“Mnogo jih je, ki tedaj, ko doživljajo krivico, pogosto zaradi tega dolžijo nasprotnika ali bližnjega. Pa ni tako: kajti vsakdo ima sam sebi na voljo sovražnika, namreč svoje telo, s katerim greši,” je zapis iz Frančiškovih opominov.

“Daj mi popolno ljubezen,” je prošnja, ki jo je Frančišek ponavljal od prvega dne, ko mu je Jezus spregovoril s križa pri svetem Damijanu. Brez te, popolne ljubezni, ne bi zmogel naslednjega koraka, ki ga je čakal ob srečanju z gobavcem, ki ga je do konca spremenilo in zaznamovalo za vse življenje.

Ponižnost je Frančišek imenoval sveta in dodal, da zmede napuh. Sveti Pavel v pismu Kološanom imenuje Božje izvoljence tiste, ki se oblačijo v »usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost in potrpežljivost.«

Gledati na življenje svetega Frančiška z distance stoletij je lahko zelo romantično, romanca pa nima kaj dosti z ljubeznijo. Beseda spominja na kakšen roman, ki pa je vse kaj drugega kot življenje radikalnega ubožca. Kdor želi slediti Frančišku, se mora ljubezni predati brezpogojno. Brez ampakov, brez čejev in brez časovnih omejitev, za vedno. Šele potem bo to tudi za večnost.

»Blagor redovniku, ki ne najde večjega zadovoljstva, kakor le v najsvetejših Gospodovih pogovorih in delih ter z njimi vodi ljudi k ljubezni do Boga v radosti in veselju,« je Frančišek naročal svojim bratom.

»Svet se vrti vedno hitreje,« je ena najstarejših fraz, ki ji pritrjuje prav vsaka generacija, le da dandanašnje to vedno bolj, oziroma, vse hitreje drži. Namreč, ko stavek končaš, imaš občutek, da trditev še bolj drži, kot preden si stavek začel. 

Verjetno poznate pesem, ki v refrenu pravi: »Novi človek sem, ki se bo daroval?« Nepredstavljiva je prelomnica v Frančiškovem življenju, ko se odpove vsemu, da se lahko ves podari Gospodovemu načrtu.

»Gospod, naredi me za orodje svojega miru. Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen. Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje. Kjer je nesloga, naj prinašam edinost. Kjer je dvom, naj prinašam vero. Kjer je zmota, naj prinašam resnico. Kjer je obup, naj prinašam upanje. Kjer je žalost, naj prinašam veselje. Kjer je tema, naj prinašam luč.«

»Hvaljen, moj Gospod, v onih,

ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo,

in prenašajo slabosti in trpljenje.

Blagor njim, ki ostanejo v miru,«

Beseda »ljubezen« je prav toliko silovita, kolikor je žal tudi izrabljena, kar se rado zgodi pri velikih stvareh. Tako kot za Boga velja, da »je Ljubezen!«, za svetega Frančiška velja, da ni zgolj govoril o ljubezni, ampak jo je živel v vsakem trenutku.