Foto: Voranc Vogel

»Umetnost mora biti precizna kot znanost in znanost tako strastna kot umetnost.« In obstaja oseba, ki uteleša misel pisatelja Vladimirja Nabokova: strašno huda Bara Kolenc, filozofinja in umetnica.

Za hip si še sposodimo njenega filozofskega kolega Mirta Komela, s katerim sodeluje v mednarodnem heglovskem združenju Aufhebung, ko pravi, da je način, na katerega Bara pluje med gledališčem in filozofijo oziroma med umetnostjo in znanostjo, simptom duha naše dobe, simptom, ki se lepo kaže skozi shizofrenijo in kapitalizem. Okoliščine nam pač rade narekujejo, da se je treba posvetiti več stvarem hkrati, vprašanje pa je, kako lahko žonglira z recimo dvajset žogicami v zraku.

Bara jih lovi zelo vešče in pravi, da je takšno skakanje z enega polje v drugega ključno. Nujen pogoj zanjo, da v takšnih razmerah ustvarja, pa je samota. V samoti, ki traja več dni, se mora sicer kazati jasen cilj. Vsako delo se nato, če je le možno, še medi in distanca ti omogoči, da si sam sebi zunanje oko. 

Ob takšni osredotočenosti in raziskovalnem delu, ki se ne izogiba improvizaciji, niso presenetljivi Barini uspehi - denimo ta, ki ga je dosegla na gledališkem področju s kolegom Atejem Tutto. Na najpomembnejšem nemškem gledališkem festivalu Theatertreffen - za lažjo predstavo nekakšnem Borštnikovem srečanju - sta s predstavo Metamorfoze 3: Retorika prejela eno od glavnih nagrad, omogočili pa so jima tudi produkcijo nove predstave Metamorfoze 4: Blackholes, ki jo načrtujeta marca prihodnje leto v Dortmundu.

»V bistvu si presenečen, da lahko delaš pod pogoji, pod katerimi si si vedno želel,« pripoveduje o tamkajšnji izkušnji. Na sestanek sta prišla dva mesecev pred nastopom, tehniki so ju poslušali, popisali zahteve, najeli opremo. »Občutek, da je umetnik tisti, ki ima glavno besedo, in je spoštovan, pri nas redko doživiš.« Uspeh v Nemčiji pa ji, čeprav je tu zasidrana že dolgo, odpira vrata tudi v Sloveniji.

Vsebina je nastala na Delu.