Če bi se po nekakšni naključni časovni zanki kdo iz našega časa znašel v 17. stoletju, bi bil po vsej verjetnosti prej lačen kot sit. Značilnost takratne evropske kuhinje je bila, da je bil sever malce bolj mesnat, jug pa vezan na plodove zemlje. Kislemu okusu se pridruži sladki, glavno mesto pri maščobah zasede maslo, na jedilniku pa se znajdejo tudi raki, vidre in čaplje. In kot se na srečo vse jedi iz 17. stoletja niso ohranile, pa je sreča tudi, da so nekatere se. Recept za marsikatero jed je zapisal tudi Janez Vajkard Valvasor v svoji Slava vojvodine Kranjske. Z njim se je za mizo usedel naš etnolog doktor Janez Bogataj in ob 330. obletnici izida njegovega dela je nastala je nova knjiga o prehranski kulturi na Kranjskem v 2. polovici 17. stoletja.