Foto: Dejan Mijović

Zajameš sapo in se spustiš v globino morja. Prva minuta mine, kot bi trenil, v drugi si že sto metrov pod gladino, pri natanko 3 minutah in 20 sekundah vnovič nad seboj zagledaš nebo in v pljuča spustiš novo zalogo kisika. Spotoma še postaviš svetovni rekord. Pomaga seveda, če si strašno huda potapljačica na vdih Alenka Artnik.

Alenka se v vodi počuti kot riba, vedno se je. Ni presenetljivo, saj so jo starši nenehno vlekli iz nje, ko je bila še majhna, in ob obali iskala kamenčke in si ogledovala podvodni svet. Kot potapljačica na vdih dna praviloma ne doseže, zato pa ji uspe s kotičkom očesa ujeti vsaj, kako pestro je družabno življenje morskih živali.

Tune, delfini, pa tudi kiti so jo med spuščanjem že večkrat obiskali. »Izjemno radovedni so, pridejo neposredno do nas, potem pa gredo svojo pot,« pripoveduje Alenka, letošnja svetovna prvakinja v potapljanju na vdih in četrta Zemljanke, ki se je do globine stotih metrov spustila in dvignila na površje, ne da bi enkrat samkrat zajela sapo.

V vodo in pod njo ne beži, ker bi jo tja gnal marsikdaj kaotičen svet, ali ker bi bila željna dobre morske družbe, nenazadnje ob živalskih gledalcih, ki jo spremljajo, ko se ob vrvi spušča v globine toplega morja, večinoma kar miži.

Pred skokom vedno odloži strah. V morju ni prostora zanj. A ključen skok, med katerim se je bilo pomembno spoprijeti s strahom, se je Alenki, pa tudi njeni sestri Tjaši zgodil že pred petimi leti. Življenje jima je marsikaj odvzelo, zato sta ga kot bika zagrabili za roge. »Vsaka je stala s svojimi potovalkami pred hišo, globoko dihala in vedela, da gre vsaka na svojo pot,« se spomni Tjaši. V tistem trenutku ni bilo enostavno skočiti s klifa, sta pa obe vedeli, da se vsaj postavljata na svojo pot.

Pod vodo pa je očitno tako kot v življenju. Mentalno moraš biti dobro pripravljen, ko greš v neznano. »Vajeni smo, da imamo tla pod nogami; če ti jih zmanjka, si vzemi čas, naj se glava pripravi na nove okoliščine,« zatrjuje Alenka.

Vsebina je nastala na Delu.