Vojno rušenje mest ni samo bombardiranje sten stanovanjskih blokov, uničenje mesta pomeni tudi željo po uničenju družbe. O tem so razmišljali arhitekti Tomaž Krušec, Katarina Čakš, Boris Podrecca in Miloš Kosec.

O vojnem rušenju mest so razmišljali arhitekti Tomaž Krušec, Katarina Čakš, Boris Podrecca in Miloš Kosec

Vojno rušenje mest ni samo bombardiranje sten stanovanjskih blokov, uničenje mesta pomeni tudi željo po uničenju družbe.

"V tej krizi se iz arhitekturnega stališča pojavlja zavedanje, kako pomembni so zidovi, kako jih je pomembno graditi. Ti ne ponujajo le prostor bivanja, ampak tudi osnovno varnost. Ko so zidovi uničeni, ima ta šibkost zidu neposredno vez s šibkostjo človeškega telesa." – arhitekt Miloš Kosec

"Mesto je neko kolektivno dejanje. Da smo raznovrstni posamezniki skupaj sposobni zgraditi neko družbo. In mesto je odraz tega. /.../ Napadanje mest, ki so izrazito namenjena bivanju in delu prebivalcev, vidimo kot neko osebno vojno, oseben napad in ne samo napad na sistem, idejo ali pa narod." – arhitektka Katarina Čakš