku Doktorju Strangeu bi bil samo še eden iz množice Marvelovih stripovskih filmov, če ne bi režije prevzel Sam Raimi, mojster grozljivk, ki je pred štiridesetimi leti ustvaril kultne nizkoproračunske Zlobne mrtvece. Zgodba sledi dogodkom iz vse bolj kompleksnega Marvelovega filmskega in televizijskega vesolja in se nanaša na prvi film o Doktorju Strangeu, na zadnje Maščevalce, nedavnega Spider-mana in televizijske serije WandaVision, What If…? in Loki, ki jih pri nas še nismo imeli možnosti videti. A resnici na ljubo so v sklopu zgodbenega loka to samo dodatki za navdušence, saj filmu uspe vse te odvode zadovoljivo razložiti, zgodba pa je tako pompozno kompleksna in ponekod stripovsko naivna, da je pravzaprav vseeno, ali razumemo vse podrobnosti zapletov in preobratov ali ne.

V središču zgodbe je seveda Strange, ki skuša rešiti Americo Chavez, dekle s posebnimi močmi potovanja skozi večvesolje, pri tem pa se mora spopasti z lastnimi demoni. Koncept potovanja oziroma bega skozi vzporedne resničnosti omogoča režiserju, da izživi svoje kreativne ideje, s katerimi je zaznamoval žanr grozljivke. Ob gledanju filmu imamo občutek, da se vozimo z vlakcem smrti skozi hišo duhov, saj se vse nenehno obrača in spreminja, iz vsake sence pa lahko zdaj zdaj skoči kakšna pošast ali zombi. Čeprav je to zabavno, pa posledično trpita tako zgodba kot razvoj likov, saj ob nenehni akciji ne morejo dovolj zrasti, da bi upravičili preobrate ali nove uvide, ki jim na koncu omogočijo, da se spoprimejo s problemi in jih razrešijo. Še več, zaradi nekaterih popreprostenih pristopov film kljub močni reprezentativnosti ženskih likov do njih občasno vzpostavi docela pokroviteljski odnos, ki meji na šovinizem, bežna vključitev lezbičnega para pa tudi ne pripomore k skupnemu vtisu. Za večino stranskih junakinj pravzaprav ne bi mogli niti reči, da njihova dejanja bistveno pomagajo glavnemu junaku, ki na koncu tako rekoč sam reši svet.

A Doktorju Strangeu in multivesolju norosti težko očitamo kakršno koli agendo. Povsem očitno je bistvo filma v Raimijevem poigravanju z zakonitostmi grozljivk in akcijskih filmov ter preizkušanju novih tehnologij in kombinacij klasičnih in sodobnih režijskih pristopov, skozi katere ustvari ravno pravo mero groze za dosego šoka in nelagodnosti, ne pa dovolj, da bi gledalce tudi zares prestrašil. To bi namreč pomenilo, da filma ne bi mogli prikazovati otrokom in to je tudi edina agenda, ki jo ima filmski studio Disney.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

S humorjem podšita žanrska zmes

Karel Čapek si je v svoji zgodbi Morilski napad za osrednji lik izbral politika, Darko Sinko pa je v ospredje postavil povsem običajnega moškega srednjih let srednjega razreda, slehernika, čigar življenje poteka po ustaljenih, skrajno nevznemirljivih tirnicah. Ime mu je Boris in živi v ličnih terasastih blokih v Kosezah skupaj z ženo Alenko, njun sin, kot izvemo pozneje, pa je družinsko gnezdece že zapustil in si ustvaril svoje. Boris se zdi tako zelo zaverovan v predvidljivost vsakdana, da bi ga v življenju stežka kaj presenetilo. Potem pa, nekega večera, skozi okno kabineta, v katerem zvečer ob hrvaških šlagerjih in kozarcu vina prebira knjigo, švigneta dva strela.

Ko na vratih pozvoni policija z resnobnim detektivom Andrejem na čelu, se znajdemo v resni preiskavi – če kdo, je prav omenjeni detektiv tisti, ki bi menda znal ugotoviti, kdo in zakaj je streljal na Borisa, ali kot ta pozneje reče ženi: »Še sreča, da se človek lahko zanese na policijo.« Najprej se še zdi, da se bo filmska pripoved usmerila v klasično razpletanje uganke, saj se Boris, kot mu zatrdi detektiv, ne zdi ravno tip človeka, ki bi ga kdo želel ustreliti, vendar se kmalu pokaže, da bo prava kriminalka potekala predvsem na psihološki ravni. Pa da ne bo pomote – v mislih nimamo psihološkega trilerja, temveč nekakšno mešanico kriminalke z eksistencialno dramo; recimo ji kar eksistencialna kriminalka. Sinko se namreč nameni raziskati, kaj se zgodi človeku, v katerega se, čeprav je kar se da običajen človek, ki pove, da ga imajo ljudje kar radi, zaseje dvom o njegovih odnosih in o tem, ali se ni morda res komu s čim tako zameril, da bi mu stregel po življenju.

Sprva mora detektiv Borisa celo prepričevati o tem, da si tudi nekonflikten in prijazen človek lahko nevede nakoplje sovražnika, a ravno ko protagonist povsem ponotranji razpoko, ki je zazevala v njegovem popredalčkanem svetu, se uradna preiskava zaradi pomanjkanja dokazov, motiva, prič in še česa preprosto konča. A ne za Borisa, ki se zdaj ne more več sprijazniti s sklepom, da je morda šlo zgolj za naključje. V nadaljevanju pripovedi tako spremljamo junaka, ki se vedno bolj pogreznjen v dvome glede vsega, predvsem pa vseh, ob iskanju potencialnega sovražnika zave, da nič ni samoumevno, ter tako brez še do pred kratkim oprijemljivih koordinat povsem izgubi tudi tisto, kar se mu je zdelo lastno samemu sebi.

Sinko se na ravni režije ne prepusti razpoloženju eksistencialne drame, temveč se ves čas, tako na ravni domiselnih dialogov kot v ponavljajoči se dinamiki zapletanja in razpletanja scenarija, z vzročnostmi, ki bi jih bili morda vajeni ob taki temi, poigrava. Resneje ko protagonisti izrekajo nekatere fraze, absurdneje namreč izzvenijo. Skupaj z izvrstno igro prav vseh glavnih igralcev: Radoša Bolčine kot Borisa, Mirel Knez v vlogi žene in Dejana Spasića kot detektiva, pa je Inventura film, ki je v svoji komičnosti izjemno svež. Čeprav je v ospredju ves čas razrvan posameznik in se Sinko eksplicitno ne obrega ob širše družbene teme, je njegov prvenec brez dvoma tudi subtilno piker portret mehurčka srednjega razreda in ujetosti v polikane, a mlačne odnose, v katerih se navidezne urejenosti življenja zaradi predanosti coni udobja praviloma ne prevprašuje.

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.

Novo delo igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko.

foto: Peter Uhan, www.drama.si

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022)

Režija: Nataša Barbara Gračner

Prevajalec: Zdravko Duša

Dramaturg: Rok Andres

Lektorica: Barbara Rogelj

Scenograf: Branko Hojnik

Kostumografinja: Nina Čehovin

Koreografinja: Jana Menger

Skladatelj: Martin Vogrin

Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž

Asistent režiserke: Dimitrij Gračner

Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g.

Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.

Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž