Žiga Pisar izdeluje nože. Že na prvi pogled drugačne od tistih, ki jih najdemo v trgovinah. In to ne samo na videz. V vsak nož, ki ga izdela, vloži okoli 100 ur dela. Zato prizna, da mu ni vseeno, za koga tak nož naredi in kaj bo z njim, ko bo dobil novega lastnika. Kako nastajajo taki noži in kako je študent strojništva zaradi koronavirusa postal mojster ostrega jekla, je v oddaji Nedeljska reportaža raziskoval Jure K. Čokl.

Kako je študent strojništva zaradi koronavirusa postal mojster ostrega jekla

Kotlje so majhno naselje, ki se stiska k Uršlji gori, štiri kilometre jugovzhodno od Raven na Koroškem v Mežiški dolini. Najbolj znane so zaradi pisatelja Lovra Kuharja oziroma Prežihovega Voranca. Če se v Kotlje pripeljemo iz Slovenj Gradca in v edinem pravem križišču v naselju zavijemo levo ter nato čez dobrih dvesto metrov to ponovimo še enkrat, se pripeljemo v moderno naselje, kjer se skriva majhna delavnica, v kateri nastajajo noži, kakršnih smo vajeni predvsem iz kuharskih oddajah ali filmov. Vendar jih v tem primeru ne izdeluje japonski mojster, ampak študent strojništva Žiga Pisar. Njegova delavnica bolj spominja na kaščo, vendar se v njej skriva veliko več, kot je videti na prvi pogled.

Po drugi strani tudi Žiga ni videti kot stereotipen kovač. Je študent strojništva, ki ga je v razvoj nožarske obrti usmerila epidemija koronavirusa. Iz konjička se je rodila čisto prava znanost, ta pa postaja obrt, ki jo (ne samo Korošci) vedno bolj povezujejo s 'ta mladim' Pisarjem. Zanimivo je, da je večino tistega, kar vidimo v njegovi delavnici, razvil sam. Skromno pojasnjuje, da večina tistih, ki se ukvarjajo z nožarstvom, naredi podobno.

Svoje nože oblikuje po japonskih vzorih, enako velja za tehnologijo, ki jo uporablja. Taki noži potrebujejo več vzdrževanja, vendar so tako obstojni, da se lahko prenašajo iz generacije v generacijo. Materiali, ki so poleg znanja najpomembnejši segment, so v teh količinah pri nas nedostopni. K sreči je tu svetovni splet, po katerem je dandanes, kakor pravi Žiga, mogoče dobiti skoraj vse. Tudi drugo, kar spada k izdelovanju nožev, ravno tako izdeluje sam - nožnice, olje za vzdrževanje nožev, škatle za darilne pakete, vizitke in drugo. Pri delu mu z izkušnjami in poznavanjem lesa pomaga njegov stari oče, ki je mizar. Za ročaje teh nožev skrbno izbirata zgolj koroški les. Kot poklon deželi in ljudem, ki tam živijo.

Koroški mojster japonskih nožev za en izdelek porabi veliko ur, v povprečju okoli 50. Za zdaj, kakor pravi, od tega ne more živeti. "Hobi je hobi, pa če ga imamo še tako radi," se zaveda koroški mojster japonskih nožev. "A kdo ve, morda bom nekoč lahko kruh na mizo tudi postavil, ne samo rezal." dodaja Žiga Pisar, koroški ljubiteljski izdelovalec zelo kakovostnih japonskih nožev z nekaj slovenskega pridiha. Verjetno so nekoč tako tudi japonski mojstri začeli svojo obrt, ki je zaslovela po vsem svetu. Zakaj se torej naši mojstri ne bi dobesedno odrezali podobno?